Olimpija je prodana. Mandarić odhaja.
Po vseh teh letih, po vseh teh tragikomičnih poskusih prodaje (spomnimo se samo bizarnih burlesk, ko sta bila v glavni vlogi obskurni Italijan Gabriele Nardin in še bolj obskurni Nemec Thomas Kaiser) se zdi, da je tokrat res prišlo do tega. Nardin in Kaiser sta bili samo najbolj medijsko izpostavljeni zgodbi, teh poskusov je bilo še precej več. Bil je nek Američan, ki je po prvem pogovoru z Mandarićem uvidel, da se s tem človekom ne da normalno pogajati. Bil je nek britanski trgovec z orožjem, ki je prav tako obupal. Bil je nek srbski prodajalec avtomobilov, ki živi in dela v Nemčiji. Spisek je dolg. Bilo je, če se izrazim po domače, »vsega boga«.
Ampak do zdaj se nobena od teh čudaških zgodb ni končala z dejanskim nakazilom.
Priznam, do zadnjega nisem verjel, da bo »šlo skozi«. Le kdo pri zdravi pameti bi bil pripravljen plačati pet milijonov evrov za popolnoma zavožen klub, ki od prodaje TV pravic, vstopnic ter dresov in artiklov ne zasluži skoraj nič? Kdo bi bil pripravljen vložiti pet milijonov evrov v teh težkih časih pandemije in politične nestabilnosti v klub, ki nastopa v ligi, katere ne more na televiziji spremljati kar 70% prebivalstva. Klub, ki se nahaja v državi, kjer je odnos politike in medijev do nogometa milo rečeno ambivalenten. Kjer se vsi pretvarjajo, da je nogomet le še ena od športnih panog, skupaj s smučanjem, kolesarstvom in pljuvanjem v daljavo.
Pet milijonov evrov! Od tega tri milijone za dolgove, ki jih je pridelal dementni starec.
Kdo je ta Adam Delius, bavarski nepremičninar? Nemški Dedek Mraz? Ima Mladen Rudonja v svoji posesti izredno sporne in žgečkljive fotografije nesrečnega Deliusa in ga je z izsiljevanjem prisilil, da zmeče nekaj milijonov v Olimpijo? Ima človek resen načrt? Sploh ve, v kaj se spušča?
Trenutni pogon Olimpije »požre« okoli 200.000 evrov na mesec. Teh pet milijonov, ki jih je zapravil za to čast, da zamenja Milana Mandarića, je torej le vrh ledene gore. Že samo če bo hotel vzdrževati trenutno raven, rabi vsaj 2,5 milijona evrov na leto. Če bo hotel zamenjati »pol ekipe« in trenerja, kakor se govori, pa bo rabil še precej več. In če bo hotel dvigniti ekipo na višjo raven, če bo recimo večina prvega moštva igrala za 10.000 evrov na mesec (ali več), koliko bo šele potem »požrl« ta pogon. Da o ureditvi razmer v pisarnah in mladinski šoli sploh ne govorimo.
Je sploh že slišal za naš klub, preden je na njegova vrata potrkal Mladen Rudonja z briljantno idejo. »Guten tag, ich bin ein fussball spieler aus Slowenien und …«
In za kaj? Za nepremičninske posle, ki mu jih bo »zrihtal« župan najlepšega mesta na svetu? Za agentske posle? Za prodajo Almedina Ziljkića v Belorusijo ali kakšno podobno vukojebino, ki je še vedno svetlobna leta pred nami v svojem odnosu do nogometa? Za provizije Ismeta Dizdarevića in Amirja Ružnića? Za »rihtanje« službe Dinu Skenderju? Za čast, da po zmagah nad posrano Škendijo in pokakanim Žalgirisom igra v konferenčni ligi? Letošnje smešenje Mure v tem tretjerazrednem tekmovanju kaže, da tudi načrtno delo v slovenskem nogometu ne pomaga kaj dosti. Evropa je predaleč. Predvsem finančno, pa tudi glede odnosa celotne družbe do nogometa kot nacionalne igre. In štiri milijone, ki jih zaslužiš s tem, da te smešijo neke nizozemske podružnice velikih klubov, boš hitro zapravil.
