Vse umetnosti so dale čudovite stvari: samo umetnost vladanja je dala le pošasti. (Louis Antoine de Saint-Just)
Kar je bilo, bo zopet; kar se je zgodilo, se bo zopet zgodilo; nič ni novega pod soncem. (Kohelet)
Na smeh mi gre, ko pomislim na vprašanja, s katerimi si nekateri filozofi še vedno trmasto belijo glavo, čeprav so nedvoumno pojasnjena, odkar obstaja razum. (Giacomo Casanova)
Človek je vsestranska možnost. (Taras Kermauner)
Najlepša ladja in najvišji stolp sta brez pomena, če sta brez posadke. (Sofoklej)
Glupost spojena sa slavoljubljem opasnija od svake mahnitosti. (Danilo Kiš)
Borimo se proti vsem, ki si želijo oblasti, ki se želijo dvigniti nad nas in prevzeti v svoje roke našo usodo, in borili se bomo tako dolgo, dokler ljudje ne bodo spoznali, da taki ne delajo zanje. (Peter Kropotkin)
Že dneve in tedne in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja. Oko je pripeto na okna, na vrata vagona in že spet se zavem, da sanjam že trideset let. (Dušan Porenta)
Nogometni klubi so organizirani na zelo različne načine. Ponekod so podjetja, ponekod društva, ponekod društva in podjetja, ponekod priveski korporacij, ponekod, predvsem v nižjih ligah zahodnih držav, navijaški projekti, ki za cilj nimajo profit ampak umeščenost v okolje in družbeno odgovornost.
Lep primer kluba v lasti navijačev je londonski Clapton Cummunity Football Club. Ustanovili so ga razočarani navijači nižjeligaša Claptona leta 2018, potem ko so se naveličali malverzacij klubskega predsednika Vinca McBeana. Clapton FC ima dolgo tradicijo, saj je bil ustanovljen že leta 1878, vendar ko je navijačem prekipelo, se niso ozirali na to. Prevzeli so odgovornost, ustanovili nov klub in ga organizirali po lastnih željah. Trenutno je Clapton FC v deveti angleški ligi, Clapton CFC pa v enajsti.
Zanimanje svetovne javnosti je navijaški klub vzbudil že na samem začetku, ko je za svoj rezervni dres izbral barve druge španske republike v čast mednarodnih brigad, ki so se borile v španski državljanski vojni proti Francovim fašistom. Nepričakovano ogromno zanimanje za nakup dresa je povsem presenetilo klubske delavce. Pričakovali so, da bodo prodali okoli 250 dresov, nato pa jih je preplavilo 5400 naročil, predvsem iz Španije.
Klub je organiziran na povsem demokratičen način. Člani so razdeljeni v štirinajst komitejev, ki se ukvarjajo z različnimi aspekti kluba. Ker po pravilih angleške zveze nogometni klub mora imeti upravni odbor, torej nekakšno nominalno vodstvo kluba, imajo pri Claptonu tako imenovani generalni organizacijski komite, katerega primarna dolžnost pa je, da klub ostane solventen.
Podoben projekt imamo tudi v naši neposredni soseščini. NK Zagreb 041 so ustanovili White Angels, razočarani navijači nekoč velikega hrvaškega kluba NK Zagreba leta 2014, potem ko so imeli dovolj kaosa, ki ga je v klubu povzročil predsednik Dražen Medić. Kontroverzni poslovnež klub vodi že od leta 2004 kot svoj osebni fevd in ga je iz prve popeljal v četrto ligo. Eden glavnih razlogov, da je šel Medić v nogomet, je bil njegov sin Lovro, ki za klub nastopa še danes, v četrti ligi.
»NK Zagreb je najbolj žalostna in najbolj tragična športna zgodba,« so v odprtem pismu predsedniku skupščine Mesta Zagreba zapisali veterani kluba. »Od tistega dne, ko je Milan Bandić podaril klub svojemu pajdašu na eni od ilegalnih skupščin, se je začela tragična farsa, ki traja do danes.«
Po desetletju Medićeve vladavine so se zato White Angels, ena redkih hrvaških navijaških skupin z levičarsko ideologijo, odločili, da bodo raje, kot da podpirajo Medićevo skrpucalo, ustanovili klub po svoji meri. In tako se je 1. decembra 2014 rodil NK Zagreb 041. Klub upravljajo njegovi člani po načelu neposredne demokracije. Nimajo ne predsednika, ne sekretarja, direktorja ali upravnega in nadzornega odbora.
