Tim Dobovšek

Staro popularno frazo, da se nogomet igra za navijače, je trenutna kriza postavila pod vprašaj, kot še nikoli doslej. In to na vseh ravneh, zlasti pa na lokalni. Tam namreč ni televizijskih prenosov ali pretočnih predvajanj. Edina opcija je spremljanje tekme v živo, ta opcija pa je v zadnjem letu marsikje povsem odpadla, tudi v Ljubljani.

Slovensko glavno mesto ima v nižjih ligah precej tradicionalnih nogometnih klubov, ki se, če so razmere običajne, pred majhnimi, a običajno zvestimi skupinami gledalcev, iz tedna v teden merijo za čim boljše rezultate v tekmovanjih od tretjega ranga navzdol. V aktualni sezoni je šlo ljubljanskim predstavnikom še posebej dobro, saj Ilirija in Svoboda zasedata prvi dve mesti v tretji ligi, medtem ko v četrti vodi Slovan pred Taborom 69, predstavnikom (nekdanje) krajevne skupnosti Vižmarje – Brod.

Skratka, dogajalo in zgodilo se je marsikaj, a nikogar ni bilo, ki bi lahko te igralce in njihove predstave tudi dejansko videl.

Ilirija, za katero med drugim igrajo stari znanci slovenskih zelenic Dejan Djermanović, Darko Zec, Milan Đajić in Jaka Corn, jeseni v devetih tekmah ni izgubila niti enkrat samkrat, odlični napadalec Svobode Aleksandar Đokić je najboljši strelec lige, pri Slovanu se v dvojni vlogi trenerja in igralca poizkuša legendarni Zlatan Ljubijankić, za Tabor 69 je tretjino golov zabil Vladan Petrović in še bi lahko naštevali. Skratka, dogajalo in zgodilo se je marsikaj, a nikogar ni bilo, ki bi lahko te igralce in njihove predstave tudi dejansko videl. Novinarji na tekme tretje lige že dolgo ne hodijo več (nekoč je bilo drugače, le poglejte arhiv Ekipe izpred kakšnih 20 let in več), medtem ko gledalci iz vsem znanih razlogov vstopa na stadione preprosto nimajo.

Še se bodo mreže tresle,
še bomo zmagoval,
veliko bo še nasprotnikov,
da bomo praznoval.

(Pankrti, Slovan)

Zadnja tekma z gledalci na Kodeljevem: Slovan-Ihan, 27.10.2019 (foto: MZ)

Svoboda je zadnjo tekmo z gledalci odigrala zdaj že daljnega 9. novembra 2019, na tribuni v Športnem parku Ilirije gledalcev ni bilo že od 2. novembra, medtem ko je Slovan pred svojimi navijači na svojem stadionu zadnjič nastopil 27. oktobra 2019. Za nekakšno simbolno gesto, ki najbolje ponazarja stanje stvari na Kodeljevem (in drugod), so medtem poskrbeli pri ljubljanski občini, saj je čez leto, figurativno bi lahko rekli čez noč, izginila legendarna železna Slovanova tribuna, ki je tam stala več kot pol stoletja.

Od 4000 gledalcev, ki so konec junija 1962 obžalovali poraz proti Varteksu v kvalifikacijah za drugo jugoslovansko ligo, do 100 gledalcev, ki s(m)o se omenjenega 27. oktobra jezili nad napakami sodnika in domače obrambe na tekmi proti Ihanu, se je na Slovanu spremenilo marsikaj, a osnovna postavka je ostala ista: na igrišču predstava 11 domačih igralcev v rdeče-belih dresih, ob njem pa prostor za vse tiste, ki si želijo omenjeno predstavo ogledati. Nič več. Če je v preteklosti kdaj kdo rekel, da je nižjeligaški nogomet negledljiv, to zdaj prvič velja tudi dobesedno.

Legendarne tribune na Kodeljevem ni več

Si predstavljate, da bi se v gledališču ali operi kljub prepovedi vstopa gledalcev spored odvijal nemoteno naprej?

Besedo predstava sem v prejšnjem odstavku uporabil namenoma. Si predstavljate, da bi se v gledališču ali operi kljub prepovedi vstopa gledalcev spored odvijal nemoteno naprej? Predstave bi potekale po sporedu, a gledal jih ne bi nihče. Sliši se absurdno, toda prav to se je lani dogajalo v nogometu. Gledalci so postali irelevanten faktor.

Pa tu ne gre zgolj za zakonske prepovedi. Rokometna zveza je denimo jeseni sprejela naslednje pravilo: »Vsi klubi so obvezani predvajati tekmo v živo preko svoje Facebook strani.« Ne samo, da v nogometu s strani vodstvenih instanc v tej smeri ni bilo sprejetih nobenih pravil, zaslediti ni bilo niti nobene iniciative, ki bi spodbujala prenose tekem. Celo v drugi ligi se je veliki vaški clasico med Radomljami in Dobom, ki ga zna obiskati tudi več kot 1000 gledalcev, tokrat odigral brez prisotnosti kamer. Potemtakem se ne gre čuditi, da so brez prenosov ostali tudi navijači ljubljanskih klubov v tretji in nižjih ligah. Ti so tako lahko prišli le do žalostnega spoznanja, da se tekme enostavno ne igrajo za njih.

