Miha Zupan

Talent je genetsko, z DNK in kromosomi vezana močnejša komunikacija med dvema sinapsama v določenem motoričnem engramu. (Romeo Jozak)

Ko igra za raju i zanemaruje taktiku, završit će karijeru u nižerazrednom Vratniku. (Zabranjeno pušenje)

Vedno ostane talent, kot nekakšen alibi za tiste, ki bi radi obšli življenje. (Esad Babačić)

Več sem sanjal kot je Aleksander Veliki osvojil. (Fernando Pessoa)

Tisti, ki redno berete moje kolumne ste verjetno opazili, da znam kar dobro pisati. Da lahko ubesedim svoje misli dokaj izvirno in elegantno in da mi na trenutke uspe celo tako (za splošno populacijo) trivialno stvar kot je pisanje o nogometu spraviti na nivo literature. Lahko bi se reklo, da imam talent. S tem sem se rodil in v tem sem doma. Moja domovina je slovenski jezik.

Če ostanem sam v praznini jesenske noči, iščem bedaste rime po labirintnih koridorjih svojih pregorelih možganov. Alkohol, tobak in neskončnost se drgnejo ob mojo preperelo dušo. Doma imam na kupe neobjavljenih (in nedokončanih) romanov, kratkih zgodb, pesmi in drugih zapiskov. Nekatere od teh pisarij niso kaj prida, nekatere so (po mojem skromnem mnenju) zelo dobre.

To je vse lepo in prav. Talent je super zadeva. In moj nagon po pisanju je neuničljiv. Vendar mi za kaj več manjka ključna komponenta. Želja po uspehu, čut za samopromocijo, tisti gon, ki nas žene, da se izpostavimo in začnemo kričat: poglejte me, tukaj sem. Potreba po sodelovanju v človeški družbi. Tisti družbi, ki je v njenem golem bistvu ne maram. Zato moja »velika literatura« leži v predalu, skrita in na varnem pred kritičnim očesom javnosti. Zato se na teh straneh ne sprašujem ali smo kaj več kot drobci prahu v črnem prostranstvu niča, ampak se ukvarjam z izmuzljivo magijo nogometne igre.

Moja rana je velika in prazna. Moja kri je temna in hladna. Moji bogovi so nagi in poraženi.

Imam mnogo slabih lastnosti, nisem pa pretirano nagnjen h temu, da bi lagal samemu sebi. Vsaj v globini samotne noči ne. Zato ostajam, če mi dovolite uporabiti fuzbalsko terminologijo, »večni talent«. Moja rana je velika in prazna. Moja kri je temna in hladna. Moji bogovi so nagi in poraženi. Moje izpovedi so brezciljne in lažne. Pod menoj je brezmejno brezno in nad menoj se smehlja neskončno nebo. Poslušam nerazločne glasove noči in zdrobljene trenutke, ki nimajo ne začetka ne konca.

In zato razumem Anteja Ćorića.

Zato razumem igralce, ki jim kljub izrednemu talentu nikoli ne uspe. Ker pač so taki kot so. Ker jim manjka podzavestna motorična odločnost.

Že to, da si redno plačan za igranje nogometa je lahko uspeh.

Uspeh je seveda relativen pojem. Že to, da si redno plačan za igranje nogometa je lahko uspeh. Po drugi strani pa so nekateri igralci tako nadnaravno talentirani, da je že to, da se jim ne uspe uveljaviti na najvišjem nivoju, velik neuspeh. Zgodovina nogometa je polna zgodb o »boemskih« igralcih, ki bi bili lahko svetovne zvezde, serijski prvaki, idoli množic, če jim tega ne bi preprečil nedoumljivi defekt njihove duše.

Celo nekateri igralci, ki so dosegli ogromne uspehe in meteorski vzpon, spadajo v to kategorijo. Padli angel Garrincha je bil bolj nadarjen od Peleja, Messija, Maradone … In v tisti zlati čilski pomladi 1962 se je zdelo, da bo zasedel mesto, ki mu pripada. Mesto največjega vseh časov. Toda njegovi osebni demoni tega niso dopuščali. Umrl je sam in pozabljen, pijan in uničen. Šele po smrti se je Brazilija spet spomnila nanj. Njegova pogrebna procesija je pritegnila milijone ljudi. Ampak takrat je bilo že prepozno.

Fikret Mujkić – Pike

Za Fikreta Mujkića najbrž še niste slišali, če niste ravno obsesivni navijači sarajevskega Željezničarja. Kultni »Pike«, »Best sa Grbavice« je bil verjetno najbolj nadarjen jugoslovanski nogometaš svoje generacije. Bil je klasičen igralec za dušo, dribler, »meraklija«, boem, ženskar, nogometni anarhist … Zato ni nikoli zares izpolnil svojega potenciala. Saj ne, da je imel slabo kariero … Ob Željotu je igral še za turški Altay Izmir, zagrebški Dinamo (Olimpiji je junija 1973 zabil gol v kontroverzni in bizarni tekmi na Maksimiru), nizozemsko NAC Bredo in grški Panathinaikos. Toda glede na talent bi lahko dosegel neprimerno več. Lahko bi bil največji.

