Za nami je eno najuspešnejših let v zgodovini Nogometnega kluba Olimpija. Annus mirabilis. Zmajevo leto, kot radi rečejo športni novinarji z afiniteto do klišejev. Naslov državnega prvaka, naslov pokalnega prvaka in uvrstitev v skupinski del konferenčne lige so dosežki, ki so presegli vsa pričakovanja in jih bo v letu 2024 težko ponoviti. Žal pa ne moremo reči, da so ti uspehi posledica načrtnega dela in pokazatelj, da je klub urejen in dobro organiziran. Ampak tega smo že navajeni. Olimpija je dve leti po prevzemu v precej boljšem stanju kot je bila v času kaotičnega vladanja sončnega kralja Milana Mandarića, vendar je po drugi strani daleč od tega, da bi bila racionalno vodena. Olimpija je pač Olimpija. Brez kaosa in kurjih tatov ne gre.
Če se spomnimo letošnjega januarja, ko je imel klub nekaj časa prepoved registracije novih nogometašev, ker ni poravnal dolgov do bivših igralcev, se nam hitro razblinijo vse iluzije. Ta nevšečnost je bila še pravi čas odpravljena, tako da je Olimpija v zimskem prestopnem roku vendarle pripeljala nekaj okrepitev. To so bili Admir Bristrić iz mladinske ekipe Rijeke, Anes Krdžalić iz zagrebške Kustošije in Ivan Posavec iz Varaždina. Odšli pa so hrvaški branilec Ivan Lagundžić, bosanski krilni napadalec Almedin Ziljkić in portugalski napadalec Samu. Zelo miren prestopni rok, sploh za standarde slovenske lige in še posebej Olimpije.
In to se je odrazilo tudi na rezultatih. Glej ga zlomka, to da ne razprodaš cele ekipe, kot je to rad počel Mandarić, se dejansko splača. Olimpija je zadržala vse najpomembnejše igralce: Matevža Vidovška, Marcela Ratnika, Timija Maxa Elšnika, Agustina Doffa, Maria Kvesića, Svita Sešlarja in Mustafo Nukića. Kohezijo ekipe je sicer nekoliko ogrozil kar Riera osebno, ki je na pripravah v Turčiji vztrajal, da pripravljalnih tekem sploh ne potrebuje. Edini nasprotnik na turški obali je bil poljski Rakow. Kasneje so na pripravah v Istri sicer odigrali še nekaj tekem s hrvaškimi nižjeligaši, toda neuigranost moštva je bila v spomladanskem delu precejšen problem.
Olimpija je sicer zmagovala, njena igra pa je bila precej raztrgana in na trenutke negledljiva. Poraz na februarskem derbiju v Mariboru je razgalil limite Rierove nogometne filozofije, še bolj pa so se te pomanjkljivosti pokazale ob visokem domačem porazu proti Domžalam. Olimpija je nato »preživela« derbi z ruskim Celjem, ki je zeleno-bele povsem nadigralo, zapravilo kopico priložnosti, na koncu pa jih je Admir Bristrić kaznoval z zmagovitim golom za Olimpijo. To je bila v smislu naslova prvaka ključna tekma sezone. Na naslednjih treh tekmah je Olimpija premagala samo odpisani Tabor, izgubila pa v Murski Soboti in Šiški. Toda kljub temu je imela tako veliko prednost pred šepajočimi zasledovalci, da ji je na derbiju 16. aprila v Stožicah proti Mariboru zmaga tudi že matematično zagotavljala naslov prvaka.
V katarzični tekmi pred več kot 9000 gledalci so Ljubljančani z 2:0 potolkli blede večne rivale s krasnim golom Sualeheja v prvem polčasu in zadetkom Bristrića v končnici. Naslov prvaka se je po petih letih suše vrnil v Ljubljano. Kot se za takšno priložnost spodobi, so gledalci po zadnjem sodnikovem žvižgu vdrli na igrišče in dostojno proslavili uspeh. Idilo je nekoliko pokvaril spor med Riero in Mustafo Nukićem. Španski trener je ljubljenca navijačev odstranil iz ekipe in ga podvrgel mobingu.
