Sanjal sem več kot je Napoleon osvojil. (Fernando Pessoa)
Resničnost lahko uniči sanje, zakaj ne bi mogle sanje uničiti resničnosti? (George Moore)
Evropa je bila za Olimpijo vedno kot Cordoba za Lorcovega viteza, daljna in sama. »Čeprav poznam vse ceste, nikdar ne pridem v Cordobo.« Oddaljena fatamorgana na migetajočem horizontu. Iluzija in prevara čutov. Vsem je uspevalo, samo Olimpiji ne. Ko se je Maribor leta 1999 prvič uvrstil v skupinski del lige prvakov, je bila Olimpija na kolenih. Plazila se je po slovenskih vaseh in ječala pod težo Zidarjevih megalomanskih dolgov in kretenskih potez. Maribor je igral z Laziom in Dinamom iz Kijeva, Olimpija pa s Pohorjem iz Ruš in Korotanom iz Prevalj.
In ko se je po bankrotu vrnila v prvo ligo, je naletela na Maribor, ki je bil na pragu svojih zlatih let. In je morala spet gledati rivale, kako igrajo v skupinskem delu lige prvakov in lige Europa. Daljna in sama. In potem je to uspelo še Muri. Resda šele po tem, ko je UEFA ustvarila še tretje evropsko tekmovanje, nekakšno »Evropo za sirotinju«. Ampak tudi ta se je zdela za Olimpijo daljna in nedosegljiva. Do letos.
Zanimivo pa je, da to ni prvič, da Olimpija igra v skupinskem delu kakega mednarodnega tekmovanja. Že leta 1966, ko je prvič nastopila v Evropi, v bizarnem stavniškem pokalu Intertoto, je igrala v skupinskem delu. Vendar se ji tja ni bilo treba uvrstiti. In Intertoto tedaj ni bil pod okriljem UEFE. Ampak igrala pa je. Hansa Rostock, Zaglebie Sosnowiec in Karlsruhe so vsi prišli v Ljubljano. In skoraj tri desetletja kasneje, leta 1990, tik pred razpadom Jugoslavije, je Olimpija ponovno igrala v skupinskem delu pokala Intertoto. In seveda se ponovno tja ni uvrstila skozi kvalifikacije, tja je bila preprosto uvrščena kot vsi ostali sodelujoči klubi. In je igrala z Bayerjem iz Uerdingena, Dynamom iz Berlina (ki je tedaj sicer po padcu berlinskega zidu za nekaj časa spremenil ime v FC Berlin) in Grasshopperjem iz Züricha, ki ga je vodil Ottmar Hitzfeld.
Ampak vse to je daljna, pozabljena zgodovina. Daljna in sama. Vse to se je zgodilo v nekem drugem času, nekem drugem vesolju, nekoč davno. Odkar imamo slovensko ligo, Olimpiji v Evropi ni šlo preveč dobro. Prej nasprotno. Bila je pregovorno neuspešna. Še naslova ji ni uspelo osvojiti celih 21 let, kaj šele, da bi »harala« po evropskih tekmovanjih. Leta 2018, sredi vladavine norega cesarja Milana I., je bila še najbližje. Čeprav je Mandarić naredil vse narobe, bi se Olimpija skoraj, ne kriva ne dolžna, prikradla v skupinski del lige Europa. Toda na koncu je bil tisti nesrečni Spartak iz Trnave previsoka ovira. Ilke je dal avtogol, sodnik si je izmislil penal in evropske sanje so splavale po vodi.
In je bilo treba počakati še nadaljnjih pet let, da je v Ljubljano na svojem Rosinantu prijezdil španski vitez Albert Riera, igral hazarderski, kavbojski fuzbal, se kregal z vsemi, napadal mline na veter, govoril o časti in ljubezni, osvojil naslov in se nato za prgišče rubljev prodal ruski mafiji. Ampak uspelo mu je nekaj, kar je pred njim uspelo samo še Igorju Bišćanu in Bojanu Prašnikarju, z Olimpijo je osvojil dvojno krono in ji priboril pravico do nastopa v daljnih in nedosegljivih kvalifikacijah za mitsko ligo prvakov.
