Zjutri grem v kiosk po Sportske in Ekipo
in tipo dej mi pet minut in sem prečitov.
(Drill in Burke – Balada Hazarderja)
Tokratna kolumna bo nekoliko bolj splošna. V slovenskem (zlasti prvoligaškem) nogometu se sicer dogaja marsikaj, a imam občutek, da je večina spremljevalcev že bolj kot ne obupala ter se le še cinično nasmiha ob trenutnih infrastrukturnih kolobocijah. O regularnosti tekmovanj sem pisal že prejšnjič, zato se mi ne zdi smiselno ponavljati. Tako ali tako pa verjetno nihče ni pričakoval, da bo tokratna sezona kaj drugačna. V slovenskem nogometu bi bila zanimiva novica kvečjemu, da neko tekmovanje poteka povsem regularno in v skladu s pravilniki. In ravno o tem bom pisal tokrat. O novicah oziroma o pomanjkanju le teh. Če se v slovenskem nogometu dogaja marsikaj, pa se zato toliko manj dogaja okrog njega. Tu imam v mislih zlasti tiskane medije, ki so v novi digitalni dobi povsem odpovedali. Če je tiskarstvo nekoč veljalo za črno umetnost, potem je danes takšno zlasti zavoljo črnine, v katero je ovito.
Nogomet ni nikakršna izjema. Vsi družbeno-kulturni fenomeni, ki so se razvili v devetnajstem in dvajsetem stoletju, so namreč neločljivo povezani s tiskanimi mediji. Tako kot so ti odigrali ključno vlogo v politiki in gospodarstvu, tako so odločilno definirali razmerja tudi v športni krajini. Že vse od začetka so bila vodstva klubov povezana z lokalnimi časopisi in založniki, saj je to pomenilo obojestransko korist. Ker je bila branost napovednikov in poročil nogometnih tekem izredno velika, je to prinašalo finančno korist tako klubom, ki so pridobivali nove gledalce, kot tudi časopisom, ki so širili krog bralcev. A še bolj zanimive in za nas pomembne so bile praktične in materialne koristi, ki so zlasti pri nas občasno celo prevladovale. Po eni strani je bil časopis podaljšek klubske ideologije in njegovih interesov, kar je bilo še posebej pomembno v času, ko so praktično v vseh mestih obstajala srdita družbena trenja in lokalna rivalstva. Po drugi strani pa je seveda tisk preoblikoval same klube in nogometno kulturo, s tem ko je ustvarjal medijske podobe o tekmecih, razširjal in izumljal nogometno terminologijo ter dvigal športno zavest med širokimi krogi bralcev.
Na Slovenskem je bila sprega nogometa in tiskanih medijev od vsega začetka zelo izrazita, saj so se tu kresala nacionalna in politična nasprotja. Nemški časopisi kot denimo Laibacher Zeitung so poročali v prvi vrsti o nemških klubih, slovenski pa o slovenskih, pri čemer so se slednji zlasti po letu 1920 še nadalje delili. Pripadnost časopisa neki politični opciji in športnemu klubu vsaj na začetku ni bila prav nič skrita in vsi so vedeli, kaj lahko pričakujejo od posameznih športno-uredniških krogov. Igralec Ilirije Ivan Lah je bil denimo urednik mladoliberalnega Jutra, kasneje vodilnega splošnega časopisa za slovenski šport, predsednik rivalskega Primorja Josip Birsa pa je bil urednik tudi politično precej nasprotne Jugoslavije. Lahko si seveda predstavljate, da sta časopisa o dogajanjih v klubih in na tekmah pisala povsem različno. Ko je bil sredi dvajsetih spor med Ilirijo in Primorjem na vrhuncu, sta celo ustanovila vsak svoj športni časopis, Ilirija Slovenski sport, Primorje pa Naš sport. Slednji je imel ironično celo podnaslov »neodvisen tednik za vse sportne panoge in sportno kritiko«.
Če odmislimo pristranskosti in partikularne agende, ki so bile kot rečeno običajne za tedanji tisk, pa moramo priznati, da so časopisi, tako splošni kot športni, naredili ogromno za razvoj slovenskega nogometa. Že pred prvo svetovno vojno so Ivan Lah in sotrudniki storili ogromno zlasti s popularizacijo nogometa in nogometnih izrazov v času, ko javnosti v slovenščini niso bila na voljo niti nogometna pravila, kaj šele karkoli drugega. Tudi za slovensko besedo nogomet so bili najzaslužnejši časopisi, ki so jo v redno rabo uvedli nekje po letu 1911, saj se je do tedaj uporabljala zlasti tujka football. Tudi nogomet pa ni izvorno slovenski izraz, saj so ga naši časopisi prevzeli od Hrvatov, kjer sta bila tako sam šport kot tudi športna publicistika v tistem času na precej višji ravni. Besedo si je izmislil Slavko Rutzner-Radmilović, ki je novo igro igral z legendarnim Franjom Bučarjem, del met pa ne izhaja, kot to številni napak predpostavljajo, iz glagola metati (slednjega Hrvati sploh ne poznajo), pač pa iz samostalnika meta oziroma cilj po vzoru na puškomet.
