Bila so obdobja, ko je bila mladinska šola Olimpije izredno produktivna. Sredi šestdesetih, na primer, ko je njeno vodenje prevzel Nedeljko Gugolj, je dala prvemu moštvu nekaj izrednih igralcev. Iz generacije, ki je leta 1965 brez oddane točke osvojila slovensko mladinsko ligo, so izšli Brane Oblak (219 nastopov za prvo moštvo), Danilo Popivoda (260 nastopov) in Marjan Golec (99 nastopov).
»Gugolju sem lahko hvaležen ne le za to, ker me je pripeljal v Olimpijo, ampak ker me je ves čas tudi zagovarjal, me ščitil,« se je v svoji avtobiografiji spominjal Oblak. »Ščitil me je celo takrat, ko sem mu kakšno zagodel. Ena najboljših potez vodstva Olimpije je bila, da je Gugolju takoj po zaključku aktivnega igranja zaupalo mladinsko moštvo. Vzgojil je vrsto igralcev, ki so kasneje zelo uspešno igrali tako pri Olimpiji, kot v drugih slovenskih in jugoslovanskih klubih.«
Produkcijska linija se je nadaljevala tudi v kasnejšem obdobju, ko so se v prvo moštvo prebili vratar Borut Škulj, napadalec Tone Rožič, branilec Zdenko Iskra in še nekateri drugi, ki se jim ni uspelo uveljaviti do te mere, da bi postali redni člani prve ekipe (na primer Rudi Zavrl, Marjan Babšek itd.)
Da ne bomo preveč romantizirali: Olimpija je imela v tem obdobju ekipo sestavljeno v glavnem iz profesionalcev v najboljših letih, ki jih je kupila iz drugih jugoslovanskih klubov. Sredi sedemdesetih je imela sloves kluba, ki v glavnem kupuje in malo proizvaja. Govorilo se je, da so domači igralci v klubu premalo cenjeni. In kljub temu je mladinska šola dokaj redno dajala igralce, ki so bili sposobni igrati na takrat zelo visokem nivoju prve zvezne lige.
Kombinacija doma vzgojenih nogometašev in preudarno izbranih igralcev od drugod po Jugoslaviji je bila pravi recept za vrnitev v prvo ligo.
V začetku osemdesetih, ko je bilo denarja za nakupe manj, je imela Olimpija zelo domačo ekipo. Od igralcev, vzgojenih pri Olimpiji, so bili takrat v moštvu Zvone Terčič, Rade Vujnović, Roman Bengez, Janez Voljč, Darko Domadenik, Jani Pate in seveda Srečko Katanec. Če dodamo še Iskro in Rožiča, ki sta bila že skoraj veterana in Marka Elsnerja, ki je prišel pri osemnajstih, dobimo skoraj povsem doma vzgojeno prvo enajsterico.
Ko se je Olimpija sredi osemdesetih po izpadu iz prve in nato še druge zvezne lige ponovno znašla v slovenski ligi, se je povsem naslonila na svojo mladinsko šolo. V drugi polovici osemdesetih so za prvo moštvo zaigrali nešteti domači produkti, na primer Mirsad Granov, Matjaž Jančič, Marko Gruškovnjak, Grega Židan, Primož Gliha, Miha Vončina, Zoran Ubavić, nekoliko kasneje pa še Džoni Novak in Robert Englaro. Kombinacija doma vzgojenih nogometašev in preudarno izbranih igralcev od drugod po Jugoslaviji je bila pravi recept za vrnitev v prvo ligo.
Tudi po osamosvojitvi je mladinska šola Olimpije, kljub vse slabšim razmeram za delo, še naprej dokaj redno proizvajala igralce za prvo moštvo. Naj omenim samo nekaj najbolj znanih: Aleksander Knavs, Darko Karapetrović, Dušan Kosić, Jasmin Handanović, Suad Fileković, Muamer Vugdalić, Milenko Aćimović, Dejan Grabić, Dalibor Stevanović, Branko Ilić in Boštjan Cesar.
Po bankrotu je bilo treba mladinsko šolo graditi od temeljev, za kar gre največ zaslug Darku Škerlu. Z vrnitvijo v prvo slovensko ligo leta 2009 so se na najvišji nivo vrnili tudi mladinci. Iz te generacije (letnika 1991 in 1992) so članski nogomet okusili samo Mitja Kovačević (13 tekem v SNL), Stefan Smiljanić (32 tekem v SNL) in Matej Poplatnik (83 tekem v SNL, vendar ne za Olimpijo pač pa Triglav).
