»Nepreštevna človeška združba, telo ob telesu, zdaj slovesno mirujoča, zdaj valujoča v enotnih vzgibih, je zanesen simbol in še mnogo več: v tem trenutku je to resnična vsemogočna sila, ki je nič ne more odvrniti od cilja, zapisanega v njenih očeh, ki ji nihče ne more nekaznovano stopiti na pot. Razum, najsi hoče biti še tako hladen ali preudaren, lahko samo sledi logiki ljudstva in se zadoščeno oplaja s spoznanji, ki nosijo pečat dokončne veljavnosti.«
Te besede je zapisal pesnik in urednik kulturne rubrike Dela Tit Vidmar, sin Josipa Vidmarja, 10. maja 1975, ob proslavi tridesete obletnice zmage nad fašizmom na Trgu revolucije v Ljubljani. Prav lahko pa bi te iste besede zapisal tudi naslednji dan na tekmi med Olimpijo in Veležem, ko se je na bežigrajski štadion nagnetlo kakih 26.000 ljudi, precej več kot je bila uradna kapaciteta Plečnikove arene.
Nikoli prej in nikoli kasneje ni bilo na nogometni tekmi v Sloveniji toliko gledalcev.
Olimpija se je v sezoni 1974/75 borila za obstanek v prvi zvezni ligi. V spomladanskem delu ni bila v preveč dobri formi. Obisk je bil spomladi za Bežigradom kljub temu dober. Kakih 8000 gledalcev je prišlo pogledat Sarajevo, 15.000 Crveno zvezdo, 10.000 Vojvodino in Dinamo … Toda Zeleno-beli razen Sarajeva niso uspeli doma premagati nobene od teh ekip in voda jim je že nekoliko tekla v grlo. V Jugoligi so bile domače zmage nujno zlo. V gosteh so ti sodniki redko dovolili zmagati.
Velež je bil v tistih časih velika ekipa. To so bila zlata leta mostarskega kluba, ko so »Rođeni« s povečini doma vzgojenim moštvom blesteli doma in v Evropi. V zadnjih dveh sezonah (1972/73 in 1973/74) so bili drugi. Leta 1974 so ostali brez naslova samo zato, ker je imel Hajduk boljšo razliko v golih. V sezoni 1974/75, preden so prišli za Bežigrad, so igrali v četrtfinalu pokala UEFA. Jeseni so izločili moskovski Spartak, dunajski Rapid in Derby County. V začetku marca 1975 pa je srca mostarske publike strl nizozemski Twente, ki je nato v polfinalu izločil še Juventus, v finalu pa podlegel Gladbachu.
To je bila res velika ekipa, zlata mostarska generacija. Duško Bajević, Vahid Halilhodžić, Boro Primorac, Franjo Vladić … Sami velikani jugoslovanskega nogometa.
Ampak ni zaradi tega prišlo 26.000 ljudi na bežigrajski štadion.
Razlogov, zakaj je Bežigrad tistega sončnega majskega popoldneva pokal po šivih, je bilo več. Glavni je bil ta, da je cela Evropa (razen fašistične Španije) slavila trideseto obletnico konca druge svetovne vojne. In Jugoslavija je imela rada take obletnice. V Beogradu je bila vojaška parada, množične komemoracije pa so bile tudi po vseh drugih mestih.
V Ljubljani je bilo karnevalsko razpoloženje. V soboto, 10. maja, je bila osrednja proslava na Trgu revolucije pred skupščino, ko so odkrili Tršarjev spomenik. Zbralo se je 140.000 ljudi.
