Funkcija športnega direktorja je postala v zadnjih dveh desetletjih eden najpomembnejših kamenčkov v mozaiku nogometnega kluba. Kot tisti, ki določa športno politiko, ki predstavlja vez med upravo na eni in trenerji/igralci na drugi strani, je v današnjem času športni direktor ključni človek za nemoteno delovanje kluba. Celo v Angliji, kjer je tradicionalno vlogo športnega direktorja opravljal kar trener/menedžer, so v zadnjem desetletju dojeli, da sodobni nogomet zahteva, da se te obveznosti razdelijo na vsaj dva človeka.
Za opravljanje dolžnosti športnega direktorja je treba imeti določene kompetence. Ne more kar vsak bivši igralec, pa naj bo še tako veliko ime, opravljati te službe. Potrebna je določena inteligenca, malo poslovne žilice, oko za igralca, pogajalske sposobnosti, mreža poznanstev med agenti in še marsikaj …
Kot vodja kadrovske politike je prenovil mladinsko šolo, razvil skavtsko mrežo po celem svetu in postavil temelje današnje Seville.
Najboljši športni direktor v Evropi je najverjetneje Ramon Rodriguez Verdejo, bolj znan pod vzdevkom Monchi. Ko je pred dvema desetletjema Sevilla izpadla iz španske prve lige, je bivši vratar dobil odgovorno nalogo, da klub spravi v red. Kot vodja kadrovske politike je prenovil mladinsko šolo, razvil skavtsko mrežo po celem svetu in postavil temelje današnje Seville. Spisek igralcev, ki jih je v svojem prvem mandatu odkril in nato prodal naprej za bajne denarje, je dolg: Jesus Navas, Sergio Ramos, Jose Antonio Reyes, Julio Baptista, Ivan Rakitić in mnogi drugi.
Kasneje je poskušal nekaj podobnega narediti pri Romi, a mu ni šlo tako dobro. Ko pa se je spet vrnil v Sevillo, v svoje »naravno okolje«, mu je ponovno steklo kot po maslu. Clementa Langleta je prodal v Barcelono za več kot 35 milijonov €, Stevena Nzonzija v Romo za več kot 26 milijonov, Wissama Ben Yadderja v Monaco za 40 milijonov in Luisa Muriela v Atalanto za 21 milijonov.
Podobno vlogo je imel pri preobrazbi Dortmunda Michael Zorc, ki je športni direktor porurskega kluba že od leta 1998. Zorc je prišel v mladinsko šolo Borussie ko je bil star petnajst let in je preživel celotno kariero v klubu. S 561 nastopi je rekorder rumeno-črnih in nesporna legenda. Toda v vlogi športnega direktorja se je izkazal še bolj kot v igralski. V klub je pripeljal mnoge nogometaše, ki danes sodijo med najboljše na svetu. To so na primer Robert Lewandowski, Ilkay Gundogan, Erling Haaland, Jadon Sancho, Ousmane Dembele … Poleg tega je dal leta 2008 priložnost neznanemu trenerju Mainza Jurgenu Kloppu, kasneje pa je odgovorno nalogo zaupal takrat anonimnemu Thomasu Tuchlu.
Tudi na otoku je uspeh klubov tesno povezan z vlogo športnega direktorja. Dnevi vsemogočnih menedžerjev kot sta bila na primer Alex Ferguson in Arsene Wenger, so že davno minili. Čeprav javnost uspehe Liverpoola v glavnem pripisuje karizmatičnemu trenerju Jurgenu Kloppu, je za sestavljanje moštva veliko bolj pomemben skoraj anonimni športni direktor, pravi guru za transferje, Michael Edwards. Njihov glavni konkurent, Manchester City, je svojega športnega direktorja, Aitorja »Txikija« Begiristaina, v klub pripeljal z izrecnim namenom, da s to potezo privabi še Pepa Guardiolo. Begiristain je sicer v javnosti nekoliko bolj znan kot Edwards (konec koncev je bil včasih zelo dober nogometaš), vendar pa se tudi on izogiba soju žarometov.
V Angliji je vsa pozornost usmerjena v trenerje prvih moštev, ki jim novinarji in navijači pripisujejo vse pomembne odločitve v zvezi s sestavo igralskega kadra, športni direktorji pa v ozadju vlečejo odločilne poteze. In so ključni faktor pri najuspešnejših zgodbah.
Kako pa je pri Olimpiji? Kaotično, saj drugače ne more biti. Milan Mandarić je že davno izgubil kompas in mu sploh ni jasno, kako mora delovati resen, urejen evropski nogometni klub. Na vseh ključnih funkcijah morajo biti ljudje, ki so sposobni opravljati svoje delo. To velja še posebej za funkcijo športnega direktorja.
Ko je Milan Mandarić poleti 2015 prevzel Olimpijo, je vlogo športnega (oziroma, celo »generalnega«) direktorja zaupal Ranku Stojiću. Stojić je vsekakor imel vse karakteristike, potrebne za to službo: karizmo, izkušnje, mrežo poznanstev … Prodaji Andraža Šporarja v Basel za končnih 3,8 milijona € in Ezekiela Hentyja v Lokomotivo iz Moskve za bajnih 5 milijonov € sta vsekakor potrdili, da se Stojić spozna na svoj posel. Toda njegov odnos s predsednikom ni bil idiličen in Stojić je moral še pred koncem turbulentne sezone 2015/16 oditi.
