Money beats soul every time. (Jim Morrison)
Večina ljudi spontano živi umetno in brezosebno življenje. (Fernando Pessoa)
Vseh resničnosti je samo toliko, kolikor se ti jih ljubi izmišljati. (Lawrence Durrell)
Vse je nečimrnost in obtežitev duha. (Kohelet 1,14-15)
Položaj kraljev in vladarjev vidim enak kupčkom prahu. Zakladi zlata in draguljev so kupi peska in opeke. (Mumonkan)
Fuzbal v svoji osnovi ni Hollywood. Ni show business. Ni goli entertainment, vizualni spektakel za širše množice. Fuzbal je v osnovi del tvojega življenja, neodtujljiva rutina, potreba, nujnost. Ampak samo če hodiš na tekme. Samo če sediš na tribuni in med teboj in dogodki na igrišču ni nobenega posrednika. In pri tem ni važno, ali se tvoj klub bori za naslov prvaka ali životari v tretji ligi. Pač greš. Ker je to del tebe. Ker si to vedno počel. Gledaš tiste fante v pisanih dresih in pizdiš, ker niso sposobni spraviti žoge v mrežo. To, dame in gospodje, je fuzbal.
Fuzbala se prek televizije (ali računalnika, ali telefona) preprosto ne more doživeti. Po televiziji lahko dobiš samo približek. Zelo kvaliteten ponaredek. Zato je vsakršno navijanje za tuje klube samo Hollywood, Netflix, gledanje nadaljevanke po televiziji. In to, da greš enkrat na leto na tekmo svojega tujega kluba v neko daljno zahodnoevropsko državo, tudi to ni fuzbal. To je turizem. Ne glede na to, kako dolgo navijaš za ta klub, kaj vse si pretrpel z njim, koliko njegovih dresov imaš doma, to ni fuzbal. To je ponaredek fuzbala.
Fuzbal je to, da se vsak vikend usedeš v avto, se zapelješ do štadiona in gledaš svoje moštvo. Ali kako drugo moštvo, saj ni važno. Tam si. V živo. Veter v laseh, dež, sonce, megla, mraz, vročina in drugi dejansko živi, fizični ljudje okoli tebe. V tem ponarejenem svetu je to še ena redkih pristnih stvari, ki jih lahko počneš.
Razlika med fuzbalom v živo in fuzbalom na TV je, če mi dovolite izlet v filozofijo, razlika med stvarjo »tako kot je« in »reprezentacijo« stvari. Sodobni zahodnoevropski fuzbal je samo ena dolga, 90-minutna reklama. Kažejo ti samo to, kar hočejo, da vidiš. Ustvarjajo vsebino. In zmaga ali poraz je samo razlog, da se na socialnih omrežjih prerekajo in žalijo poneumljeni mladi bebci, ki še v življenju niso bili v živo na tekmi tistega velikega zahodnoevropskega kluba, za katerega »navijajo«.
Veliko mojih prijateljev navija za velike zahodnoevropske klube. Iskreno trpijo ob njihovih porazih in iskreno se veselijo njihovih zmag. S tem ni nič narobe, dokler veš, da to ni isto kot navijanje za domač klub. Dokler veš, da pri tem v resnici ne gre za fuzbal. Vzbuja ista čustva kot fuzbal v živo, ampak ni fuzbal, tako kot pornografija ni seks. Nisi navijač ampak stranka. Opazovalec. Voajer. Tako kot izbereš katerikoli drugi »brand«, izbereš tudi klub v ligi prvakov.
Domačega kluba pa ne moreš izbrati, ker je že del tebe. Ker izhaja iz istega okolja, ker je tukaj zraven. Ker ni fatamorgana na televiziji. Štadion, edini kraj kjer se fuzbal resnično dogaja, ni na drugem koncu kontinenta, ampak tamle, za vogalom.
Tudi meni je všeč marsikateri tuj klub. Velike bizarne zgodbe, pisana zgodovina, zvesta navijaška baza, pomen za lokalno okolje, ki daleč presega šport. Čudovite zadeve. Čudoviti klubi. V vseh aspektih uspešnejši, zanimivejši, bolj vabljivi od mojega lokalnega kluba. River in Flamengo v Južni Ameriki. Barca, Rayo, Bilbao v Španiji. Liverpool, Leeds, Millwall v Angliji. Inter, Roma, Livorno v Italiji. Dortmund, St. Pauli, Dynamo Dresden v Nemčiji. Hammarby na Švedskem, Panathinaikos v Grčiji, Bešiktaš v Turčiji …
Ampak kaj mi bo vse to? Naj se vsak teden vozim na drugi konec Evrope, gledat fuzbal? Ti klubi so daleč, celo v današnjem globaliziranem svetu. Fuzbal pa je v principu lokalna stvar. Tribalizem, ki je smiseln samo, če temelji na neki realni osnovi. Kaj je bolj komičnega od tega, da se nek Američan iz Bostona, ki je navijač Madrida in nek Nigerijec iz Lagosa, ki je navijač Barcelone, besno prepirata glede španske politike in zgodovine, o kateri nobeden od njiju zares ne ve kaj dosti. To pač ni fuzbal. To je prepiranje dveh najstnic, kateri filmski igralec ali pop pevec je bolj luškan.
Rivalstva med Olimpijo in Mariborom, med Muro in Nafto, med Izolo in Koprom, med Rudarjem in Zagorjem so zakoreninjena v naši realnosti. To je edina realnost, ki jo imamo. Rivalstva Barcelone in Madrida, Schalkeja in Dortmunda, Liverpoola in Uniteda, Riverja in Boce pa so daljna, odtujena rivalstva, ki jih lahko zelo dobro razumemo, lahko imamo svoje favorite, ampak ne izhajajo iz naše realnosti. Daleč so in konzumiramo jih skozi posrednike.