»Včerajšnji topli in sončni majski popoldan je privabil na okrašene mestne ulice in trge številne Ljubljančane in udeležence osrednje proslave, ki so se pripeljali v naše glavno mesto iz skorajda vseh krajev Slovenije,« je v Delu zapisala Maja Konvalinka. »Na novem Trgu revolucije, na Trgu osvoboditve pa na Plečnikovem trgu in na ulicah v središču mesta, kjer so vsaj en dan kraljevali pešci, se je že dobro uro pred osrednjo proslavo in vse sobotno popoldne kar trlo gledalcev in poslušalcev. Tako se vrvež pod novim Tršarjevim spomenikom še pozno v noč ni polegel, saj se je tu vse od ene popoldne odvijal pester kulturno-umetniški program, v katerem so sodelovali najvidnejši slovenski umetniki.«
Nekoliko bolj pesniško razpoložen pri opisovanju karnevalskega vzdušja je bil novinar Dela Jože Horvat: »Desettisočglave množice so polnile izpraznjena cestišča in sproščeno, korakoma in pojoč nesle slavje na cilj, pred spomenik revolucije … Nevsakdanje: za ta praznik je imela vsaka ulica svojo množico, ki se je zlagoma, zgovorno selila na širno ploščad pred palače Emone, Iskre, skupščine in visoki spomenik, in kar je bilo bržkone še bolj nevsakdanje: vtem ko je zapuščala staro mesto, se je množica za njo množila, kakor da se veča z njenim odhajanjem. Premikal ali odmikal sem se korakoma, kakor je valovila nepovezana reka ljudstva. Na ploščadi je pomešala posameznike – znajdeš se med novimi tujci, ozreš se, spet je vse novo: čete borcev, JLA, zveze mladine …, bliskovito se menjavajo prostori in obrazi.«
Poleg politike in kulture je bil pomemben del tega večdnevnega karnevalskega vrveža tudi šport. »Odprtju bazena v Tivoliju je sledil zanimiv vaterpolski turnir, v tivolski dvorani so igrali najboljši jugoslovanski košarkarji, v Stožicah je bilo privlačno konjeniško tekmovanje, na štadionu za Bežigradom pa velik atletski miting s sodelovanjem reprezentantov šestnajstih držav,« je poročalo Delo.
V soboto zjutraj je bil tudi pohod »Po poteh partizanske Ljubljane«, ki se ga je udeležilo rekordnih 105.625 ljudi. Delo: »Glavno mesto Slovenije je pokonci že navsezgodaj. Prireditelji doslej najbolj množičnega pohoda v zgodovini tega naroda hitijo z zadnjimi pripravami za štart, kolesca organizacijskega stroja stečejo po zamišljenem načrtu. Štartna mesta so nared, reka udeležencev pohoda po poteh tovarištva in spominov teče naprej curkoma in vse bolj narašča v veletok, ki se s treh štartnih mest – v Tolstojevi ulici in Hrušici za 10 kilometrski progi ter pred muzejem revolucije za pohod mladih na pet km, zliva proti središču mesta – na Trg osvoboditve.«
Moštvo Olimpije se je vsemu temu vrvežu izognilo tako, da je odpotovalo v Kamnik, kjer so se lahko v miru pripravljali na nedeljsko srečanje. Razen peterice, ki ni bila v kadru za tekmo. Marko Hacler, Stanislav Cekić, Slobodan Bracanović, Igor Hazabent in Vlado Petranović so se morali kot predstavniki NK Olimpije udeležiti pohoda »Po poteh tovarištva in spominov«. Še zdaleč niso bili edini profesionalni športniki, ki šli na pohod. Med drugimi so jim družbo delali tudi rokometaši Slovana, ki so svojo prvenstveno tekmo prve zvezne lige z Zagrebom odigrali že v petek, da so v soboto zjutraj lahko udeležili pohoda.