Stari romantiki pravijo, da najboljši argentinski nogometaš vseh časov ni ne Maradona, ne Messi, ne Di Stefano, ampak anonimni Tomas Felipe Carlovich, ki je v prvi argentinski ligi zabeležil samo dva nastopa za Rosario Central. Jose Pekerman je zanj rekel, da je najboljši vezni igralec, ki ga je kadarkoli videl. Toda Carlovich, potomec jugoslovanskih emigrantov, ni bil rojen za zvezdnika. Star je bil dvajset let, ko bi moral s Centralom na gostovanje v Buenos Aires. Sedel je na klubski avtobus, čakal kakih deset, petnajst minut, potem pa se je naveličal in odšel igrat tekmo za amaterski klub v svoji soseski. Nikoli več se ni vrnil v Rosario Central.

Tomas Carlovich

»Igralec, ki pride na igrišče in pogleda na tribune, kjer je 60.000, 100.000 ljudi, kako bo užival v igri?« se je nekoč vprašal Carlovich. »Ne more igrati. Tisti ljudje na tribunah, njihove zahteve, žaljivke … « Zato je večino kariere igral v drugi ligi za Cordobo (Cordoba, sola y lejana, bi rekel Lorca). »O meni se je govorilo mnogo stvari, a resnica je, da nikoli nisem želel biti daleč od svoje soseske, hiše svojih staršev, bara, kamor sem zahajal in svojih prijateljev.«

Spisek igralcev, ki jim kljub talentu ni uspelo v Olimpiji, je pisan in dolg.

V generaciji Oblaka in Popivode je bil tudi Janez Bončina-Benč. Pravijo, da je bil bolj nadarjen od velike dvojice, vendar je imel probleme z vidom, pa še bolj boemske sorte je bil. »Benč je bil v bistvu naš glavni igralec, ampak je bil že takrat bolj boemski,« se je soigralca v mladinski ekipi v svoji biografiji spominjal Brane Oblak. »Gugolja so precej motili njegovi dolgi lasje, na vsak način je zahteval, da se ostriže, pa ni hotel. Rekel je, da bo raje igral kitaro, in je potem z nogometom res kmalu nehal in se povsem posvetil glasbi.«

Benč je iz Olimpije “prestopil” v Mlade leve

Diego Perić, mladinec Olimpije na prelomu tisočletja, mi je nekoč pripovedoval o velikem talentu Milanu Mariću, ki je bil daleč najbolj nadarjen igralec svoje generacije. Imel je več talenta od Dada Stevanovića in Branka Ilića, a se ni našlo mesta zanj v članski ekipi. Danes je poštar.

Mnogi se gotovo še spomnite Anžeta Zorca, ki je leta 2011 s Kapunom, Bajrićem in še nekaterimi prišel iz Interblocka v mladinski pogon Olimpije. Eleganten ofenzivni vezist z dobrim strelom. Bil sem na tekmi, ko je novembra 2012, pri osemnajstih, zabil svoj prvi gol. Aluminiju. Za 3:0. Zdelo se je, da ga čaka velika prihodnost. Toda te prihodnosti ni bilo od nikoder. Kasneje je bil posojen v Radomlje, nato pa je končal v avstrijskih nižjih ligah, kamor se zateče mnogo »večnih talentov« iz Slovenije.

Še bi lahko našteval, ampak tale tekst naj bi bil kolumna, ne spisek …

Kako se bo pri Olimpiji znašel Ante Ćorić, je nemogoče napovedati. Njegova rana je velika in prazna. Njegova kri je temna in hladna. Njegovi bogovi so nagi in poraženi. Pod njim je brezmejno brezno in nad njim se smehlja neskončno nebo.

Foto: nkolimpija.si

Čeprav mnogi radi pljuvajo po slovenski ligi, se tukaj vseeno igra profesionalen fuzbal, s solidnim tempom in ostrino. Nasprotni igralci ne bodo stali in gledali, kako dribla. Če ne bo motiviran in pripravljen na trde duele, bo imel težave. Strokovnjaki pravijo, da pri triindvajsetih še vedno igra »mladinski nogomet«. Ante Ćorić je torej triindvajsetletnik, ki igra nogomet sedemnajstletnika. Polovičarstvo tudi v naši ligi ne gre skozi. Briljantno tehniko bo moral podkrepiti s pravim odnosom.

To je verjetno njegova zadnja priložnost, da dokaže, da je sposoben igrat kolikor toliko resen fuzbal.

Igrati za Olimpijo ni enako kot igrati za Venlo ali Almerio.

Pritisk igranja za Olimpijo ni majhen. Olimpija igra za naslov prvaka. Igrati za Olimpijo ni enako kot igrati za Venlo ali Almerio. Če gre Venlo na težko gostovanje, je povsem normalno, da bo izgubil. Nihče ne bo delal prevelike drame iz tega. V Olimpiji tega luksuza ni. Razen mogoče na gostovanju v Ljudskem vrtu, je Olimpija na vsaki tekmi pod pritiskom zmage.

Ćorić prihaja s slovesom velikega talenta. Toda če ne bo izpolnil pričakovanj, ne bo igral. Tako kot ni igral za Venlo in Almerio. V profesionalnem fuzbalu ni milosti. Sink or swim. Do or die. Roma je zanj plačala Dinamu šest milijonov evrov. Toliko ne bo nikoli več nihče dal zanj, toda ni še prepozno. Krivulja se še lahko obrne navzgor.

Fuzbal je čudna igra in dokler sudija ne odpiska konec tekme, je vse možno …

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.