Tri tedne kasneje sta se večna tekmeca pomerila še v finalu pokala, ki je ponudil še več drame kot ligaški obračun. Na celjski Areni Z’dežele pred 9200 gledalci je imel Maribor v zadnji minuti rednega dela priložnost za zmago. Vidovšek je namreč po nepotrebnem v svojem kazenskem prostoru odrinil Marka Tolića in prekmurski sodnik Bojan Mertik je pokazal na belo točko. Toda Tolić se je nonšalantno in prepotentno odločil, da bo izvedel »panenko«, Vidovšek pa je ostal na črti, zlahka ujel Hrvatov lob in tekma je šla v podaljške. Pri izidu 1:1 pa je v zadnji minuti drugega podaljška Mertik po posredovanju VAR-a dosodil enajstmetrovko za Olimpijo, ki jo je šele v 130. minuti, po dolgotrajnem prerekanju, izvedel Elšnik. Ohranil je mirne živce in Olimpiji zagotovil dvojno krono.
Napeti odnosi med upravo in trenerjem, ki so se vlekli več mesecev, so dosegli svoj logični epilog z odhodom Alberta Riere.
Na zadnji tekmi sezone je prišlo promocijo prvaka proti prvemu zasledovalcu iz Celja pogledat samo 5000 gledalcev. Gostje so zmagali z 2:0, kar pa ni pokvarilo proslave naslova z folklornim rajanjem na igrišču in dvigom pokala. Navdušena množica je vzklikala ime trenerja Riere, ki jim je vračal »ljubezen« s populističnimi izjavami.
Napeti odnosi med upravo in trenerjem, ki so se vlekli več mesecev, so dosegli svoj logični epilog z odhodom Alberta Riere. Sprti strani sta si namenili kopico ostrih puščic v medijih. V eni od izjav kmalu po odhodu je Riera poudaril, da je sprt z upravo, ne z navijači in da v Sloveniji ne bi mogel nikoli voditi nobenega drugega kluba. Kako prazne so bile te besede, je pokazal zelo kmalu, ko je za »prgišče rubljev« podpisal pogodbo s celjskimi Rusi. Navijači so to potezo videli kot izdajstvo in njihov ljubljenec je postal persona non grata. Po isti poti je šel tudi Mario Kvesić.
Olimpija je za novega trenerja ustoličila Portugalca Joãa Henriquesa, ki pred tem ni nikoli delal izven domovine. V prvi portugalski ligi je vodil klube srednjega ranga (Paços de Ferreira, Santa Clara, Vitoria Guimarães, Moreirense in Maritimo) zato ga je k slovenskim prvakom pritegnila možnost boja za lovorike in nastopanje v evropskih pokalih.
V poletnem prestopnem roku Delius in Barišić nista »razprodala srebrnine«, vendar je bilo kljub temu veliko odhodov in prihodov. Po izteku pogodbe so odšli pomembni člani prve ekipe Mario Kvesić (Celje), Đorđe Crnomarković (Vojvodina), Goran Milović (konec kariere), Aldair (Bodrum) in Anes Krdžalić (Kustošija), klub pa sta zapustila tudi Dino Špehar in Maj Fogec, ki je bil tako ali tako posojen v ajdovsko Primorje, za katero je podpisal, ko se mu je iztekla pogodba z Olimpijo. Tik pred koncem prestopnega roka pa je ambiciozni turški drugoligaš Eyüpspor prepričal upravo Olimpije, da jim je za več kot dva milijona evrov prodala Svita Sešlarja.
Prihodov je bilo ogromno. Že pozimi je podpisal Raul Florucz iz Lokomotive, v pripravljalnem obdobju pa so v klub prišli še Srb Nemanja Motika (Crvena zvezda), Portugalec Jorge Silva (Paços de Ferreira), Avstrijec Ahmet Muhamedbegović (Dunajska Streda), Izraelec Saar Fadida (Hapoel Hadera) in Brazilec Pedro Lucas (Mafra). Kasneje, ko je bilo jasno, da bo Olimpija v Evropi celo jesen, so prišli še Srb Marko Mijailović (Voždovac), Nizozemec Reda Boultam (Salernitana), Nigerijec Peter Agba (Dubrava), Portugalec Diogo Pinto (Casa Pia), Albanec Redi Kasa (Egnatia) in edini Slovenec v tem prestopnem roku, Marko Brest iz Aluminija. Vse skupaj kar enajst igralcev.
