Navdih za tokratni prispevek je bila sredina tekma košarkarjev Ilirije, ki so se v finalnem obračunu druge ABA lige pomerili z Bosno. V ta namen smo pri Enotnosti nekoliko šegavo celo uvedli novo kategorijo prispevkov, pri čemer pa seveda v prihodnje ne mislimo redno poročati o tej tematiki. Vsaj ne v bližnji prihodnosti, predvsem pa ne z moje strani, saj spremljanje košarke ni nekaj, kar bi sodilo v moje vsakdanje šege.
Prispevek bo posledično nekoliko bolj splošen, vsebina pa vsaj pretežno zgodovinska in kulturna, pri čemer tudi meri zlasti na splošne (nekošarkarske) bralce. Dejanskim poznavalcem ljubljanske (nižjeligaške) košarke bodo napisane stvari morda že znane in preveč osnovne, da bi jih zanimale, a morebitne takšne poznavalce vabimo, da s kakšnim svojim prispevkom obogatijo naš projekt.
Košarka v Sloveniji (vsaj statistično) velja za drugi najbolj priljubljen šport in tako je tudi v Ljubljani. V primerjavi z rokometom ter raznoraznimi individualnimi športi je aktivnih kar precej klubov oziroma društev, po uradnih podatkih košarkarske zveze vsaj 20. Sem sodijo poleg ženskih klubov tudi denimo Društvo za rekreacijo in promocijo kakovosti življenja Diva ter razna študentska društva, ki so začuda uradni člani zveze, a seveda ne tekmujejo v državnih članskih ligah.
Dejanskih klubov, ki se ukvarjajo s tekmovalno moško košarko, je okrog deset. V prvi slovenski članski ligi poleg Cedevite Olimpije zadnja leta nastopa zgolj Ilirija, v drugi ligi so Slovan, Janče in Ježica, v tretji Ljubljana, v četrti pa Šentvid in Globus. Ljubljanska košarka v tem pogledu torej ne zaostaja dosti za nogometom, pri čemer je bilo v preteklosti celo še nekaj več klubov. Ljubiteljem tega športa bodo bržkone znani predvsem Parklji (nekdanji Birokrat SQL in Jurij Plava Laguna), bežigrajski kljub, ki je bil ustanovljen leta 1993 in je igral tudi v prvi ligi, a je nekaj let nazaj propadel.
Trenutno vlogo drugega ljubljanskega kluba ima Ilirija. Šišenski kolektiv sicer deluje že od leta 1957, a večjih uspehov doslej še ni dosegel. Zlato obdobje kluba je bilo v sedemdesetih, tik preden so portoroški sklepi ljubljansko košarko zreducirali zgolj na nekaj izbranih klubov. Zeleno-beli so v sezoni 1976/77 osvojili drugo mesto v drugi zvezni ligi za splitskim Dalvinom. Do napredovanja jim je zmanjkala zgolj ena zmaga, pri čemer so domačo tekmo z Dalvinom izgubili s 86:87. Dvorana Ilirije v Zgornji šiški je bila tedaj premajhna za vse gledalce, tako da so številni, ki so si želeli ogledati tekmo, ostali pred vrati.
V naslednji sezoni se je moštvo združilo s Slovanom, tako da je nastala ekipa Ilirija/Slovan, od katere pa je kmalu ostal le Slovan. Ilirija je samostojno pot nadaljevala v republiški ligi, po osamosvojitvi pa tudi v 1. SKL, a vse do danes ni prišla blizu tedanjemu nivoju. Eden izmed problemov je bilo tudi pomanjkanje primerne dvorane. V prvi ligi je klub večino tekem igral v dvorani srednje železničarske šole oziroma dvorani GIB, ki pa seveda za resno košarko ni bila primerna.
