Uvajamo novo rubriko, v kateri se bomo ukvarjali z bivšimi igralci Olimpije, ki so v Ljubljani pustili določen pečat, potem pa izginili z radarja. Prvi je na vrsti najboljši strelec sezone 2019/20 Ante Vukušić, za katerega se zdi, da je v zeleno-belem dresu dosegel vrhunec svoje nogometne kariere.
Vukušić se je rodil v Sinju 4. junija 1991, prve nogometne korake pa je naredil v domačem Junaku. Julija 2007 je prišel v kadetsko ekipo Hajduka, se pri splitskem velikanu prebil do članskega moštva, zabil tisti sloviti gol proti Anderlechtu in avgusta 2012 za 3,7 milijona evrov prestopil v italijanskega prvoligaša Pescaro. Od tam pa je šla njegova pot strmo navzdol, deloma tudi zato, ker je kar pet let igral brez enega pljučnega krila. Po odhodu iz Pescare ga je pot vodila v Švico, Belgijo, Rusijo, na Poljsko in jeseni 2018 v Slovenijo, kjer je podpisal za Krško, ki se je borilo za obstanek v naši prvi ligi.
V Olimpijo ga je julija 2019 pripeljal Safet Hadžić, potem ko je v dresu Krškega na 27 tekmah dosegel vsega štiri gole. Novinarji so bili skeptični, Safet pa je bil prepričan vanj in je stavil z njimi, da bo zabil vsaj 15 golov. Vukušić pa je presegel vsa pričakovanja in v sezoni 2019/20 na 35 ligaških tekmah zabil kar 26 golov.
V naslednji sezoni mu Dino Skender ni več tako zaupal kot njegov predhodnik in po koncu jesenskega dela je Vukušić prepričal predsednika Milana Mandarića, da prekine pogodbo z njim in mu dovoli oditi. Po odhodu iz Ljubljane se Ante Diamante nikoli ni več vrnil na raven, ki jo je dosegel v svetem dresu.
Konec januarja 2021 je podpisal pogodbo z romunskim velikanom FCSB, vendar je v dresu bivšega evropskega prvaka vknjižil le pet nastopov. Že marca ga je zloglasni lastnik FCSB-ja Gigi Becali odpisal. Izjavil je: »Videl sem dovolj. Z nami bo ostal do poletja, a ne bo igral. Prešibak je. Potrebuje več mišic, večkrat mora v fitnes, ne pa na teren.«
Avgusta 2021 je nesrečni Dalmatinec res zapustil Bukarešto in našel novega delodajalca v Italiji, kjer se je pred devetimi leti začel njegov vzpon. A njegov novi klub, sicilijanska Messina, ni bil član Serie A ali Serie B, pač pa tretjerazredne Serie C. V jesenskem delu je odigral 12 tekem in dosegel dva gola. Toda v klubu, ki naj bi imel ambicije po uvrstitvi v Serie B, so bile kaotične razmere.
»Ko sem prišel, so mi rekli, da bo vse vrhunsko,« je povedal kasneje. »Da je ekipa odlična in da se bomo borili za Serie B. Rekli so, da jim manjka samo špica, ki bo zabijala. Dobil sem odlično pogodbo, zgodba me je premamila. Po dveh, treh tednih je sledil razpad sistema. Imeli smo tudi malo smole.«
O trenerju, ki je prevzel ekipo sredi sezone, je imel Vukušić zelo slabo mnenje: »Prišlo je do menjave trenerja. Prišel je nek čudak. Nikoli nisem delal s podobnim trenerjem. On je mene, napadalca, učil, kako nasprotni vratar izbija žogo. Vsi smo trpeli. Temu človeku je ime Ezio Capuano, v karieri je vodil samo tretjeligaške ekipe in povsod je imel slabe rezultate. Tudi ljudje, ki so ga pripeljali, so priznali, da so naredili napako. Tekme je vodil na vulgaren način. V nogometnem smislu se nisem od njega naučil ničesar.«
Čeprav je bil Capuano odpuščen, je imel Vukušić dovolj. V zimskem prestopnem roku je prekinil pogodbo in konec februarja našel nov klub, bosanskega prvoligaša Tuzla City. V umetnem klubu poslovneža Almirja Husića je spet ostal le pol leta, odigral samo šest ligaških tekem in eno pokalno, gola pa ni zabil.
Poleti je ponovno zamenjal klub. »Obstajala je možnost, da ostanem še leto dni, a sem se odločil, da ne podaljšam pogodbe,« je povedal. Njegov naslednji delodajalec je bil srbski prvoligaš Kolubara iz Lazarevca. V srbski super ligi je v sezoni 2022/23 odigral 27 tekem in dosegel štiri gole, vendar je Kolubara izpadla iz lige, ker so ji zaradi prirejanja rezultatov vzeli šest točk.
Ante Vukušić se je zato po več kot desetletju nogometnih popotovanj širom Evrope pred začetkom letošnje sezone vrnil domov na Hrvaško. Podpisal je za Varaždin, povprečnega hrvaškega prvoligaša brez evropskih ambicij, vendar se mu ni uspelo zacementirati v začetni enajsterici. Do danes je odigral devet ligaških in eno pokalno tekmo, na svoj prvi gol pa še čaka.
