»Ne poznam.« (Milan Tučić na vprašanje povezano z Damirjem Pekičem)
Slovenski nogomet marsičesa nima. Na to dejstvo me je spet spomnila žalostna novica o smrti Ivana Toplaka. Ena izmed tovrstnih manjkajočih zadev je namreč tudi hram slavnih, v katerem svoje mesto dobijo tisti največji. Tisti, ki so pustili najgloblji pečat v razvoju nogometa neke dežele. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da je v razvitih nogometnih državah nekaj takega redna praksa in da imajo raznorazne hiše, hrame, aleje ali dvorane slavnih nogometašev že marsikje. Običajno za kaj takega skrbi bodisi nacionalna zveza bodisi nacionalni nogometni muzej, pri čemer pa pri nas vsaj ene izmed teh dveh institucij žal sploh nimamo.
Da bi sestavili nek osnovni spisek velikanov, smo imeli lani odlično priložnost, saj se je obeleževalo 100 let »krovne nogometne organizacije na Slovenskem«. Izbrane legende bi lahko obeležili vsaj v nacionalnem centru na Brdu, če že nedokončani kompleks v Stožicah zaradi objektivnih razmer česa takega trenutno ne omogoča. Žal sta od tedaj preminila že dva izjemna nekdanja slovenska nogometaša in čeprav se sliši morbidno, se bojim, da jih bo umrlo še mnogo, preden bo kaj takega zaživelo v praksi. Prisotnost ob sprejemu v hram je zlasti za posvečenega nekaj posebnega, tako da se z vsakršnim odlašanjem vzpostavitve tovrstne institucije dela velika in nepopravljiva škoda.
Da je ob številnih alpskih smučarjih širša športna veljava priznana tudi Oblaku, Toplaku, Katancu in Elsnerju, je sicer lepo, a za negovanje nogometne kulture in tradicije v državi z več kot stoletno zgodovino tega športa, je tovrstno število legend kajpak mnogo prenizko.
Treba je sicer priznati, da obstaja Hram slovenskih športnih junakov, v katerega so vključeni tudi štirje nogometaši, a ima tam nogomet (povsem razumljivo) zgolj obrobno vlogo. Da je ob številnih alpskih smučarjih širša športna veljava priznana tudi Oblaku, Toplaku, Katancu in Elsnerju, je sicer lepo, a za negovanje nogometne kulture in tradicije v državi z več kot stoletno zgodovino tega športa, je tovrstno število legend kajpak mnogo prenizko. Zgoraj omenjeno četverico zna namreč našteti praktično kdorkoli, zato njihovo še tako zasluženo ovekovečenje ne prispeva kaj dosti k dvigu javne nogometne zavesti. Nogomet potrebuje lasten hram z lastnimi heroji. Takšnega, v katerem bodo svoje mesto našli tudi ostali.
Poleg zgornjega priznanja obstaja v Sloveniji še nekaj podobnih nagrad, a večina le-teh ni uspela pridobiti prave teže. Obstaja denimo nagrada »zlata žoga NZS«, ki sta jo leta 1994 prejela Oblak in Katanec, a se očitno od tedaj ne podeljuje več. Omeniti velja tudi spisek legend na uradni strani NZS, ki je izginil z eno izmed zadnjih prenov, na katerem so bili ob Oblaku, Katancu in Elsnerju še Stanko Tavčar, Maks Mihelčič, Stane Bertoncelj, Danilo Popivoda in Vili Ameršek. Še največji odmev pa je bržkone doseglo priznanje nogometne zveze iz leta 2003, ko je bil Branko Oblak po glasovanju izbran za »najboljšega slovenskega nogometaša v zadnjih petdesetih letih«. Toda zakaj ravno v zadnjih petdesetih letih? Tega nisem nikoli razumel. Je bil pred letom 1953 kakšen nogometaš boljši od Oblaka in kdo bi to bil?