Najslavnejši produkt Olimpijine nogometne šole po osamosvojitvi pa je preskočil igranje za mladince v tej sezoni. Leta 1993 rojeni Jan Oblak je v sezoni 2009/10 kljub rosnim šestnajstim letom že branil za člansko ekipo. Njegov razkošni talent je bil tako očiten, da ga je Olimpija že po eni sezoni prodala v Benfico.
Z razpadom sistema pri mestnemu tekmecu Interblocku, je leta 2011 v Olimpijo prišlo nekaj najboljših nogometašev letnika 1994. Pripeljal jih je novi trener mladincev Olimpije, Andrej Razdrh, ki je pred tem prav tako delal pri Interblocku in jih je dobro poznal. To so bili Nik Kapun, Kenan Bajrić in Aleksander Topić. Iz te generacije je kasneje v prvi ekipi dobilo priložnost tudi nekaj drugih mladih nogometašev, ki so bili v Olimpiji že pred prihodom Razdrha: Tim Čeh, Marko Nunić in Anže Zorc.
Ko je Razdrh v sezoni 2012/13 dobil priložnost voditi člansko ekipo, je dal priložnost mnogim mladeničem, ki jih je dobro poznal. Eden teh je bil tudi Primorec Miha Zajc, ki je takrat kot posojen nogometaš Brava igral za mladinsko ekipo Olimpije. Zajc je na debiju dosegel dva gola in navdušil z igro. Ker pa ni bil v lasti Olimpije, je predsednik Rastoder prepovedal njegovo nadaljnje igranje za prvo moštvo, da mu ne bi preveč zrasla cena. Zajc se je tako po ovinku prek Celja šele leta 2014 vrnil v Stožice. In to za visoko odškodnino.
V sezoni 2012/13 je iz Interblocka prišel še en otrok Olimpije, ki jo je moral zapustiti ob bankrotu leta 2005. Toda Andraž Šporar je bil pri osemnajstih že tako dober, da je bil takoj uvrščen v člansko ekipo. Njegov meteorski vzpon je tri leta kasneje Milanu Mandariću ob prodaji v Basel navrgel izreden dobiček.
Menjavali so se vodje akademije, trenerji mladincev in kadetov, vsako leto nova strategija, nov zagon, novi igralci …
V Mandarićevem obdobju so bile razmere v mladinski šoli podobno kaotične kot v članski ekipi. Menjavali so se vodje akademije, trenerji mladincev in kadetov, vsako leto nova strategija, nov zagon, novi igralci … V teh razmerah so se odlično znašli nekateri agenti, ki so Mandariću »podtaknili« cel kup »velikih talentov«, ki so nato dobili previsoke profesionalne pogodbe. Eden redkih, ki se je Mandariću v tem smislu izplačal, je bil Koprčan Martin Pečar, ki je bil leta 2018 prodan Eintrachtu iz Frankfurta ne da bi odigral eno samo minuto članskega nogometa.
Kljub bizarnim razmeram je mladinska šola »proizvedla« tudi nekaj igralcev, ki so se prebili do članskega nogometa, na primer Rok Vodišek, Mario Jurčević, Jakob Novak, Sandi Čoralić, David Tijanić, Maj Mittendorfer, Oliver Kregar, Haris Kadrić in konec koncev tudi Vitja Valenčič, ki se je pri šestnajstih preselil k Fiorentini, tri leta kasneje pa se je vrnil v matični klub. Nekateri od teh igralcev so bili pri Olimpiji od malih nog (Kregar, Valenčič, Novak), spet drugi so se ji pridružili kot kadeti (Mittendorfer), ali celo mladinci (Tijanić in Kadrić).
V začetku leta 2019 se je Mandarić odločil, da bo znižal stroške obratovanja kluba in je naznanil, da se bo Olimpija naslonila na vzgojo lastnih igralcev. To se sicer še zdaleč ni zgodilo v taki meri, kot je napovedal, kljub temu pa so nekateri najbolj nadarjeni mladinci začeli dobivati nekoliko več priložnosti v prvi ekipi. V tem obdobju, marca 2019, je v kadetsko ekipo Olimpije prišel sedemnajstletni Svit Sešlar. Že nekaj mesecev prej, septembra 2018, pa je za zeleno-bele kadete proti Domžalam debitiral Prekmurec Marcel Ratnik, ki se je pred tem kalil v mladinskih pogonih Mure in Maribora. (Kot zanimivost dodajmo, da je na tej isti tekmi za domžalske kadete debitiral petnajstletni Posavec Benjamin Šeško in dosegel dva gola.)