Naslov prvaka je Olimpiji ponudil res lepo priložnost, da se prvič v zgodovini uvrsti v skupinski del katerega od evropskih tekmovanj. Po rutinski zmagi v prvem kvalifikacijskem krogu za ligo prvakov proti latvijski Valmieri (dve zmagi z 2:1), so v drugem krogu Ljubljančani naleteli na precej bolj resnega nasprotnika. Serijski bolgarski prvak Ludogorec se je mnogim v slovenski javnosti zdel nepremostljiva ovira za zeleno-bele. Toda Olimpija je z golom Elšnika iztržila ugoden remi 1:1 v Razgradu, doma pa je pred več kot 9000 gledalci v katarzični tekmi zmagala z 2:1. Junaka sta bila Elšnik z dvema goloma in Vidovšek, ki je v sodnikovem dodatku ubranil enajstmetrovko. To je gledalce spravilo v tak delirij, da so vdrli na igrišče kot ob proslavi naslova.
V tretjem predkrogu je Olimpija izpadla proti turškemu velikanu Galatasarayu, ki je v Stožice privabil več kot 13.000 gledalcev. Prvo tekmo so Turki dobili s 3:0, na domačem terenu pa so z minimalnih 1:0 zgolj potrdili napredovanje. Olimpija je zdrsnila v play off za ligo Europa, kjer pa ni bila uspešna proti azerbajdžanskemu prvaku Qarabagu, ki je pred 6000 gledalci v Stožicah slavil z 2:0, v Bakuju pa je bilo 1:1. Toda Olimpija si je že z zmago proti Ludogorcu zagotovila najmanj skupinski del konferenčne lige. Žreb ji je namenil zelo zanimive nasprotnike: francoski Lille, slovaški Slovan iz Bratislave in Klaksvik s Ferskih otokov.
Kljub temu, da je dosegel zgodovinski uspeh z uvrstitvijo v skupinski del, je bil João Henriques kmalu pod pritiskom zaradi slabših rezultatov v slovenski ligi. Sezono je začel s porazom v Kopru, nato ujel ritem s štirimi zaporednimi zmagami, ki jih je presekal poraz proti Rierovemu Celju na domačem igrišču. Po dveh lepih zmagah proti Muri in Mariboru je ligaška forma strmoglavila. Poraz v Šiški, domači remi s Koprom, srečna zmaga kljub obupni igri v Rogaški Slatini in klavrn remi doma z Radomljami so bili ob dveh evropskih porazih (Lille 0:2 in Slovan 0:1) kaplja čez rob. Delius se je odločil za menjavo. Henriques je moral oditi med oktobrskim reprezentančnim premorom nato pa se je začel lov na novega trenerja, ki je trajal precej predolgo.
V igri je bilo več trenerjev, med njimi pa sta bila najbolj znana Miroslav Klose, ki je nazadnje delal v Avstriji in Felix Magath, ki je bil že nekaj časa v »penziji«. Zdelo se je, da sta se uspela Delius in Barišić vse dogovoriti z veteranom Magathom, ki pa si je v zadnjem trenutku premislil. Uprava Olimpije se je nato odločila za trenerja Kopra Zorana Zeljkovića, ki je izziv sprejel in tik pred nadaljevanjem prvenstva podpisal pogodbo do konca sezone 2024/25.