»Klub se bo boril proti vsem vrstam korupcije in klientelizma na vseh ravneh,« so svoje namene opisali ustanovitelji. »Tukaj je seveda tudi jasno stališče proti vsem vrstam diskriminacije s sporočilom vrnitve k nogometu kot športu solidarnosti, zdravega tekmovanja, spoštovanja nasprotnika in športu, ki ga imamo radi zaradi njegove preprostosti in lepote.«
Zagreb 041 trenutno nastopa v drugi zagrebški ligi, torej šestem rangu tekmovanja, NK Zagreb pa je samo dva nivoja višje, v četrti ligi.
Njihov namen je bil združiti nogomet in umetnost na nov in provokativen način.
Nekoliko drugačna zgodba pa prihaja iz Milana, italijanskega velemesta, ki ga zaznamujejo visoka moda, umetnost in nogomet. Maja 2015 so entuziasti, ki jim korporativni nogomet, ki se igra na San Siru, ni bil preveč po godu, ustanovili svoj klub, AS Velasca. Ustanovitelji so bili štirje prijatelji, ki jih je vodil francoski umetnik Wolfgang Natlacen, njihov namen pa ni bil ustanoviti še en običajen nogometni klub. Njihov namen je bil združiti nogomet in umetnost na nov in provokativen način.
Velasca je klub, sestavljen iz dveh delov: na eni je strani klasično športno društvo (igralci, trenerji, drugo osebje) in na drugi »umetniško krilo«, ki skrbi za estetsko podobo kluba. Njihov slogan je »Deloma nogometni klub, deloma umetniško delo«. Nastopajo v najnižjem rangu italijanske nogometne piramide, v ligi imenovani Centro Sportivo Italiano (CSI). Na igrišču Velasco predstavljajo amaterski nogometaši, povečini študentje, zunaj igrišča pa vrhunski umetniki, ki vsako sezono poskrbijo za unikatne drese in druge vizualije, povezane s klubom.
V prvi sezoni je bil »sponzor« na majici znani francoski umetnik Zevs (Aguirre Schwarz), kasneje pa so za vizualno podobo na igrišču poskrbeli kitajski umetnik Jiang Li (2017/18), kamerunski umetnik Pascale Marthine Tayou (2018/19), domačinka iz Milana Francesca Belgiojoso (2019/20), južnoafriški konceptualni umetnik Kendell Geers (2020/21) in Joel Andrianomearisoa iz Madagaskarja (2021/22).
Umetniški pristop pa ni omejen samo na drese, pač pa na vse, kar je povezano z nogometnim klubom. Tablo za menjave (il numeratore) je oblikovala milanska umetnica Patrizia Novello. Tudi kovanec za izbiro strani pred začetkom tekme, je umetniško delo, enako pa velja tudi za kotne zastavice. Oblikovalec Francesco Fioretto je poskrbel za izvirno pisavo za imena na dresih na podlagi oblik in morfologije milanske stolpnice Torre Velasca, po kateri se klub imenuje.
Primerov nogometnih klubov, ki so jih ustanovili, ali jih vodijo navijači, aktivisti, entuziasti, umetniki ipd. je še ogromno, ampak bodi dovolj. Poglejmo raje, kaj bi se dalo storiti pri nas.
Tako imenovani »sugar daddy« model ne deluje. Prepustiti klub vlagatelju, ki potem z njim počne kar hoče, je neobstojno.
Za Olimpijo tovrstna »ljubiteljska« oblika organizacije seveda ne pride v poštev, ker je relativno velik klub z evropskimi ambicijami. Okoli Olimpije se vrti preveč interesov, od mafije in agentskih mrež, prek mestne politike do velikih podjetij. Trenutno stanje v klubu ne dopušča pretiranega idealizma, Olimpija potrebuje realistične rešitve.
Toda nekaj si je treba končno priznati. Tako imenovani »sugar daddy« model ne deluje. Prepustiti klub vlagatelju, ki potem z njim počne kar hoče, je neobstojno. V zadnjih treh desetletjih so se v Olimpiji zvrstili mnogi »sončni kralji«, od Ivana Zidarja in Jurija Schollmayerja, do Izeta Rastoderja, Milana Mandarića in na koncu Adama Deliusa, ki so se vsi po vrsti izkazali za nesposobne pri edini stvari ki zares šteje: postavljanju trdnih temeljev.
