The fox provides for himself; but God provides for the lion. (William Blake)
Nikoli ne bomo pozabili tega poznega indijanskega poletja, ko smo se v polnih Stožicah nejeverno spraševali ali sanjamo ali je to vendarle resnica. Kakšna tekma. Kakšno vzdušje. Kakšna igra. Kakšen fuzbal. Fuzbal z veliko začetnico. Rapsodija v zelenem. Popolno uničenje kvalitetnega in prepotentnega nasprotnika. Že po 47 minutah ni od velike strašne Rijeke, morskega psa s Kvarnerja, ostalo nič.
Še zdaj, ko tole pišem, ne morem povsem dojeti, kaj se je zgodilo. Goli so padali drug za drugim, kot rafal, kot poletna nevihta, kot valovi v Kvarnerskem zalivu, kot evforično branje epske poezije, zeleno-bela Iliada, blitzkrieg, magični realizem, realistična magija, brutalizem v vsej svoji poetični izčiščenosti, fuzbal kot volja do moči, fuzbal kot eksaktna veda, fuzbal kot poetika pravice, ki ti vedno vrača tisto, kar si vložil. Fuzbal, ki kaznuje oholost in domišljavost. Fuzbal kot oblika izražanja: mi govorimo na terenu.
Na tiskovni konferenci pred tekmo je bivši igralec Aluminija in Rapida, občasni slovenski reprezentant Dejan Petrović mimogrede navrgel, da ko bo Rijeka dala prva dva gola, bo vse lažje. Po tekmi mu je Raul Florucz, boem in enfant terrible slovenskega nogometa, lakonično odgovoril, da Olimpija raje govori na igrišču kot na tiskovkah.
Rečani (mediji, navijači, igralci) so v svojem samozavestnem prepričanju, da so precej boljši, povsem pozabili, da je njihov klub »velik« šele odkar jih je prevzel tisti italijanski mešetar Volpi in jih spremenil iz gnijoče, na škrge dihajoče sardele v klub, ki je danes pod trenutnim lastnikom Miškovićem krepko nad finančno zmogljivostjo slovenske lige. Mislili so, da so a priori boljši, močnejši, oh in sploh večji od Olimpije zato, ker so nekoč davno izločili Stuttgart, ker so nekoč davno Mamiću iztrgali en sam samcat naslov prvaka, ker so lani skoraj vrgli Dinamo s prestola, ker je hrvaška liga močnejša od slovenske …
Pozabili pa so na zoprno in preprosto dejstvo, da je bila Olimpija vedno večja od Rijeke. In vedno bo. Tudi če ima trikrat manjši proračun, tudi če igra v šibkejši ligi, Olimpija je v vseh pogledih večji klub od provincialne Rijeke, za katero navija samo kvarnerska regija, drugje pa nikogar ne zanimajo. Tako kot Leicester City nikoli ne bo večji od Celtica, čeprav ima naslov angleškega prvaka, večji proračun in igra v neprimerno močnejši ligi.
Predvsem pa so pozabili, da ima Olimpija v Victorju Sanchezu čisto pravega trenerja, ki je v preteklosti vodil resne klube kot so Deportivo, Betis in Malaga, klube, ki v domači ligi vsak teden igrajo pred 30.000 gledalci in v primerjavi s katerimi je Rijeka smešen palček s periferije. Nasproti so mu postavili vajenca Đalovića, ki je do zdaj v trenerski karieri vodil tri, štiri tekme. In so mislili, da bo ta vajenec dorasel izkušenemu mačku. Ne ide to tek tako, stari moj …
Ampak reška oholost in zgrešena samopodoba sta bili samo bled, komaj opazen leitmotiv na prekrasnem zelenem platnu Sanchezove mojstrovine. Na tej tekmi Rijeke sploh ni bilo. Bila je za okras. Ker 12.000 gledalcev ni prišlo gledat nekih propadlih bivših slovenskih reprezentantov in nekih izven Hrvaške povsem neznanih »zvezdnikov«, prišli so gledat Olimpijo. Veliko evropsko Olimpijo, ki je pod Sanchezom vsak dan večja in bolj evropska.
Kajti na tej tekmi ni bilo naključij. Zmagala je bolje vodena, bolj motivirana, bolje organizirana in – da skrajšamo – preprosto boljša ekipa. S tako igro bi Olimpija v četrtek premagala še precej boljše, precej večje, precej bolje vodene ekipe, kot je Rijeka. To je igra, ki ni odvisna od tekmeca. Tako Olimpija igra. Moško, hladnokrvno, hitro, ubijalsko. Če bi Đalović in ostali vajenci opravili svojo domačo nalogo, bi to vedeli. In bi morda v tekmo vstopili z nekaj več spoštovanja in nekaj več možnosti za napredovanje.