Zeljković je stabiliziral obrambo, ki je bila pod Henriquesom luknjasta kot švicarski sir. Kljub temu je doživel boleča poraza na Ferskih otokih (0:3) in v Ljudskem vrtu (1:3), na ostalih tekmah pa je ekipa delovala zelo stabilno. Čeprav se je na zadnji Henriquesovi tekmi hudo poškodoval prvi vratar Vidovšek, se to zaradi izredno dobre forme njegovega namestnika Denisa Pintola sploh ni preveč poznalo. Najbolje je Zeljkovićeva Olimpija odigrala derbi v Celju, kjer je zmagala z 1:0, proti Klaksviku, ki ga je v končnici strla z 2:0, v Kopru, kjer je gladko slavila s 4:2 in v Bratislavi, kjer je presenetila Slovan z dvema goloma pred tem zelo neučinkovitega Pedra Lucasa.
Jesenski del PLT je tako Olimpija zaključila na drugem mestu, s kar desetimi točkami zaostanka za Celjem, ki ga je po dobrem začetku Riera gladko pustil na cedilu in »pocvirnal« v francosko drugo ligo k Bordeauxu. V skupini A konferenčne lige pa so Ljubljančani na koncu s šestimi točkami zasedli tretje mesto, za Lillom in Slovanom ter pred Klaksvikom. V pokalu Pivovarne Union je Olimpija igrala samo dve tekmi. V Grosupljem je na razmočenem in blatenem terenu šele po enajstmetrovkah izločila drugoligaša Brinje, nato pa je na Kodeljevem (ker je bilo igrišče v Stožicah v obupnem stanju) zlahka odpravila Rudar iz Velenja s 4:1. Žreb ji je v osmini finala, ki bo na sporedu marca prihodnje leto, namenil Koprčane.
Leto je zaznamovala tudi navijaška skupina Green Dragons, ki je proslavila svojo petintridesetletnico. Visok jubilej so GD obeležili ob več priložnostih: na tekmah s Slovanom, Muro in Lillom ter z ognjemetom v centru Ljubljane. Klubu so stali ob strani tudi na vseh dolgih evropskih potovanjih.
Pred zadnjo tekmo leta v Bratislavi je Sportklub objavil senzacionalistične in škodoželjne novice o sporu med nogometaši in upravo zaradi neizplačanih bonusov. Poskus destabilizacije se je klavrno sfižil, saj je Olimpija odigrala odlično tekmo in dosegla odmevno evropsko zmago. Bi igralci na robu upora res lahko odigrali tako borbeno in zavzeto?
Kljub temu pa odnosi znotraj kluba niso idealni. Nekateri igralci so po uvrstitvi v skupinski del zelo popustili, harmonijo v moštvu pa je porušilo tudi »divje« poletno kadrovanje, ki je razbilo tesno povezano šampionsko ekipo. Kaj se bo dogajalo v januarskem prestopnem roku bomo šele videli, prvo kadrovsko potezo pa je Olimpija že povlekla, ko je iz Brava pripeljala mladega vratarja Gala Lubeja Finka. Govori se, da si želi trener Zeljković predvsem slovenske okrepitve, kar pa ne bo lahko izvedljivo. Prioriteta je srednji napadalec, saj ima na tem položaju Olimpija največ težav.
Leto 2023 je postreglo tudi z nekaj žalostnimi novicami. V soboto, 6. maja, je na dan finalne tekme v Celju umrl bivši dolgoletni igralec in trener Olimpije Jedinko Perica. Le nekaj mesecev kasneje, 16. septembra, pa je za vedno odšel še en dolgoletni nogometaš ljubljanskega kluba, Rade Vujnović, ki je v svetem dresu med leti 1976-87 zbral 231 nastopov.
Olimpija je v koledarskem letu 2023 odigrala 55 uradnih tekem, od tega 35 ligaških, 14 evropskih in 6 pokalnih.
