Tim Dobovšek
Beseda pokal v nogometu ne predstavlja le tekmovanja, ampak tudi nagrado, lovoriko. Tisti zlat, srebrn ali kakršenkoli že objekt, ki ga neka ekipa dvigne po zadnji tekmi. Ne le zmagovalec pokala, tudi zmagovalec lige tako osvoji pokal. V nekaterih jezikih imajo za ta dva pokala različni besedi ali pa uporabljajo vsaj več besed za lovoriko, medtem ko je pri nas oboje pač pokal. Da bi se izognili zmedi, navijači pogosto uporabljajo izraz kanta, ki je k nam prišel z juga in je milo rečeno nenavaden. V hrvaščini kanta pomeni vedro, medtem ko se pri nas uporablja skoraj izključno za koš za smeti, kar ni ravno najboljša asociacija za športno lovoriko. Težko prislužene nagrade po zahtevni sezoni pač ne gre povezovati s smetmi.
Kakorkoli, danes bo torej govora o tovrstnih pokalih. O kantah. Te imajo dolgo zgodovino in odkar obstajajo nogometna tekmovanja, obstajajo tudi pokali. Ko so pred 150 leti uvedli FA Cup, je angleška nogometna zveza v Sheffieldu, centru britanske jeklarske in železarske industrije, naročila tudi izdelavo trofeje za zmagovalca. Relativno skromen pokalček s figurico nogometaša za 20 funtov. Ne iz jekla ali železa, temveč iz srebra.
Pokal so pri Burgu doma raztalili in izdelali kovance za pol krone, s katerimi so nato naročali pijačo v lokalni pivnici.
Pokal je vsako leto romal v roke aktualnemu prvaku in menjaval lastnika vse do 1895, ko ga je osvojila Aston Villa. Tedaj so ga namreč ukradli iz vitrine birminghamske športne trgovine, kjer je bil razstavljen na ogled javnosti. Pokala in storilcev niso našli, vsaj ne v času preiskave, je pa več kot 60 let kasneje upokojenec Harry Burge v časopisu Sunday Pictorial priznal, da ga je skupaj s pajdašema ukradel on. Pokal so pri Burgu doma raztalili in izdelali kovance za pol krone, s katerimi so nato naročali pijačo v lokalni pivnici.
Podobne prigode pa spremljajo tudi najbolj znano in najbolj prestižno lovoriko v nogometu, tisto za osvojitev naslova svetovnega prvaka. Pred sedanjo zlato vazo z globusom je svetovni prvak prejel »pokal Julesa Rimeta«, pozlačeno srebrno 35-centimetrsko lovoriko s kipcem grške boginje Nike. Spet je bil razstavljen v Angliji in spet so ga ukradli. Pisalo se je leto 1966, ko je izginil iz Westminstrske palače, a so ga za razliko od zgoraj omenjenega našli že po nekaj dneh. Natančneje, našel ga je pes Pickels, ki ga je izvohal zavitega v papir pod neko živo mejo v londonskem predmestju.
Pokal je nato po tretjem naslovu svetovnega prvaka leta 1970 v skladu s pravili pripadel v trajno last Braziliji in je bil posledično postavljen na ogled v prostorih tamkajšnje nogometne zveze. Trinajst let kasneje so ga nepridipravi tudi od tam ukradli, tokrat dokončno, in še en slavni nogometni pokal je bil pretopljen v (vsaj za nove lastnike) bolj uporabne predmete.
Gre samo za dve najbolj znani zgodbi okrog nogometnih trofej, gotovo pa jih je še precej več. Sploh ni dvoma, da so izginili še številni drugi pokali, a se velika večina zgodb o takšnih dogodkih ni usidrala v zavest nogometnega kolektivnega imaginarija. Zlasti med drugo svetovno vojno se je tudi z nogometnimi artefakti dogajalo marsikaj in mnoge so si na eni ali drugi strani prisvojili ter jih uporabili za takšne ali drugačne politične, propagandne ali tudi zgolj čisto finančne interese.