Ah, liga prvakov, daljna in sama. »Joj, ko me smrt pričakuje, preden še pridem v Cordobo.« Da bi prijezdila v daljno ligo prvakov, bi morala Olimpija izločiti štiri nasprotnike. Vsaj tri precej bogatejše, izkušenejše, večje nasprotnike. Prek latvijskih šaljivcev je šlo relativno gladko, potem se je zgodil katarzični Ludogorec, ki bi moral po vseh zakonitostih UEFE (bogatejši ima vedno prav) izločiti Olimpijo, a je vmes poseglo njegovo veličanstvo fuzbal, ki ga niti evropska nogometna zveza, pa če se še tako trudi, ne more povsem podrediti denarju. In potem nagrada proti turškim multimilijonarjem, s suhim zlatom plačanim janičarjem, katerih sponzoruše med enim popoldanskim nakupovalnim pohodom zapravijo več denarja, kot ga večina nogometašev Olimpije zasluži v mesecu dni. »Smrt me oprezuje s stolpov v Cordobi.«
Zahvaljujoč sodniku je bil turški vpad v Stožice uspešen. Seveda se bomo vedno spraševali kaj bi bilo, če bi bilo. Če sodnik ne bi bil lopov. Če bi Bristrićev povsem regularni gol obveljal. V tistem momentu, ko je mladi Bosanec spravil žogo v mrežo, se je zdelo vse mogoče. Kakšne pol minute, minuto, smo sanjali evropske sanje z odprtimi očmi. In potem je vmes posegla stara dobra UEFA, gol je bil zaradi izmišljenega prekrška razveljavljen in Galatasaray se je v drugem polčasu sprehodil do zmage. »Joj, ko me smrt pričakuje, preden še pridem v Cordobo!«
Olimpija je svoj cilj tako ali tako že dosegla. Preskočila je dve oviri in si zagotovila konferenčno ligo. Za nagrado je dobila še možnost, da se uvrsti v ligo Europa. Za nasprotnika je spet dobila bogatejši, uspešnejši, bolje voden klub, begunski Qarabag. Klub iz nesrečnega Gorskega Karabaha, ki je leta 1993 »emigriral« v Baku, ko je armenska vojska zasedla mesto Agdam, kjer je bil ustanovljen. Klub, ki je Olimpijo leta 2018 že premagal. Klub, ki ga kot vse večje azerbajdžanske nogometne klube, poganjajo umazani petrodolarji. Klub, ki lahko kupi precej dražje in boljše plačance kot Olimpija. »Joj, kako dolga je cesta!«
Tako kot Armenci leta 2020, smo tudi mi izgubili drugo vojno za Gorski Karabah. Usodna je bila že prva bitka v Ljubljani. Če bi Olimpija ponovila junaško predstavo proti Ludogorcu, bi morda padli tudi Azerbajdžanci, toda fuzbal je nepredvidljiva, enigmatična zadeva in takšne predstave niso nekaj, kar lahko kar po naročilu streseš iz rokava. Gostujoči trener s čudovitim imenom Kurban Kurbanov je svoje (večinoma južnoameriške) plačance popeljal do zanesljive zmage in sanje o nekoliko bolj prestižni ligi Europa so bile končane. »Čeprav poznam vse ceste, nikdar ne pridem v Cordobo.«
Na povratni tekmi je UEFA s pomočjo sistema VAR poskrbela, da Olimpija ni imela nobenih možnosti. Penal, ki ga ni bilo, je bil dosojen, penal, ki je bil, so razveljavili. Kaj takega ne vidiš vsak dan. Na takšnih tekmah ugled in evropski renome nekaj štejeta. In velike sile bodo vedno na strani diktatur, ki imajo nafto. Ampak v resnici sta bila Galatasaray in Qarabag samo bonus. Posladek. Olimpija je svojo usodo že izpolnila. V tisti viharni noči, ko so padli Bolgari, je dosegla to, kar si je zastavila. Ni bilo lahko, nasprotno. Bilo je jebeno težko. Ampak Elša je zadel, Vida je branil in Olimpija je končno prispela v predmestje mitske Evrope.
Prvič v svoji pestri zgodovini se je Olimpija znašla v žrebu za skupinski del kakega evropskega tekmovanja. Kljub pregovorni neuspešnosti v Evropi, ima Olimpija soliden evropski koeficient in uvrščena je bila v tretji od štirih bobnov. In srečna roka bivšega grškega reprezentanta Traianosa Dellasa jo je izžrebala v skupino A, kjer ji bodo družbo delali francoski Lille, kjer je nekoč igral mitski Mile Aćimović, slovaški Slovan iz Bratislave, kjer je nekoč igral mitski Andraž Šporar in ferske čudežne dečke, Klaksvik, ki se je tako kot Olimpija uprl finančni logiki evropskega nogometa in se proti vsem pričakovanjem prebil v skupinski del konferenčne lige. Čudovit, raznovrsten žreb, ki dovoljuje sanje.
Lille Olympique Sporting Club je absolutni favorit te skupine. Lani so bili sicer šele peti v francoski ligi, v sezoni 2020/21 pa so nedosegljivemu katarskemu PSG-ju iztrgali naslov prvaka, kar lahko označimo za pravi mali čudež. Njihov trener je znani Portugalec Paulo Fonseca, ki je v preteklosti vodil Porto, Šahtjar Doneck in Romo. Ne tako dolgo nazaj je bil njihov trener kultni Marcelo Bielsa, s katerim pa so se kmalu sprli in razšli. In Mile. Mile ga je v dresu Lilla zabil Manchester Unitedu. Leta 2005. V ligi prvakov. Ko je bila Olimpija v peti slovenski ligi.