Poleg osnovne besede za nov šport so slovenski časopisi prinesli še številne druge bolj ali manj posrečene izraze, ki se jih je prevzemalo iz številnih jezikov, zlasti angleščine, nemščine in srbohrvaščine, pa tudi iz francoščine in češčine. Od teh so se nekateri uveljavili in prijeli, drugi pa spet ne. Med zanimivejšimi izrazi, ki so jih tedanji časopisi dokaj redno uporabljali, pa jih današnja javnost praviloma ne pozna več, lahko omenimo vsaj blesuro, ki pomeni poškodbo, svetišče, magičen izraz za nogometna vrata, ter kapranje, novačenje igralcev iz drugih klubov. Glede na svetovnonazorske usmeritve časnikov in posameznih novinarjev so se za krajši čas pojavljale tudi določene nenavadne prakse, kakršna je bila denimo uporaba vojaške terminologije v Slovencu, a praviloma niso imele večjega vpliva. Za oživitev nekaterih arhaičnih nogometnih konceptov je v ozkih krogih poskrbela tudi popularizacija pesmi Ljubljanski derby, ki jo je (pod psevdonimom) napisal Mirko Kragelj leta 1926, trenutno pa je prosto dostopna na spletu. Gre najverjetneje za prvo tiskano monografsko delo, ki je na kakršenkoli način povezano s slovenskim nogometom.
Od resnega športnega tiska v obdobju med obema vojnama moramo omeniti zlasti športne časopise, med katerimi je bil še najkvalitetnejši in bržkone tudi najpomembnejši prvi, tednik Sport, ki je izhajal med leti 1920 in 1922. Pri Sportu, katerega glavni urednik je bil tedaj mladi, danes pa širši javnosti povsem neznani novinar Jutra Stanko Virant, so bili za tisti čas tako vsebinsko kot oblikovno zelo napredni, a se je hitro izkazalo, da je slovenski športni trg za tovrstne projekte premalo razvit. Nekaj podobnih poskusov je v prihodnjih letih klavrno propadlo, večjo uveljavljenost pa so nato uspele dobiti šele Ilustrovane sportske novosti, ki so izhajale od leta 1936 in so bile sicer pisane v hrvaščini, a so bile s članki o slovenskem nogometu namenjene tudi tukajšnjemu prostoru. Poleg periodike je v tem času izšla še peščica knjig o slovenskem športu, ki so jih ob posebnih priložnostih izdali največji klubi, denimo Ilirija, ISSK Maribor in Hermes. Razen tega so bili slovenski ljubitelji nogometa že tedaj močno odvisni od hrvaškega in srbskega založništva, ki sta v številnih izdajah vsaj načeloma pokrivala celoten jugoslovanski šport.
Pomena vseh tiskanih izdaj za povprečnega spremljevalca oziroma navijača v času, ko še ni bilo televizije in interneta, ni mogoče dovolj poudariti. Poleg obiska tekem je bilo branje časopisov in revij edini stik, ki so ga ljudje sploh imeli s svetom nogometa. Na žalost navijačev največjih klubov iz Ljubljane in Maribora je bila razvitost publicistike izven osrednjih središč precej slaba, zato so bila tudi poročila iz gostujočih tekem v manjših krajih praviloma na zelo nizki ravni ali pa jih celo ni bilo. Novice so potovale dolgo, športne redakcije so bile majhne in pogosto tako organizacijsko kot finančno podhranjene, kvalitetne dopisnike je bilo težko najti, o tekmah so pogosto poročali kar igralci ali funkcionarji klubov, materialno-tehnični pogoji za prenos poročil so bili slabi in o nedeljskih dogodkih so še v dvajsetih letih običajno pisali v torek ali sredo. Športni listi so se pogosto pritoževali nad pogoji dela, velikokrat pa so v daljših tekstih tudi samoreflektivno in odkrito pisali o položaju športnega tiska. Športni novinarji so bili v teh pogojih pomembni družbeno-politični kritiki in so se svojega položaja (v dobrem in v slabem smislu) praviloma tudi povsem zavedali.