Med leti 1903 in 1944 je nemški prvak denimo prejel čudovit bronast pokal, oblikovan in poimenovan po rimski boginji zmage Viktoriji, sicer izdelan že več kot pol stoletja prej v povsem nenogometne namene. Po letu 1944 je Viktorija veljala za izgubljeno in še danes ni povsem jasno, kako so jo skoraj pol stoletja kasneje našli in kaj se je z njo dogajalo medtem. Jasno je le to, da se je nahajala nekje v vzhodnem Berlinu in da se je pojavila šele ob združitvi Nemčije. Med vojno jo je enkrat osvojil tudi dunajski Rapid, tako da si lahko zainteresirani repliko ogledate v muzeju omenjenega kluba.
Na naših prostorih kakšnih skrivnostnih zgodb o krajah in izginotjih pokalov ni ali pa vsaj niso poznane širši javnosti, a to še ne pomeni, da o tukajšnjih lovorikah ne moremo povedati ničesar. Podobno kot drugod so se prvi pokali pojavili že pred več kot sto leti, pri čemer gre izpostaviti denimo slavni pokal kralja, ki ga je za zmagovalca pokalnega tekmovanja podzveznih reprezentanc daroval sam Aleksander Karađorđević.
»120.000 dinarjev vredno čašo iz čistega zlata« so po svoji tretji zaporedni zmagi leta 1926 prejeli Zagrebčani, medtem ko so bili slovenski nogometaši daleč od prestižne lovorike, saj so običajno izgubili že v prvem krogu. Poleg tega so obstajale tudi trofeje za druga pokalna tekmovanja, medtem ko jih za ligaške naslove običajno sploh ni bilo in so se zmagovalci morali zadovoljiti zgolj z medaljami. Le v sezoni 1932 je pokal za najboljšega izjemoma darovala tovarna čokolade Šonda, ki je bila nekakšen sponzor lige in je tudi izdajala albume s sličicami nogometašev.
Kultna je bila tudi trofeja za »Kup Maršala Tita«, ki ji je bila Olimpija enkrat tako zelo blizu in ki jo je Hajduk po zmagoslavju leta 1991 in razpadu Jugoslavije »pozabil« vrniti v Beograd. Okrancljan 17 kilogramski srebrn pokal predstavlja jugoslovansko nogometno lovoriko »kao takvo«, pa čeprav je bilo samo pokalno tekmovanje mnogo manj cenjeno od ligaškega in bi na tem mestu morala biti trofeja za zmagovalca lige, državnega prvaka. A se za slednjo, nekakšno skledo na vazi, marsikdo sploh ne spomni več, kako je izgledala.
Ko smo že ravno pri Hajduku in pokalih, omenimo še »Rabuzinovo sonce«, eno najbolj unikatnih in domiselnih lovorik v svetu nogometa. Pokal s soncem, ki sicer nima neke direktne povezave ne s Hrvaško ne z nogometom, delo hrvaškega slikarja (in člana HDZ-ja) Ivana Rabuzina, se podeljuje zmagovalcu hrvaškega pokala že skoraj tri desetletja in danes si tega tekmovanja pravzaprav ne moremo več predstavljati brez omenjene lovorike.
V Sloveniji se nogometne nagrade vsaj za zdaj še niso tako uspešno uveljavile. Za zmagovalce republiških tekmovanj so se uporabljale različne trofeje, zlasti pokali ob koncu osemdesetih pa so bili dokaj skromni. NZS se je tako ob osamosvojitvi odločila za povsem nove pokale, ki jih je namenila zmagovalcem novih državnih tekmovanj. Nagradi za osvojitev lige in pokala sta bili delo istega proizvajalca, zato sta si bili med seboj zelo podobni. Zmagovalec pokala je dobil nekakšen relativno nizek in debelušen pokal, ob kateremu je človeku jasno, zakaj Srbi za tovrstno lovoriko uporabljajo besedo pehar, medtem ko je prvaka lige čakala izboljšala oziroma zlasti povišana verzija, ki je imela zgoraj nasajeno še nekakšno vazo. Prvo ligaško lovoriko je iz rok Rudija Zavrla za Bežigradom prejel kapetan Olimpije Aleš Čeh, prvo pokalno pa so le tri dni kasneje na istem prizorišču po finalu dvignili Mariborčani.