Zmetati ves denar v prvo ekipo, medtem ko ti mladinska šola hira, ko se po pisarnah svaljkajo nekompetentni priskledniki in ko je podoba kluba v javnosti na najnižji točki, je seveda popolna neumnost. Toda točno to je počela večina naših slavnih »vlagateljev«. Deloma zaradi inercije, deloma zaradi nesposobnosti, deloma zaradi nepoznavanja lokalnega okolja.
In tako smo se znašli v situaciji, v kateri smo danes. Klub je slabo voden in podhranjen na vseh nivojih, razen morda na nivoju prve ekipe, v kateri je veliko zelo dobrih nogometašev, ki jih vodi svetovno znano nogometno ime. Mladinska šola je v razsulu in tega tudi kozmetična menjava na položaju »vodje akademije« ne bo spremenila. Pisarne so po kadrovskem cunamiju praktično prazne, v klubu sploh ni kompetentnih ljudi, ki bi bili sposobni organizirati nogometno tekmo, ali karkoli drugega. Za premostitev težav je na pomoč priskočilo ugledno podjetje Sport Media Focus, vendar je to v tem trenutku samo kratkoročna rešitev. Kaj se bo razvilo iz tega, bomo šele videli. Klub nima niti generalnega sponzorja, čeprav se tudi na tem področju nekaj dogaja in se bo to verjetno v kratkem vendarle spremenilo.
Ko potegnemo črto, vse pomembne odločitve v klubu sprejemata dva človeka, predsednik Adam Delius in direktor Igor Barišić. Sporen je predvsem slednji, ki več kot očitno ni kos svoji nalogi. V nekaj mesecih mu je uspelo s prostaškim obnašanjem in neumnimi potezami proti sebi obrniti vse v klubu, od igralcev do drugega osebja. Znani zaplet pri povratku iz Luksemburga je njegov največji greh, vendar mu je uspelo v javnost lansirati izmišljene zgodbice o zamujanju letala in obesiti krivdo na druge ljudi. Naši mediji pa so njegove pravljice hvaležno objavili.
Toda Barišić in Delius, ki prav tako ne deluje kot nekdo, ki zna voditi nogometni klub, sta prijatelja in starih prijateljev se ne odpušča. Raje se odpusti športnega direktorja (ki ima seveda tudi veliko masla na svoji plešasti glavi, da ne bo pomote), legendarnega trenerja, njegove pomočnike, piarovca, sekretarja ipd. Vse, samo Barišića ne.
In tukaj pridemo do bistva našega problema. Ustroj kluba je takšen, da lahko o vseh pomembnejših potezah odloča en sam človek, morda dva ali trije in pri tem se vse konča. Predvsem ko so odločevalci nekompetentni za sprejemanje teh odločitev oziroma jih vodijo motivi, ki z dobrobitjo kluba nimajo kaj dosti skupnega. In tukaj ni nobene varovalke. Tudi Izet Rastoder in Milan Mandarić sta počela kar sta hotela. Sprejemala sta neumne odločitve, odpuščala in zaposlovala napačne ljudi in zavračala dobre ideje, ki bi klubu kot celoti zelo koristile.
Pravico, da odločajo o vsem, so si kupili. Kupili so tistih nekaj čez sedemdeset odstotkov podjetja Olimpia d.o.o. in to jim daje pravico, da počnejo kar se jim zljubi.
Olimpija je družba z omejeno odgovornostjo, ki plačuje samostojne podjetnike (igralce), da igrajo nogomet. In Olimpija je društvo, katerega člani izvolijo predsednika, upravni odbor in druge organe, ki jih taka oblika organizacije zahteva.
Kaj je pravzaprav Olimpija? Olimpija je družba z omejeno odgovornostjo, ki plačuje samostojne podjetnike (igralce), da igrajo nogomet. In Olimpija je društvo, katerega člani izvolijo predsednika, upravni odbor, nadzorni odbor in druge organe, ki jih taka oblika organizacije zahteva. Licenco za nastopanje v prvi ligi in evropskih tekmovanjih ima društvo. Ti dve entiteti sta povezani s pogodbo. Ker je lastnik družbe z omejeno odgovornostjo in predsednik društva ista oseba, je pač vse odvisno od njega. Absolute power corrupts absolutely.
