Miha Zupan
Zelo dobro se spomnim tistega 3. junija 1992. Slovenska reprezentanca je igrala svojo prvo »uradno« tekmo. Ne vem točno, zakaj je to naša prva »uradna« tekma, glede na to, da še nismo bili polnopravni člani Fife in Uefe. Ampak, okej, bila je uradna, bila je prva, bila je zgodovinska. Bili smo popolni outsiderji. Bili smo eksoti. Čeprav se je fuzbal v naših krajih brcal že tam nekje od začetka dvajsetega stoletja in čeprav je slovenska reprezentanca tudi v obdobju pred osamosvojitvijo odigrala nekaj tekem, smo bili v svetovnem in evropskem merilu čista neznanka.
Zato niti ni čudno, da smo za nasprotnika dobili podobne eksote – Estonce. Malo čuden izbor za »zgodovinsko« tekmo, ampak jebiga – za koga je, dobro je. Fuzbal v tem obdobju v Sloveniji ni imel domovinske pravice. Časi, ko je staro in mlado masovno drlo na tekme Olimpije v šestdesetih in sedemdesetih so davno minili. Odnos države in medijev do fuzbala je bil milo rečeno ambivalenten.
RTV Slovenija, ki je tudi danes, kar se nogometa tiče, izgubljena v vesolju, ni v živo prenašala tekme iz Talina. Ni bilo prenosa, ljudje moji. Prva uradna tekma slovenske nogometne reprezentance. In nihče je ni mogel gledati v živo. Z bratom sva zato nestrpno čakala novice iz Estonije. Zelo sva se bala, da bomo izgubili in se osramotili.
Bojan Prašnikar zvani Prale je ekipo skoraj izključno sestavil iz igralcev slovenske lige. Nogometašev, ki so si kruh služili v tujini, ni bilo zraven. Z eno izjemo. Edini legionar je bil Primož Gliha. Le kateri klub bo pustil svojega profesionalca, da gre brcat žogo za neke eksote, ki sploh še niso včlanjeni v Fifo in Uefo? Zato so manjkali Srečko Katanec iz Sampdorie, Matjaž Florjančič iz Cremoneseja, Džoni Novak in Darko Milanić iz Partizana ter Grega Židan iz Dinama.
Iz Olimpije so bili v prvi postavi vratar Marko Simeunović, bek Robi Englaro, vezisti Samir Zulić, Alfred Jermaniš in Aleš Čeh ter napadalec Zoki Ubavić. Izola je prispevala Davorja Perkata in Petra Tosića, Slovan pa Matjaža Jančiča in Marka Gruškovnjaka. V drugem polčasu so nastop zabeležili še Izolčan Amir Ružnić zvani Ruške, ki je danes najbolj uspešen slovenski agent, Dejan Djuranović zvani Djuro (ki je pol leta prej prestopil iz Izole v Olimpijo) in Matjaž Cvikl iz velenjskega Rudarja.
Koprčana Jermaniša (ki je kmalu nato zapustil Olimpijo) je v 72. minuti zamenjal Koprčan Igor Benedejčič (ki je kmalu nato prišel v Olimpijo) in s prvim dotikom dosegel tisti zgodovinski prvi gol za 1:1. »Vreme je bilo temačno, pihal je nek neugoden veter, na stadionu pa se je pojavilo tudi nekaj naših navijačev z zastavami,« se je kasneje v knjigi Gremo naprej! spominjal Bene.
Nogomet je bil za klene Slovence le eden od športov, v istem košu s smučanjem, jadranjem, kegljanjem in pljuvanjem v daljavo.
Ko je prišla v Slovenijo novica o končnem rezultatu, smo bili zadovoljni. Nič nismo vedeli o tem, kako je reprezentanca igrala, toda zdelo se nam je, da je 1:1 na oddaljenem gostovanju povsem v redu rezultat. Reprezentanca je bila v tistih časih »kultna« predvsem v smislu, da jo je spremljalo precej malo ljudi. Kulta reprezentance ni bilo. Nogomet je bil za klene Slovence le eden od športov, v istem košu s smučanjem, jadranjem, kegljanjem in pljuvanjem v daljavo. Cel svet je bil nor na to čudežno igro, le mi (no, pa Estonci in drugi Balti) smo bili preveč pametni zanjo.
