V ponedeljek nas je kot strela z jasnega presenetila novica, da Maribor prevzema Ilirijo. Sprva se je zdelo kot slaba šala, a je vse res. Ljubljanski klub bo postal B ekipa nogometnega prvoligaša iz Maribora. Prvi odzivi na novico so nihali med smehom in začudenostjo, večini pa se je celotna zgodba zdela v prvi vrsti bizarna. Začudenost tudi po prespani noči ni minila, a sta v ospredje stopila zlasti razočaranje in nejasnost glede logike projekta, pri tistih redkih, ki jim je klub bližje, pa tudi jeza. Za kaj torej sploh gre in kaj projekt pomeni za ljubljanski in slovenski nogomet?
O filialah in B ekipah v slovenskem nogometu sem že pisal v posebni kolumni, zato je moje načelno mnenje glede tega jasno. B ekipe v rednih ligah so slaba stvar. Na to opozarjam predvsem v izogib kakšnim negativnim komentarjem ne relaciji Maribor-Ljubljana, saj bi bila moja kolumna enaka tudi, če bi Olimpija prevzela denimo Železničar (oziroma pač nek nižjeligaški mariborski klub, saj je Železničar že pred leti propadel). Kvečjemu bi bila kolumna bržkone še bolj čustvena in bolj ostra, saj imam slednjega precej raje od Ilirije, do katere kakega posebnega odnosa niti ne gojim. Ravno zato verjamem, da bo moj prispevek zanimiv tako ljubiteljem Ilirije, kot tudi spremljevalcem slovenskega nogometa na obeh straneh Trojan, saj bom skušal situacijo predstaviti čim bolj celostno.
Začel bom kar z Ilirijo. Tega kluba spremljevalcem slovenskega nogometa ni potrebno posebej predstavljati, saj zaradi svoje tradicije zaseda posebno mesto v kolektivnem nogometnem imaginariju. Navezava na predvojno SK Ilirijo, prvi, najstarejši in svoj čas tudi največji in najuspešnejši slovenski meščanski klub, je sicer v najboljšem primeru simbolična, saj starega kluba po drugi svetovni vojna ni bilo, trenutna Ilirija pa je nastala v petdesetih na povsem drugi lokaciji ter si ime in barve nadela kot nekakšen hommage. Zaradi vsega tega sem bil z eno in drugo Ilirijo pogosto v stiku, o stari sem pisal zgodovinske tekste, o novi pa vsak teden rubriko Ljubljanski nogomet, pri čemer sem se z njo srečeval tudi kot igralec, trener in navijač.
Ali klubu priznavamo predvojno nasledstvo ali ne, je tu pravzaprav irelevantno, saj je dejstvo, da Ilirijo vsakdo, ki vsaj malo spremlja nogomet v prestolnici, pozna. Lahko vam je bližje ali pa dlje, lahko jo imate bolj ali manj radi, njen status načeloma ni sporen. Tako kot ni sporen status Slovana, Svobode ali Ljubljane, pa ne glede na to, v kakšnem konkretnem stanju so in kdo jih v katerem trenutku vodi. Ilirija predstavlja enega od stebrov ljubljanskega nogometa, ki si je v Zgornji Šiški ustvaril široko in kvalitetno bazo. Mladinske selekcije Ilirije igrajo v najvišjih ligah, v njeni šoli pa deluje več sto otrok. Velika prednost kluba je tudi lastništvo objekta, ki za razliko od večine drugih ljubljanskih klubov ni v lasti MOL, tako da lahko deluje resnično neodvisno.
