Ponovni vznik panem et circenses v preobleki bojev za mezde in nogometnega stadiona označuje dokončni zaključek kulture in province v primerjavi z novo, pozno obliko človeškega obstoja, ki je brez prihodnosti, a neizogibna. (Oswald Spengler, Zaton zahoda)
Na ulici cestne luči,
temni zidovi, ni radosti.
(III. kategorija)
Nogometna zveza je pred dnevi končno objavila dolgo napovedovano kategorizacijo slovenskih nogometnih klubov. Kot pove že ime, gre za program razvrščanja klubov po kategorijah, od A1 do C2, v skladu z določenimi kriteriji, večinoma povezanimi s številom selekcij. V samo razvrščanje in podrobnosti kriterijev se na tem mestu ne bom spuščal, saj si lahko vsakdo, ki ga to zanima, sam pogleda dokumente na uradni strani nogometne zveze. Bolj kot konkretna razvrstitev in to, v katero kategorijo so uvrstili NK Duplek in NK Kresnice, me zanima program kategorizacije nasploh in predvsem njegov pomen za slovenski nogomet.
Osebno nad tovrstnimi kategorizacijami nisem ravno navdušen. Od vsakovrstne kategorizacije pa do diskriminacije je vselej zgolj en korak. Morda se komu to res zdi zgolj nedolžna statistična zanimivost, katere edina funkcija je dodatno razvedrilo slovenskega nogometnega življa, a če smo vsaj malo realni, si lahko hitro predstavljamo, da bi nekoč v prihodnje tovrstno kategorizacijo uporabljali pri financiranju, licenciranju, sestavi lig, sestavi organov, volitvah itd. Pravzaprav na zvezi v Programu kategorizacije (prvi pdf na podstrani) že sami priznavajo, da »vodilnim nogometnim organizacijam in političnim ustanovam v družbi kategorizacija lahko pomeni pomoč pri kriterijih za finančne, materialne ali strokovne spodbude s pravimi cilji na pravem mestu.« Finančnih in materialnih spodbud bodo torej v prihodnje deležni tisti, ki bodo bolje kategorizirani, s čimer se bo razkorak med klubi le še povečeval. Tisti, ki na trgu že tako ali tako dobijo največ sredstev, bodo zdaj zaradi kategorizacije največ dobili še od zveze in političnih ustanov.
Poleg tega naj bi bil eden od ciljev tudi »usmerjanje« programov kluba, kar v bistvu pomeni, da bodo delovanje kluba želeli usmeriti v skladu z neko predhodno določeno označbo. Gre za velik poseg v avtonomijo klubov in povsem preskriptiven odnos k povezovanju nogometne celote, nekakšno top-down fiksacijo kast, kjer se bo obnašanje subjektov določalo in omejevalo v skladu s pripadnostjo skupini. Čeprav je spet veliko napisanega o množičnosti, skrbi za temelje, zdravem življenjskem slogu in podobno, se bojim, da bo na koncu efekt ravno obraten in da bo v praksi kategorizacija bazi zgolj škodila. V neki ne tako daljni perspektivi se lahko zgodi, da bo pri manjših klubih »tretje kategorije«, ki že zdaj životarijo in jih je v Sloveniji že tako manj kot v sosednjih državah, izginila vsaka iniciativa za ljubiteljsko in prostovoljno delovanje, saj bodo brezizhodno fiksirani na dno piramide in podrejeni interesom višjih kast, kar je v nasprotju z osnovnim duhom nogometnega športa, da lahko »manjši klubi še naprej tekmujejo v veliki ligi in da ohranjamo sanje žive za vse,« kot se je lepo izrazil sam predsednik UEFE Aleksander Čeferin.
NZS s kategorizacijami na nek način ubija te sanje, kot da ne bi bila zveza klubov, ki mora delovati v interesu vseh svojih članov, temveč zgolj odtujeni vladajoči organ oblasti, ki si le to zagotavlja in ohranja z ustvarjanjem in potenciranjem razlik, kot lahko to praktično vsakodnevno spremljamo v politiki. Nogometne zveze po vsem svetu, tudi slovensko leta 1948, so ustanovili nogometni klubi, večinoma majhni in priložnostni, in prav ti so zdaj na največjem udaru njenih sklepov. Je pa seveda res, da v trenutni nogometni konstelaciji tudi pri nas že zdaj obstajajo precejšnje razlike med klubi, posledično pa tudi vsaj do neke mere celo nasprotni interesi med njimi. Tudi pretekli teden na skupščini MNZ Ljubljana se je denimo pokazalo, da imajo včlanjeni klubi pravzaprav realno malo skupnega. Na eni strani imamo profesionalne prvoligaše z milijonskimi proračuni, na drugi pa amaterske ljubiteljske klube, ki nogomet gojijo za zabavo in imajo zgolj nekaj starostnih kategorij, včasih tudi celo samo eno. Lahko si predstavljate, da so ne le lastni interesi, ampak tudi pričakovanja klubov glede zvez povsem različna. Vsekakor je vse to povezati v neko smiselno celoto zelo težko, včasih tudi nemogoče, v vsakem primeru pa sem prepričan, da so kategorizacije v praktičnem smislu korak v napačno smer.