Ta odnos se je mukotrpno spreminjal v naslednjih letih. Spomnim se, kako sem bil vesel, ko smo z golom Glihe na nekem turnirju na Malti (mislim, da se je imenoval Rothmansov turnir, ali nekaj takega) premagali Gruzijo. Katanec je svoj edini gol za slovensko reprezentanco dosegel na prijateljski tekmi proti Madžarom za lepo zmago 1:0. In potem so prišle kvalifikacije za Euro 96 v Angliji s tistim ropom stoletja proti Italiji, s tragičnim porazom doma z Litvo (ko je dal svoj prvi gol Zlatko Zahović) in s tistim nenavadnim preobratom za Bežigradom proti Ukrajini, ko igralci v drugem polčasu niso več upoštevali conskega presinga Zdenka Verdenika in so zaostanek z 0:2 spremenili v zmago.
Kvalifikacije za SP ’98 v Franciji so bile zelo klavrne. Spomnim se domače tekme z Bosno, ko je bilo gostujočih navijačev več kot domačih. Edina svetla točka tistih kvalifikacij je bil hat-trick Primoža Glihe v Splitu proti Hrvatom za presenetljivih 3:3. Reprezentanca je bila na dnu. Razen nekaj zanesenjakov ni zanimala nikogar.
In potem je predsednik NZS Rudi Zavrl ruknil kozarček rujnega in sprejel najboljšo odločitev v svoji administratorski karieri. Za selektorja je izbral komaj dobro upokojenega Srečka Katanca, ki je imel le kakega pol leta trenerskih izkušenj. In Katanec je tisto patetično, luzersko ekipo brez samozavesti in želje transformiral v najboljše nogometno moštvo, ki je kadarkoli predstavljalo to našo smešno državo.
Katanec je s pomočjo Zahovića, Čeha, Pavlina, Udoviča in drugih lastnoročno ustvaril kult reprezentance. Brez velikih besed, samo s trdim delom in odrekanjem. Tista njegova zlata generacija je v štirih letih popolnoma spremenila odnos slovenskega življa do nogometne igre. Cela država je v tem obdobju živela in dihala s to ekipo nepopustljivih borcev. Nazadnje je bila v Sloveniji takšna nogometna evforija desetletje prej, 1988-89, ko je Olimpija žarila in palila po drugi savezni ligi in nato tudi po prvoligaških igriščih, ki so že gorela v pričakovanju razpada Jugoslavije.
Kijev 1999, Charleroi in Amsterdam 2000, Bukarešta 2001 … Mitske tekme, mitski časi. Magija v zraku. Katančeva izjava »Bog je in vidi vse« po triumfu v Kijevu. Spomnim se tudi pijanega Mileta Aćimovića, ki je po triumfu v Bukarešti s solzami sreče v očeh razlagal, da je najboljše pri vsem tem, da je dal gol Rudonja. In potem je prišla Šmarna gora 2002 in idile je bilo konec. Spor Katanec-Zahović je pokopal neko mladostno nedolžnost, nek idealizem. Nič več ni bilo tako kot prej.
Kult reprezentance je šepal naprej, rasel in padal, se nekako prebijal čez poraze in slabe igre. In nato doživel nov vrhunec s Kekovo reprezentanco v obdobju 2008-10. Spomnim se Kekove prve kvalifikacijske tekme proti Nizozemcem. Čeprav smo izgubili, smo igrali dobro, z jajci. In prišla je Rusija in Zlatko Dedić jo je pokopal v Ljudskem vrtu. In smo šli v daljno Afriko. Bilo je lepo, morda celo čudovito, ampak to vseeno ni bilo več to.
Kult reprezentance je bil na višku. Ampak tisti, ki smo to repko spremljali od začetka, nismo bili več nedolžni in idealistični. Kekove ekipe nismo ljubili tako intenzivno in brezpogojno kot smo Katančevo. Neki novi klinci, neki novi klinci … In potem so se Robi Koren in soigralci skregali z novim predsednikom NZS Ivanom Simićem in smo skoraj spet imeli Šmarno goro. Ampak to ni bilo več tako važno. Ker naša nedolžnost je umrla že davno prej, nekega cvetočega poletja v daleki ali prijateljski Južni Koreji.
V zadnjem desetletju je reprezentanca povsem izgubila žmoht. Bilo je nekaj (skoraj) epskih trenutkov, na primer tisti poraz v Švici, pa tiste dodatne kvalifikacije proti Ukrajincem, ampak bolj ali manj smo igrali nek brezvezen alibi fuzbal in vedno dobili, kar smo zaslužili – nič. Katančev drugi selektorski mandat je bil še posebej mučen. Iz ljudskega poeta se je preobrazil v sitno, zagrenjeno karikaturo samega sebe. Njegove tiskovke so bile bedne in malenkostne vojne z novinarji, potem pa je začel srat še z nekimi new age bajalicami. O Kavkinem mandatu ne gre izgubljati besed. Čarovnija iz obdobja 1998-2002 je bila dokončno mrtva in pokopana.
