1. Kolumne

Povej mi kako igraš nogomet in povem ti kdo si

In kaj je Olimpija? To je nekakšen abstrakten, imaginaren pojem.

Miloš Šoškić

Miha Zupan

Nogomet je prav čudna zadeva. Nadomestek za vojno, kolektivna halucinacija, igra živcev in volje, fizične moči in lucidne elegance, mešanica znanja in prevare ali kot pravi stara krilatica najpomembnejša postranska stvar na svetu. Ena žoga, dvaindvajset mož na zelenem polju in neznano število (vsaj v Sloveniji, saj nikoli zares ne preštejemo gledalcev) zunanjih opazovalcev, ki so včasih celo pomembnejši od akterjev na igrišču. Občutek pripadnosti nečemu večjemu od tebe samega je verjetno tisto kar, poleg estetike same igre, zasvoji posameznika, da posveti nekemu tako banalnemu početju kot je brcanje žoge (in nog nasprotnikov) vso svojo pozornost, vso svojo inteligenco, vse svoje znanje in mnogo preveč svojega časa.

Seveda pa igra sama po sebi ni dovolj. Gledanje nogometa iz nevtralnega stališča, uživanje v mojstrskih potezah, lepih golih, vrhunskih obrambah nedvomno ima svoj čar. Toda to ni bistvo tega bizarnega sociološkega fenomena, ki mu pravimo nogomet. Bistvo nogometa je obsesivno spremljanje svojega kluba. Kdor nima »svojega kluba« pač tega ne bo mogel razumeti. Svoj klub spremljaš tudi kadar igra slabo, kadar ždi pri dnu lestvice, čepiš na štadionu v mrazu in dežju, da gledaš enajst nesposobnih plačancev, kako padajo na žogi. Zakaj? Pojma nimam. Očitno smo nekateri (in ni nas tako zelo malo) obsesivna bitja, ki v pomanjkanju občutka pripadnosti iščemo nekaj kar bo zares naše. Ta fenomen pozna cel svet.

Ta čudaška obsesija druži leve in desne, moške in ženske, mlade in stare, pametne in neumne, intelektualce in delavce, bogate in revne, vse.

V Sloveniji nas je mogoče nekaj manj kot v »nogometno razvitih državah«, nikakor pa nas ni tako malo, kot bi se mogoče komu zdelo na prvi pogled. Nogomet pri nas nima enake »domovinske pravice« kot jo ima v Britaniji, Italiji, Španiji, Nemčiji, Argentini, Braziliji ali pa med nekoč bratskimi narodi v Srbiji in na Hrvaškem. V Sloveniji nogomet nima privilegiranega statusa nacionalne obsesije. Kar pa ne pomeni, da je naš nogomet nezanimiv in nevreden pozornosti. Ravno nasprotno. Naš nogomet ima bogato tradicijo in zvesto navijaško bazo. Kljub temu pa smo imeli v več kot stoletni zgodovini brcanja nogometne žoge na teh prostorih zelo malo ljudi, ki bi »mislili nogomet«. Imeli smo nekaj vrhunskih teoretikov same igre (Brane Elsner in Zdenko Verdenik, na primer), vse premalo pa je bilo intelektualcev, ki bi v slogu kultne argentinske revije El Grafico razmišljali o nogometu kot sociološkemu fenomenu. V bistvu se iz glave spomnim samo enega: Marjana Rožanca.