Da se torej klub, ki ima vse pogoje za neodvisno delovanje, sam pahne v odvisnost od drugega kluba, je torej najmanj nenavadno. Kaj, kako, zakaj, se ob zadnji novici sprašuje nogometna javnost, ki ji dogajanje nikakor ni jasno. Priznam, tudi sam ne vem in ne razumem, kaj so razmišljali pri Iliriji. Kakšna je zdaj strategija tega kluba? Po navedbah naj se člansko moštvo ločilo od matičnega kluba ter preoblikovalo v B ekipo Maribora, ki bi trenirala v mestu ob Dravi, v Zgornji Šiški, kjer bodo ostale mlajše selekcije, pa bi zgolj igrala prvenstvene tekme. Kakšne uradne objave s strani Ilirije za zdaj še ni bilo, zabaven pa je komentar na zadnjo klubsko objavo na omrežju Facebook, saj je na vprašanje »Kje boste to zimo smučali?« nekdo odgovoril: »Na Pohorju.«
Bo torej Ilirija odslej de facto nastopala brez članske ekipe in bodo igralci po osemnajstem letu pač morali najti nov klub? To sicer ne bi bilo prvič, saj Ilirija v časih kriz, nazadnje med leti 2008 in 2011 že ni imela članov, a je bil tedaj klub v precej slabšem položaju. To bi bilo danes precej nenavadno, saj bi s tem postala edini klub v prvi ali drugi mladinski ligi, ki svojem igralcem ne bi ponujal prehoda na članski nivo. Še celo ježiški IB 1975, ki se je pod vodstvom staršev fokusiral izključno na mladinske selekcije, je sčasoma dojel, da je v resnem nogometu lastno člansko moštvo praktično neobhodno, saj predstavlja vrh piramide ter zrcalo klubskega delovanja in je tako bistveno za dolgoročno delovanje kluba. Tako s stališča vzora mladim igralcem, kot tudi s stališča navijačev, promocije in marketinga.
Ali pa bo Ilirija še vedno obdržala določen stik med mladinsko šolo in po novem mariborsko člansko ekipo ter torej vzgajala igralce za Maribor? Tudi ta rešitev bi bila izjemno nenavadna, sploh če poznamo pogoje in tudi razmišljanje ljubljanske mladine. V Mariboru trenutno resda deluje Boštjan Kreft, ki mladinsko šolo Ilirije dobro pozna, a vseeno v praksi te stvari niso tako enostavne. Se bodo ljubljanski mladci množično preseljevali v Maribor (mimogrede, Maribor ne premore nogometne akademije z nastanitvami) ali pa vsak dan vozili več kot 130 kilometrov daleč na treninge? Verjetno ne, zato se zdi precej bolj verjetno, da Ljubljančanov oziroma igralcev, ki so prešli Ilirijino šolo, v članski ekipi Ilirije po novem ne bo več. Če bo klub v drugi ligi seveda sploh še nastopal pod tem imenom. Po pravilniku bi moral, a se pravilnikov pri nas kot vemo žal ne držimo vselej.
Zakaj je torej Ilirija pristala na to sodelovanje? Iz preteklih let vemo, da so v klubu iskali investitorje, nazadnje Američane, zbrane okrog tenisača Aljaža Bedeneta, a so vsi projekti propadli. Igranje druge lige je definitivno zahtevno in predvsem drago, a s trenutno rešitvijo tega igranja sploh ne bo več. Zdi se, da klub pod Mariborom ni nič na boljšem, kot če bi člansko moštvo preprosto ukinil, kvečjemu na slabšem. S to potezo si je namreč zgolj zbil ugled v širši javnosti in poskrbel za številne kritične komentarje. »Sramota za Šiško in Ljubljano, več kot stoletje tradicije, vržene v koš za turški keš,« je napisal eden izmed mojih znancev, ki sicer sploh ni nek strašen nogometni navijač. Podobni odzivi pa so tudi med družinami otrok iz mladinske šole. Navzven se torej zdi, da je šla v Ilirija v zgodbo predvsem zato, da bi vodstvo pobralo mariborski denar. Neuradno se namreč govori o 150 tisočakih.
Tudi v formalnem smislu zadeva ni tako enostavna. Je šel omenjeni denar tudi za nakup lastniškega deleža v podjetju Ilirija 1911 d.o.o., ki je vezano na licenco članske ekipe? Ne vem, uradno o tem tudi ni bilo nobenih informacij, čeprav naj bi bil dogovor že sklenjen. V registru je kot zastopnik podjetja še vedno vpisan Aljaž Bedene, ki pa po mojih informacijah že dolgo nima več nič s klubom. Zanimivo bo tudi, kar se tiče licenciranja in ostalih stroškov. Kdo in kako bo izpolnjeval licenčno dokumentacijo za Maribor B? Bodo Mariborčani nakazovali denar Iliriji, da bo ta plačevala račune za sodnike ali pa bodo pri Iliriji rekli, naj pošljejo račun Mariboru? In kaj če bo v Nogometnem društvu Ilirija nekoč prišlo do sprememb in novi odbor ne bo več želel sodelovati z Mariborom? Kakšno pogodbo so ali bodo sploh sklenili pri Iliriji?