Zaradi politike novačenja kadetov in mladincev od vsepovsod, je bilo v mladinski ekipi Olimpije zelo malo Ljubljančanov. Nogometaši, ki so v tem obdobju dobili priložnost, so bili Belokranjec Michael Pavlović, Primorci Matija Burin, Enrik Ostrc in Nemanja Gavrić, Zasavec Gal Kurež, Mariborčan Miha Kompan Breznik in še nekateri drugi. Enega od mladincev iz te generacije, Koprčana Vanjo Panića, je Olimpija prodala Crveni zvezdi, vendar se njegova kariera ni razvila in je zašel v slepo ulico.
Še najbolj pogumen pri vključevanju mladih talentov v prvo ekipo je bil v prvi polovici sezone 2021/22 Savo Milošević, ki je dal priložnost Ratniku, Sešlarju, Kompanu Brezniku, Gavriću in še nekaterim drugim. Toda njegova epizoda na klopi zeleno-belih se je hitro končala zaradi prodaje kluba novim lastnikom, ki pa do danes še niso kaj prida izboljšali nogometne šole. Resda Olimpija ne daje več nerealnih pogodb najstnikom, ki niso odigrali še niti minute članskega nogometa, kot je to počel Mandarić, kljub temu pa situacija ostaja precej podobna, kot je bila.
Večina fantov v mladinskem moštvu ni Ljubljančanov, pač pa so pripeljani od drugod. To je vse lepo in prav, največji vseslovenski talenti seveda sodijo v Olimpijo, toda ne na račun tega, da ne znaš vzgojiti lastnih generacij. Večina igralcev, ki so pripeljani od drugod ni dosti boljša od tistih, ki se jih zapostavlja.
Do zdaj je vedno pridno ubogal in dajal igrat mulca, ki ne sodi v prvih enajst, toda po tem, ko že tri mesece ni bil plačan, je imel vsega dovolj in ga je posadil na klop.
Velik problem je tudi, da trenerjem, ki delajo v mladinskem pogonu zamujajo plače. Za kontinuiteto dela je škodljivo tudi redno menjavanje trenerjev. Toni Usnik, ki je vodil mladince, je moral oditi po prvi spomladanski tekmi, pred kratkim pa so odpustili tudi trenerja selekcije U15 Jako Kajtazovića, ker si je drznil ne uvrstiti sinčka nekega direktorja v prvo enajsterico. Do zdaj je vedno pridno ubogal in dajal igrat mulca, ki ne sodi v prvih enajst, toda po tem, ko že tri mesece ni bil plačan, je imel vsega dovolj in ga je posadil na klop. Da lahko direktor enega od sponzorjev na ta način vpliva na selekcijo, je seveda povsem nesprejemljivo in kaže, kako neresno se pri Olimpije jemlje delo z mladimi. Da o dejstvu, da je profesionalno pogodbo dobil županov vnuk, ki po nobenem kriteriju ne sodi v člansko ekipo, sploh ne govorimo.
Seveda pa je kljub opisanim razmeram v mladinskem pogonu Olimpije nekaj igralcev s potencialom za članski nogomet. Pred kratkim sta na pokalni tekmi v Lendavi debitirala krilni napadalec Aldin Jakupović (letnik 2006) in branilec Marko Ristić (letnik 2004), veliko nadarjenih fantov pa je tudi v kadetski ekipi, ki se s Celjem in Bravom poteguje za naslov prvaka v svoji kategoriji. Mateo Aćimović, Miletov sin, letnik 2007, je pred kratkim podpisal profesionalno pogodbo in lepo napreduje. Potem so tu še Velenjčan Jaša Jelen (letnik 2006), Kranjčan Žan Kovačević (2006), motor vezne vrste Žiga Pečjak (2007), ki je v Olimpiji že deset let, napadalec Svit Hočevar (2008), ki je pred kratkim prišel iz Domžal in še nekaj drugih.
Vsekakor je »materiala« dovolj, toda če bo želela Olimpija v prihodnosti serijsko »proizvajati« nogometaše za prvo ekipo, se bo moralo marsikaj spremeniti. Dejstvo je, da je za klub, kakršen je Olimpija, ki lahko finančni presežek ustvari samo s prodajo igralcev, mladinska šola ključnega pomena. Toda za otipljive rezultate je treba imeti prave ljudi in kontinuirano, načrtno delati, ne pa zganjati nepotizma in zamujati z izplačili. It’s not rocket science, bi rekli Angleži.