»Nihče od prijavljenih ni manjkal,« je poročal Dnevnik. »Ni bilo kraja v naši republiki, od koder ne bi bilo udeleženca, vsi so uživali v enkratnem vzdušju, nikomur ni bilo težko prehoditi pet ali deset kilometrov dolge poti. Skratka, bili smo priča najbolj množični telesnokulturni prireditvi na svetu.«
V nedeljo popoldne, deset minut čez četrto uro, pa je bila na sporedu tekma 28. kroga prve zvezne lige med Olimpijo in Veležem. Dnevnik: »Ob proslavi 30-letnice osvoboditve Ljubljane je mestna telesnokulturna skupnost uvrstila v svoj program tudi nedeljsko tekmo Olimpija : Velež. Vstop bo prost in je pričakovati, da bo na stadionu za Bežigradom rekorden obisk.«
Daleč od vrveža praznične Ljubljane, v kamniškem hotelu Malograjski dvor, pa je legendarni trener Slavko Luštica, v miru pripravljal svoje igralce na tekmo, kjer je bila zmaga nujna. »Tekma z Veležem je izrednega pomena v naši borbi za obstanek,« je povedal slovenskemu dopisniku Sportskih novosti Dragu Kranjcu. »Zato sem se v dogovoru z upravo kluba odločil, da moštvo odpeljem v karanteno, da bi se v popolnem miru bolje pripravili.«
Tekme so se ponavadi začenjale ob polni uri, toda zaradi posebnih okoliščin je bil začetek tega zgodovinskega srečanja premaknjen za deset minut. »Začetek tekme med Olimpijo in Veležem je premaknjen za deset minut, tako da se bo srečanje začelo ob 16.10 zaradi radijskega prenosa, ki je vezan na mnoge manifestativno-politične prireditve, ki so v nedeljo na sporedu ob 30-letnici osvoboditve mesta,« je poročal Kranjc v Sportskih novostih.
»Nogometaši Olimpije se pridružujejo veličastnim proslavam 30. obletnice osvoboditve Ljubljane,« so poročale SN. »V goste prihaja odlični Velež, vrata bežigrajskega štadiona pa bodo na široko odprta. Njihovo darilo ljubiteljem nogometa je – prost vstop!«
»To je naš prispevek k proslavi, darilo delovnim ljudem, ljubiteljem nogometa in našim navijačem, mi pa bi bili najsrečnejši, če bi nam naši nogometaši prinesli še eno veliko darilo v obliki dveh dragocenih točk,« je v imenu uprave povedal legendarni tajnik Olimpije Peter Žagar.
»Igralci so optimisti in obljubljajo obe točki, saj pravijo, da jim bo v pomoč občinstvo, kakršnega še niso imeli,« je v Delu zapisal Boris Kutin, ki je članek naslovil: Rekorden obisk?
Praznično vzdušje, kvaliteten nasprotnik, ki je v prejšnjem krogu premagal Crveno zvezdo in prost vstop. Trije faktorji, ki so botrovali največjemu obisku v zgodovini slovenskega nogometa.
Ekipa, ki jo je Luštica tistega dne poslal na igrišče je bila dokaj standardna. Stari lisjak, ki je kot igralec leta 1952 igral na Olimpijskih igrah, kot trener pa je bil s Hajdukom leta 1971 državni prvak, ni bil naklonjen eksperimentom. »Sem zagovornik modernega nogometa, toda igro Olimpije bo treba na vsak način prilagoditi trenutnemu položaju – igralcem, s katerimi razpolagamo,« je povedal pred dvema letoma, ko je prevzel ljubljanski klub. »Vsekakor pa bodo dobri rezultati moj prvi cilj in temu bo podrejena taktika, koncept in vse drugo,«
V vratih je bil Dalmatinec Ante Sirković, ki je pred dvema letoma v Ljubljano prišel iz Hajduka kot »del odškodnine« za prestop Braneta Oblaka. Bil je povsem soliden vratar ampak nič posebnega. Konkurenco sta mu predstavljala Slavko Sarap in Fahrija Dautbegović, tako da je bil ta nastop proti Veležu eden od samo enajstih v tej sezoni. Po koncu sezone je odšel na Vič k takrat ambicioznemu Mercatorju, v golu pa ga je zamenjal Ljubiša Dalanović, ki se je nato izkazal za dolgoročno rešitev v golu.
