Tim Dobovšek
Vem, da za Friesland obstaja tudi slovenski izraz Frizija, a mi naslov v originalu preprosto zveni predobro, da bi ga spreminjal. Govora bo namreč o skupnih ligah, ideji, ki sta jo v zadnjem tednu v medije spet izstrelili Belgija in Nizozemska. 25 profesionalnih belgijskih klubov je namreč soglasno odločilo, da podpirajo skupno ligo s severnimi sosedi, kar bi bilo sploh prvo takšno tekmovanje na evropskih tleh. Novica je tudi v Sloveniji in sosednjih državah med nogometnimi ljubitelji vzbudila številne odzive, pri čemer sem bil tudi sam nekoliko presenečen, saj za ligaške novice iz teh dveh držav ponavadi ni ravno veliko zanimanja.
A ob prebiranju komentarjev je kmalu postalo jasno, za kaj pravzaprav gre. Debata je iz ravninskih dežel severozahodne Evrope hitro zavila v naš prostor in spet so se odprle stare debate, ki se pojavijo vsakič, ko je govora o takšni ali drugačni regionalni ligi. Kot vselej se na eni strani spet pojavijo vsi tisti ljubitelji nogometa, ki se strašno navdušujejo nad kvaliteto Slavena in Čukaričkega, na drugi pa vsi tisti, ki jih kar naenkrat neznansko skrbi za usodo Triglava in Aluminija. Sam nisem povsem prepričan, da so pri večini to tudi dejanski motivi za podpiranje ali nasprotovanje regionalnim projektom, je pa zato več kot jasno nekaj drugega. To, da gre za izjemno emotivno temo, o kateri ima praktično vsakdo svoje zelo strastno mnenje in do katere le redkokdo ostaja ravnodušen.
A vrnimo se na začetek. Kakšni so sploh načrti Belgijcev in Holandcev? Sicer se za kaj bolj konkretnega še čaka na uradna stališča nizozemske Eredivisie ter mednarodnih konfederacij, je pa zato jasen osnovni plan, da bi največji nizozemski in belgijski klubi s skupnim tekmovanjem dvignili dohodke ter se približali evropski nogometni eliti, s katero v zadnjih letih oziroma desetletjih vedno težje držijo stik. Po prvih projekcijah naj bi ligi, ki trenutno od televizijskih pravic letno zaslužita vsaka 80 milijonov evrov, v skupnem projektu iz istega naslova dobili kar 400 milijonov. Trenutni načrt je, da bi v 18-članski ligi nastopilo 10 nizozemskih in 8 belgijskih klubov, prva sezona pa bi se začela leta 2025.
Kar se tiče dejstev, je to bolj ali manj vse. Raznorazni tuji mediji, ne le tisti v Beneluksu (mimogrede, Luksemburg zaradi nekonkurenčnosti svojih klubov ni omenjen praktično nikjer), so se tako klasično razpisali o prednostih in slabostih skupne lige, o tako imenovanih plusih in minusih. Sam se bom zadeve lotil nekoliko drugače. Precej bolj kot prednosti in slabosti nekega abstraktnega projekta me namreč zanimajo vprašanja, ki se ob vsem skupaj odpirajo. Od načinov njihovega reševanja bo namreč odvisno, v kakšni obliki bodo (če bodo) nova tekmovanja zaživela v praksi. Kot smo videli že v nekaterih prejšnjih kolumnah, so tekmovalni sistemi zelo živa stvar, ki je odvisna od številnih družbenih, kulturnih in političnih faktorjev.
Prva in morda v tem trenutku najpomembnejša stvar je odziv Uefe. V skladu z njenimi statuti se namreč lahko na evropskih tleh igrajo le tista mednarodna tekmovanja, ki jih organizira ali dovoli krovna organizacija. Za kakršenkoli regionalni projekt je torej potrebno dovoljenje Uefe, saj ne gre verjeti, da bi klubi iz manjših držav lahko organizirali tekmovanja mimo krovne zveze, če tega niso zmožni niti najbogatejši svetovni klubi, podporniki superlige. Odziv Uefe pa ni pomemben le zaradi tega. Vsi tisti, ki pod članki o nizozemsko-belgijski ligi pišejo o Zvezdi in Dinamu, imajo pravzaprav prav. Uefa bi namreč z »žegnom« BeNeLige na široko odprla vrata tudi drugim regionalnim projektom, saj bi, potem ko bi dovoljenje dobil prvi, ne bilo več poti nazaj. Pojav več nadnacionalnih lig pa bi imel daljnosežne posledice za evropski nogomet.
V povezavi s tem pa se odpira še drugo vprašanje. Kaj se bo zgodilo z mesti v evropskih tekmovanjih? Trenutno imata Belgija in Nizozemska vsaka pet predstavnikov in če bi upoštevali ustaljena pravila, bi se morali v skupni ligi polovici le teh odpovedati. In kaj bo, če bo na prvih petih mestih sezono končalo pet nizozemskih klubov? Nisem povsem prepričan, da bi bili Belgijci s takšnim razpletom zadovoljni. Vsaj v naših krajih vem, da ne klubi ne navijači ne bi pristali kaj takega. Toda neke sprejemljive rešitve ni videti. Da bi regionalna liga ohranila vsa evropska mesta nekdanjih članic, ne bi bilo pošteno do drugih lig, da bi se evropske vstopnice delile po tako imenovanem »republiškem ključu«, pa si glede na izkušnje iz preteklosti tudi verjetno ne gre želeti.