Dvorana je bila v osnovi sicer mišljena (tudi) za železničarski košarkarski klub, a je bila ŽKK Ljubljana nekaj let pred izgradnjo zavoljo že omenjenih portoroških sklepov ukinjena. Pred tem je klub veljal za enega slovenskih velikanov, saj je med leti 1949 in 1960 igral v prvi jugoslovanski ligi, leta 1959 pa je osvojil tudi jugoslovanski pokal. Starejši bralci se morda še spomnijo legendarnih mestnih derbijev z AŠK-om (današnjo Olimpijo), klub pa je dal tudi prvega državnega reprezentanta iz Slovenije. To je bil Mirko Amon, ki je bil leta 1950 tudi prvi strelec državne lige.
Klub je bil tudi med ustanovnimi člani KZS, teh je bilo dvanajst, pri čemer pa je bil Železničar najstarejši, saj je bil ustanovljen že leta 1943 kot košarkarska sekcija šišenskega Hermesa. V petdesetih si je klub zgradil čudovito igrišče v športnem parku ŽŠD zraven stadiona, a je slednje ob postopni selitvi košarke v dvorane počasi propadalo. Usodno leto 1976 je klub dočakal v drugi republiški ligi in brez tribun. Interesi lokalne politike so bili drugje in v Šiški je poslej ostala samo še Ilirija, ki je prav tedaj doživljala zgoraj opisano zlato dobo.
Ilirija je v zadnjih letih očitno prešla nekakšno identitetno krizo. Leta 2020 so se dotedanji zeleno-beli prebarvali v modro, v zadnjih dveh sezonah pa so belo-črni. Z uvrstitvijo oziroma vrnitvijo v 1. SKL se je klub preselil v dvorano Tivoli, kar se je izkazalo za zadetek v polno. Sredino tekmo si je v legendarnem Tivoliju ogledalo kar 3000 gledalcev, tudi kontroverzno izključeni Ivo Daneu in Luka Dončič. Slednjega omenjam edinole zato, ker ga tudi vsi mediji in je vsaj kar se tiče novic praktično zasenčil pomembno dogajanje na igrišču.
Če razumem komercialne »medije«, ki z udarnimi naslovi nabirajo klike, pa je žalostno, da je v te vode zaplul tudi državni medij. Ilirija je sicer izgubila in je zdaj v zelo slabem položaju, saj se tretja odločilna tekma igra v Sarajevu. V primeru poraza se bodo Šiškarji v kvalifikacijah pomerili s Cibono oziroma bi se vsaj morali, a je vodstvo hrvaškega kluba sporočilo, da tam ne misli nastopiti. V ozadju se že govori o spremembi formata tekmovanja in očitno se bo ne glede na pravila in rezultate spet šlo na roko velikim klubom. To v košarki nasploh in še posebej »na Jadranu« sicer ni nič novega in je eden izmed razlogov, da ne spremljam košarkarskih lig.
V jadranski ligi je sicer doslej poleg Olimpije od ljubljanskih klubov nastopal le še Slovan, ki pa tam med leti 2001 in 2008 kakih vidnejših rezultatov ni dosegel. Rdeče-belim je šlo precej bolje na domači sceni, kjer so se dvakrat uvrstili celo v finale prvenstva, a jim veliki met ne prvič ne drugič ni uspel. Klub ima sicer dokaj pestro zgodovino, saj je kot košarkarska sekcija v prvih letih deloval pod okriljem številnim različnih društev. Po Krimu, Iliriji in celo Odredu se je decembra 1959 pridružil Delavskemu športnemu društvu Slovan, kjer deluje vse odtlej.
Klub je šestkrat osvojil naslov republiškega prvaka, nekaj sezon pa je igral tudi v prvi jugoslovanski ligi. V zadnjih letih so Moščani daleč od nekdanjega sijaja, saj nastopajo v nižjih ligah. Nekaj časa so igrali celo v tretji, pri čemer so leta 2020 ob prekinitvi prvenstva vodili, a ostali brez napredovanja. Prihodnje leto je zveza le popravila krivico, tako da klub zdaj nastopa v drugi ligi, kjer bo ostal vsaj še eno sezono, saj je v izločilnih tekmah izpadel proti Celju. Glede na infrastrukturo in tradicijo bi si verjetno zaslužil več.