Strinjam se z Nogometno zvezo Slovenije in njenim zapisom v programu kategorizacije, da je treba razvijati nogomet na vseh nivojih, ampak se hkrati bojim, da sama tega (zavedno ali ne, niti ni pomembno) s tovrstnimi programi ne počne. Pa da ne bo kdo mislil, da spet kritiziram NZS, ker kolikor poznam pri HNS, ÖFB, FSS in pravzaprav povsod po svetu situacija na tem področju ni bistveno drugačna. Govori se o zdravju, rekreaciji, množičnosti in ljubezni do nogometa, v resnici pa se forsira rezultate, biznis, profesionalizem, doping, rekorde, komercializacijo, profit itd., pri čemer se tako opevana baza prek “partnerstev” (bolj družinsko nasilje kot partnerstvo) filial in menedžerskih agencij kvečjemu izkorišča ali v najboljšem primeru zanemarja, nikakor pa se zanjo ne skrbi. Po desetletjih ideološkega vztrajanja o čistosti in ločenosti športa od politike postaja vedno bolj očitno, da je nogomet del družbe. Družba pa vemo, kakšna je danes, tako da lahko samo še največji naivneži in propagandni pamfleti nogometnih zvez trdijo, da se sodobni nogomet zavzema za krepitev baze, majhnih klubov in množičnosti.
Konec koncev tako program kategorizacije slovenskih klubov ni nič posebnega, vsaj ne v smislu izjemnosti ali specifičnosti, saj gre zgolj za lokalni simptom razvoja sodobnega nogometa. Sodobnega nogometa, ki je ujet v vsa protislovja pozne razpadajoče postresnične družbe. Sodobnega nogometa, kjer nogometni funkcionarji v Evropi domnevno nastopajo proti elitizmu in zaprtim tekmovanjem, medtem ko FIFA in CAF v Afriki (tem poskusnem zajčku za politične, finančne in vojaške eskapade zahoda) prav zdaj organizirata prav takšno tekmovanje, kjer lahko določene države, ki geografsko sploh ne sodijo na ozemlje zveze, brez sankcij izvajajo genocid, druge pa so takoj suspendirane, kjer je kazen za udarec v obraz štiri tekme, za poljub pa tri leta, kjer lahko najpomembnejše funkcije zasedejo osebe brez vsakršnih referenc, medtem ko se za najbolj osnovna opravila akterjev na dnu piramide zahtevajo vedno nova potrdila in certifikati. Skratka sodobnega nogometa, kjer ne veljajo nobeni univerzalni standardi več in kjer so pravice posameznih akterjev določene z njihovim statusom v strukturi.
Hkrati je to simptom preobrazbe nogometa iz športa v šport oponašajočo kulturno industrijo. Zlasti pri manjših klubih in tekmovanjih je več kot očitno, da sama tekma v smislu predstave ne pomeni več dogodka namenjenega javnosti, pač pa je le še moment reprodukcije športnega kapitala z namenom produkcije igralcev in (kalkulabilnih) rezultatov. Tako postaja vse bolj normalno, da se tekma odigra brez gledalcev (in brez prenosa), denimo Slovan-Izola ali Vipava-Gorica. Očiten izraz opisane pretvorbe je bil zadnjič viden na tribuni, saj je bil poleg mene in predstavnikov kluba tam prisoten le še uslužbenec stavne industrije, torej elementa, za katerega se dejansko igrajo tovrstne tekme. Nekaj, kar bi bilo povsem nepredstavljivo na tekmi lige prvakov ali predstavi v lokalnem gledališču. Ko so uvedli posebna pravila za tekme, kjer se uporablja VAR, sem se pritoževal, da se tako uvajata dva različna športa oziroma dva nogometa, a zdaj vidim, da so v bistvu naredili kar prav, saj so dejanski obstoj dveh različnih v praksi že obstoječih nogometov le še formalno potrdili z različnimi pravili.
Hkrati lahko spremembe v modernem slovenskem nogometu razlagamo tudi z nastopom nove epohe v globalni ekonomiji, ki jo nekateri družbeni teoretiki označujejo za tehno-fevdalizem. V političnem smislu izraz morda faktično ni najbolj posrečen, je pa zato kar primeren za nogometne vode. Opisuje namreč proces, v katerem gresta utrjevanje po rangih, slojih oziroma stanovih, tako netipično za tradicionalne odprte športne sisteme, ter vpeljevanje novih tehnologij z roko v roki. Če je bil klasični šport in z njim nogomet v svojem bistvu kulturni izraz in odraz moderne kapitalistične družbe, osnovane na trgu in konkurenci (o čemer so pisali številni avtorji in tudi jaz v nekaterih prejšnjih kolumnah, zato se tu ne bom ponavljal), potem je to kar zdaj gledamo in kar nam servirajo pod imenom nogomet, pravzaprav nekakšen potrošno-blagovni izraz poznega monopolnega kvazifevdalnega tehnokratskega kapitalizma, temelječega na bonapartistični oblasti elit. Izraz, v katerem se je športno tekmovanje s sistemi primerjave ter posledičnega napredovanja in izpadanja umaknilo nenehni in stalni konzumpciji monopolnih blagovnih znamk.
