Izlazili smo svi iz stadiona ćutke, čulo se samo brujanje mase, poneki usklik i poneka zastava. (Zabranjeno pušenje)
Go on till you come to the end; then stop. (Lewis Carroll)
Od Slovana do Slovana. Od Bratislave do Kodeljevega. Musa Nukić je svojo zadnjo tekmo v svetem dresu Olimpije odigral pred dvema letoma proti bratislavskemu modro-belemu Slovanu. Danes pa je svojo zadnjo nogometno tekmo v karieri odigral v rdečem dresu ljubljanskega Slovana, kjer je našel zatočišče potem ko je bil izgnan iz Stožic.
Krog je sklenjen. Kocka je padla. Nuka je s šopkom v roki in dvignjeno pestjo odjezdil v zgodovino. Zadnji ljubljanski uličar. Poslednji Mohikanec romantičnega nogometa. Stoični dribler z desetko na hrbtu. Unikum. Nogometaš, ki je ljubil klub, za katerega igral. Navijač Olimpije, ki je postal legenda Olimpije.
In ker že od Kristusa naprej nihče ne more biti prerok v svojem kraju, je bil izgnan iz Olimpije. Ožigosan in križan. Ker igralcev s hrbtenico ta uprava ne mara preveč. In je našel zavetje v drugi ligi pri Slovanu. Pri nekoč velikemu klubu Marjana Rožanca, kjer so igrali tudi mnogi drugi velikani Olimpije: Danilo Popivoda, Marko Elsner, Zoran Ubavić, Aleš Čeh, Nihad Pejković, Željko Milinović, Sebastjan Cimirotić … Preveč jih je, da bi naštevali vse.
Njegovo slovo od nogometa je bilo nenadno in presenetljivo. Unikatno, kot njegova celotna kariera. Nikomur ni povedal, da se namerava upokojiti. Šele zjutraj na dan tekme se je razvedelo. Udarilo kot strela z jasnega.
In je bilo treba tja. Treba je bilo pogledati njegov zadnji ples z žogo. Čeprav je pritisnil strupeni mraz in je iz Sibirije (oziroma iz Janč, kot je rekel spoštovani kolega Žiga X Gombač) bril neusmiljeno hladen veter. Še dobro, da je bila tekma že ob pol dveh popoldne. Da je bilo vsaj za vzorec sramežljivega sonca.
Že ko sem od ulice Jana Husa, kjer sem parkiral, krenil proti štadionu Kodeljevo, mi je šel veter skozi kosti. Ampak Nukićevo zadnjo tekmo se ne zamudi. So stvari, ki so pomembnejše od udobja.
Na tribuni sem srečal sotrpina Boštjana Videmška in Žigo X Gombača. Stali smo na sibirskem mrazu, se šalili in zabavljali, kot je to med nami v navadi in spodbujali Muso Nukića, ki je z nekaj potezami pokazal, da še vedno zmore, da še vedno zna, da bi lahko še igral. Ampak očitno je imel dovolj.
Vsak fuzbaler na neki točki pride do spoznanja, da je konec. Da je to, kot pravimo, to. Da je žoga preveč okrogla in telo preveč utrujeno. Da se mora gladiatorski boj končati. Da moraš zapustiti nogomet preden nogomet zapusti tebe, kot je nekoč rekel Jamie Carragher.
Musa Nukić je prehodil dolgo pot. Od begunskega taborišča do kapetana Olimpije. Od četrte lige do kvalifikacij za ligo prvakov in konferenčne lige. Od razritih nižjeligaških travnikov do štadiona Ali Sami Yen v Istanbulu. Od neznanca do ikone.
In zdaj je odigral svojo zadnjo tekmo. Na mrazu in vetru vzhodne Ljubljane. Na blatni sveti travi, ki sta jo nekoč gazila tudi Mare Elsner in Cime. Daleč od žarometov, daleč od medijskega pompa.
Ob polčasu smo se šli pogret v lokal. Srečali smo njegovo ženo, ki nam je povedala, da bo zamenjan v 50. minuti. This is the end, my special friend, the end. Escuchando la ultima rola. Konec neke ere. Konec neke kariere. Konec.
S spoštovanim kolegom Boštijem Videmškom sva se spustila do ograje in od blizu spremljala njegove zadnje dotike z žogo, sveto spremenljivko, ki se vrti kot ta svet. Še zadnjič je poskušal priti mimo branilca po levem krilu. Še zadnjič je šel v dribling. Še zadnjič je zagradil žogo. Še zadnjič podal.
In potem so nasprotniki zabili gol. In je prišla prekinitev, ki smo jo čakali. To ni pokvarilo svečanosti trenutka. Musa Nukić je večji od gola nasprotnika. Obe ekipi sta mu postavili špalir. Dobil je šopek rož, uokvirjen dres s številko deset, objem in stisk roke. Prišel je še do naju z Videmškom in nama dal roko skozi ograjo. In odšel v legendo.
In odšli smo tudi mi. Preveč nas je zeblo, da bi vztrajali. Tako ali tako smo prišli samo zaradi njega. Slovan je izgubljal s 3:0, Nuka pa je odhajal v garderobo. Preden je stopil v varno in toplo zavetje tiste hišice, ki jo krasi grafit v čast Marku Elsnerju, nam je pomahal in zaklical: »Jutri pa zmagajte derbi!«
Tudi na svoji zadnji tekmi, daleč od Stožic, daleč od zelenega dresa, oblečen v rdeče, je mislil na Olimpijo. In še enkrat več pokazal, da je naš. Da je večji od Deliusa in Barišića in drugih kurjih tatov, ki mešetarijo s svetim klubom. Da je on, tako kot mi, zares Olimpija. In vedno bo. Uprave pridejo in grejo, navijači pa ostanemo. Do konca. Do zadnjega žvižga. Do zadnje tekme.
Veter je bril in mršil naše siveče lase, ko smo trije moški srednjih let odhajali s štadiona Kodeljevo. Šalili smo se, čeprav smo bili v sebi v bistvu otožni. Ampak taki smo. Klovni, ki preveč ljubijo. Poslovili smo se in šli vsak svojo pot, zavedajoč se, da vse enkrat mine.
Ostal pa bo en tak žlahten spomin na igralca, ki je poosebljal naš klub. Ki je bil naš klub. In ki je zdaj še zadnjič brcnil žogo in odjezdil novim dogodivščinam naproti. Duhovi Rožanca in Elsnerja in drugih velikanov so sedeli na moji rami, ko sem se odpeljal s Kodeljevega, premražen in rahlo otožen.
Ja, vsega je enkrat konec.
Hvala za vse, Mustafa Nukić.