Mandarić ga je poleti 2016 nadomestil z Nenadom Protego, ki je imel prav tako bogate izkušnje na tem področju. Toda tudi on ni dolgo »zdržal«, čeprav je racionalno sestavil prvo ekipo in se lotil prenove mladinske šole. Še preden je Protega dobil nogo, je Mandarić v klub vrnil Ranka Stojića.
Stojićeva vrnitev se je izkazala za eno najbolj neuspešnih Mandarićevih potez, saj je v »norem« prestopnem roku januarja 2017 povsem razbil šampionsko ekipo in pripeljal celo vrsto zelo sumljivih nogometašev (Nathan Oduwa, Kingsley Boateng, Daniel Avramovski). Njegov drugi mandat se je zato končal še hitreje kot prvi. Marca 2017 je moral oditi. »Ne bomo iskali in ne iščemo novega športnega direktorja, v klubu imamo dovolj kompetentnih ljudi,« je takrat izjavil Milan Mandarić. Eden redkih, ki je v tem obdobju prišel v klub in se izkazal za dobro naložbo, je bil mladi Ganec Issah Abbas, ki je leto dni kasneje Mandariću s prestopom v Mainz prinesel lep dobiček.
Od leta 2017 naprej Olimpija razen kratkega obdobja v drugi polovici leta 2020 ni več imela »uradnega« športnega direktorja. Milan Mandarić je v vsej svoji nezmotljivi modrosti menil, da lahko s pomočjo »neuradnih« športnih direktorjev, kakršna sta bila na primer Mladen Rudonja (v sezoni 2017/18) in Fabijan Komljenović (v sezoni 2018/19) in kopice agentov (ki jim je šlo vedno le za lastno korist) nadomesti nepogrešljiv člen v delovanju resnega kluba. To je tako, kot če bi se odločil, da bo prvo enajsterico sestavil brez vratarja.
Ob svojem povratku v klub je Mladen Rudonja leta 2020 sicer spet dobil uradno funkcijo športnega direktorja, a je moral kmalu potem skupaj s trenerjem Dinom Skenderjem oditi. Kako »uradna« je bila ta funkcija je seveda stvar debate, saj Mandarić in Rudonja ob »ustoličenju« slednjega nista podpisala nikakršne nove pogodbe.
Resen klub potrebuje seveda tudi resno upravo. Pri Olimpiji pa »uprava« pomeni ostarelega predsednika (de facto lastnika) kluba in menažerijo njegovih bizarnih in povsem nekompetentnih prisklednikov. Poleg tega pa ima veliko besede še formalni podpredsednik in edini človek v klubu, ki je sposoben zagotoviti denarna sredstva, Željko Mandarić. In tukaj se vse konča. V takem ustroju je športni direktor res nepotreben, saj se vse odločitve sprejemajo v predsedniški pisarni. In sprejemajo jih ljudje, ki vključno z obema Mandarićema, nimajo pojma kako se stvarem streže v sodobnem nogometu.
Kdo danes kadruje pri Olimpiji? Za prihod Save Petrova lahko sklepamo, da je bil odločilen faktor novi trener Savo Milošević, ostalo pa je zavito v tančico skrivnosti. Kdo je vrnil v klub Tomislava Tomića in pripeljal Mustafo Nukića? Dajanje profesionalnih pogodb nekaterim mladincem (Maj Fogec in Lun Bončina) deluje nedosledno in nepremišljeno. Kdo je sprejemal te odločitve? In zakaj je, kdorkoli je že to bil, dovolil, da je precej bolj nadarjeni Adrijan Zeljković »pobegnil« v Sežano. Ima Zeljković preprosto »napačnega« agenta?
Če bi imela Olimpija športnega direktorja, bi bilo povsem jasno, kdo odgovarja za vse te poteze, komu bodo šle zasluge, če se bodo izkazale za pravilne in kdo bo deležen kritike, če se bodo izkazale za ne preveč posrečene.
Tudi pri odhodnih ni jasno, kdo prevzema odgovornost. Za prodajo Andresa Vombergarja v Mehiko ni težko uganiti, da je posel najverjetneje izpeljal njegov »neuradni« agent Mladen Rudonja. Kdo pa je prodal Đorđa Ivanovića v Belorusijo? Tudi njegov agent? Kakorkoli že, iz teh dveh transferjev bo Olimpija iztržila okoli 800.000 €, kar je za te težke pandemične čase kljub vsemu lep denar.
Če bi imela Olimpija športnega direktorja, bi bilo povsem jasno, kdo odgovarja za vse te poteze, komu bodo šle zasluge, če se bodo izkazale za pravilne in kdo bo deležen kritike, če se bodo izkazale za ne preveč posrečene. Tako pa je vse zavito v nekakšno gosto meglo in nihče ne ve kdo pije in kdo plača in, konec koncev, kdo pobira provizije …
In dokler bo Milan Mandarić v klubu, ne bo nič drugače. Bolj kot športnega direktorja klub v tem trenutku potrebuje vlagatelja, ki bo vsaj približno vedel kaj dela in ki bo pripravljen ključne vloge, med katerimi sta gotovo najpomembnejši funkciji športnega direktorja in vodje mladinske šole, prepustiti kompetentnim ljudem. Šele takrat se bo lahko začelo resno delo sanacije tega povsem zavoženega nogometnega kluba.
Za kaj takega bi bilo potrebno tako malo … Le nekaj sposobnih ljudi z vizijo, načrtom in poznavanjem zakonitosti sodobnega nogometnega posla …
