Kako to izgleda pri nas in zakaj ob vrnitvi na stadione ne smemo biti zadovoljni s ponujenim, ker si zaslužimo (in bi pravzaprav morali zahtevati) bolje.
Že rahlo megleno se spominjamo dni, ko smo se lahko v poljubnem številu zbrali v naši betonski katedrali. Pisalo se je to prekleto leto 2020, točneje osmi marec, mednarodni dan žena. Čeprav nismo vedeli kaj nas je čakalo že teden kasneje, je bilo v zraku čutiti nek podzavestni krč, strah, ki se je ob vsakem kihu in kašlju manifestiral kot zgroženo obračanje glav v neposredni bližini “krivca”. Tudi s številčnostjo, neugodnim, zimskim temperaturam navkljub, se nismo ravno mogli pohvaliti.
Tekma, kot se za resen derbi spodobi, ni prinesla umiranja v lepoti. Olimpija je zasluženo osvojila tri točke, a brez zapletov seveda ni šlo. Zeleno-beli so povedli z zadetkom prvega strelca prvenstva, Anteja Vukušića, ki je v 71. minuti lepo vtekel v prazen prostor, sprejel globinsko podajo Erica Boakyea, potegnil v šestnajsterec in z močnim, diagonalnim strelom premagal Zalokarja. “DRAASSSS!” bi rekel naš štajerski kolega in nogometni sotrpin Jaša Lorenčič, nepoboljšljivi entuziast, ki je oral ledino nogometnih podkastov pri nas. Za dramatičen zaključek je, ker preprosto mora biti tako in nič drugače, poskrbel branilec, ki dandanes brani barve beograjskih črno-belih – Macky Bagnack. Ta si je v sodnikovem dodatku nespametno prislužil drugi rumeni in posledično rdeči karton, zato smo morali še malce trepetati. Ker pač … preprosto mora biti tako in nič drugače.
A nostalgično obujanje preteklih časov ni povod za to pisanje, nikakor ne. Čeravno se enajst mesecev kasneje skorajda solznih oči spominjamo uborne ponudbe, katere smo bili deležni ob slehernem obisku svetišča.
Pogrešamo postane kokice, ki so jih mojstri že izgotovljene dostavljali na stadion v velikih, črnih vrečah, ter njih čarobni vonj, ki je postal sinonim za obiske športnih dogodkov.
Pogrešamo neizogibno gnečo pri šanku, za katerim je pregovorno stala najbolj nezainteresirana, podplačana in proti hitrosti cepljena študentska delovna sila, za katero bi si drznil stavit, da vsak teden znova prvič vidi pivsko pipo in ji točenje hmeljevega napitka predstavlja ne le velik izziv, temveč sodeč po vse prevečkrat obratno sorazmerni količini piva in pene od pričakovane, kar nepremostljivo oviro. A tudi to pivo bi danes spili na dušek in z brki iz pene okrašeni, z najbolj butasto iskrenim nasmeškom srečni zrli na zelenico.
Pogrešamo tisti najbolj elementarni hot-dog v znanem vesolju, ki je poleg čipsa (mimogrede: praviloma ni šlo za blagovno znamko klubskih partnerjev, temveč njeno konkurenco) predstavljal absolutni višek kulinarične ponudbe. Snedli bi ga z veseljem in čebulni posip častili kot eno večjih kulinaričnih čudes.
Pogrešamo posedanje po vseh betonskih elementih v okolici svetišča, na katerih smo se, razdirajoč najbolj žaltave, nogometne in življenjske teme, ob srebanju spotoma, praviloma na bencinskih črpalkah kupljenih piv, pričeli zbirati že kako uro pred prvim sodnikovim žvižgom. Če nas vreme tisti dan še posebej ni maralo, smo varno zavetje našli pod nadstreški pri vhodih, pa tudi v katakombah, med jeklenimi konjički, s katerimi smo se pripeljali na naš redni, sveti ritual.
Športni dogodek pač že dolgo časa ni več zgolj dogajanje na zelenici, parketu, ledu ali drugi, s pravili določeni površini. Je mnogo, mnogo več, je doživetje in izkušnja. Po možnosti takšna, da se k njej rade volje zopet vrnemo in komaj čakamo naslednjo. Ne glede na rezultat.