Svoja zlata leta je športni tisk doživel v času socializma, ko so se s splošno industrializacijo in modernizacijo države precej izboljšali zlasti materialni pogoji dela. JSL Sport za Srbijo in Sportske novosti za Hrvaško sta po vzoru zahodnih držav prinesla nove novinarsko-tiskarske standarde, o kakršnih so lahko pred tem zgolj sanjali. Z enormnim povečanjem števila športnih novinarjev in zlasti dopisnikov je na momente trpela kvaliteta, a se je kmalu razvil ogromen in učinkovit športno-publicistični aparat, s katerim Slovenija in druge republike niso uspele tekmovati. V Sloveniji je namreč med leti 1945 in 1966 izhajal športni tednik Polet, ki je bil na sicer povsem solidnem nivoju in zlasti danes predstavlja neprecenljiv zbir podatkov o tedanjem slovenskem športu, a se v slovenski športni javnosti ni nikoli čisto zares prijel. Vzrokov za to je gotovo več, omeniti pa velja vsaj specifično slovensko »multišportnost« in namenjanje precej pozornosti številnim dokaj obskurnim športom, grafično zaostalost ter pomanjkanje posluha in interesa na vseh nivojih.
»Marsikdo se danes seveda sprašuje, zakaj v Sloveniji nimamo več specializiranega športnega informativnega lista! Odgovorov je več — osnovno pa je seveda to, da list ni mogel uspešno konkurirati z drugimi, popolnejšimi sredstvi obveščanja,« so leta 1966 bridko razočarani zapisali pri Poletu. Citat navajam, ker bi ga prav lahko zapisali tudi danes, saj med slovenskim športnim novinarstvom leta 1966 in 2024 očitno ni velike razlike. In res smo zelo podoben tekst lahko brali prav pred kratkim, ko je prenehal izhajati edini slovenski športni dnevnik Ekipa. Slednja je bila svoj čas pojem za športno novinarstvo, saj je praktično iz nič od osamosvojitve zgolj v nekaj letih od tednika prek časnika Ekipa Nogomet do dnevnika zrasla v respektabilen športni medij, ki je obširno pokrival praktično celotno dogajanje v slovenskem nogometu. A od vsega tega že dolgo ni ostalo ničesar več in v zadnjih letih je šlo vse le še strmo navzdol. Podobno kot pri Poletu tudi Ekipa »ni mogla uspešno konkurirati s popolnejšimi sredstvi športnega obveščanja,« a si je bila za to v veliki meri kriva tudi sama.
Globalna medijska krajina se je seveda v tem stoletju povsem spremenila, na kar je v prvi vrsti vplival razvoj interneta, ki ponuja instanten dostop do vseh športnih medijev po celotnem svetu, tako da so se Ekipa in podobni športni časopisi znašli v konkurenci ne le z lokalnim dnevnim časopisjem, pač pa tudi in predvsem s spletnimi športnimi portali, v prvi vrsti tujimi. Dolga leta je imela Ekipa edino pravo konkurenco v Sportskih novostih, ki so vse od leta 1964 imele tudi posebno »izdanje za Sloveniju.« To je na strani ali dveh zlasti v zadnjih letih pogosto prineslo več zanimivih novic o slovenskem nogometu kot celotna Ekipa, zato je imelo tudi v Sloveniji širok krog zvestih bralcev. Ob prvi krizi tiskanih medijev so to pri Ekipi želeli rešiti tako, da so se leta 2015 »združili« s Sportskimi novostmi, de facto pa so zgolj preprečili njihovo prodajo pri nas, saj so takoj odpustili vse dopisnike, od vsebin iz SN v pa Ekipi hitro ni ostalo prav nič. Že kako leto prej so pri Ekipi ukinili tudi lastno dopisniško mrežo in po vseh teh dogodkih je časopis vsaj zame in večino tistih, ki jih poznam, postal neberljiv.
A naš krog bralcev, ki je ostal brez priljubljenega čtiva, ni tako pomemben, kot je pomembno dejstvo, da se je Ekipa reševanja težav lotila na povsem napačen način. Ob pojavu nove konkurence so pri Ekipi, namesto da bi skrbeli za lastno kvaliteto in lastne bralce, želeli zgolj uničiti konkurenta, pač tipičen primer postmodernega gospodarstva. Seveda pa glavna konkurenca niso bile Sportske novosti, pač pa digitalni mediji, s katerimi se ne moreš preprosto združiti. Tako je Ekipa nekako vztrajala po inerciji ter manjšala naklado, za katero so skrbeli zlasti starejši bralci, ki so časopis kupovali nekako iz navade. Hkrati so vsebine postajale vedno manj kvalitetne in vedno bolj rumene, obseg poročanja pa se je vztrajno krčil. »Kje boste zdaj lahko brali o nogometnih Beltincih,« so se v zadnji izdaji spraševali pri Ekipi, jaz pa sem se ob tem spraševal, kje smo lahko brali do sedaj. V Ekipi že kar nekaj let prav gotovo ne. Poleg nepokrivanja manj popularnih tem se je Ekipa »izkazala« tudi pri poročanju o volitvah za predsednika NZS. Tam je kar jasno in odkrito priznala, da podpira določenega kandidata, česar si noben kolikor toliko resen medij seveda ne bi smel privoščiti.
