To mesto bo tvoj večni pristan. Na drugo, ne upaj. Nobene ladje, nobene ceste ni zate. In življenje, ki si ga zapravil v tem skritem kotu, si zapravil na vsem svetu. (Konstantin Kavafis)

V velikanski lupini dvorane stojimo sami in prazni. Življenje je grozljivo blizu in neskončno daleč. (Borut Kardelj)

 

Ničesar ne boš nikoli ljubil bolj kot ljubiš svojo žensko in svoje otroke in svoj klub. In nikoli ne boš bolj srečen kot v njeni postelji ali na štadionu po veliki zmagi. To je tvoja usoda. To je vse kar imaš. Ta klub, te barve, ta štadion, te tekme. Kot Šostakovič ali Pasolini izgorevaš v ognju svoje kreativnosti in gledaš svoj klub, ki preganja prikazen popolne žoge, popolne igre, popolne sekvence podaj in harmonije gibanja.

Vedno bodo kakšna evropska prvenstva, vedno bodo veliki turnirji, ko bodo nenadoma vsi ljubili nogomet, kot v tem vročem poletju. Ko bodo histerične množice za trenutek čutile kar ti veš že od nekdaj. Da samo fuzbal in seks lahko ublažita neznosno bolečino bivanja.

Ampak oni bodo šli domov in bodo pozabili na neko nemško poletje, ko je reprezentanca za spremembo igrala kar dobro, ti pa boš ostal na tem praznem štadionu s peščico somišljenikov kot samotni jezdec sredi puščave. Kot Don Kihot, ki jezdi v sončni zahod, smešen in tragičen hkrati. Mi bomo vedno tu. Tudi ko njih že davno ne bo več, ali pa bodo raje vreščali in cvilili zaradi odbojke ali basketa ali pljuvanja v daljavo.

Foto: MZ

Ti pa boš ostal tu in gledal ta poceni fuzbal, edini, ki si ga lahko privoščimo v tej majhni državi na koncu sveta, na robu imperija, daleč od velikih bleščečih aren Zahodne Evrope, kjer gladiatorje plačujejo v suhem zlatu in kamor se včasih prikrademo za kratek čas, potem pa se moramo hitro vrniti v domačo ligo, med domače vaške klube, v edino realnost, ki je zares naša.

Hodil boš po ulicah svojega mesta, se izogibal hordam turistov, kadil ob reki, pil v bifejih, ki jih turisti ne poznajo, prečkal vedno iste ceste, kupoval knjige v vedno istih antikvariatih, preganjal vedno isto iluzijo, sanjal njeno rit in razmišljal o svojem klubu, o šarlatanih, ki ga vodijo, o igralcih, ki nosijo njegov dres, o prijateljih in soborcih, ki razumejo to nerazložljivo manijo.

Ko bodo turisti že davno doma in bodo namesto fuzbala gledali kolesarstvo, boš ti še vedno tu, na tem štadionu, v tem mestu, kjer si se rodil, s tem klubom, ki nikoli ne bo zares velik, s to prirojeno bolečino in to smešno ljubeznijo, med lumpenproletarci in izobčenci, kjer si doma.

Foto: MZ

Ker na koncu ti ostane samo ta cigareta in ta kozarec viskija in ta klub, ki včasih zmaga in včasih izgubi in ne bo nikoli zares velik in zares slaven in zares pomemben, ampak bo pa vedno tvoj.

Na soncu in v senci, v snegu in dežju, vetru in sopari, mi bomo vedno tu. Ker to je fuzbal. Vse ostalo je turizem. Globoko na dnu, v samem bistvu te globalizirane igre dvaindvajsetih mož in ene žoge, se skriva resnica o tem, kar smo in kar smo vedno bili.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.