Miha Zupan
Nekaterih stvari se celo v nogometnem svetu ne da kupiti. Lahko kupiš čudovito nadarjenega, magičnega igralca, ki bo dajal gole kot za šalo, poljubljal grb in bil idol navijačev. Ne moreš pa kupiti njegove ljubezni. Zanj je to služba, klub je njegov delodajalec, navijači so javnost, s katero mora imeti dober odnos, če hoče v miru opravljati svoje delo.
Ampak navijači nis(m)o neumni. Vsaj ne vsi. V bistvu nas večina ni neumnih. Dobro vemo kateri igralci imajo zares radi svoj klub in kateri so pač »v službi«. In s tem, da je nekdo v tvojem klubu »v službi« ni prav nič narobe. Tako je že od nekdaj. V Angliji so profesionalizem uvedli že leta 1885. Pri nas smo se dolgo pretvarjali, da igralci igrajo iz čiste nepokvarjene ljubezni do rekreacije in športa, pod mizo pa smo jim plačevali lepe zneske.
Fuzbal je pač posel. Služijo klubi, služijo igralci, služijo trenerji, služijo agenti, športni novinarji in vsi ostali, ki sodelujejo v tem cirkusu.
Znana je anekdota iz predvojnega obdobja, ko je nek slovenski nogometaš, preden je stopil na vlak in se peljal z ekipo na pomembno gostovanje, zahteval denar. Trener mu ga je moral dati, drugače bi njegov najboljši posameznik ostal na peronu.
Fuzbal je pač posel. Služijo klubi, služijo igralci, služijo trenerji, služijo agenti, športni novinarji in vsi ostali, ki sodelujejo v tem cirkusu. V tem ni nič spornega. Tudi igralci, ki ljubijo svoje klube, igrajo za denar. In so v veliko primerih prisiljeni oditi drugam, če hočejo napredovati v karieri.
Malo je nogometašev, ki so preživeli celotno kariero v enem klubu. Jamie Carragher pri Liverpoolu in Francesco Totti pri Romi sta najbolj znana primera iz novejšega obdobja. Pokojni Tone Rožič je celotno nogometno kariero, od pionirčka do profesionalca, preživel v svetem dresu Olimpije. Ko je Olimpija leta 1984 izpadla iz prve zvezne lige, se je Rožič pri zgolj dvaintridesetih letih nogometno upokojil in se zaposlil kot prometni inženir. Drugi časi …
Cristiano Lucarelli je igral za mnoge klube, ljubil pa je samo enega – Livorno. Leta 1992 je zapustil rodno mesto in se uveljavil v Serie A. Ko se je leta 2001 Livorno z zmago v Trevisu uvrstil v Serie B, je bil Lucarelli (sicer nogometaš Torina) med gostujočimi navijači, ki so po zadnjem sodnikovem žvižgu ekstatično vdrli na igrišče. Tudi Torino je igral tistega dne, vendar je bil Lucarelli »rahlo poškodovan« in »ni mogel« nastopiti. Tako pomembne tekme svojega kluba ni želel izpustiti.
Leta 2003 je izsilil prestop iz Torina v Livorno. Torino je bil še vedno prvoligaš, Livorno drugoligaš. Toda Lucarelli je želel igrati za svoj klub in je sprejel polovico manjšo plačo, samo da se mu je izpolnila ta želja. Odpovedal se je letnemu zaslužku okoli milijarde lir, kakega pol milijona evrov. »Nekateri igralci si kupijo Ferrari ali jahto. Jaz sem si kupil majico Livorna,« je takrat izjavil.
Romantika tudi v sodobnem nogometu še ni povsem izumrla. Olimpija ima trenutno v moštvu kar nekaj igralcev, ki jim igranje za »sveti klub« ni samo služba. To so Nejc Vidmar, Matic Fink, Antonio Mlinar Delamea in Gal Kurež.