Naslednja stvar je napredovanje in izpadanje. Tudi tu se pojavljajo podobni problemi. Bosta iz lige izpadla zadnja dva ali pa se bo izpadalo po ključu? V prvem primeru se lahko zgodi, da se bodo sčasoma v ligi skoncentrirali klubi iz ene države, sploh če se bo igrala še druga beneliga, medtem ko lahko ob uporabi ključa liga postane neuravnotežena in netekmovalna. Nujen pogoj za uspešnost regionalne lige je torej obstoj dolgoročno približno enako močnih nogometnih trgov v ustanovnih državah. Ob tem se kar samo poraja vprašanje, ali sploh obstaja kakšna ustrezna vzporednica z nogometom na naših tleh. Brez tega je namreč vsak takšen projekt že vnaprej obsojen na neuspeh.
Razen seveda, v kolikor bi navijači sprejeli ligo za svojo, tudi če v njej klubi iz njihove države ne bi bili uspešni ali pa celo sploh ne bi nastopali. Glede na družbene razmere in izkušnje se mi zdi kaj takega trenutno povsem utopično. To na našem prostoru najbolje potrjujeta ligi ABA in SEHA, ki ju navijači v Makedoniji ali Črni gori, v sezonah ko tamkajšnji klubi izpadejo i tekmovanja, praktično ne spremljajo, medtem ko so Hrvati ob slabih rezultatih njihovih košarkarskih klubov izgubili praktično vse zanimanje in vedno glasneje razmišljajo o izstopu. Nogomet je seveda nekaj drugega in je z ostalimi športi v marsičem neprimerljiv, a glede navijaškega zanimanja vseeno veljajo podobne zakonitosti.
Vrnimo se v leto 1939, ko je bila kot najvišje nogometno tekmovanje na naših tleh organizirana hrvaško-slovenska liga, v kateri je igral zgolj en predstavnik Dravske banovine, SK Ljubljana. Predhodnica Olimpije pa se v ligi ni najbolje znašla. Zasedla je zanesljivo zadnje mesto, od tekmovanja pa ni imela praktično ničesar, tako da slovenski klubi v skupni ligi naslednje leto niso več hoteli tekmovati. Pa tudi če bi hoteli, verjetno ne bi mogli, saj na drugi strani prav tako ni bilo nobenega interesa, da bi nadaljevali s skupno ligo. Toda z jugoligo ni bilo tako, boste rekli, to so ljudje spremljali tudi takrat, kadar v njej ni bilo Olimpije. Res je, toda takrat je šlo za našo skupno državo s skupnim nogometnim sistemom, skupno reprezentanco in skupnimi mediji, ki so o našem skupnem nogometu tudi poročali.
Zlasti tega pa se morajo zavedati vsi proponenti takšnih in drugačnih regionalnih lig. Naše Avstro-ogrske in našega cesarja ni več, prav tako ne naše Jugoslavije. Narodi ali če hočete plemena na teh prostorih zdaj živijo v različnih državah in to dejstvo je potrebno vzeti v zakup, pa naj nam bo osebno všeč ali pa ne. Kot rečeno, to ne pomeni le več med seboj ločenih tekmovalnih sistemov in nogometnih zvez, pač pa tudi več ločenih medijskih kompleksov.
Ali nameravajo združiti celoten tekmovalni sistem vključno z drugo ligo, pokalom, mladinskimi ligami, ženskimi ligami, sodniško organizacijo itd. ter kdo bo sploh vse skupaj organiziral?
Kdor bi denimo ABA ligo sprejel za svojo in bi jo želel spremljati celostno, bi pravzaprav moral spremljati medije šestih različnih držav, saj lige v celoti razen uradnih kanalov (v angleščini?) ne pokriva praktično nihče. Tudi v sodobnem digitaliziranem svetu to predstavlja precejšnje tehnične, jezikovne in druge praktične ovire, ki jim marsikdo kljub najboljšemu prizadevanju enostavno ni kos, sploh potem ko je večina slovenskih televizijskih ponudnikov iz svoje sheme preprosto umaknila srbski РТС.
Iz vsega navedenega bi bilo zato zelo zanimivo vedeti, kako so si zadeve zamislili Belgijci, ki so skupen projekt s sosedi potrdili soglasno. Ali nameravajo združiti celoten tekmovalni sistem vključno z drugo ligo, pokalom, mladinskimi ligami, ženskimi ligami, sodniško organizacijo itd. ter kdo bo sploh vse skupaj organiziral? Doslej so nogometne zveze vselej posredno ali neposredno skrbele tudi za razvoj domače lige, zdaj pa se prvič načrtuje tekmovanja, ki na svojem ozemlju nimajo pripadajoče zveze.
V tem primeru se bodo oblikovali povsem novi odnosi med nacionalnimi zvezami in ligami, ki bodo potrebovale nove organe vodenja. Morda bodo nacionalne zveze v ta namen formirale skupne organe ali pa bodo, kar je bolj verjetno, tekmovanja še bolj oziroma povsem prevzela privatna združenja klubov. Tu se potem odpirajo nadaljnja vprašanja, kdo in v kakšnem interesu bo v takšni ligi določal kvote domačih igralcev in podobno.
Zdi se, da je vsaj trenutno veliko več odprtih vprašanj kot odgovorov. V prihodnjih mesecih in letih bo tako vsa Evropa z zanimanjem zrla proti severozahodu, kako se bosta odločila najprej Eredivisie in nato še Uefa. Od Balkana pa do Baltika marsikdo kot napeta puška čaka na zeleno luč, ob kateri bi lahko začel uresničevati svoje regionalne fantazije, zlasti take, ki so povezane s širitvijo trgov in denarnic.
Razliko med 400 in 80 milijoni je lahko izračunati, precej težje pa je odgovoriti na vse zagonetke, ki se ob tem pojavljajo.