Če so že nagrade na nacionalni ravni bolj ali manj spregledane, pa so tiste ligaške že povsem obskurne. Upam si staviti, da ne veste, kdo je bil izbran za najboljšega nogometaša prvega desetletja SNL. Na internetu boste namreč ta podatek zaman iskali in verjetno jih razen njega in njegovih najbližjih ni veliko, ki bi to vedeli. To je bil namreč sedanji trener Domžal Dejan Djuranović, ki je tedaj igral še za Maribor. Tudi ta nagrada se, vsaj kolikor mi je znano, v drugem in tretjem desetletju lige ni več podeljevala. Maribor je ob tem kolikor vem tudi edini slovenski klub, ki je sestavil vsaj nek seznam šestih legend po desetletjih. Računati na kakšne druge posebne nagrade za ligaške ali klubske legende po vzoru denimo na Angleže, pa bi bilo glede na slovenski prostor povsem utopično.
Čeprav morda iz zgornjih odstavkov niste dobili tega občutka, pa sam nad takšnimi in podobnimi izbori nikoli nisem bil najbolj navdušen. Kolikor se mi po eni strani zdi nadvse pomembno, da obstajajo hrami slavnih, pa mi je po drugi skoraj povsem vseeno, kdo je v njih izbran. Samo, da se o tej temi razpravlja ter da obstaja čim več kandidatov, ki jih ljudje poznajo, pa je, vsaj kar se mene tiče, cilj dosežen. Da se razumemo, »najboljši nogometaši vseh časov« tako ali tako niso zares najboljši. Biti najboljši nogometaš ni objektivna stvar, ni nekaj, kar bomo odčitali iz merilnika naprave, v katero bomo postavili igralca. To ni računalniška igrica, kjer je vsakemu igralca določena enodimenzionalna številka, iz katere nato sklepamo, da je tisti z vrednostjo 89 boljši od tistega z vrednostjo 88.
Že igralce na različnih pozicijah je praktično nemogoče primerjati, kaj šele igralce, ki so nastopali v različnih časovnih obdobjih. Še posebej, če smo ene videli igrati, druge pa ne. Je denimo sploh še živ kdo, ki je pred 90 leti gledal braniti Maksimilijana Mihelčiča? Oziroma če ne, koliko ljudi je prebralo dovolj poročil in člankov iz tistega časa, da lahko o njem postavi neko utemeljeno sodbo? Takšnih ni prav veliko in verjetno jih lahko naštejem na prste ene roke. Pa še ti lahko o tem, ali je bil Mihelčič boljši od nekega sodobnega vratarja, podajo zgolj subjektivno oceno.
Kajti, ne delajmo si utvar, dejanska kvaliteta igralca je ne le neizmerljiva, temveč tudi zgolj eden izmed pogojev pri izboru. Določene tehnične sposobnosti so seveda potrebne, a nikakor niso dovolj. Če ste brali eno izmed kolumn Mihe Zupana, potem ste že slišali za Tomása Carlovicha. Carlovich je celotno kariero igral za lokalne argentinske klube ter ob tem zavrnil številne ponudbe iz tujine. Leta 1974 je argentinska reprezentanca igrala prijateljsko tekmo proti selekciji iz Rosaria in ko je slednja ob polčasu po njegovi zaslugi vodila s 3:0, je selektor zahteval, da se Carlovicha odstrani z igrišča.
Tovrstni igralci, ki so iz takih ali drugačnih razlogov zavrnili igranje v največjih klubih, najmočnejših ligah in državnih reprezentancah, nikoli ne bodo dobili priznanja »najboljšega«, ne glede na to, kako dobri so v resnici bili. Od slovenskih nogometašev mi tu denimo pade na pamet Ivan »Hanza« Hribernik, čarodej iz Gaberja, ki je leta 1965 odigral eno tekmo za Olimpijo, nato pa se vrnil v Celje, kjer je želela ostati njegova žena.