Najbolj izpostavljen v tem pogledu je vratar Nejc Vidmar, ki si je ime ustvaril pri Domžalah. Toda že kot član Domžal ni skrival, za kateri klub navija od malega. Ko se je Olimpija leta 2009 vrnila v prvo ligo, je šel Vidmar z navijači na prvo gostovanje v Novo Gorico. Mesec dni kasneje pa je v dresu Domžal gostoval v Ljubljani. Svoje delo je vedno opravljal profesionalno, toda s prestopom v Olimpijo januarja 2016 so se mu izpolnile otroške sanje.
V intervjuju za Dnevnik februarja 2016 je povedal: »Vsi vedo, koliko mi Olimpija pomeni. Uresničile so se mi otroške sanje. Gre za neko posebno vez, ki me spremlja vse življenje. Kot majhen otrok sem gledal košarkarske tekme, spomnim se tudi izjemnih hokejskih tekem v Tivoliju. Moja sestrična je poročena z nekdanjim hokejistom Robertom Ciglenečkim. Z njo sem potoval po raznih hokejskih turnirjih. Nogometno Olimpijo sem začel podrobneje spremljati šele kasneje.«
Tudi Matic Fink je že od malega navijač Olimpije. Ko je podpisal za zeleno-bele poleti 2011, je takratnemu športnemu direktorju Milenku Aćimoviću rekel, da je vedno sanjal, da bo igral za ta klub. »Odraščal sem v Novem Polju, kjer imam še vedno ogromno prijateljev,« je povedal v intervjuju za Ekipo leta 2016. »Vsi so veliki privrženci Olimpije, zato zdaj še s toliko večjim ponosom igram za ta klub.«
V tem istem intervjuju je dodal še: »Ker prihajamo iz Ljubljane, je normalno, da me je oče kot nogometni navdušenec vodil na tekme za Bežigrad. Najbolj se spomnim Roberta Prosinečkega, ki smo ga vsi občudovali. V spominu mi je ostal tudi poseben dogodek, ko sem igral še za mlajše selekcije. Na derbiju z Mariborom sem bil v vlogi tako imenovane maskote, bil sem eden od otrok, ki so nogometaše popeljali na igrišče, za roko pa sem držal Nedima Jusufbegovića.«
Antonio Mlinar Delamea je doma iz Mozirja. V Olimpijo se je »zaljubil« julija 2003, ko ga je mama Dušanka peljala na derbi med Ljubljančani in Mariborčani, ki so ga zeleno-beli zaradi kazni »gostili« v Velenju. Na tej tekmi je dvanajstletni Toni postal navijač. Ko je bil januarja 2020 gost v našem podkastu Tajno društvo OFC, se je takole spominjal: »Mama me je peljala na tekmo, ker je bilo blizu. Ne vem, če sem pred tem bil na kaki drugi tekmi razen v Celju, ker sem imel tam očeta. Vsi okoli mene so bili za Maribor, jaz sem pa tako užival, ko jih je Olimpija ‘filala’. Za enim od golov so bili Dragonsi, ki so celo tekmo navijali kot zmešani. Takrat mi je Olimpija postala nekaj posebnega, nek ideal tukaj v Sloveniji.«
Z svojo mamo pa je rekel: »Ona ima verjetno Olimpijo še raje kot jaz!«
V našem podkastu je slikovito opisal tudi, koliko mu je pomenil kultni naslov prvaka po enaindvajsetih letih: »Lahko rečem, da so čustva, ki smo jih takrat z vsemi soigralci doživljali, podobna rojstvu otroka. Nekaj nepozabnega.«
Najmlajši predstavnik igralcev, ki se jim po žilah pretaka zelena kri, je Zasavec Gal Kurež, eden najbolj nadarjenih nogometašev svoje generacije. Oktobra 2020 je v intervjuju za uradno spletno stran kluba povedal: »Že od majhnih nog sem sanjal, da bi zaigral v dresu Olimpije. Dejstvo, da nastopam za moj (priljubljeni) klub, mi zagotovo daje še dodatno motivacijo. Igram s srcem in vedno poskušam dati svoj maksimum. Kot sem že ob debiju dejal, sem zelo vesel, da sem za Olimpijo prvič nastopil, ko so bili na tribuni Green Dragons, saj je bilo to popolnoma nekaj drugega, kot bi bilo sicer. Aktualne razmere žal ne dopuščajo polnega stadiona, a njihova prisotnost nam vedno vlije dodatne motivacije.«
Andraž Šporar je bil že kot najstnik prepoznan za največjega talenta svoje generacije. Prve nogometne korake je naredil pri Olimpiji, ki pa jo je bil prisiljen zapustiti leta 2005 po razpadu sistema in selitvi v peto ligo. Ko je bil star sedemnajst let, je začel svoj talent kazati v drugi ligi pri Interblocku in pred začetkom sezone 2012/13 se mu je ponudila priložnost, da prestopi v klub, za katerega je navijal od otroštva in za katerega je igral tudi njegov oče Miha Šporar.