Ligaška trofeja je po tretji zaporedni zmagi pripadla Olimpija, v pokalu pa se je omenjeni pehar uporabljal še dolgo vrsto let. Za četrti državni naslov je Olimpija nato osvojila nov pokal, za katerega je beseda kanta še kar primerna, saj je šlo za nekakšen zlat lavor na podstavku, sredi devetdesetih pa se je zveza izprsila za nekoliko bolj prestižno lovoriko v antičnem slogu. Nekakšno marmornato amforo je leta 1996 dvignila Gorica, v naslednjih letih pa se je nanjo dodobra navadil Bojan Prašnikar, ki jo je z Mariborom osvojil kar trikrat zapored, nakar so jo vijolični tudi dobili v trajno last.
Leta 2000 je liga s prihodom novega tisočletja, kot se to spodobi, dobila tudi novo lovoriko. Šlo je za velik zlat pokal z ušesi, najbrž ne povsem slučajno nadvse podoben tistemu, ki ga moštva osvojijo za zmago v ligi prvakov. Tudi tega pa je podobno kot predhodnika trikrat zapored osvojil Maribor.
Leta 2003, ko je ligaško tekmovanje že potekalo pod okriljem združenja, so vodilni priskrbeli novo trofejo, nekoliko podobno predhodni, le da je imela na vrhu okrasno formo, ki je spominjala na dvogrbo kamelo. Dvogrbi pokal, ob slavjih običajno ovešen z zelenimi trakovi, je prvi dvignil Maribor, nato pa kar trikrat zapored Gorica, tako da so morali leta 2006 spet poiskati novo lovoriko. Tokrat so se odločili za zlato-zelen dekoriran pokal, ki je (vsaj na daleč, nikoli ga namreč nisem držal v roki) deloval zelo mogočno in razkošno.
Eno najbolj prestižnih trofej je osvajal eden najbolj skromnih prvakov, saj je dvakrat pripadla Domžalam, pri čemer se je na prvi domači tekmi po osvojitvi zgodovinskega naslova zbralo manj kot 1000 ljudi. Po Domžalah je tudi ta pokal trikrat osvojil Maribor in še ena zgodba se je zaključila. Za sezono 2011/12 je bil tako pripravljen nov pokal v obliki klasične zlate kupe, ki pa se je uporabil enkrat samkrat, saj je s prihodnjo sezono vodenje lige spet prevzela NZS.
Tedaj so se zadev z lovorikami namreč prvič lotili bolj resno, saj so se odločili, da trofejo v maniri tujih lig naročijo pri domačem kiparskem mojstru. Ljubiteljem slovenskega nogometa dobro poznano zlato zvezdasto žogo (dejansko bronasto-medeninasto in pozlačeno) je izdelal Mirko Bratuša, akademski kipar iz Negove. Oziroma, če se nekoliko pošalimo, malo manj dobri mož iz Negove, vsaj kar se tiče oblikovanja nogometnih lovorik.
V tehničnem smislu seveda lovoriki in njenemu avtorju ne gre ničesar očitati, je pa zato sporna sama oblika, saj tak tip trofeje načeloma ni najbolj ustrezen za ligaško tekmovanje. Najbolj znana zlata žoga v svetu nogometa je nagrada revije France Football za najboljšega igralca na svetu, a obstaja poleg nje še več drugih zlatih žog, prav vse (to je vse, razen naše) pa se podeljujejo nogometašem za individualne dosežke. Slovensko 14 kilogramsko zlato žogo nekoliko rešuje le dejstvo, da se znotraj nje skriva 11 nogometašev, ki skozi luknje zrejo v nebo proti nogometnim bogovom. S tem nakazujejo, da lahko slovenski nogomet rešijo le še višje sile, s čimer je nagrada vsaj simbolično povsem na mestu.