»Vrhunski nogomet že dolgo ni več samo igra in samo šport, kakršnega si Slovenci z
razmeroma bogato športno tradicijo želimo,«
je Rožanc zapisal leta 1985. »Žoga, ki je bila zalučana med nas kot igriva neznanka, je dobila strahotno integrativno moč: ne združuje več samo igralcev v moštvu, ampak ogromno število ljudi v množičen kolektiv, ki najustrezneje izraža splošno ekspanzivno razpoloženje sodobnega človeka in dejansko predstavlja nebrzdano kolektivno voljo po prestižu in moči. Tako se je nogometna tekma sprevrgla v spopad dveh mest, dveh regij, dveh narodov, v katerega so vključene vse razpoložljive sile mesta, regije, naroda, tako gospodarske kot politične in celo policijske.«

Olimpija je bila v jugoslovanskem obdobju sinonim za slovenski nogomet. Imela je velik
ugled v Jugoslaviji in Evropi. Toda tudi v teh »zlatih časih« polnih tribun in velikih tekem je zelo malo ljudi razmišljalo o fenomenu Olimpije in slovenskega nogometa v globljem smislu. Eden redkih je bil Delov novinar Franci Božič, katerega teksti so mnogokrat presegli zgolj ozke okvire športnega poročanja. S propadanjem Olimpije v času po osamosvojitvi se je njen pomen v družbi drastično zmanjševal in z njim tudi potreba po tem, da bi kdo o tem »kaj pametnega napisal«.

Toda Olimpija je trpežna. Olimpija je očitno nesmrtna. Leta 2005 jo je skupina zanesenjakov dvignila iz pepela in v petih letih vrnila v vrh slovenskega nogometa. Mnogi klubi nimajo te sreče. Ostanejo pokopani in pozabljeni. Olimpija spada med tiste kultne klube, ki imajo ravno dovolj obsesivnih navijačev, da ne morejo kar tako izginiti. In to je nekaj, kar je vsekakor vredno pozornosti. Nekaj o čemer se splača pisati. Olimpija je dobra zgodba. Slovenski nogomet je dobra zgodba. Slovenski nogomet je lahko, če ga pogledaš s pravega zornega kota, ravno tako zanimiv kot angleški ali argentinski. Za nekoga mogoče celo še bolj.

Olimpija je unikat. Malo je klubov v svetovnem merilu, ki imajo tako burno zgodovino
vzponov in padcev. Od evropskih spektaklov do pete lige in nazaj. Olimpija je igrala z
uglednimi evropskimi klubi kot so Benfica, Milan, Liverpool, redno je premagovala
jugoslovanske velikane Zvezdo, Partizan, Dinamo in Hajduk. Po drugi strani pa je leta 1985 strmoglavila v (takrat amatersko) slovensko ligo, leta 2005 pa je morala začeti znova na samem dnu, brez »svetega imena«, a z navijaško bazo, ki ji je ostala zvesta. Ves čas svoje zgodovine je Olimpija nihala med veličino in obskurnostjo.

Nogomet je ena tistih človeških dejavnosti, ki najbolj natančno odraža družbo iz katere izhaja.

V nogometu konec koncev ne gre le za zmago ali poraz, naslov prvaka ali izpad iz lige,
milijonski prestop ali taktično postavitev, gre za kolektivno izkušnjo, za tisto najbolj osnovno potrebo, da si del nečesa večjega, nečesa kar presega samo tvoje strahove in tvojo nemoč, nečesa kar je hkrati zunaj tebe in del tvojega najglobljega bistva. Nogomet v Sloveniji velja za le še eno od športnih panog, kar je seveda popoln absurd. Nogomet je ena tistih človeških dejavnosti, ki najbolj natančno odraža družbo iz katere izhaja. Povej mi kako igraš nogomet in povem ti kdo si. Ali ni to nekaj, kar je vredno globljega premisleka?

Na tem mestu bomo poskušali zbrati kar največ ljudi, ki so sposobni o Olimpiji in slovenskem nogometu razmišljati in pisati na način, ki je v »razvitem nogometnem svetu« nekaj samoumevnega. Pisati o nogometu kot kateremkoli drugem aspektu človeške družbe, brez stigme, da je to nekaj manjvrednega, kajti nogomet ni tabloidni šund, nogomet je način življenja in vsakdanji kruh za milijone ljudi na tem našem ubogem, napol uničenem planetu.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.