Novembra 2017, ko je kot posojen igralec Basla igral za Arminio Bielefeld, se je v intervjuju za Ekipo takole spominjal prestopa: »Star sem bil 17 let, igral sem še za Interblock, za mano pa je bila sezona v drugi ligi. Nekega dne mi je zazvonil telefon in na drugi strani je bil Milenko Aćimović, tedaj športni direktor Olimpije. Rekel mi je, da me želi pripeljati k Olimpiji, in seveda sem mu takoj dal svojo besedo, da bom prišel. In da je to edini klub, h kateremu želim prestopiti. No, potem pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Ko je bil Aćimović v Turčiji, torej odsoten, me je določen agent – njegovo ime pustimo pri miru – poklical v hotelsko sobo, v kateri me je čakal v družbi športnega direktorja Domžal. Pozdravila sta me s pogodbo v eni in nalivnim peresom v drugi roki. Le podpisati bi se moral in postal bi nogometaš Domžal. Ampak moja želja je bila kristalno jasna. Želel sem le v Olimpijo. Zato sem jima rekel ne in odkorakal iz sobe.«
V tem istem intervjuju se je razgovoril tudi o svoji ljubezni do Olimpije: »Poglejte, rojen sem v Ljubljani, prihajam iz Šiške. Dejansko ljubim Olimpijo. Že od nekdaj. To vedo vsi. Za Maribor nikoli ne bom zaigral. Tudi to vedo vsi.«
»Raje sem brez kluba in treniram z brezposelnimi nogometaši pri Spinsu, kot pa da bi podpisal za Maribor.«
Beseda je nanesla tudi na njegov »pevski nastop« ob polčasu famoznega derbija maja 2016, ko je kot (poškodovan) igralec Basla zapel navijaško pesem »Dajmo vsi roke gor, umrl je Maribor«, Štajerci pa so na koncu v drugem polčasu zmagali z 2:1. »Da, bila je provokacija. Res je, ampak po drugi strani je Marcos Tavares hodil po šalu Olimpije, pa mu tega nihče ne očita kdo ve kako. Ne, res se mi ne zdi, da sem pretiraval, pretiravanje je bilo zgolj poročanje vašega medija.«
Na koncu je izrekel še znamenite besede: »Raje sem brez kluba in treniram z brezposelnimi nogometaši pri Spinsu, kot pa da bi podpisal za Maribor.«
Nogometna romantika torej vendarle ni še povsem mrtva. Čeprav se veliki klubi trudijo, da bi ljudsko igro dokončno uničili, udomačili in prilagodili svojim korporativnim potrebam, jim to dokončno nikoli ne bo uspelo. Ravno zaradi takih kot sta na primer Cristiano Lucarelli in Andraž Šporar.