V obdobju 2017-2020 je bil športni direktor Lilla Portugalec Luis Campos, ki je postavil temelje za šampionsko moštvo, podpisal pa se je tudi pod cel kup donosnih transferjev. Nicolasa Pepeja je na primer avgusta 2019 Arsenalu prodal za neverjetnih 80 milijonov evrov, za isto vsoto pa je naslednje poletje prodal še Victorja Osihmena v Napoli. Skratka, Lille živi na povsem drugem planetu kot Olimpija, za katero je bila prodaja Svita Sešlarja v drugo turško ligo za 2,5 milijona evrov, izreden finančni uspeh.
Campos je odšel decembra 2020, ko je bil prejšnji lastnik zaradi finančnih težav prisiljen prodati klub ameriškemu skladu Merlyn Partners SCSp, ki je pred tem stabiliziral in donosno prodal AC Milan.
Trener Fonseca ima rad hiter, napadalen nogomet z veliko posesti v sistemu 4-2-3-1. Ključni igralci trenutnega moštva so angleški kreativni vezist Angel Gomes, izkušeni ofenzivni vezist Remy Cabella in odlični kanadski napadalec Jonathan David, ki je leta 2020 prišel iz Genta in se uveljavil kot izredno učinkovit strelec. Zanj naj bi se zanimalo nekaj večjih angleških klubov, a zaenkrat ostaja v Lillu. Obrambo je pred kratkim okrepil centralni branilec Samuel Umtiti iz Barcelone, ki je prejšnjo sezono preživel na posoji pri italijanskemu Lecceju. Umtiti je brez dvoma eden najboljših francoskih branilcev svoje generacije, a so njegovo kariero zaznamovale številne poškodbe.
Žal pa v Ljubljani ne bomo mogli gledati kamerunskega najstnika Carlosa Balebo, enega najbolj talentiranih defenzivnih vezistov v evropskem nogometu, saj ga je Lille v tem prestopnem roku prodal angleškemu Brightonu za 30 milijonov evrov. V Brightonu bo Baleba nadomestil Ekvadorca Moisesa Caiceda, ki so ga »galebi« za »bolanih« 100 milijonov evrov prodali Chelseaju.
Drugi nasprotnik Olimpije v skupini A, Športový klub Slovan Bratislava, je precej bolj primerljiv z Olimpijo. Največji slovaški nogometni klub ima sicer nedvomno večji proračun in bolj drago zasedbo, vendar ne prihaja z drugega planeta kot Francozi. Res pa je, da ima precej bolj slavno zgodovino od Olimpije, saj je bil osemkrat češkoslovaški prvak (Olimpija v Jugoslaviji ni bila čemu takemu niti blizu), njegov največji dosežek pa je nedvomno zmaga v pokalu pokalnih zmagovalcev leta 1969.
Tudi v zadnjem obdobju jim gre v Evropi zelo dobro. V skupinskem delu lige Europa so sodelovali že trikrat (2011/12, 2014/15 in 2019/20), v skupinskem delu konferenčne lige pa dvakrat. V prejšnji sezoni so celo prezimili v Evropi, saj so bili prvi v skupini H. Prehiteli so Basel, Pyunik in Žalgiris. Ker je konferenčna liga res bizarna žival, so morali v osmini finala še enkrat igrati z Baslom, ki je moral kot drugi v skupini pred tem izločiti Trabzonspor. Tokrat so bili Švicarji boljši. Ironično, Basel je bil prizorišče Slovanovega največjega evropskega podviga, saj je bilo tam finale pokala pokalnih zmagovalcev leta 1969.
Klub je že vrsto let v lasti enega najbogatejših Slovakov Ivana Kmotrika, ki je s svojim finančnim vložkom Slovana spremenil v serijskega prvaka. Direktor kluba je njegov sin Ivan Kmotrik mlajši, ki je januarja 2020 izpeljal največji prestop v zgodovini Slovana, ko je legendo Olimpije, Andraža Šporarja, prodal portugalskemu velikanu Sportingu za šest milijonov evrov.
V preteklosti so za Slovan igrali tudi nekateri drugi nogometaši, povezani z Olimpijo (Mitch Apau in Žan Medved), Kenan Bajrić pa je še vedno član kluba. Že pet let je minilo, odkar je Bajrićeva mama prišla v Mandarićevo pisarno in ga prepričala, da je sinu dovolil prestopiti v Bratislavo. Bajro je sicer zadnji dve leti preživel kot posojen nogometaš pri Pafosu na Cipru, zdaj pa se je vrnil v Bratislavo.