Glede na vse navedeno torej nisem bili niti malo presenečen, ko je Ekipa prenehala z dnevnim izhajanjem, še več, presenečen sem bil, da je sploh zdržala tako dolgo. A kot rečeno si je za to v veliki meri kriva sama, tako da je ne bom preveč pogrešal. Pa da se razumemo, nimam ničesar proti Ekipi in si celo želim, da bi bila nekoč v neki obliki uspešna in da bi spet imeli kvaliteten športni medij. Trenutna varianta z izhajanjem dvakrat na teden ne deluje preveč obetavno, pri čemer pa se mi še vedno zdi bolj problematična vsebina kot pa format, sploh po tem, kar sem bral v prvi številki. Bornost vsebine sem želel še posebej analizirati, a sem med pospravljanjem sobe edini izvod založil neznano kam. Sicer pa to niti ni najbolj pomembno, bistvo je namreč v tem, da bi sodoben športni časopis moral imeti čim več kolumn, komentarjev, analiz in drugih poglobljenih avtorskih člankov, ki pa vsi terjajo veliko časa, denarja in strokovnosti. Vsaj v primerjavi s »copy-pastanjem«, prevajanjem in izmišljanjem udarnih naslovov seveda.
Sodobna publicistika se zato vedno bolj usmerja v ustvarjanje specializiranih revij, kjer pa pri nas prav tako močno zaostajamo. EkipaSN Revija, ki izhaja enkrat na mesec, je leta 2015 sicer začela dokaj obetavno, a se zdi, da je ustvarjalcem od tedaj nekako zmanjkalo zagona. Letošnjega julija, ko bi bil čas za izdajo namenjeno novi sezoni slovenske lige, se je tako prvič zgodilo, da revija sploh ni izšla, kar samo še enkrat več kaže, kako malo je našim (tiskanim) medijem mar za slovenski klubski nogomet. Revije o slovenski ligi tako letos spet sploh ni bilo, saj se tudi noben drug založnik ni odločil za tovrsten projekt. Tudi NZS ne, ki je predlani izdala posebno izdajo revije Naš nogomet, namenjeno SNL, ki bi morala izhajati na pol sezone, a je po prvi številki mrknila. Poleg tega, kar je ostalo od Ekipe, tako edini tiskani medij o slovenskem nogometu ostaja Naš nogomet, ki izhaja sporadično in od katerega zadnje številke je minilo že skoraj eno leto. Gre sicer za čisto soliden produkt, ki pa pretežno zajema tekste o reprezentancah in propagando NZS, kar je seveda logično glede na izdajatelja. Kakšnega neodvisnega tiskanega športnega medija pa pri nas žal nimamo več.
Kar me pri vsem skupaj najbolj moti, pa ni neko nostalgično dejstvo, da ne moram zjutraj prijeti v roke nečesa otipljivega in brati o nogometu, pač pa da z izginjanjem tiskanih medijev prave alternative na spletu ni. Kje lahko beremo o nogometnih Beltincih oziroma o skoraj čemerkoli, kar ni povezano z Olimpijo ali Mariborom (in delno Celjem v zadnjem času)? Odprite Ekipo izpred 25 let in mi povejte, kje lahko najdem takšne vsebine za trenutno dogajanje. Na spletu prav gotove ne, tudi če sem pripravljen plačati še tako veliko. Nekaj na pol ljubiteljskih projektov na čelu s Slovenskim nogometnim portalom se občasno še nekaj trudi, a ti že dolgo ne dosegajo več nivoja iz začetnih zlatih časov interneta, polnega entuziazma in zanimivih originalnih vsebin. In to je največji problem. Z zatonom tiskanih medijev v prvi vrsti ne izgubljamo starega medijskega formata, izgubljamo vsebine. Vsebine, za katere definitivno obstaja dovolj praktičnega interesa, a hkrati vsebine, za katere v današnjem skomercailiziranem svetu globalnih monopolov in lokalnega oportunizma očitno ni več prostora.