Kako torej presekati ta gordijski vozel?
V tem trenutku je to povsem neizvedljivo. Ljudje, ki so dali denar za to, da lahko »upravljajo« s klubom, ne bodo kar tako odšli. Kupili so si to igračko in zdaj se bodo igrali z njo. In ko se bodo naveličali, jo bodo prodali naslednjemu absolutistu, ki bo dal svoj denar in bo počel kar bo hotel. Mokre sanje o razsvetljenih absolutistih, ki bodo modro in preudarno vodili klub, so larifari. Kot primer se velikokrat navaja ljubljeni vodja košarkarske Olimpije Emil Tedeschi, o katerem pa veliko pove sramotno obnašanje njegovega razvajenega sina. Razsvetljeni absolutisti rabijo svoje podložnike, ki so pridni in ubogajo. Ali tako vidite same sebe? Ali radi častite kult velikega vodje, svetlega zgleda, nezmotljivega odločevalca, ki na koncu s svojo modrostjo in odločnostjo vedno sprejme pravo odločitev? Ker v trenutnem ustroju je to vse, kar lahko dobi Olimpija. Torej lastnika, ki ni totalno nesposoben.
No, jaz na to ne pristajam. Čakanje odrešenika prepuščam verskim kultom, mene zanimajo samo rešitve pri katerih je moč razdeljena in kjer en človek ne more brez posveta z drugimi narediti ničesar. Tako kot je oblast v državi razdeljena na izvršilno, zakonodajno in sodno, mora biti tudi v klubu. In to se lahko naredi samo v društvu, v privatni firmi pač ne.
In zato vidim samo eno radikalno rešitev za Olimpijo: treba je prekiniti pogodbo med društvom in družbo z omejeno odgovornostjo in prenesti vse pogodbe in dolžnosti na društvo. Najpomembnejše funkcije v društvu nato prevzamejo ljudje, ki prispevajo največ sponzorskih sredstev. In če dobro vodijo klub, se na vsaki redni letni skupščini njihov mandat potrdi, če ne, pa imajo drugi člani društva v rokah demokratične inštrumente, s katerimi jih odstranijo. Da se razumemo, to v tem trenutku ni izvedljivo. Kot sem že rekel, ti ljudje so plačali za svojo igračko in zdaj je njihova. Toda v neki ne tako daljni bodočnosti bo potreben resen poseg v organiziranost Nogometnega kluba Olimpija. Ker tako naprej ne gre več.
Ali bi vi raje še naprej, kot že zadnjih trideset let, čakali naslednjega mesijo, naslednjega sončnega kralja, naslednjega (ne preveč) razsvetljenega absolutista, ki bo sveti klub popeljal »tja, kamor spada«. V svetu, ki vse bolj tone v avtokracijo, rešitev ni še več avtokracije, rešitev je več demokracije. Rešitev je delitev odgovornosti. Razpršenost moči. In to ne v obliki miloščine presvitlega absolutista, ampak v zakonsko določenih okvirjih.
Človek se vse življenje uči in umre neumen, je rekel moj ded.
Veste, jaz nisem nikakršen idealist. Preveč sem videl v svojih šestinštiridesetih letih, da bi na kakršen koli način poveličeval človeštvo. Človek se vse življenje uči in umre neumen, je rekel moj ded. Ampak neki minimalni standardi pa morajo biti. Če vam po vseh teh letih ni jasno, da neka oblika vodenja kluba ni dobra, ker skoncentrira moč v rokah ljudi, ki jih ni mogoče odpoklicati, potem vam ne morem pomagati. Potem se bomo pač vozili po tem toboganu do naslednjega bankrota.
Decembra 2004, ko je Olimpija dejansko delovala kot društvo (ker je bila po Schollmayerjevem odhodu prepuščena sama sebi), bi jo lahko vsega triindvajset včlanjenih entuziastov iz Grupe TNT v sodelovanju z Gliho, Remihom in Sodržnikom dejansko prevzelo in rešilo (oziroma vsaj poskušalo rešiti), če ne bi Gavez, Voščenka in pajdaši prepričali naivne igralce, da na občnem zboru glasujejo proti lastnim interesom. Danes te možnosti ni. Danes je Olimpija, ljubljanski in vseslovenski klub, ki veliko ljudem veliko pomeni, zasebna last dveh diletantov iz Münchna. And there’s fuck all you can do about it.