Ko sem že ravno pri citatih, pa mi na misel pride še tista stara modrost o zakonih in enakosti, po katerem zakon tako bogatašu kot revežu enako prepoveduje spati pod mostom.
Vladajoči blesteči superklubi si v svoji kvantitativni praznosti postajajo vse bolj podobni, medtem ko se majhni klubi in padli velikani na obrobju ukvarjajo vsak s svojimi eksistenčnimi problemi. Tolstoj bi verjetno rekel, da so si vsi srečni izbranci v elitnih ligah podobni, medtem ko je vsak nesrečen klub nesrečen na svoj način. Prvi del zagotovo drži, drugi pa tudi vsaj delno, vsaj kolikor sem se pogovarjal s predstavniki nižjeligaških klubov iz Prekmurja, ki se ubadajo s precej drugačnimi problemi kot tisti iz Ljubljane in okolice. Ko sem že ravno pri citatih, pa mi na misel pride še tista stara modrost o zakonih in enakosti, po katerem zakon tako bogatašu kot revežu enako prepoveduje spati pod mostom. Na to se namreč spomnim ob prebiranju licenčnih pravilnikov in programov o kategorizaciji. Tudi tam namreč poudarjajo, da se za vse klube uporabljajo enaki kriteriji, kar je sicer res, a v praksi podobno kot zgornji citat zadevajo ene in druge na povsem drugačen način. Velika razlika je, ali predpišeš obvezno število selekcij in s tem pogojuješ financiranje klubu iz velikega mesta ali pa tistemu iz majhne vasi.
V teh pogojih se ligaška tekmovanja umeščajo v globalni nogometni sistem tako navzdol kakor navzgor. Kolikor nogometna zveza omejuje in usmerja manjše klube v domnevno korist nogometnih akademij prvoligašev, tako se tudi prva liga kot celota profilira kot kolesce evropskega nogometnega ustroja. V zadnjih letih je postalo že povsem normalno in tako rekoč naravno, da o SNL govorimo kot o razvojni ligi, še več, ta termin z nekakšnim ponosom uporabljajo sami odločevalci v slovenskem nogometu. Namen naše državne lige je torej vzgoja igralcev. Vzgoja za koga? Za Nemce in Angleže, skratka za center, za superklube in za tiste narode, ki se, prosto po Nietzscheju, ženejo za srečo in si očitno zaslužijo pravo ligo. Sistem centra in periferije spet na nobenem področju ne nastopa s tako jasnimi izrazi kot ravno na športnem, kjer smo periferni narodi vnaprej določeni za vzgojo. Si predstavljate, da bi oblastniki javno dejali, da funkcija našega parlamenta ni demokratično izvajanje oblasti, temveč vzgoja kadrov za evropske inštitucije, ali pa da je glavni namen slovenske kulture (in njenega financiranja) ustvarjanje produktov za Tate Modern in potencialne prevode. Morda je vsaj delno to celo res, a le norec bi izjavil kaj takega. Le v nogometu je povsem normalno, da državna liga ni več cilj, temveč sredstvo, slovenski nogometaš pa je kot subjekt v celoti podvržen predikatu. In da tisti, ki to zagovarjajo, prejemajo pohvale.
Posledice in perspektive tovrstnega razumevanja nogometa niso nič kaj rožnate. Zamenjava notranjih oziroma intrinzičnih kriterijev športa, ki so se vsaj še delno navezovali tudi na množičnost, rekreativnost, ljubiteljstvo in zdrav življenjski slog, z zunanjimi, ki pomenijo prilagajanje in podreditev vseh procesov interesom vrha piramide (tujina, reprezentanca, liga prvakov), pomeni razkroj osnovnega smisla tega, kar smo nekoč poznali kot šport. Če je nekoč veljalo, da je nogomet dober, ker mladino iz ulic usmerja v šport, potem današnji sistem kategorizacije in selekcije, v katerem že klubi iz manjših krajev v mlajših selekcijah otroke izključujejo iz svojih vrst zaradi domnevnega pomanjkanja kvalitete in perspektive, ustvarja obraten efekt. Profesionalizem, načrtno usmerjanje v odličnost, »ponujanje priložnosti« zgolj mladim tudi v nižjih članskih ligah ter vključevanje vseh, celo malih vaških klubov v omenjeno logiko, zmanjševanje financiranja za manjše klube, njihovo propadanje, upad funkcionarjev itd., skratka pretvorba celotne nogometne mašinerije v proizvodni aparat vrhunskih Igralcev, pomeni ravno obratno, metanje mladine, torej tistih, ki se do določenega leta ne bodo dokazali in so neperspektivni, na ceste.
Da sta programa kategorizacije klubov in nogometa za vse pri NZS ločena, je žal povsem pravilno.
