Miha Zupan
Mali narodi trebaju samo velike pjesnike. (Rade Šerbedžija)
Everybody knows that the dice are loaded, everybody rolls with their fingers crossed, everybody knows the war is over, everybody knows the good guys lost. (Leonard Cohen)
Umazanija za nohti je plemenitejša od vsakega politika. Demokracija je samo beseda. Človekove pravice so debela laž. Vse ideologije so prazna retorika. Mediji so slabo prikrita propaganda. Človek je kosmata opica, ki pripoveduje kosmate vice. Svet je od nekdaj nepravičen. Jebi ga, sine, tako to je.
Veliki zmagujejo in majhni izgubljajo. Tako je bilo in tako bo. Realpolitik je realpolitik in če se postavimo na glavo, ne bo nič drugače. Velike sile so velike sile in interesi so interesi. Ko gre zares, ko si je treba razdeliti plen, bodo za mizo samo veliki.
Razmišljam o sebi in svetu in moji zaključki so predvidljivi. Nič pametnega ne bom pogruntal ob pol polnoči s pol praznim kozarcem v roki. V svetu, kjer odrasli barvajo pobarvanke, medtem ko jim infantilni politiki uničujejo državo, nimam kaj iskati.
In vendar sem tu, kam pa naj grem?
Gledam fuzbal, da pozabim. Naivno mislim, da lahko pobegnem. Že rimski cesarji so vedeli, da je treba dati plebsu kruha in iger, pa bo mir.
Gledam velike in majhne v tej tragični farsi in se poskušam pretvarjati, da se me to ne tiče. Gledam fuzbal, da pozabim. Naivno mislim, da lahko pobegnem. Že rimski cesarji so vedeli, da je treba dati plebsu kruha in iger, pa bo mir. Korporativni cesarji današnjega dne pa nam dajejo samo še igre, kruh moramo najti kar sami.
In te igre? Ta fuzbal? Tudi pri fuzbalu so bili vedno veliki in majhni, že od vsega začetka. Ampak velikih nikoli ni bilo tako malo, kot jih je zdaj. In majhnih ni bilo nikoli tako veliko, kot jih je zdaj. Fuzbal je že od nekdaj opij za ljudstvo, ampak dandanes je ta opij vedno dražji in bolj ekskluziven.
Nekoč je bil evropski nogometni vrh širok. Ker je bil to pač kljub vsemu samo šport. Evropsko krono so osvajali Benfica, Celtic, Feyenoord, Nottingham Forest, Aston Villa, HSV, Steaua, Porto, PSV, Zvezda … Od leta 2005 naprej je naslov prvaka Evrope rezerviran za superligaše. Jebi ga, odraz družbe. Ko je fuzbal prenehal biti šport in postal geopolitika, je zmanjkalo mest za mizo, kjer se deli pogača.
In tako veliki živijo v svojem svetu, majhni pa v svojem. You can check-out any time you like, but you can never leave.
Rajnka Jugoslavija (ki jo danes nekateri vidijo kot gulag, drugi kot raj na zemlji, seveda pa se oboji krepko motijo) je bila glede tega pred svojim časom. Titule so bile rezervirane za »veliko četverico«, za Udbo (Zvezda in Dinamo) in JLA (Partizan in Hajduk). Žurko so prekinili samo Voša (1966, 1989), Saraj’vo (1967, 1985) in Željo (1972). V Jugoslaviji fuzbal nikoli ni bil samo šport.
Slavna tradicija se nadaljuje tudi v Srbiji in na Hrvaškem, največjih dveh državah naslednicah. Od leta 1991 dalje sta naslov prvaka na Hrvaškem osvajala samo Dinamo in Hajduk (ki sta po »ločitvi« od Udbe in JLA postala igrači HDZ-ja), po enkrat pa sta žurko prekinila Zagreb (2002) in Rijeka (2017). Prevlado Zvezde in Partizana v Srbiji pa je leta 1998 na povsem neregularen in predvidljivo mafijski način prekinil Arkanov Obilić.
Olimpija je, kar se veličine kluba tiče, precej shizofrena. V kontekstu Slovenije je velik klub, v kontekstu bivše Jugoslavije je klub srednjega ranga, v evropskem kontekstu pa je majhen klub. In ker je bila času osamosvojitve tako slabo vodena, je svojo premoč v primerjavi z ostalimi slovenskimi klubi v nekaj letih zapravila.
Danes je izgubljena v labirintu lastne veličine in majhnosti, ujeta v kremplje senilnega, napol norega starčka, ki jo je po eni strani spet dvignil na vrh slovenskega nogometa, po drugi strani pa jo je s svojimi iracionalnimi potezami povsem zavozil. In kot takšna, zavožena in zmedena, gre po svoji bizarni poti. Lomasti po slovenski ligi kot padli velikan, proti kateremu vsi igrajo bunker, in se kot pijan palček opoteka po evropskih tekmovanjih, kjer skoraj proti nikomur ne more imeti vloge favorita.
Liga prvakov, to zatočišče za velike in bogate, je zanjo samo iluzija, harem poln mamljivih kurtizan, ki lepo migajo z ritkami, a jih lahko gledaš samo po televiziji. Liga prvakov je za Olimpijo otok zakladov, ki ga varuje razburkano morje, polno morskih psov. Pa ne samo za Olimpijo, za vse primerljive klube od Budimpešte do Vladivostoka. Veliki zmagovalec nad troglavo pošastjo superlige, veliki borec za nogometni egalitarizem, slovenskega naroda sin na čelu Uefe, je poskrbel, da bo Platinijeva verzija lige prvakov, tista, v katero se je lahko uvrstil celo Maribor, kmalu samo še oddaljen spomin.
