Kaj reči po sezoni, ko je Olimpija zapravila naslov prvaka na skoraj spektakularen način? Tragedija? Farsa? Katastrofa? Ali pač samo Olimpija? Se je zgodilo nekaj nepojmljivega? Nekaj nerazumljivega? Nekaj epohalnega? Ne. Zgodila se je Olimpija.
In nič ne bi moglo biti »bolj Olimpija« od tega, da po seriji brezkrvnih in brezjajčnih predstav, ko že vsi dvignejo roke nad tabo, nato osvojiš pokal z borbeno, gajstno, fajtersko, odločno igro proti klubu, ki te je pred kratkim osramotil s 4:0 in ki so ga zaradi forme v zadnjih tednih vsi videli kot favorita.
Najbolj kulten primer je »majstorica« z Mariborom za Bežigradom leta 2001. Cime, Raka, Dule, Prale …
Kolikokrat je Olimpija že zakockala državni naslov v zaključku prvenstva? Velikokrat. Najbolj kulten primer je »majstorica« z Mariborom za Bežigradom leta 2001. Cime, Raka, Dule, Prale … Disfunkcionalen in slabo voden klub je bil le 90 minut in 3 točke od naslova. In seveda je moralo biti 1:1. Zgodila se je Olimpija.
Zgodba je bila podobna tudi leta 2004, ko se je troboj za naslov prav tako odločal v zadnjem krogu. Olimpija, Gorica in Maribor. Štajerci so izgubili proti Muri, čeprav jih je »nevtralni« Urban Lavrenčič spodbujal z »Dajmo, Maribor, še je čas!« Olimpija je premagala Primorje za Bežigradom. Bil sem na tej tekmi. Ni bilo nekega velikega pričakovanja. Vsi smo nekako globoko v sebi vedeli, da ne bo nič. In res ni bilo. Gorica je premagala Koper in vzela titulo.
Ampak Olimpija je zmago zapravila že leto dni prej, ko je nesrečni Boštjan Kreft avgusta 2003 vstopil na teren, čeprav ni bil prijavljen v zapisniku. In namesto na igrišču doseženih 0:0 je bila tekma registrirana z 0:3. In na koncu je Gorica naslov osvojila s točko prednosti. Zgodila se je Olimpija.
Lanski primer ne bom posebej opisoval, saj se ga vsi še preveč dobro spomnimo. Aluminij in Tabor v Stožicah … Tako kot letos … Zgodila se je Olimpija.
Ampak lani je bilo vseeno drugače. Lani je bila Olimpija v igri do zadnje sekunde zadnje tekme. In če bi igrali še deset minut, bi se Duletovo Celje sesulo kot hiša iz kart. Tokrat se je vse sesulo že prej. Boakyejev penal in Frelihov izlet v prazno. Ampak tokrat je imela Olimpija vendarle še eno priložnost, da se odkupi, da vsaj malo zaceli rane. Katarza pokalnega finala.
Kdor ni bil na tekmi ne more vedeti, kako katarzično je bilo. Ne zaradi tiste usrane glorificirane vaze, ki jo je našim nato uspelo celo razbiti. Ne zaradi junaške in borbene predstave. Ne zaradi »maščevanja« Celju.
Zato ker smo lahko bili tam.
Ker smo se lahko z Dragonsi sprehodili skozi Koper v anarhični povorki in peli »Hočemooo pokaaal!« Ker smo se na štadionu počutili kot eno. Kot del nečesa. Kot skupnost. Ljudje, ki nimamo razen tega kluba nič skupnega, smo bili katarzična skupnost.
In meni, kot staremu romantiku, je ta občutek pripadnosti bistvo fuzbala. In čeprav vem, da je Olimpija razfukana, slabo vodena, kaotična, nestabilna, zavožena, razjedena od znotraj, ji bom sledil do konca sveta in nazaj, če bo treba. Zaradi tega občutka pripadnosti, ki se ga ne da ponarediti in ki ti ga ne more dati noben tuj klub.
Ta sezona je zavožena, ker nam je pandemija vzela možnost, da se po štadionih širom Slovenije počutimo kot eno. Vsaj za tisto uro in pol.
Sedeti pred televizijo in pizdakati čez igralce in trenerjeve odločitve, je eno … Biti tam, z dušo in telesom na štadionu, pa je nekaj povsem drugega … Zato je ta sezona zavožena. Ker nismo mogli biti zraven. Ker smo vse spremljali od daleč. Z distance, ki je bila velika in prazna. Ta sezona ni zavožena zaradi klubskih financ ali zapravljenega naslova prvaka. Že veliko naslovov smo zapravili in še veliko jih bomo. In finance se bodo uredile, prihodnost Olimpije ni tako negotova, kot se nekaterim zdi. Ta sezona je zavožena, ker nam je pandemija vzela možnost, da se po štadionih širom Slovenije počutimo kot eno. Vsaj za tisto uro in pol.
Olimpija je stanje duha.
Olimpija, za razliko od Maribora, ni klub za »plastičarje« in »glory hunterje«, ki radi štejejo lovorike … Olimpija je klub za mazohiste in nepoboljšljive romantike …
Letošnja ekipa je celo presegla samo sebe. Realno je bila premlada, da bi smela fantazirati o naslovu. Proračun je bil prepolovljen, starejšemu Mandariću je zmanjkalo denarja, mlajši Mandarić ni hotel biti bankomat … In plače so zamujale in Đole Ivanović je dobil dvojčke in mladi igralci niso prenesli pritiska in Stana je »težil« s tremi zadaj in poškodbe so zdesetkale ekipo … Jebiga, sine, to je fuzbal …
Prihodnost je odvisna predvsem od odhoda Milana Mandarića. Če se bo končno umaknil, bo klub lahko začel z rekonstrukcijo, najverjetneje pod patronatom Željka Mandarića in z blagoslovom Zorana Jankovića. Če pa bo stari ostal, se bo nadaljevalo hiranje in umiranje na obroke.
Že danes vam lahko napovem, kaj se bo zgodilo. Zgodila se bo Olimpija.