Če smo lahko v ligi spremljali precej različnih lovorik, pa je bila zgodba v pokalnem tekmovanju povsem drugačna. V vseh letih od osamosvojitve sta se namreč prvakom podeljevala zgolj dva pokala, pri čemer smo starejšega, ki je bil v veljavi natanko eno desetletje, že omenili. Prvi ga je v krstni sezoni tekmovanja kot rečeno dvignil Maribor, deseta in zadnja pa Gorica.
S sezono 2001/02 je NZS namreč priskrbela nov pokal za pokalnega zmagovalca, ikonično stekleno vazo, verjetno eno bolj posrečenih slovenskih nogometnih lovorik. Vaza sicer v ničemer posebej ni izstopala, a je morda tudi ravno zato, ker hkrati v ničemer ni bila napačna, vztrajala tako dolgo. Osvojilo jo je osem različnih klubov, ob zmagoslavju Olimpije pa je bila visoko v zrak dvignjena že dvajsetič, s čimer se vsaj po osamosvojitvi ne more kosati nobena druga slovenska lovorika. Verjetno bi zdržala še dolga leta, a so jo v torek po tekmi pri Olimpiji med veseljačenjem razbili. Novi sponzor pokala jo bo zdaj lahko zamenjal za zlati krigl ali kaj podobnega.
Žal za razliko od tujine naš nogomet ni na tako visokem nivoju, da bi klubi svoje pokale razstavljali in da bi si jih navijači lahko ogledali.
Poleg omenjenih dveh trofej se pokali podeljujejo tudi za najboljše v večini drugih tekmovanj, v drugi in tretji ligi, medobčinskih, mladinskih tekmovanjih in podobno, tako da lahko določeni klubi v daljšem časovnem obdobju naberejo lepo število nagrad. In tako se vračamo k uvodni tematiki. Žal za razliko od tujine naš nogomet ni na tako visokem nivoju, da bi klubi svoje pokale razstavljali in da bi si jih navijači lahko ogledali.
V večini razvitih držav imajo ne le nacionalni nogometni muzej, temveč tudi lokalne klubske muzeje ali vsaj razstavne sobice v okviru stadionov, kjer se na častnih mestih skrbno hranijo vsi najpomembnejši artefakti, ki so jih ti klubi osvojili. Pri nas nekateri klubi (kot denimo novomeška Krka) lepo skrbijo za svoje pokale, medtem ko drugi z njimi dejansko ravnajo kot s smetmi in niti ne vedo, če in kje jih sploh imajo, slišal pa sem celo za primer, ko naj bi jih bivši predsednik nekoč preprosto odnesel k sebi domov.
A bolj ali manj vsem, tako najmanjšim kot največjim, je skupno to, da si pokalov, četudi jih klub hrani, ni mogoče ogledati. Pri prenovi Ljudskega vrta se je pod eno izmed tribun napovedoval tudi klubski muzej, a trenutno nič ne kaže, da bo tudi zares zaživel, še precej manj možnosti za kaj takega pa je v Stožicah, kjer bo stadion očitno še kar nekaj časa obdajalo gradbišče.
V Sloveniji že dlje časa ni bilo hujših vojn, prevratov ali naravnih katastrof in tudi kolikor mi je znano, večina glavnih lovorik vsaj iz časa po osamosvojitvi še obstaja, tako da vse še ni zamujeno. Počasi bo potrebno tudi na tem področju zadeve urediti ter, če že ne javno razstaviti, pa vsaj poslikati in dokumentirati najpomembnejše lovorike. In kdo ve, morda se bo tedaj pojavila tudi še kakšna zanimiva zgodba, podobna tistim iz začetka kolumne. Tudi takšne zgodbe so namreč pomembne za dvig lokalne nogometne kulture, ki, roko na srce, trenutno ni na ravno najvišjem nivoju.
