Tim Dobovšek
Različne športe je med seboj izjemno težko primerjati. Včasih skorajda nemogoče. Še težje pa je primerjati uspehe, ki so v teh različnih športih doseženi. A največkrat se počne prav to. Zlasti v medijih in javnosti človek marsikdaj dobi občutek da je določena uvrstitev v enem športu matematično primerljiva z neko drugo uvrstitvijo v drugem športu. Tako se denimo enači kvalificiranje za velika panožna tekmovanja, zlasti državna, evropska in svetovna prvenstva ter celo rezultate na omenjenih tekmovanjih. Še več, prepogosto se tekmovanja prosto meša med seboj ter primerja denimo svetovni pokal s svetovnim prvenstvom ali celo državno prvenstvo z evropskim. Dvajseto mesto je dvajseto mesto, ne glede na panogo in tekmovanje.
Naj za začetek povem, da namen te kolumne ni omalovaževanje tega ali onega športa oziroma katerihkoli konkretnih rezultatov in dosežkov, pač pa predvsem in zlasti predstavitev in oris stanja. Stanja, ki je v različnih športih tako zelo različno, da je primerjava rezultatov praktično nemogoča. Za primer sem izbral šport, v katerem prav te dni poteka svetovno prvenstvo na Pokljuki, že 52. v zgodovini in drugo (v celoti) v Sloveniji. A ne gre le za najaktualnejši, temveč tudi za najpopularnejši zimski šport v Evropi, ki po gledanostih na televiziji in številu sodelujočih držav močno prekaša konkurenco. Gre torej za biatlon, šport sestavljen iz streljanja z malokalibrsko puško in reklam … ehm teka na smučeh.
Ustroj tekmovanj je pri biatlonu precej podoben ostalim zimskim športom. V glavnem fokusu sta svetovno prvenstvo, ki se vrši vsako leto enkrat, ter svetovni pokal, v katerem tekmovanja potekajo prek celotne sezone. A to ne pomeni, da ni drugih tekmovanj, obstajajo namreč tudi evropsko prvenstvo, državna prvenstva, drugorazredni pokal IBU in tako dalje. Število držav, ki se s tem športom vsaj približno resno ukvarjajo, je kot rečeno precej večje kot v ostalih (individualnih) zimskih športih. V moški štafeti, kjer lahko nastopi praktično vsaka država, ki premore štiri tekmovalce, je na zadnji tekmi v svetovnem pokalu nastopilo 24 držav. V nogometu na primer v reprezentančnih tekmovanjih sodeluje 210 držav, torej skoraj desetkrat več kot v biatlonu.
Na 51. dosedanjih svetovnih prvenstvih je zmage v štafeti doseglo 8 držav, 12 pa se jih je uspelo uvrstiti na stopničke.
Konkurenca za najboljša mesta v biatlonu glede na ostale zimske športe ni prav majhna. Na 51. dosedanjih svetovnih prvenstvih je zmage v štafeti doseglo 8 držav (Švedska, Rusija, Finska, Norveška, Nemčija, Italija, Belorusija in Francija), 12 pa se jih je uspelo uvrstiti na stopničke. Vrh je nekoliko širši na individualnih tekmah, v katerih imajo neposredno pravico nastopa na svetovnem prvenstvu tekmovalci 30 držav (vsako leto bolj ali manj istih), a so razlike proti dnu ogromne. Trideseto mesto trenutno denimo zaseda Južna Koreja, katere tekmovalca sta v torek zasedla 78. in 93. mesto s sedmimi minutami zaostanka v teku na manj kot 50 minut dolgi preizkušnji. V nogometu je bilo doslej svetovnih prvenstev zgolj 21, med prve tri pa se je uvrstilo 20 držav, tudi Jugoslavija, ki je bila tretja na prvem prvenstvu leta 1930 v Urugvaju. Na tridesetem mestu Fifine lestvice se trenutno nahaja več kot konkurenčna Srbija, ki je denimo na zadnji uradni tekmi s 5:0 ugnala Rusijo.
A največje so razlike v številu tekmovalcev in navijačev. Biatlon je najbolj razširjen v Rusiji. Pred leti je bilo tam 65.000 registriranih biatloncev, z izgradnjo novih oziroma prenovo starih biatlonskih centrov po številnih mestih vključno z izjemnimi prizorišči v Tjumnu, Hanti-Mansijsku, Sočiju in Novosibirsku pa se je število v zadnjih letih še nekoliko povečalo. Po trditvah ruskih trenerjev je v Rusiji več biatloncev kot po vsem ostalem svetu skupaj, kar je dobra orientacija glede razširjenosti športa. Ruska biatlonka in nesojena slovenska reprezentantka Olga Podčufarova se je pred leti denimo pritoževala, češ da je v Rusiji veliko večja konkurenca kot drugod, saj »na italijanskem državnem prvenstvu nastopa 20 športnikov, na ruskem pa 100«. In razlike so res ogromne. Norveška, najuspešnejša država v tem športu, ima 8000 registriranih biatloncev, Švedska, ena izmed velesil, zgolj 1600, nekje vmes je Nemčija, medtem ko jih je v drugih državah še precej manj. Na drugi strani je na svetu približno 250 milijonov nogometašev, samo v Braziliji jih je registriranih več kot dva milijona, v Rusiji pa približno milijon.