In tako je še danes. Trenutna reprezentanca nima ničesar, kar je krasilo zlato generacijo. Ima kvalitetne igralce, nima pa ekipe. In predvsem nima tiste magične povezanosti, tistega bratskega »vsi za enega, eden za vse«. Antipatične primadone tipa Kevin Kampl so samo še dodatno razžrle samo bistvo državne reprezentance. Nič več ni ostalo od kulta reprezentance. Publika je gledališka, zadnje čase pa je zaradi pandemije sploh ni. Okej, zmaga proti Hrvatom v sredo je bila lepa in krvavo prislužena. A problem reprezentance niso rezultati. Problem reprezentance je odnos celotne družbe do fuzbala. Če gre ekipi dobro s(m)o vsi navijači, če ji gre slabo ni nikjer nikogar. Zelo slovensko.
Afera v mladi reprezentanci je razgalila vso bedo klientelizma in prijateljskih vezi, ki dušijo vsakršen resen napredek nogometa na Slovenskem.
Da o naši krovni organizaciji sploh ne govorimo. NZS hodi v spanju, spotika se v mraku, seseda se sama vase pod »vodstvom« človeka, ki nikoli ni hotel biti predsednik. Afera v mladi reprezentanci je razgalila vso bedo klientelizma in prijateljskih vezi, ki dušijo vsakršen resen napredek nogometa na Slovenskem. Konec koncev je nogomet vedno bil in vedno bo najbolj avtentičen odraz družbe. V našem primeru histerične in odtujene družbe poznega kapitalizma.
Nam, starim romantikom, pa bo vseeno vedno ostal spomin na čase, ko je bil kult reprezentance nekaj pristnega, nekaj resničnega in otipljivega. Nekaj, česar današnji patetični marketing NZS ne more ponarediti. Kljub vsemu še vedno vsakič znova gledam tekme slovenske reprezentance, ampak brez posebnega veselja, brez upanja, ki naj bi umiralo zadnje. Brez tistega napetega, živčnega pričakovanja. Brez ljubezni. Tudi zadnje zmage proti Hrvatom nisem doživel čustveno in intenzivno.
Mogoče je stvar generacijska. Težko se poistovetim s temi poblajhanimi milenijci s hipsterskimi bradurinami, ki buljijo v svoje telefone in tablice. Večina zlatih reprezentantov je bila le malo starejših od mene, nekateri (Knavs in Aćimović na primer) pa so bili moja generacija. Razumel sem jih in zlahka sem se poistovetil z njimi. Predstavljali so mene, mojo izkušnjo sveta, bili so jaz. S sodobnimi igralci pa ne čutim nobene povezanosti. Škoda, ampak tako je.
Kult reprezentance bi moral biti samoumeven. Pa ni. Ker pač nismo prava nogometna država. Ker pač ne razumemo, da nogomet ni (samo) šport. Nogomet je način življenja, zvest odraz družbe, nogomet je gladiatorstvo in svoboda in vojna brez pušk. In državna reprezentanca bi morala biti ultimativna manifestacija tega. Pa že dolgo ni več.
NZS žvrgoli o Euru U21 in o kvalifikacijah za tisti ponesrečeni Katar, nogomet v nižjih ligah pa se sploh ne igra.
Dokler ne bo naša krovna organizacija vodena smotrno in z resnično željo po napredku nogometa na vseh ravneh, od reprezentance do pete lige, bo situacija taka kot je. NZS žvrgoli o Euru U21 in o kvalifikacijah za tisti ponesrečeni Katar, nogomet v nižjih ligah pa se sploh ne igra. Predvsem zaradi nesposobnosti in neodgovornosti NZS in državne politike. V drugih državah se nižje lige igrajo. Tudi s prvo ligo dela NZS kot svinja z mehom. Prodaja televizijskih pravic ponudniku, ki sploh nima primerne pokritosti je samo najbolj očiten pokazatelj tega.
S takim odnosom ne more biti napredka. Ne more biti kulta reprezentance. Vsak uspeh državne reprezentance, kot je bila na primer velika zmaga nad Hrvati v sredo, je samo pesek v oči. Frišne gate na usrano rit …