Tik pred iztekom leta smo dočakali tudi končno sodbo v primeru Jaka Čuber Potočnik. CAS je potrdil odločitev FIFE in nemški 1. FC Köln kaznoval s prepovedjo transferjev v dveh prestopnih rokih in nekaj drobiža, igralca pa z dvomesečnim suspenzom. Precej mila kazen za to, da so Nemci brezsramno ukradli perspektivnega nogometaša, ki je enostransko prekinil veljavno pogodbo. Kljub temu so Ljubljančani v uradni izjavi zapisali: »Včeraj je NK Olimpija dosegla veliko zmago ne samo zase, temveč za vse klube! Vsak manjši in večji klub je bil s to razsodbo opozorjen in pozvan k spoštovanju pravil. Za NK Olimpija je zadeva 1. FC Köln sedaj zaključena.«
Olimpija je v koledarskem letu 2023 odigrala 55 uradnih tekem, od tega 35 ligaških, 14 evropskih in 6 pokalnih. Zabeležila je 28 zmag, 9 remijev in 18 porazov z gol razliko 82:72. Od tega je Albert Riera vodil 20 tekem, na katerih je dosegel 11 zmag, 2 remija in 7 porazov. João Henriques je na klopi Olimpije sedel na 21 tekmah, od katerih je bila skoraj polovica (10) evropskih. Portugalec je zabeležil 9 zmag, 4 remije in 8 porazov. Zoran Zeljković je vodil 14 tekem, osemkrat zmagal, trikrat remiziral (statistično je zmaga po enajstmetrovkah proti Brinju remi) in trikrat izgubil. Pod najvišjo zmago se je podpisal Henriques, ko je Rogaško 29. julija izprašil s 5:0, najvišji poraz pa ima na vesti Riera, ki je 12. marca v Stožicah z 1:4 izgubil proti Domžalam.
V tem letu je največ tekem v dresu Olimpije, 51, odigral portugalski boem Rui Pedro, kar pomeni, da je izpustil samo štiri tekme. Na drugem mestu je s 47 nastopi kapetan Timi Max Elšnik, en nastop manj, torej 46, je vknjižil čudežni deček Marcel Ratnik, 44-krat je dres oblekel kultni lastnik striptiz kluba David Sualehe, 41 nastopov ima neutrudni Argentinec Agustin Doffo, okroglih 40 pa enigmatični bosanski mladenič Admir Bristrić. Rui Pedro je tudi najboljši strelec Olimpije v letu 2023, čeprav je zabil relativno skromnih 12 golov, 10 v ligi in dva v Evropi. Vse gole je dosegel jeseni, v šampionski pomladi pod Riero ni dosegel niti enega gola. Drugi najboljši strelec je kljub spomladanskemu šikaniranju Mustafa Nukić z 9 goli.
Letos smo gledali pet večnih derbijev, tri spomladi in dva jeseni. Olimpija je trikrat zmagala in dvakrat izgubila. Oba poraza je doživela v Ljudskem vrtu, enega pod Riero in enega pod Zeljkovićem. Riera je dosegel dve zelo sladki zmagi, eno v Stožicah za potrditev naslova prvaka in eno v Celju, ko je osvojil še pokal. Henriques je svoj edini derbi dobil v Ljubljani z 2:1.
Gledanost letos ni bila slaba. Največ gledalcev, več kot 13.000, je prišlo na tekmo z Galatasarayem, več kot 9000 jih je bilo aprila na šampionskem derbiju z Mariborom in na pokalnem finalu v Celju, pa tudi avgusta na nepozabni tekmi z Ludogorcem, več kot 6000 jih je bilo na Qarabagu, 5400 na Henriquesovem derbiju v septembru, 5000 ljudi se je zbralo na proslavi naslova maja proti Celju in na oktobrski tekmi z bratislavskim Slovanom, 4800 jih je prišlo v začetku aprila, ko je Olimpija delila zastonj žoge na tekmi s sežanskim Taborom, nekaj več kot 4000 pa jih je bilo tudi julija proti Valmieri in novembra proti Lillu.
Kakorkoli že, izredno uspešno leto 2023 je končano. Kaj čaka ljubljanski klub v prihodnjem letu lahko samo ugibamo. Koliko igralcev, ki so letos nosili glavno breme bo spomladi še v klubu, je težko napovedati. Olimpija je z evropsko jesenjo zaslužila okoli štiri milijone evrov, vendar ne gre pričakovati, da jih bo lahkomiselno investirala v igralski kader. Kot pravijo na Balkanu: Živi bili pa vidjeli.
Vesel božič in srečno novo leto vsem v klubu in vsem mazohistom, ki ga delajo velikega.