Športni park Svoboda na Viču (foto: MZ)

Za koga in zakaj se torej sploh igrajo prvenstva v nižjih ligah? Morda bo kdo rekel, da se igrajo zaradi igralcev, da ti ostanejo v formi. Toda slednji bi praktično isti učinek lahko dosegli tudi s trening tekmami, s katerimi bi imeli klubi precej manj stroškov, poleg tega pa bi si v sedanjih okoliščinah oteženega gibanja med občinami in regijami lahko sami izbirali bližje in bolj praktične nasprotnike. Morda bo kdo drug rekel, da se tako igra zgolj začasno, nekako za silo, da se pošteno zaključi tekmovanja in določi najboljše. To bi bilo morda res, če bi se ukrepi uvedli nekaj krogov pred koncem, tako pa so lani nižjeligaši sezono že začeli brez gledalcev. Zavestno se je šlo v tekmovanje, ki ga od prvega kroga dalje preprosto ni bilo mogoče spremljati.

Poleg tega je lanska sezona dokazala, da je vodstvom tekmovanj za poštenost in pravila malo mar, saj so klubi izpadali in napredovali po polovici odigranih tekem, določene udeležence pokala pa so enostavno žrebali. Spomnimo se denimo farse v drugi ligi, ko sta mimo vseh pravil napredovala Koper in Gorica. Spomnimo se Svobode, ki je imela v tretji daleč najboljšo razliko v golih in ki je vodilno Primorje nadigrala že na gostujoči tekmi, pa so ji potem na polovici sezone preprosto vzeli možnost boja za napredovanje. Nenazadnje, spomnimo se ljubljanskega Tabora 69, ki je iz lige izpadel zaradi ene same točke zaostanka za dvanajstim, pa čeprav je bilo do konca sezone še 12 tekem in tako na voljo še 36 točk.

Svoboda Ljubljana

Bistvo ni, da tekmovalci med seboj vidijo, kdo je najboljši, pač pa, da to, kdo je najboljši, vidi družba.

Sploh pa, kaj v športu pomeni določiti najboljšega? Bistvo ni, da tekmovalci med seboj vidijo, kdo je najboljši, pač pa, da to, kdo je najboljši, vidi družba. V tem se šport že od nekdaj bistveno loči od iger ali rekreacije. Ko so v Antiki uvedli olimpijske igre, tega niso storili zato, da bi dali možnost atletom, da bi v boju s časom, metri in nasprotniki dosegali čim boljše rezultate, pač pa da bi vsa tedanja helenska skupnost lahko gledala in videla, kdo in zlasti čigavi so najboljši tekmovalci. Stari Grki so na ta način izumili šport, česar pa se sami še niso najbolje zavedali, tako da se je za njihov izum uveljavilo dokaj neposrečeno ime.

Podobne primere razvoja lahko spremljamo še dandanes. V zadnjih letih je denimo iz računalniških iger nastala nova panoga, ki se imenuje e-šport in se od klasičnega »nešportnega« igranja iger razlikuje zlasti v tem, da so se v proces vključili gledalci. Igranje nogometnih lig brez gledalcev in brez prenosov je tako že v osnovi skregano s samim bistvom športa. Med filozofi je znana stara dilema, ki se navezuje na objektivnost in človeško percepcijo ter se glasi takole: Ali lahko trdimo, da padajoče drevo povzroči zvok, če ga nihče ne sliši? Mi se lahko vprašamo podobno. Ali lahko trdimo, da je neka športna ekipa najboljša, če je nihče ne vidi?

Športni park Ilirija, Zgornja Šiška (foto: MZ)

Za koga se torej sploh igrajo takšne tekme? Zdi se, da je edini, ki ima kakršnokoli korist od teh tekem, organizacijski panožni ustroj. Pristojbine, prijavnine, kazni in sodniške takse so tisti stroški, ki omogočajo reprodukcijo in funkcioniranje vsega (pol)profesionalnega kadra nogometnih organizacij, in ki so neločljivo odvisni prav od rednega odigravanja prvenstvenih tekem. Pa četudi te ne služijo nikomur in ničemer drugemu. Navijači so v tem ustroju zgolj podporni element, ki je tradicionalno bistven zlasti za klube, očitno pa ne tudi za zveze, ki prevzemajo vse odločilnejšo vlogo v sodobnem nogometu. Nad izpadom dohodkov v zadnjem letu se namreč pritožujejo zlasti vodstva klubov, medtem ko so jo krovne organizacije vsaj za zdaj finančno odnesle veliko bolje. Toda brez klubov tudi tekmovanj in zvez na dolgi rok ne more biti.

Dandanes se marsikdaj enostavno pozablja, da so zveze nastale zaradi klubov, ne pa klubi zaradi zvez. Klubi kot Slovan ali Hermes so denimo člani tukajšnjih nogometnih zvez v takšnih ali drugačnih oblikah že več kot sto let, nekateri med njimi pa so bili celo med ustanovitelji LNP, prve vodstvene organizacije na naših tleh. Brez njih kot rečeno ne bi bilo in ne more biti tekmovanj, česar bi se odgovorni morali še kako zavedati. In ker so klubi, tako veliki kot majhni, v končni instanci še kako odvisni od navijačev in gledalcev, bi slednjim morale nameniti pozornost tudi nogometne organizacije. Ko bodo ob prihodnjem propadanju klubov dojele njihovo pomembnost, bo morda že prepozno. Zlasti zaradi uničenega zaupanja zavoljo vsega, kar se je dogajalo v zadnjem letu dni.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.