Seveda je fuzbal dober biznis. Tudi pri nas bi lahko bil. Ampak potrebno je načrtno delo in leta vlaganja, preden se ti začne vračati. Je prišel Adam Delius v Ljubljano, da bo dolgoročno dvignil klub na višjo raven? Lahko rečete, da sem cinik, ampak nekako se mi ne zdi, da bi nek naključni bavarski poslovnež gorel od želje, da naredi Olimpijo spet veliko. Je sploh že slišal za naš klub, preden je na njegova vrata potrkal Mladen Rudonja z briljantno idejo. »Guten tag, ich bin ein fussball spieler aus Slowenien und …«
Pa ne bi bil rad preveč žaljiv ali pretirano skeptičen do našega bavarskega rešitelja. Kaj bi šele bilo, če se ne bi pojavil kot duh iz stekleničke! Če mi dovolite vulgarnost, hvala kurcu, da bo Mandarić odjebal. Stari norec je pripeljal klub na rob bankrota. Dolgovi so se kopičili, resnega dela ni bilo na nobenem nivoju klubskega ustroja, diletantski priskledniki so se smukali okoli Mandarićevih nog in mu cuzali še zadnje evre iz praznih žepov. Stanje je postalo popolnoma nevzdržno. Bizarna parodija. Kaos. Burleska s primesmi tragedije.
Kaj pa Željko Mandarić? Če ne bi vskočila Turbo Rudi in bavarski Dedek Mraz, bi verjetno on prevzel klub. Mlajši Mandarić je seveda poglavje zase. O nogometu nima pojma, vendar je precej bolj racionalen od svojega starejšega soimenjaka. V zadnjem času je vložil v klub dovolj denarja, da ga je držal nad vodo. Poleg tega je preprečil, da bi dementni penzionist odpuščal trenerje kot po tekočem traku. Ni dovolil, da se odpusti Stankovića in tudi Savo Milošević je še vedno na klopi samo zaradi Željka. Reški magnat se ne bo kar tako odpovedal svojemu vložku. Tudi njega bo treba izplačati. Še en strošek za Deliusa. Ali so dolgovi do Željka vključeni v tiste tri milijone, ki smo jih že omenjali? Kdo bi vedel …
Seveda nikoli ne bomo pozabili, da je Milan Mandarić po enaindvajsetih letih vrnil titulo v Ljubljano. Slava mu za to! Ampak ob vsem denarju, ki ga je zmetal v klub, bi bilo lahko danes vse drugače. Če bi vlagal racionalno, delal načrtno, pustil strokovnjakom, da opravljajo svoj posel, bi bila Olimpija danes urejen evropski klub. On pa se je raje vojskoval z Rankom Stojićem, odpuščal trenerje, ki so osvajali dvojne krone, menjal direktorje, prisklednike, ritoliznike, čistilke, piarovce in blodil po pisarnah kot slon po trgovini s porcelanom. Olimpijo je spremenil v resničnostni šov najbolj cenene vrste.
Kaj bi bilo, če bi bilo?
Seveda je tudi naš prejšnji ljubljeni vodja, Izet Rastoder, na zelo kaotičen, nelogičen način vodil svojo banana republiko, vendar tako razpuščen, tako divji, tako skregan z zdravim razumom njegov režim vendarle nikoli ni bil. Morda le v sklepni fazi, ko se je recimo poleti leta 2014 »iz inata« odločil, da nikomur ne izplača plač in nihče v klubu ni vedel, kaj bo. Potem pa si je prav po »mandarićevsko« premislil, pripeljal Mileta Aćimovića za športnega direktorja, plačal 200.000 evrov za Miho Zajca in … čez leto dni prodal klub Milanu Mandariću.
Za sabo pušča razsulo in apatijo. Za sabo pušča dobrega trenerja, obetavno ekipo in ruševine nekoč velikega kluba.
Takrat si nihče ni mislil, da bi bil lahko Mandarić še bolj kaotičen, bolj avtokratski, bolj neprišteven od kralja banan. Pa je bil. Sledilo je šest čudovito bizarnih let vožnje z vlakcem smrti, od izrednih višav do globokih padcev. Gor in dol, sem in tja, okoli ovinka in nazaj.
No, in zdaj smo tukaj. Zdaj Mandarić res odhaja. Po občnem zboru društva sredi oktobra, bo sončni kralj pomahal v slovo in odjezdil v sončni zahod. Za sabo pušča razsulo in apatijo. Za sabo pušča dobrega trenerja, obetavno ekipo in ruševine nekoč velikega kluba. Za sabo pušča novega športnega direktorja Mladena Rudonjo in novega bavarskega predsednika Adama Deliusa. In 74-odstotni delež v FC Olimpia d.o.o.
Slabše kot je bilo v zadnjih letih pod njegovim vodstvom verjetno ne more biti. Ali pač? Kaj sploh lahko pričakujemo od anonimnega novega lastnika?
Pričakujmo nepričakovano. Vendarle je to Olimpija.
