I loved you for a long, long time, I know this love is real, it don’t matter how it all went wrong, that don’t change the way I feel, and I can’t believe that time is gonna heal this wound I’m speaking of, there ain’t no cure, there ain’t no cure, there ain’t no cure for love (Leonard Cohen)
Čudni časi so. Mandarić je odšel. Mandarić ni odšel. Novi ljudje so prevzeli klub. Novi ljudje niso prevzeli kluba. Denarja ni. Denar je. Adam Delius je klovn, ki se sredi noči pogovarja s kipi. Adam Delius je ugleden poslovnež z izdelanim načrtom. Igor Barišić je mafiozo, ki bo uničil klub. Igor Barišić je izkušen nogometni človek, ki ve kaj dela. Mladen Rudonja je do grla zadolžen šarlatan, ki bo pokopal klub. Mladen Rudonja je športni direktor, ki je v Olimpijo pripeljal Igorja Bišćana, Stefana Savića, Tomislava Tomića, Andresa Vombergarja in Đorđeja Ivanovića.
Ni lahko biti navijač Olimpije v teh negotovih časih velikih sprememb.
Ampak veste kaj, nikoli ni bilo lahko biti navijač Olimpije. Olimpija že od začetka osemdesetih, ko je Udba počasi dvignila roke od nje, ni več dobro organiziran klub. Vsa ta desetletja tava od ene katastrofe do druge. Leta 1984 je izpadla iz prve zvezne lige. Leta 1985 še iz druge. In ravno ko je prilezla nazaj, za silo pokrpana in sestavljena, ji je razpadla država. In v novi državi se nikoli ni zares znašla. In je tavala naprej, včasih bolj, včasih manj uspešno. Leta 2005 je bankrotirala in se znašla v peti ligi z drugim imenom in drugim žiro računom.
Ostale pa so svete barve. Sveta bežigrajska trava. In bivši igralci, ki jim ni bilo vseeno.
In najpomembneje, ostali s(m)o navijači.
Ljubili smo ta zavožen klub, ko se je sramotil proti Crveni zvezdi. (0:6 v Ljubljani!) Ljubili smo ta zjeban klub, ko se je vlačil po vaških vukojebinah nove slovenske lige. Ljubili smo ta nesrečen klub, ko se je sramotil proti vedno boljšemu Mariboru v drugi polovici devetdesetih, ko so oni igrali ligo prvakov, mi pa ligo bedakov. Ljubili smo ta čudaški klub, ko se je znašel v peti ligi, med gostilniškimi ekipami iz predmestja. Ljubili smo ta nori klub, ko se je pod Izetom Rastoderjem spotikal od enega poraza do drugega. Ljubili smo ta zmešani klub, ko se je znašel na novem štadionu, na prevelikih, preveč plastičnih, preveč praznih Stožicah. Ljubili smo ta poraženi klub, ko ga je Izet Rastoder prodal Milanu Mandariću.
Jokali smo kot otroci, ko je Rok Kronaveter maja 2016 na sveti velenjski travi pospravil tisti penal. In jokali smo kot otroci, ko je maja 2018 odhajal Igor Bišćan. Ljubili smo ta kavbojski klub, ko ga je po kavbojsko vodil srbski kavboj iz Amerike. Nori, neprištevni, poblazneli kavboj iz Like, ki nam je veliko dal in veliko vzel. Nevrotični ostareli kavboj, ki je menjal trenerje hitreje kot gate. In ki nam je dal Velenje 2016, Domžale 2018, Celje 2019 in Koper 2021. In zato mu je pol oproščeno. Saj ni vedel kaj dela.
In tudi mi ne vemo kaj delamo. Ljubimo, ker smo vedno ljubili. Brez refleksije. Kar tako. Ker je to del nas. Del naše identitete. Olimpija smo mi. In samega sebe imaš vedno rad. Samemu sebi vse oprostiš. Pred samim seboj ne moreš nikoli pobegniti. Ljubimo, ker smo. Za ta virus ni ne cepiva ne zdravila.
Potrebuješ nekaj mazohizma, nekaj slepe vere v čudeže, ščepec laganja samemu sebi in veliko potrpljenja.
In Olimpije res ni lahko imeti rad. Potrebuješ nekaj mazohizma, nekaj slepe vere v čudeže, ščepec laganja samemu sebi in veliko potrpljenja. Ker ta klub ti nikoli ne bo dal tistega, kar ti lahko dajo veliki plastični zahodnoevropski klubi – občutka, da si zaradi svojega kluba pomemben, da si zmagovalec, da si nekaj več. Zato se vsak plastični navijač, ki ima pet minut časa, lepi na evropske velikane. Olimpija pa ti da nekaj drugega – občutek pripadnosti ne glede na vse. Ker tuje klube izbereš, domači klub je pa samo tvoj. Samo je. Nikoli nisi imel izbire. You never had a chance.
Olimpija je dobra metafora za Slovenijo. Ves ta potencial. Kaj bi bilo, če bi bilo. Leta 1991 je bilo možno vse. Svet je bil na pladnju. Svet je bil mlad in lep. Priložnost izredna. Evropa na »dohvat ruke«. Danes pa … Olimpijo in državo so lopovi in megalomanski bedaki spravili na kant. Potencial še vedno je, a je pokopan pod tonami dreka, ki so ga za seboj pustili diletantski nesposobneži. Olimpija bi danes lahko bila dobro stoječ, zgledno organiziran srednjeevropski klub. In Slovenija bi danes lahko bila tista mitska »druga Švica«.
In zato več kot pol Slovenije navija za Olimpijo. Nekateri aktivno, večina pasivno. Ker instinktivno prepoznajo same sebe v tem zavoženem klubu.
In ta navijaška baza bo ostala. Pizdila bo in godrnjala, a bo ostala. Tudi potem, ko klub končno prevzameta Barišić in Delius. In tudi potem, ko bosta odšla. Kajti ljudje pridejo in grejo, Olimpija pa ostaja. Velika, nesrečna, zavožena, poražena, razštelana, izropana, kakršna koli. Taka je že dolgo in verjetno še dolgo bo. Ne glede na to, kdo jo vodi.
Srbski kavboj iz Like, šerif brez zvezde, Don Kihot brez Rosinanta, je odjezdil v sončni zahod. Prišel je hrvaški šerif iz Münchna s svojim Sančom Panso, ki ga je postavil za slamnatega predsednika. In zdaj bo kar bo. Let the games begin. Kruha in iger.
Nekaj je gotovo. Če smo vztrajali s klubom v peti ligi, bomo tudi zdaj. Saj veste, za to bolezen ni zdravila …