Večino veselja, te čarobne besedne zveze “matchday experience” smo si bili vsakič znova primorani pričarati sami. In povsem verjetno je, da ne bo, ko se bomo lahko vrnili k čaščenju Nje (op. a. žoge), nič drugače. A čemu za vraga ne bi v nove čase vstopili s čisto pravo izkušnjo, kakršno poznamo iz tujine, v določeni meri pa tudi z nekaterih zlasti mednarodnih dogodkov, ki so se odvili pri nas? Tudi nogometni zvezi v določeni meri uspeva s kopico aktivnosti, ki so se odvijale pred tekmami. Neradi se primerjamo z našimi prektrojanskimi sosedi, ki pa so, kar se tega aspekta tiče, svetlobna leta pred nami. Pod Kalvarijo nad kulinarično ponudbo in aktivnostmi bdi klub s partnerji in izvajalci, ne pa skrbnik objekta, ki ne razume (ali pač iz kakšnih drugih razlogov zgolj noče razumeti) kako se stvarem streže.
Zakaj za vraga nas na ploščadi ne bi pričakale klopi in mize, kulinarična ponudba, ki bi lahko bila tudi neke vrste spin-off že kar preveč popularne predpandemijske odprte kuhne? Kak ponudnik prehrane (ali celo več njih) se recimo najde tudi med klubskimi partnerji, namig, namig. Prostora za sponzorske aktivacije, delavnice za mulčad in vsaj za derbije tudi kak glasbeno-razvedrilni program (ki naj ima, lepo prosim, tudi dejansko kaj zveze s klubom) je več kot dovolj. Pa raznorazne aktivnosti, s katerimi si lahko krajšamo čas že več ur pred tekmo in ta v etru lebdeči, mitski “matchday experience” dejansko tudi čisto zares izkusimo. Resnično verjamem, da si tudi partnerji kluba srčno želijo česa takega, v prvi vrsti ciljam na največje ljubljanske pivovarje, katerih lastniki hudirjevo dobro vedo kako se stvarem streže. Da se da, se je v preteklosti že dokazalo – Zmajev piknik za uvod v sezono 2019/20 je bil zadetek v polno, obseg aktivnosti pa se lahko prilagaja atraktivnosti nasprotnika in *globok vdih, izdih* morda ne ravno posrečenim terminom (kak torek ob dveh popoldne je vreden najmanj zlate plakete). WE HAVE THE TECHNOLOGY!
Včasih se namreč človeku, ki redno in vsaj malce poglobljeno spremlja šport, zazdi, da je ta na nekaterih področjih razvojno obtičal v časih, ko se je bila bitka – na črno-bel televizor namestit “barvni” filter ali kupiti barvno katodno pošast, v istem trenutku pa okrog nas hodijo ljudje s pametnimi telefoni v rokah, ki nas zgolj čukasto gledajo, češ “kaj za vraga pa tem ni jasno?”.
Vem, vem, zašel sem. Vse skupaj se sliši kot znanstvena fantastika, čeprav je vse našteto z malce dobre volje izvedljivo in povsem mogoče, ovire na poti k realizaciji pa ne nepremostljive. “Zgolj” v glavah odločevalcev se mora končno zgoditi tisti klik, miselni in razumski preskok iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja v ali pa vsaj bližje sedanjosti. Morda pa je končno nastopil čas za zamenjavo dotičnih? S takšnimi, katerih razmišljanje in dojemanje športa, zlasti nogometa kot fenomena in ne le brcanja okroglega usnja po zelenici, si le-ta, pa tudi mi, ki ga spremljamo, ne moremo kaj prida pomagati. Včasih se namreč človeku, ki redno in vsaj malce poglobljeno spremlja šport, zazdi, da je ta na nekaterih področjih razvojno obtičal v časih, ko se je bila bitka – na črno-bel televizor namestit “barvni” filter ali kupiti barvno katodno pošast, v istem trenutku pa okrog nas hodijo ljudje s pametnimi telefoni v rokah, ki nas zgolj čukasto gledajo, češ “kaj za vraga pa tem ni jasno?”.
Boljše priložnosti, kot jo imamo sedaj, da presekamo ta gordijski vozel in celotno izkušnjo dvignemo na raven, ki bo, kar najbolj neodvisno od rezultata, (kolikor je to le mogoče) k druženju okrog “te večne neznanke” redno privabljala kar največ ljudi, najbrž ne bomo več imeli.