Poleg Slovana v drugi ligi nastopa tudi Ježica. Slednja je znana zlasti po ženski ekipi, medtem ko moški klub izven košarkarskih krogov ni ravno pretirano poznan. Ježica je bila v sedemdesetih podobno kot Slovan in Ilirija eden izmed štirih portoroških srečnežev, ki so preživeli spremembe in za razliko od nogometa lahko ugotovimo, da je košarkarska krajina v glavnem mestu pol stoletja kasneje še vedno približno enaka. Če so se ostali (vsaj občasno) borili v najvišjih ligah, pa je Ježica večino časa delovala nekako v ozadju.
Ježki so bili znani zlasti po delu z mladimi, na članskem nivoju pa je imel klub nekaj prebliskov v devetdesetih, ko je igral v 1. SKL ter še prej leta 1979, ko je po zmagi nad Branikom osvojil svoj edini naslov slovenskega prvaka. Posledično je klub eno sezono igral tudi v drugi zvezni ligi zahod. Trenutno se moštvo že nekaj časa nahaja v drugoligaškem slovenskem tekmovanju, kjer pa mu ne gre najbolje. Če se Slovan praviloma bori za napredovanje, se Ježica nahaja na drugem koncu tabele. V ligi za obstanek je moštvo letos zasedlo drugo mesto in si tako rešilo status vsaj še za eno leto.
Vsaj v teoriji so iz lige izpadle Janče, ki so bile predzadnje in se torej selijo v tretjo ligo. Klub zajema zlasti predel Polje, igra v pa v dvorani Osnovne šole Kašelj, ki sprejme 150 ljudi in ni ravno idealna za vrhunsko košarko. Klub je bil ustanovljen leta 1988, izkoristil pa je dejstvo, da v bližini, zlasti v okviru Slavije, ni bilo košarkarskih klubov. »Začelo se je vse skupaj na vasi z imenom Janče, kjer smo na hlev domače kmetije pribili obroč od vinskega soda in začeli igrat košarko,« pa začetke in ime kluba pojasnjuje ustanovitelj Franc Brik.
Janče bodo v naslednji sezoni torej najverjetneje igrale v tretji ligi, kjer od ljubljanskih ekip trenutno nastopa zgolj Ljubljana. Omenjeni klub nima nekakšne povezave z nekdanjim istoimenskim kolektivom, pač pa gre za preimenovane KK Pingvine. Klub, ki je bil ustanovljen leta 1995 pod Šmarno Goro in nastopa v oranžno-beli kombinaciji, se je leta 2015 očitno odločil nadeti si nekoliko bolj resno podobo, čemur so sledili tudi rezultati. Že naslednje leto je bil klub administrativno srečno uvrščen v drugo ligo, iz katere pa je potem kmalu spet izpadel.
V četrti ligi nastopata še Šentvid in Globus. Gre za najnižji rang tekmovanja, ki je razdeljen na skupini vzhod in zahod. Zanimivo je, da ljubljanski ekipi igrata v različnih ligah. Šentvid je bil tretji na vzhodu, Globus pa osmi na zahodu. Slednji deluje v dvorani Moste, ustanovljen pa je bil leta 2008 in je torej najmlajši ljubljanski klub. Skupaj v Ljubljani sicer deluje deset članskih ekip, osem omenjenih ter še drugi moštvi Olimpije in Janč. To je torej toliko kot pri nogometu, ker je ogromno, če pomislimo, da v celotnem tekmovalnem košarkarskem sistemu nastopa zgolj 62 ekip (v nogometu okrog 200). Kar šestina slovenskih košarkarskih moštev torej prihaja iz Ljubljane, kar lahko pojasnjujemo na več načinov.
Optimisti bodo rekli, da je ljubljanska košarka odlično razvita in da je Ljubljana košarkarsko mesto, spet drugi pa bodo trdili, da so številke dokaj povprečne in da izgledajo dobro zlasti zaradi obupne razvitosti ostalih športov na čelu z nogometom. Pa sem spet prišel do nogometa, zato bolje da zaključim prispevek.