Obrambi je poveljeval markantni libero Slobodan Dogandžić, ki je pred tremi leti za 100.000 dinarjev odškodnine prišel iz zeniškega Čelika. V Ljubljani je ostal šest let in odigral več kot 200 tekem v zelenem dresu. Vmes je leta 1977 za kratek čas skočil čez veliko lužo in se pridružil »zlati mrzlici« v severnoameriški ligi NASL, kjer je igral v dresu kluba San Diego Sockers, leta 1991 pa je bil kratek čas v turbulentnih časih tik pred razpadom Jugoslavije tudi trener Olimpije.
V obrambi so mu družbo delali Makedonec Dragi Hristovski, ki je nekoč igral za Zvezdo, Srb Stevan Samatović, ki je v Ljubljani igral dolgih sedem let in 22-letni »domači produkt« Zdenko Iskra, eden tistih, ki spadajo v ekskluzivni »klub 200«, saj je v devetih letih odigral 204 tekme za Olimpijo.
V vezni liniji je kraljeval Vito Dimitrijević, ki je naslednje leto odšel s »trebuhom za kruhom« v slavni newyorški Cosmos, kjer se je žogal s Pelejem in Beckenbauerjem. »Nisam ja igrao sa Peleom, Pele je igrao sa mnom,« se je rad pošalil v kasnejših letih. Ob njem sta bila še dva nepopustljiva borca, izredno borbena vezista Ilija Grubor in Tomo Prosen, za katera je veljal stari dobri pregovor »Lopta može da prođe, igrač nikako«.
Krili sta zasedla dva otroka kluba, dve nesmrtni legendi. Na desni državni reprezentant Danilo Popivoda, ki je leto poprej na svetovnem prvenstvu igral proti Beckenbauerju, na levi pa Tone Rožič, ki je vso svoje nogometno življenje, od smrkavega pionirčka do izkušenega veterana preživel v svetem dresu Olimpije.
S številko devet na hrbtu je nastopil še en član »kluba 200«, še ena velika legenda kluba, iznajdljivi in z »vsemi žavbami namazani« Vukadin Lalović, ki je po koncu kariere dolga leta delal tudi v mladinskem pogonu Olimpije.
To ni bila več tista klasična zasedba Olimpije iz začetka sedemdesetih z Branetom Oblakom, Zazo Bečejcem in Vilijem Amerškom (ki je bil še vedno v klubu, a je bil poškodovan), še vedno pa je bila to izredna ekipa, ena najboljših v zgodovini.
In na tej tekmi ji je nasproti stala najboljša ekipa Veleža vseh časov. Ekipa, ki jo je vodil čudodelec Sulejman Rebac, ekipa, ki je bila strah in trepet prvoligaških terenov širom Jugoslavije, ekipa, ki je redno premagovala klube velike četverice, ekipa, ki je prišla med najboljših osem pokala UEFA v časih, ko je bil ta evropski pokal skoraj tako močan kot pokal prvakov, saj so v pokalu prvakov, kot nam pove že samo ime, takrat res igrali samo državni prvaki.
Vzdušje na štadionu je bilo odsev vzdušja v mestu. Bilo je naelektreno in karnevalsko, praznično. »Pred začetkom tekme se je ponujal res veličasten prizor,« je v Delu zapisal Boris Kutin. »V prekrasnem sončnem vremenu in brezvetrju je bil štadion nabit do zadnjega kotička. Gledalci so zasedli celo obzidje štadiona, bilo pa jih je dovolj tudi na drevesih.«
Vreme soparno, oblačno. Teren dober za igro. (Ključni podatki, ki v tistih časih niso manjkali v nobenem poročilu.)