Čutimo ponarejena čustva, častimo ponarejene bogove, doživljamo ponarejene orgazme, jemo ponarejeno hrano, pijemo ponarejeno pijačo in gledamo ponarejen fuzbal.
Živimo odtujena življenja, sami v svojih mehurčkih, oddaljeni in prazni. Čutimo ponarejena čustva, častimo ponarejene bogove, doživljamo ponarejene orgazme, jemo ponarejeno hrano, pijemo ponarejeno pijačo in gledamo ponarejen fuzbal. Vse je kot mora biti. Postresnična družba v vsem svojem ponarejenem sijaju. Z razcvetom umetne inteligence pa bo samo še huje. Še bolj ponarejeno. In še bolj izpraznjeno vsakega smisla.
Jaz se lahko pred lastno ponarejenostjo skrijem samo na štadionu in pa v postelji z žensko. Samo takrat zares vem, da sem živ. Samo takrat nepotvorjena resničnost z vso silo udari v moje ponarejeno telo. Pri vsem ostalem sem ponarejen in prazen kot vsi drugi. Going through the motions, bi rekli Anglosaksonci.
Že dolgo nismo več državljani, zdaj smo samo še potrošniki. Z našimi državami upravljajo absurdni plešasti sociopati z mikroskopsko majhnimi penisi, ki svojo spolno nemoč izživljajo skozi iluzijo politične moči. Demokracija je mrtva črka na papirju, svoboda tiska je slaba šala, kamorkoli se ozreš vidiš samo postresnično ponarejenost. Zakaj bi bil torej fuzbal, ta najbolj političen od vseh športov, kaj drugačen?
Liga prvakov ni fuzbal. Liga prvakov je samo velika bleščeča mašina za štancanje denarja. Hollywoodski spektakel med »silami dobrega« (velikimi zahodnoevropskimi superklubi, za katere navija mlad bebček) in »silami zla« (velikimi zahodnoevropskimi klubi, katerih mladi bebček ne mara). In kakor je konec hollywoodskega filma boleče predvidljiv, je predvidljivo tudi finale lige prvakov. Spoiler alert: zmagal bo velik zahodnoevropski superklub.
Tako kot že dolgo nismo več državljani, le še potrošniki, tako tudi navijači zahodnoevropskih superklubov že dolgo niso več navijači, ampak stranke. Podjetja, kot so na primer Amazon ali MacDonald’s ali Coca Cola, se trudijo iz svojih kupcev narediti svoje »navijače«, ljubitelje »branda«. Pri velikih nogometnih klubih postfaktičnega kapitalizma pa je ravno obratno: iz navijačev, ljubiteljev »branda« poskušajo narediti kupce, potrošnike, konzumente vsega, kar prodajajo. Mislim, da lahko brez problema zatrdim, da jim kar dobro uspeva. In to, dame in gospodje, ni fuzbal. To je biznis.
In biznis rabi prodajne artikle. In te prodajne artikle imenuje superzvezdniki. To so neka daljna polbožanstva, ki znajo zelo dobro brcati žogo. In ljudje jih častijo po božje. Pozabljajo pa, da nadljudi ni, v tem se je stric Nietzsche krepko zmotil. Messi ni božanstvo, je samo nek mutav Argentinec, ki utajuje davke in dobro igra fuzbal. Cristiano Ronalno ni bog, je samo uboga, vase zagledana primadona, ki utajuje davke in dobro igra fuzbal. Tudi Maradona ni bil bog. Če bi bil, bi po njegovi smrti končno obveljal tisti Nietzschejev izrek, da je bog mrtev. Eni ljudje smo bolj pametni, eni bolj neumni, eni smo bolj talentirani, drugi manj. To je vse. Ampak biznis rabi božanstva. In zato jih imamo.
Ljudje smo si seveda različni. Nekaterim paše, da so potrošniki, ovce, ki se jih striže, kure, ki nosijo jajca za druge, pasivni sledilci, prostovoljne jebene stranke. Dlje ko sem na tem svetu, bolj se zavedam, da je taka pretežna večina svetovne populacije. Ko voli nek izvoli. Sociopati z mikroskopskimi penisi nujno rabijo tovrstne sledilce. Dajte jim kar rabijo. V zameno pa dobite velike prazne zmage in bleščeče prazne pokale. In prst v rit. Tako deluje naša slavna civilizacija, tako deluje vse, kar je proizvedla. In tak je tudi fuzbal, ki ga konzumiramo prek televizije in pametnega telefona.
Jaz v tem sodelujem le toliko, kolikor moram. Čim manj, če se le da. »Takšen pač sem, nepomemben in občutljiv,« je rekel Fernando Pessoa. Ker sem zaradi prirojenega defekta duše apolitični anarhist, ne priznavam avtoritete plešastih sociopatov z mikroskopsko majhnimi penisi. In zato tudi tega njihovega lažnega fuzbala, ki mi ga servirajo prek televizije, ne morem jemati resno. Saj je lep, nič ne rečem. Savdske in katarske in ruske in ameriške milijarde lahko kupijo vse, tudi lepoto. Ampak to je samo visokoproračunska pornografija. Estetika brez vsebine.
Če hočete res izkusiti fuzbal, pojdite na ulico, sprehodite se do najbližjega fuzbal placa, prižgite svojo zadnjo cigareto in glejte tekmo na razmajani stari montažni tribuni. Na koncu je to vse, kar vam še ostane. Zadnja oaza resničnosti v ponarejenem, prodanem, posiljenem svetu, ki že dolgo ni več naš.