Cilji Ilirije so torej nejasni, kako pa je s stališčem Maribora? Zakaj so oni šli v to zgodbo? Da je mariborski klub povezan z Ilirijo, sicer ni nobena skrivnost. Nenazadnje je tja lani poleti prišel že omenjeni Boštjan Kreft, letos pa so v nasprotno stran prišli nekateri igralci na čelu z Videnovićem. A od tovrstnega sodelovanja pa do formiranja B ekipe je ogromen preskok. Zakaj torej Ilirija in zakaj sploh B ekipa v drugem klubu? V skladu z veljavnimi pravilniki NZS lahko namreč vsak prvoligaš oblikuje lastno B ekipo. Zakaj torej Maribor tega ni storil? Zakaj je spet potrebno izigravati pravila in iskati neke obvode?
V kolikor želi klub imeti B ekipo, je to zagotovo najlažje in najelegantnejše znotraj kluba. Vsi mladi igralci in trenerji v tem primeru ostanejo registrirani v klubu, s čimer odpadejo vse komplikacije s pogodbami, posojami in registracijami. Zadeva ni pomembna zgolj pravno in finančno, pač pa predvsem praktično, saj je povsem nekaj drugega, če so igralci in trenerji ves čas v klubu in jih lahko brez težav premikaš med selekcijami. V primeru Ilirije Maribor tega ne bo mogel storiti med sezono, prav tako pa bo veliko težje prvokategornika prestavil k rezervistom. Če bo Maribor nujno potreboval kakšne igralce iz kvote za na klop, bo moral poseči v mladince, saj jih iz Ilirije ne bo smel vzeti, pa čeprav naj bi ta služila lažjemu prehodu v članski nogomet. In po drugi strani, bo nek zvezdnik res hotel podpisati z Ilirijo?
Problem je najbrž spet v rangu tekmovanja, saj pri nas žal vsi vedno hočejo vse čez noč. Formiranje B ekipe je naporen in dolgotrajen proces, ki da rezultate šele čez pet in več let, zakaj je potem potrebno takoj začeti v drugi ligi? V skladu s pravilnikom bi lahko v določenih primerih »kadar število ekip ni popolno« klub z B ekipo začel celo v tretji ligi. Ne pravim, da je to prav in pošteno, je pa vsekakor možno in razlika med tretjo in drugo ligo sploh ni tako velika. Pa tudi če bi bila, mar ne bi bilo vredno počakati dveh ali treh let, da z lastno ekipo pa iz nivoja MNZ prilezeš do druge lige, če ti je ta res tako zelo pomembna? Potem bi namreč odpadli vsi problemi, ki sem jih zgoraj opisal in nadaljnje delovanje bi bilo precej lažje.
Kaj nam garantira, da tokrat ne bo drugače? V kolikor bo šlo za drug klub, bodo v Mariboru ekipo še toliko lažje razpustili. Kaj bi se v tem primeru zgodilo z Ilirijo?
Spomnimo, Maribor je pred leti B ekipo v tretji ligi že imel. Ob spremembi formata tekmovanja leta 2014 je namreč na severu (vsaj uradno) primanjkovalo klubov pa so novoformirano moštvo uvrstili kar v tretji rang. Slednje nato po pravilih ni smelo napredovati in v klubu so se zato močno pritoževali. NZS je popustila pod pritiski in žrtvovala regularnost ter ugled druge lige (v večini resnih držav so B ekipe v drugem rangu prepovedane), dovolila napredovanje, Maribor pa te možnosti ironično ni sprejel in je ekipo razformiral. Kaj nam garantira, da tokrat ne bo drugače? V kolikor bo šlo za drug klub, bodo v Mariboru ekipo še toliko lažje razpustili. Kaj bi se v tem primeru zgodilo z Ilirijo?