»Bežigrajski štadion je danes nudil čudovito sliko,« je bil navdušen Drago Kranjc v SN. »Rekord: prek 25.000 gledalcev! Še nikoli doslej nogometaši Olimpije v svoji zgodovini niso igrali na svojem štadionu pred tolikšnim številom gledalcev. Štadion je bil podoben bogato okrašeni novoletni jelki. Vsi tisti, ki so prišli na tekmo, tega niso obžalovali. Prost vstop je bil dobra propaganda, pravi magnet in mnogi se bodo še vrnili za Bežigrad, ker so v nedeljo videli odlično nogometno predstavo.«
V takem vzdušju Olimpija preprosto ni mogla igrati slabo. Zasluge pa gredo seveda tudi trenerju Luštici, ki je znal nevtralizirati odličnega nasprotnika. »S svojim taktičnim načrtom je domače strokovno vodstvo razbilo nasprotnikovo igro na sredini igrišča,« je v Dnevniku ugotavljal Stane Fugina. »Levji delež zaslug gre Laloviću, ki je kot senca spremljal graditelja gostov Vladića, nič manj pa Prosenu, ki je onemogočil Čolića.«
Olimpija je v prvem polčasu prevladovala, na krilih navijačev je igrala kot v transu in si pripravila kar nekaj priložnosti. Izkazala pa sta se predvsem Dogandžić, ki je iz obrambe mnogokrat prešel v napad in Popivoda, ki je čaral na desnem krilu.
»Drug za drugim so se v valovih vrstili napadi danes izvrstne Olimpije,« je začetno fazo tekme opisal Drago Kranjc v SN. »V napadalne akcije se je vključeval tudi branilec Dogandžić, ki je s premetenim strelom z desne strani zadel vratnico!« Po tekmi je Dogandžić v pogovoru s Kranjcem takole opisal ta trenutek: »Prvič sem poskusil s kakih 18 metrov prevarati Mrgana, pa je žoga prevarala mene in v velikem loku zadela stičišče vratnice in prečke.«
Dogajanje po nekaj več kot pol ure igre je v Delu slikovito opisal Boris Kutin: »V 35. minuti so Bežigrajčani izvedli izredno akcijo, katere nosilec je bil Popivoda. Po številnih podajah pred vrati Mostarcev so gledalci videli vse, prav vse, samo zadetka ne. Toda tudi zanj je napočil čas.«
»Ponovno smo se prepričali, da so najučinkovitejši enostavni napadi,« je opis gola v Dnevniku začel Fugina. »Prvi gol so namreč domačini dosegli v dveh, treh potezah. Popivoda, ki ga je bilo v napadu povsod dosti, je pobegnil za spremembo po levem krilu in centriral točno s črte, Lalović je zadel žogo z desnico v teku in je silovito ustrelil mimo presenečenega Mrgana.«
»Na vsega treh, štirih metrih od vrat se je znašel izvrstno postavljeni Lalović, podstavil nogo, bil je to neke vrste volej in žoga je obsedela neubranljivo v mreži,« je odločilni moment v 39. minuti v SN opisal Kranjc.
V 45. minuti je beograjski sodnik Mihajlo Šainović označil konec prvega polčasa in nogometaši so odšli na zasluženi počitek. Medtem ko so v slačilnici pod Plečnikovo glorieto poslušali napotke trenerjev, pa se je na drugem koncu štadiona zgodila tragedija. Nepopisna gneča je zahtevala smrtno žrtev. Ko se je tistega soparnega popoldneva odpravil na tekmo, si 39-letni Enver Duranović, natakar v kavarni in slaščičarni Tivoli, ni mogel niti predstavljati, da bo to najbolj usodna odločitev v njegovem življenju. Med polčasom je padel na glavo s štiri metre visokega zidu štadiona in umrl v avtomobilu prve pomoči med prevozom v klinični center.
Ko so igralci na začetku drugega polčasa prišli na igrišče, seveda niso vedeli kaj se je zgodilo. Življenje je šlo naprej, tekma se je nadaljevala in žoga je bila še naprej okrogla. Olimpija ni bila več tako dominantna kot v prvem delu, vseeno pa si je ustvarila kar nekaj priložnosti. In eno od teh je v 72. minuti izkoristil Tone Rožič, ki je s tem gostom zadal odločilni udarec.