Olimpija je bila v tem magičnem ljubljanskem večeru neverjetna. Mentalno stabilna, neustrašna, zajebana, razigrana, brezkompromisna … Ko je bilo potrebno, je bila poetična in igriva, ko pa je situacija zahtevala drugačen pristop, je bila brutalno učinkovita. Malo je ekip na Balkanu (a i šire), ki bi se ji lahko postavile po robu, ko je v takšnem naletu. Ker Sanchez vse vidi in vse ve. Bere igro kot ti in jaz bereva časopis in takoj razume in takoj reagira in se takoj prilagodi in takoj ukrepa in sproti spremeni, če je treba.
Vezna linija Doffo-Agba-Thalisson je posrečena mešanica mehkega dotika in brce v jajca. Vsi trije znajo igrati, ampak še bolj pomembno je, da vsi trije znajo gristi. Grizejo kot piranje, brcajo kot osli, galopirajo kot konji in nasprotniku vzamejo voljo do življenja še preden utegne razmisliti, kam bi z žogo, ki jo je pravkar dobil v noge. In v tem pogledu ti trije igralci poosebljajo celotno ekipo. To je Sanchezova Olimpija: podaja s peto in brca v koleno. Svila in jeklo.
In Raul. Čudoviti, lucidni, nepredvidljivi, boemski, iznajdljivi Raul Florucz. Tisti tip igralca, v katerega se zaljubiš na prvi pogled. Dribling, brzina, strel. Nogomet kot umetnost. Nogomet kot čista igra, igranje, igrivost. Gib in poteza, božanje žoge, pospešek, dotik, žoga v mreži. Kakšen šprint za prvi gol. In kako mehak dotik za lob.
In Dino Kojić. Mlada nada. Najstnik, ki igra kot izkušen profesionalec. Zanj ni izgubljene žoge. Borba za vsak centimeter. In Pedro Lucas. Grande Švajcer. Kako nam je šel na živce v prejšnji sezoni! Izgubljen v času in prostoru. In potem vstajenje! Feniks iz pepela. Kako strelja penale! Kako ustvarja prostor, kako gradi in kako skače. Grdi raček je postal labod. In kapetan Ratnik. Prekmursko dete, ki je vodja postalo. Zrel pri dvajsetih. Samozavesten in kapetanski. Oh, captain, my captain! In Vida, golman vseh golmanov, ki je na Rujevici branil vse, doma pa je moral samo enkrat resneje posredovati.
Ampak Sanchezova Olimpija je v prvi vrsti ekipa. Vsakega posameznika lahko nadomesti nekdo drug. Lepota ideje in sistema.
Ampak Sanchezova Olimpija je v prvi vrsti ekipa. Vsakega posameznika lahko nadomesti nekdo drug. Lepota ideje in sistema. Princip je isti, sve su ostalo nijanse. Lahko igra Sualehe (nogomet kot borilna veščina) ali Lasickas (nogomet kot prevara in ukana). Lahko igra zaspani pesnik Diogo Pinto ali stekli pitbul Thalisson. Lahko igra izkušeni Muhamedbegović ali sveži Ristić. Vseeno. Sanchezball.
Po lažnemu španskemu preroku smo zdaj dobili pravega španskega preroka, ki je zrela osebnost in pravi vodja, ne užaljen otrok, ki meče igrače iz posteljice in se krega z vsakim, ki ima pet minut časa. Ker Sanchez te ekipe, ki je praktično ista kot v prejšnji sezoni, ni preporodil samo taktično, preporodil je jo predvsem v mentalnem smislu. Ta ekipa nikomur ne bo priznala da je boljši, vsakemu bo jebala mater, ne glede na proračun. Ta ekipa ve kaj hoče in ve kako do tega priti. Ker to ve Sanchez. In zna povedati in pokazati tudi igralcem.
In tako je nesrečna Rijeka povsem nepripravljena stopila na mino v zmajevem gnezdu, fasala petardo v rit in se poklapana odvlekla domov. Reški huligani so mislili, da z metanjem bakel in zažiganjem stolov izražajo moč, vendar so na svoj žalostni, patetični način izražali popolno nemoč, popoln poraz, popolno predajo, tako kot njihova ekipa na igrišču. Pustili so svoje moštvo samo samcato v zmajevem brlogu, da se je še pol ure mučilo in sramotilo in v solzah čakalo odrešilni sodnikov žvižg. Od njihove samozavesti in oholosti ni ostalo nič. Za vsako rit se najde palica.
Olimpija pa je s to sanjsko predstavo dosanjala prvo fazo evropskih sanj. In zdaj bomo do decembra sanjali z odprtimi očmi. Že drugič. Prvič smo prišli v konferenčno ligo kljub dvema porazoma, tokrat smo prikorakali vanjo kot veliki zmagovalci. Prvič je bila to na nek način tolažilna nagrada, tokrat je to glavna nagrada. Šampionsko. Samozavestno. Brez strahu.
Sanchezball.