Četudi torej sprejmemo, da je Mariboru zavoljo nekih razlogov, kot so denimo čas, strošek in odgovornost, lažje imeti B ekipo na tujem kot v lastnem klubu, pa še vedno ni jasno, zakaj ravno Ilirija. V Mariboru je več kot dovolj klubov, nekateri celo brez članske ekipe. Ni bil nihče zainteresiran za takšno sodelovanje? Tu so Limbuš Pekre, ki bodo drugo leto bržkone igrale v tretji ligi, poleg njih pa še Tabor, Malečnik, Pobrežje, Kovinar in Dogoše. So vsi ti klubi bolj pametni in bolj ponosni od Ilirije? Je bil za to odločitvijo kakšen resen strateški premislek ali pa se je zgolj Cem Basgul ali pač nekdo spomnil na sestanku: »Čim prej bi radi naredili B ekipo. A kdo pozna kak klub v drugi ligi, ki je dovolj obupan, da bi se prodal?«
In za konec, kaj to pomeni za slovenski nogomet? Kot rečeno nič dobrega, saj bo trpela zlasti druga liga. Idealna rešitev bi bila, da bi vsi prvoligaši (ali vsaj večina) formirali B ekipe in da bi imeli lastno ligo. Za silo bi bilo dovolj že, če bi jih bilo šest, denimo Celje, Maribor, Olimpija, Koper in še dva, pa bi pač igrali šestkrožno, kasneje pa bi lahko klube dodajali. Morda bi se lahko teoretično celo povezali z Rijeko, Osijekom, Dinamom in Hajdukom. Takšen dolgoročen projekt bi bil zelo zahteven zlasti iz organizacijskega in finančnega vidika, a bi bil lahko za vse udeležene zelo koristen. Tu bi lahko pomagala zlasti NZS, če misli resno o vzgoji domačih nogometašev in skrbi za slovenski nogomet. Seveda je vse skupaj ob poznavanju akterjev v slovenskem nogometu čista utopija in je o tem pravzaprav škoda izgubljati besede.
B ekipe v rednih ligah pa bodo tekmovanja v prvi vrsti zgolj kvarile. O vsem tem sem že pisal, zato bom tu zgolj na kratko povzel. Pri B ekipah poleg velike možnosti razpustitve obstaja še bistven problem, po katerem te ekipe v osnovi ne igrajo zase, pač pa za drug klub. Posledično njihov cilj ni napredovanje med elito, kamor niti ne smejo (vsaj upam, da se bodo držali pravila, po katerem kluba z istim lastnikom ne smeta igrati v isti ligi, če ne lahko kar ukinemo slovenski nogomet), pač pa zgolj vzgoja igralcev. Lige, v katerih nastopajo takšne ekipe, so posledično neregularne, nezanimive in slabše gledane. Poglejte praktično katerokoli nižjo ligo v Evropi, v kateri igrajo B ekipe. Praktično povsod imajo te ekipe najnižjo gledanost in praktično povsod se navijači ostalih klubov pritožujejo nad regularnostjo.
V tem smislu nisem pretirano presenečen nad (večinskim?) odzivom navijačev Maribora, ki idejo podpirajo. Za njih namreč velja podobno kot za navijače Hajduka. So največji borci za poštenost in regularnost, a zgolj dokler to ustreza njihovemu klubu. Ko se Dinamo dogovarja z Lokomotivo, tedaj je vse narobe, kar naenkrat poznajo vsak pravilnik in na odgovornost kličejo vse mogoče institucije. Ko pa se gre za njih, vsi ti problemi čudežno odpadejo. Zato se jih pač težko jemlje resno. Podobno je kot rečeno tudi z Mariborčani, ki jih slovenski nogomet nikoli ni pretirano zanimal. Zato razumem, da jih ne skrbi za drugo ligo ali Ilirijo, a hkrati razmišljam, ali so njihovi odzivi sploh sebično upravičeni. Morda se vse skupaj zdi dobra provokacija Ljubljane, a ob vsem napisanem nisem prepričan, če je takšen aranžma za njihov klub dolgoročno dejansko koristen.
Sam kot rečeno ne vidim kake bistvene koristi za nikogar, škode pa kar precej, pri čemer garantiram, da bom podoben članek napisal tudi, če bo po podobni potezi posegel kak drug prvoligaš. Barišić je danes dejansko omenil, da tudi Olimpija razmišlja o tovrstnem projektu, le da bi bil klub bližje, pri čemer mi na pamet padeta denimo Slovan in Svoboda, morda celo Domžale. Čeprav se zavedam, da so zaradi koncentracije kapitala tovrstni konglomerati v sodobnem športu vse bolj pogosti, pa vseeno upam, da do tega ne bo prišlo. Vsekakor pa B ekipe odslej ne bodo imele mesta v naši redni rubriki Ljubljanski nogomet.
V skladu s 66. členom Zakona o medijih uporabnike seznanjamo, da je bila naslovna fotografija ustvarjena s pomočjo generativnih sistemov umetne inteligence.