V Nemčiji, kjer je biatlon šesti najpopularnejši šport, se je v anketi za tiste, ki se »zelo zanimajo za biatlon«, opredelilo skoraj 9 milijonov prebivalcev.
Podobno je tudi s klubi. V Rusiji je približno 350 biatlonskih klubov, na Norveškem 180, drugje še precej manj. Na drugi strani je nogometnih klubov samo v Angliji prek 40.000, na svetu pa naj bi jih po nekih projekcijah bilo okrog milijon. Posledično se to pozna tudi pri navijačih. V Nemčiji, kjer je biatlon šesti najpopularnejši šport, se je v anketi za tiste, ki se »zelo zanimajo za biatlon«, opredelilo skoraj 9 milijonov prebivalcev. Visoke so tudi gledanosti na ARD, kjer rekord drži štefetna tekma na olimpijskih igrah, ki si jo je ogledalo 10 milijonov gledalcev, medtem ko si je pred dvema letoma svetovni pokal, ko so bile tekme v Kanadi in torej v prime timu, le te ogledalo približno 3 milijone. Na drugi strani se je v isti anketi v Nemčiji za tiste, ki se »zelo zanimajo za nogomet«, opredelilo približno 25 milijonov, rekord v gledanosti nogometnih tekem na ARD pa drži finale svetovnega prvenstva 2014, ki si ga je ogledalo skoraj 35 milijonov Nemcev. Razmerij med popularnostjo športov se zavedajo tudi na televiziji. Tako je denimo po sredini tekmi reporter ZDF-a nemškega tekmovalca Benedikta Dolla (1+1+0+0) nagovoril takole: »Če bi bila to nogometna tekma, bi vas vprašal, kaj vam je trener rekel ob polčasu?«
In kako je z vsem skupaj v Sloveniji? Žal mi ni uspelo najti števila registriranih biatloncev, je pa zato znano število članov. V članski kategoriji so pri moških trenutno v Sloveniji štirje tekmovalci (Bauer, Fak, Tršan in Dolžan), kar pomeni, da so vsi slovenski biatlonci starejši od 21 let hkrati tudi državni reprezentanti. Če kdo izmed omenjene četverice manjka, ga na tekmi nadomesti kdo izmed mladincev, saj v državi ni nikogar, ki bi treniral biatlon in ne bi bil član reprezentance. Podobno je tudi v ženski kategoriji, kjer so le tri slovenske biatlonke starejše od 21 let in če ne bi v reprezentanco prekvalificirali bivše smučarske tekačice Lee Einfalt, bi imela najstarejša slovenska biatlonka 23 let. V Sloveniji klubov, ki bi se ukvarjali samo z biatlonom, ni, je pa 11 smučarkah klubov, ki se vsaj formalno ukvarjajo tudi s to panogo, pri čemer je realna številka bržkone še nekoliko nižja. Na zadnjem državnem prvenstvu v biatlonu pretekli mesec je v vseh kategorijah skupaj nastopilo 18 tekmovalcev iz sedmih klubov.
Slovenija ne sodi med nogometno najbolj razvite države, pa vendar ima 281 nogometnih klubov, od katerih jih v članskih ligaških tekmovanjih za državno prvenstvo sodeluje 207. Vsega skupaj je v Sloveniji skoraj 50.000 nogometašev, članov 15.000, mladih do 18. leta malo manj kot 30.000, medtem ko je profesionalcev skoraj 400. Teh v individualnih zimskih športih vsaj formalno ni, trije slovenski biatlonci so zaposleni v vojski, medtem ko je Fak, vsaj uradno, uslužbenec Fursa. Tudi sicer biatlon ni profesionalen šport, saj so zaslužki tako nizki, da lahko od nagrad živi le nekaj najboljših. Zmaga v svetovnem pokalu je vredna 11.000, drugo mesto 8000, tretje pa 5500 evrov. Popularni nemški biatlonec Michael Roesch, ki je izpadel iz domače reprezentance in zadnja leta nastopal za Belgijo, je prodal hišo ter se preselil nazaj k staršem, da se je lahko še naprej ukvarjal s svojim priljubljenim športom. Ta ga je na sezono stal 65.000 evrov, torej toliko, kot lahko z rezultati zasluži le malokdo.
Vse to pa ne pomeni, da je katerikoli šport zato kaj slabši ali manj vreden. Enostavno gre za to, da zapopademo razmerja in da lahko realno ocenjujemo tako rezultate kot tudi vsa dogajanja okoli omenjenih športov. Da lahko določen uspeh postavimo v kontekst in ga tako bolj celovito razumemo. Takšen razmislek pa ne bi smel biti namenjen zgolj navijaški javnosti ali medijem, pač pa predvsem uradnim organom. Tistim, ki odločajo o tem, kdo je perspektiven športnik, kdo si zasluži takšen ali drugačen status, kaj pomeni nastopanje za reprezentanco ali uvrstitev na to ali ono prvenstvo ter nenazadnje kako, koga in koliko naj se vse skupaj financira. Biatlona tu kot primer nikakor nisem izbral zato, ker ga ne bi maral, temveč prav nasprotno, ker ga za razliko od številnih drugih športov poznam in spremljam dovolj, da lahko o njem tudi kaj napišem.