Zato realno ne gre toliko za izbore najboljših, temveč zlasti najbolj zaslužnih in najbolj uveljavljenih. Med izbranimi se bo tako prej znašel tak, ki prihaja iz ugledne nogometne družine ali pa tak, ki je po aktivni karieri nadaljeval z delom kot funkcionar, kot pa nekdo, ki se je že med kariero zapil, pa čeprav sta imela morda oba podobne kvalitete. Prav tako bodo na sezname zelo težko prišli razni nevzgojeni problematični posebneži, ki so sicer obvladali nogometno žogo, a so kaj malo dali na moralo, disciplino in profesionalizem. Naj tu omenim denimo Angleža Robina Fridaya ali pa legendarnega Hrvata Ivorja Weitzerja, ki je zame eden najboljših nogometašev, ki sem jih gledal v živo, pa čeprav je skoraj celotno kariero igral v nižjih ligah, v HNL pa je zbral zgolj nekaj deset nastopov. Tudi tu mi na misel pade nekaj slovenskih (nižjeligaških) igralcev, ki pa jih raje ne bi našteval.
Poleg tega se bo med zaslužnimi in izbranimi veliko lažje znašel nekdo, ki igra za klub iz metropole in je stalno na očeh odločevalcev, kot pa nekdo iz province. To je še toliko bolj veljalo včasih, ko ni bilo televizijskih prenosov, igralci pa so tudi manj prestopali med klubi. Za najboljšega predvojnega slovenskega napadalca bržkone velja Sandi Lah, ki je med študijem v Beogradu in igranjem za tamkajšnji BASK nastopil tudi za državno B reprezentanco. Toda, ko se je Lah v sezoni 1940/41 vrnil v slovensko ligo, se je izkazalo, da pravzaprav ni bil nič boljši od ostalih. Denimo od praktično neznanega trboveljskega lokalnega heroja Franca Kosa, ki je zabil več golov, pa čeprav je imel ob sebi precej slabše moštvo. Morda pa je zaradi njiju Oblak dobil nagrado zgolj za zadnjih 50 let.
Obstaja pa tudi ravno obraten fenomen. V kolikor nek klub iz province v svoji zgodovini nima nobenega res vrhunskega igralca, a zato razpolaga z močno in glasno navijaško bazo, bodo odločevalci zelo verjetno enega od njih vseeno uvrstili med izbrance, da pomirijo strasti. Nasprotno pa bo moral biti igralec iz kluba brez navijačev ali celo takšnega, ki ne obstaja več, res vrhunski, da bo prišel zraven.
Za konec velja poleg prostorske omeniti še časovno komponento. Da je nekdo uvrščen med najboljše vseh časov, ni dovolj, da je bil najboljši eno tekmo ali eno sezono, pač pa je moral to potrjevati več let. Naj tu omenim Vlada Miloševića, ki ga boste le redko zasledili med najboljšimi igralci v zgodovini slovenske lige, pa čeprav je bil proglašen za najboljšega slovenskega nogometaša leta 1992. Nedolgo zatem si je namreč zlomil nogo, zaradi česar je moral predčasno končati kariero.
Že kar zdaj si živo predstavljam, kako bi izbore »najboljših« slovenskih nogometašev krojila osebna poznanstva, fovšije, usluge in zamere. Vseeno pa je lepo, če neka država ali nek klub premore lasten hram največjih. Ne toliko zaradi tistih, ki so noter, temveč predvsem zaradi vseh tistih, ki so zunaj. Tistih, ki navijajo, tistih, ki trenirajo v mlajših selekcijah in tistih, ki pridejo zgolj slučajno mimo. Da vidijo, da se je tudi na teh prostorih nekoč igral pravi fuzbal, da se ceni ljudi, ki so ga soustvarjali in da se ima kaj pokazati. Četudi je izbor slab.
Metki in priznanja vedno zgrešijo zaslužne, pravi star pregovor.
