Boštjan Videmšek
»Prišla je Slovenija na kmete, prišla je, oj, da bi zmagalaaa,« je tisto sončno jutro odmevalo na avtobusnem parkirišču tik pred vstopom v središče Amsterdama.
Popolnoma neprespan in blago nervozen zaradi – disclaimer: v njej nisem sodeloval – alkoholne orgije, ki se je skoraj dvajset ur potovanja iz Ljubljane odvijala na enem izmed navijaških avtobusov, sem na prijetnem jutranjem hladu pretegnil krake. Potoke bruhanja, ki so tekli po avtobusu in nadrealistične scene, med katerimi je zmagal pošteno dementni mladec, ki je voznika opozoril, da morda »vozimo v krogu«, saj smo že res velikokrat peljali mimo kraja Ausfahrt (nemško: izvoz), je nemudoma zamenjala čudovita, nikoli prej in nikoli kasneje (ob)čutena navijaška evforija.
Ne glede na travmatični remi z Jugo, ki me nikoli, ampak zares nikoli ne bo nehal preganjati, se je svet tisto briljantno jutro rodil na novo. Sveta igra, igra sveta je pri nas, nogometnih tretjerazrednikih in večnih nepotešencih, z uvrstitvijo na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem leta 2000 sprožila najbolj intenzivno, najbolj celostno navijaško evforijo v slovenski zgodovini. V Kijevu, kjer smo zmrznjeni slavili remi v dodatnih kvalifikacijah in čudež v ledu, nas je bilo malo in letalo nazaj domov je zamujalo in z Brnika so nas skoraj odnesli.
Dve leti kasneje v Bukarešti nismo bili več nedolžni. Devet let kasneje je v Ljudskem vrtu svojo iniciacijo doživela druga generacija – ne tista, s katero sem odraščal in ji celo pripadal. In kako zares velik je bil Amsterdam je najbolj pokazalo drugo najbolj števil(č)no romanje slovenskih navijačev v zgodovini – na finale evropskega košarkarskega prvenstva v košarki v Istanbul.
Bog je eden. In je velik. In le ena igra je sveta, igra sveta.
Da, postali smo prvaki. Da, to je največji dosežek slovenskega športa v zgodovini. Toda ne, to ni nogomet. Vzdušje v Istanbulu je bilo slabše kot kadarkoli za Bežigradom. Bila je opereta, nič več. Iz dvorane smo se vračali poduhovljeno zadovoljni, celo tihi. Ko sem sredi istanbulske noči v ritmu »Seven Nation Army« od White Stripes tulil »Mi-smo-prvaki-Eeevropee!« in mi nihče ni pritegnil, so (od)padli tudi zadnji dvomi.
Bog je eden. In je velik. In le ena igra je sveta, igra sveta.
***
Tramvaji, ki so vozili proti amsterdamskemu trgu Dam, so, prisežem, skakljali in prepevali. Bili so živi! Vihrale so zastave, ljudje so se (za)ljubili. Sonce je nažigalo naravnost v navijaško obarvane obraze. Nežno smo krulili. Življenje je bilo preprosto čudovito. Pivo, o, da, pivo. Nad nami – in v nas – je potoval velikanski oblaček pohajaček. Občutek enotnosti nikoli ni bil močnejši. Nervoza pred tekmo? Slaba šala. Nihče ni razmišljal o rezultatu. Največja zmaga je bila že dosežena: biti tam. Biti del sveta, ki smo mu tako prekleto zavidali. Ki smo mu, podhranjeni od celostne fuzbalske nedojebanosti, želeli pripadati. Vsaj (za) malo.
Sonce je sijalo in tako lep dan je bil. A tokrat za življenje. Izključno in samo za – življenje. Cvetje je raslo iz travmatiziranega asfalta. Katarza, da, katarza je bila to.
12.000 nas je bilo. To je bila, ne na deževen dan, kapaciteta bežigrajskega štadiona v terminalni fazi. Kolektivna sreča, poganski ples, animistična orgija, morda pozabljeni rituali. Uglašena kakofonija. Medgeneracijska solidarnost. Odsotnost politike. Čista duša. Ogreti, razgreti čuti. In v zraku ljubezen. Do življenja. Do nogometa. Do mladosti na stopnicah, ki se ne meri, nikoli in nikdar, v letih.
Trio In – Vladek, Pero, Zoki – so stopili na oder sredi trga, ki je valoval. Misli niso bile več prav posebej bistre. Dal sem jim prosto. Do nadaljnjega. S prijatelji smo presegli vedno dežurnega cinika, jebemti nadure, v sebi in bolj udarjeno kot nadarjeno pritegnili. Samo en majhen gol mi dej in podobne ljubke abotnosti. V solzah. Z drhtečim drobovjem. Vzburjeno. Občutki večnosti, za vedno. Ure. In ure. V pospešenem posnetku. Za-to-se-živi.
Šli smo naprej.
Glave so (za)kuhale. A nič za to. Kdor ne skače … Mnogi preprosto niso več zmogli … Pot s podzemno železnico do amsterdamske Arene je potekala izven časa in prostora. Bila je izven-telesna izkušnja. Zmanjkovalo je glasu, pa sploh še nismo bili na tribuni. Prva oseba množine, ves čas. Občutek skupnosti. Humor na najvišjih obratih. Pripadnost, ki ne zahteva. Pripadnost, ki ne temelji na izključevanju. Na nas in na njih: nasprotno. Prepevali smo skupaj s Španci, ki so se, vajeni vsega (tisti, ki so se jim že davno prenehale tresti kosti,) le čudili. Fenomenologija (ne ravno duha) – v živo.
Sledil je trenutek navijaške kariere, kompliment vseh komplimentov: španski vratar Santiago Canizares je naredil požirek vode iz plastenke ter naredil nekaj korakov proti slovenski tribuni. Potem se je velikan priklonil. Gesta stoletja.
Na štadion, na tribuno za španskim golom, sem vstopil vsaj uro pred tekmo. In bila je že polna. Tudi za sekundo, ponavljam, tudi za sekundo tribuna ni molčala. 12.000 grl. In, kot se je nekoč pošalil nek srbski komentator, približno 24.000 rok, je ustvarilo vzdušje, od katerega bi se lahko učili navijači Boce in Riverja. Svoboda kot taka. In da, sledil je trenutek navijaške kariere, kompliment vseh komplimentov: španski vratar Santiago Canizares je naredil požirek vode iz plastenke ter naredil nekaj korakov proti slovenski tribuni. Potem se je velikan priklonil. Gesta stoletja.
Tekma je minila v opoju (začasnega) smisla. Rezultat o nas, o vsem skupaj, ne pove ničesar. In to je najlepše. To je definicija resnične navijaške in tudi osebne zmage. O, da, jebeš rezultat, bil je tako silovito nepomemben. In bili smo tako totalno utrujeni, da nihče ni niti pomislil na spanec.
Sledila je okupacija nočnega Amsterdama, nežna in, upam si reči, celo dostojanstvena. »There’s only one Ermin Šiljak, one Eeeeermiiiin Šiiiiljaaaak, there’s only one Ermiiin Šiljak,« je, ko se je že danilo, kvartet blago zabuhlih, a globinsko srečnih prijateljev brez pravega razloga, a obenem tudi zato, ker je bilo to vse, kar je v tistem trenutku čutil, krulil med vijuganjem po ulicah nasmejanega mesta.
Vedno bomo imeli Amsterdam.