Verjetnost, da bo še kdaj kakšen slovenski klub žeparil med elito je praktično nična.
In vse bo kot mora biti: veliki bodo še večji in majhni bodo še manjši. »Poor man wanna be rich, rich man wanna be king and the king ain’t satisfied till he rules everything,« je nekoč pel Bruce Springsteen. Verjetnost, da bo še kdaj kakšen slovenski klub žeparil med elito je praktično nična.
Pobegnili smo iz jugoslovanske sivine, kjer so lahko zmagovali samo privilegirani in, glej ga zlomka, znašli smo se v čudoviti barvni Evropi, kjer lahko zmagujejo samo privilegirani.
Ampak saj naš glavni problem ni ustroj evropskega klubskega nogometa na najvišjem nivoju. Naš glavni problem ni to, da je Uefa samo servis za izpolnjevanje kapric v klube zamaskiranih korporacij. Mi nismo majhni zato, ker nas je samo dva milijona. Mi nismo majhni zato, ker imamo vaško ligo in samo dva kolikor toliko resna kluba.
Mi smo majhni zato, ker nismo nogometni narod.
Vesoljno Slovenstvo se pač »pali« na uspehe, pa ni važno v katerem športu. Če gre dobro odbojkarjem, bodo vsi rinili v Stožice gledat odbojko. Če igrajo košarkarji v finalu evropskega prvenstva, bodo vsi rinili v Istanbul. Če neki dopingirani kolesarji žanjejo uspehe na dirki po Franciji, bodo vsi nenadoma gledali kolesarstvo. Če nek rahitičen, podhranjen mulo dobro skače s smučmi, bodo vsi rinili v Planico na kleno govejo žurko.
Nacionalna televizija se pretvarja, da je alpsko in nordijsko smučanje, ki razen Avstrijcev, Švicarjev in Skandinavcev ne zanima skoraj nikogar na svetu, nek relevanten šport. Vidni politiki izjavljajo, da nogomet ni »slovenski šport«. Denar športne loterije, ki ga le-ta služi predvsem z nogometom, se steka v smučarske žepe.
In kljub temu je nogomet najbolj množičen šport v dolini šentflorjanski. Nimamo pa razvite kulture obiskovanja tekem. Kot pri ostalih športih … Kadar so uspehi, so štadioni lepo zapolnjeni, kadar uspehov ni, so prazni.
Mnogi Slovenci se zmrdujejo nad domačim nogometom in se bolj poistovetijo z evropskimi velikani kot pa z Olimpijo ali Mariborom. In se počutijo velike in pomembne, ko je »njihov« klub evropski prvak. Pozabljajo pa, da jih »njihov« evropski velikan sploh ne rabi. Zanj so samo številka v neskončnem morju plastičnih navijačev. Olimpija in Maribor in Mura in Koper in Celje pa jih potrebujejo, saj bi bili z njihovo pomočjo lahko večji, uspešnejši, bolj resni nogometni klubi.
Gospod Lipar, spet ste zašli s prave poti: žogobrca na straneh osrednjega slovenskega glasila ne bom več trpel. Pišite o športu, ki ga goji naša napredna mladina – gimnastiki, teku, med dvema ognjema … To je zadnji opomin!
Franci Božič je v predgovoru h knjigi Franklina Foerja Kako nogomet pomaga razložiti svet zapisal zanimivo anekdoto iz prvih povojnih let: »’Gospod Lipar, spet ste zašli s prave poti: žogobrca na straneh osrednjega slovenskega glasila ne bom več trpel. Pišite o športu, ki ga goji naša napredna mladina – gimnastiki, teku, med dvema ognjema … To je zadnji opomin!’ Svarilo je mojemu starejšemu in že pokojnemu stanovskemu kolegu Stanetu v prvih letih po drugi svetovni vojni izrekel eden najvišjih predstavnikov komunistične oblasti Zoran Polič, znani komunistični trdorokec iz vrst predvojnih Sokolov, ki so že pred drugo svetovno vojno nogometu odrekali domovinsko pravico na Slovenskem.«
Marjan Rožanc je v nekem intervjuju leta 1987 lepo opisal takratno situacijo v slovenskem nogometu, ki ni bila tako zelo drugačna od današnje: »V Sloveniji zavračamo nogomet v imenu klasične sokolske športne morale. Zavračamo v prvi vrsti jugoslovanski nogomet, ki pa je za nas tačas vendarle naš edini model, ki še omogoča, da smo sploh lahko še v stiku z Evropo. Včasih smo Slovenci še zmogli korak z jugoslovanskim nogometnim prostorom. Verjamem, da denimo v finančnem poslovanju ni bilo vse v najlepšem redu in tako tudi nikoli ne bo. Sedaj realno ne prenesemo več tržnih mehanizmov, ki jih zahteva nogomet.«
Dodal je še: »In spet smo pri zavihanosti Slovencev navznoter. Nogomet je pomembna evropska in svetovna struktura modernega življenja. Odpovedati se mu ni preprosta zadeva. Slovenci se prevečkrat nečemu odpovedujemo, tudi državnosti. Odpovedujemo se vsem zahtevnejšim področjem življenja. Radi bi živeli v getu in se ukvarjali le s športi, kjer imamo premoč. Izogibamo se boju za prestiž, to pomeni, da se odrekamo narodovi ekspanziji.«
Majhnost je v naših glavah. Majhnost je v našem odnosu.
Ampak kaj čmo, situacija je taka kot je. In zato je precej vseeno, kaj se grejo v slonokoščenih stolpih Uefe. Naša majhnost je v prvi vrsti naš notranji problem.