»Tudi drugi gol je bil mat v treh potezah,« je v Dnevniku zapisal Fugina, Kranjc pa je v SN takole opisal dogodke: »V 72. minuti je na sceno spet stopil sijajni Dogandžić. Mojstrsko je odvzel žogo Primorcu skoraj na sredini igrišča. Dolgo jo je vodil po desni strani, izvrstno centriral v kazenski prostor Mostarcev, žoga je nato Popivodi ušla prek noge, zdelo se je celo, da jo je preskočil, dobro je to storil, ker je prišla do popolnoma samega Rožiča, ki je s kakih 15 metrov dosegel drugi zadetek za Olimpijo.«
»Njegov projektil v desni zgornji kot vratarja Mrgana je bil neubranljiv,« je dodal Kutin v Delu.
Občinstvo je bučno proslavilo drugi gol. Pokale so tudi petarde, kar je zmotilo delegata Vučinića iz Beograda, ki je takole ocenil ljubljanske navijače: »Osmica publiki. Lahko bi jim dal devet, če ne bi bilo med veseljem, ki je povsem razumljivo – tudi nerazumljivih petard.«
Ob koncu tekme je nepopisna gneča zahtevala še dve žrtvi, vendar tokrat na srečo vsaj ni šlo za smrtne primere. Sevolija Duraković, 27-letni rudar iz Velenja, je padel z drevesa, na katerem je spremljal tekmo in si zlomil hrbtenico. V bolnišnico pa je bil zaradi poškodb prepeljan tudi 15-letni dijak Tomaž Siguša.
Slavko Luštica je bil ponosen na svoje varovance: »Vse je bilo odlično. Nihče ni bil slab. Ni bilo nikogar, ki ne bi izvrševal do potankosti nalog, ki jih je dobil. Maksimalno so se trudili. S takšno igro smo naredili veliko uslugo tako sebi kot ljubiteljem nogometa, ker smo jih vezali na nas, osvojili smo dve zelo važni točki, navdušili tribune, ki nas bodo bodrile tudi na naslednjih tekmah.«
Drago Kranjc je na koncu v Sportskih novostih opozoril: »Sicer pa sta tekma in nabit štadion še eno opozorilo odgovornim, da mora Ljubljana končno dobiti štadion, ker bo sicer prišlo do še več tragičnih dogodkov. En smrtni primer in nekaj zelo težkih poškodb so vsekakor resno opozorilo, da se v Ljubljani mora nekaj premakniti za prenovo ali izgradnjo štadiona.«
Na to je bilo treba počakati še nekaj desetletij. Ne ide to tek tako, stari moj. Sploh ne v Sloveniji, kjer se oblasti pretvarjajo, da je vsaka pasja procesija bolj pomembna od svete nogometne igre.
Olimpija je zadnjih šest tekem odigrala kar solidno, dosegla eno zmago, štiri remije in en poraz ter sezono končala na 12. mestu, štiri točke od nemirnih voda. Velež je na koncu osvojil četrto mesto. Crvena zvezda mu je na tretjem mestu ušla za eno samo točko. Če bi jim to točko uspelo vzeti pred 26.000 gledalci v Ljubljani, bi bili z njo na koncu tretji, ker so imeli boljšo razliko v golih od Zvezde. S tem bi se še enkrat uvrstili v pokal UEFA.
V naslednjih desetletjih je bilo na bežigrajskem štadionu na velikih tekmah še mnogokrat zelo veliko ljudi, tako veliko pa nikoli več. Najbližje temu rekordu smo prišli štiri leta kasneje, avgusta 1979, ko si je ob povratku velikega Vilija Amerška iz Francije tekmo proti Crveni zvezdi ogledalo 25.000 gledalcev. Magična meja 20.000 pa je bila zadnjič dosežena novembra 1989, ko je Jugoslavija že pokala po šivih in je imel takratni dvoboj s Crveno zvezdo tudi politične konotacije.
Enajsti maj 1975 bo tako za vedno z zlatimi črkami zapisan v anale slovenskega nogometa in Nogometnega kluba Olimpija.