Trener je bivši slovaški selektor Vladimir Weiss, ki je Slovaško leta 2010 popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki, kapetan pa je njegov sin Vladimir Weiss mlajši, ki je v preteklosti igral za Manchester City, Bolton, Rangers, Espanyol in Olympiakos. Omeniti velja še veterana Juraja Kucko, ki je nekoč igral za Genoo, Milan, Trabzonspor in Parmo ter seveda bivšega igralca Dinama in Maribora Marka Tolića, ki se ga bodo navijači Olimpije vedno z veseljem spominjali po tisti neuspeli »panenki« v finalu pokala v Celju. Na golu Slovana pa stoji bivši vratar Crvene zvezde, kanadski Srb Milan Borjan.
Za vse nas, ki imamo radi besedne igre, pa je tukaj še David Strelec, otrok Slovana, posojen iz Spezie, ki ima res primeren priimek za napadalca. Stavek »Strelec je odličen strelec« se ponuja sam po sebi. No, Strelec dejansko ni preveč dober strelec, za Slovan je v obdobju 2018-21 zabil 15 ligaških golov, za Spezio pa doslej samo enega.
Zanimivo, da sta med letošnjimi poletnimi pripravami Olimpija in Slovan igrala prijateljsko srečanje v Avstriji, uspešnejši pa so bili Slovaki z 2:1. Vsekakor se zdi, da je ob pravem pristopu Slovan nasprotnik, ki bi ga Olimpija lahko presenetila. So pa Slovaki nedvomno favoriti za drugo mesto v skupini. Imajo večji proračun in veliko več evropskih izkušenj.
Klaksvíkar Ítróttarfelag je prvi ferski nogometni klub, ki se mu je uspelo uvrstiti v skupinski del kakšnega evropskega tekmovanja. V kontekstu ferskega nogometa gre za velik klub, saj imajo že 20 naslovov prvaka (uspešnejši je samo HB Torshavn s 24 naslovi), v evropskem kontekstu pa so seveda popolni outsiderji. Zato je njihova letošnja zgodba o uspehu še toliko bolj pravljična. Pred začetkom sezone prav gotovo nihče ni pričakoval, da bodo v kvalifikacijah za ligo prvakov izločili madžarskega velikana Ferencvaros in švedske prvake Hacken. V tretji rundi prav tako niso bili daleč od presenečenja. Norveški Molde so na prvi tekmi premagali z 2:1, nato pa izgubili z 0:2 in tako kot Olimpija »padli« v play off za ligo Europa, kjer jih je porazila še moldavsko/ruska mafijska združba Sheriff Tiraspol.
Njihova zgodba je še toliko bolj čudežna, če pogledamo njihov igralski kader. Najboljši strelec Arni Frederiksberg ni profesionalni nogometaš, njegov glavni vir zaslužka je veleprodaja zmrznjenih pic. Med osmo zjutraj in četrto popoldan je v službi, nato pa gre ob petih na trening. Njegovi soigralci so električarji, vozniki kombijev, dva delata za podjetje, ki se ukvarja s popravilom ladij itd. Norvežan Vegard Forren je eden redkih nogometašev Klaksvika, ki se preživlja samo z nogometom.
Trener je lani postal bivši norveški reprezentant Magne Hoseth, ki je v karieri igral za nekaj znanih skandinavskih klubov, na primer Molde, Kobenhavn, Valerengo in Stabaek. Po zgodovinskem uspehu razmišlja, da bi nekaj denarja od evropske finančne injekcije porabil za to, da bi nekaterim svojim nogometašem zagotovil profesionalni status.
Klaksvik je sicer s 5000 prebivalci drugo največje mesto na Ferskih otokih, takoj za prestolnico Torshavnom. Vendar ga Olimpija žal ne bo obiskala, saj štadion Við Djúpumýrar ne ustreza strogim infrastrukturnim zahtevam UEFE, tako da je moral KI od tretjega kroga naprej igrati v Torshavnu, kjer bo gostil tudi tekme skupinskega dela.
Proti Fercem bo Olimpija favorit, vendar bosta to zaradi imperativa zmage obenem najtežji tekmi za Ljubljančane. Če hočejo zeleno-beli sanjati o pomladi v Evropi, bo treba Klaksvik obakrat premagati. In to bo verjetno precej težje, kot se zdi na papirju. Kar vprašajte Ferencvaros in Hacken … Če si bodo naši fuzbalerji domišljali, da imajo točke proti skandinavskim »ribičem« že v žepu, se ne bo dobro končalo.
Ampak danes so dovoljene sanje. Olimpija je razbila evropski urok in prijezdila v Lorcovo Cordobo, ki ni več tako daljna in sama. Jutri je nov dan.
