Nekaj vam moram priznati. Čeprav imam rad fuzbal v vseh njegovih oblikah in inkarnacijah, me letošnji Euro dolgočasi. V teoriji je premisa odlična: vsak dan dve ali celo tri tekme, kvalitetni igralci, napeti obračuni, publika na štadionih po dolgem času …
Ampak nekaj ne štima. Morda dejstvo, da so tekme raztresene po vsem kontinentu, da ni nekega središča, da se ti zdi da spremljaš kvalifikacijske tekme, saj je na večini tekem eno moštvo domačin … Morda … Veliko babic – kilav otrok … Morda sem se tako navadil na vaški slovenski klubski fuzbal, na katerega sem dejansko čustveno vezan, da mi kvaliteten, vrhunski fuzbal brez čustvenega naboja ne pomeni prav veliko …
Je fuzbal brez tribalizma samo entertainment? Samo športni Hollywood? Nekaj hollywoodske drame smo vsekakor imeli. Christian Eriksen se je zrušil sredi igrišča in cel svet je gledal, kako umira. Pa ni umrl. Hollywoodski happy end. Eriksen mi je všeč kot igralec. Eleganten tehničar, nostalgični ostanek fuzbala, ki ga skoraj ni več. Danci že od bratov Laudrup niso imeli takšnega nogometaša. Toda ob celotnem reality showu njegovega kolapsa mi je bilo slabo. Kdo so vsi ti ljudje, popolni neznanci, ki se pretvarjajo, da jim je mar zanj? Saj ga ne poznate, ljudje, ne veste nič o njem. Občasno ga vidite na televiziji, to je vse. Ljudje umirajo vsak dan. Popolni neznanci. Bomo jokali za vsakim?
Z Eriksenom je Euro postal čisti entertainment. Reality show. In ljudje so nenadoma začeli navijati za Dansko … Zakaj? Ker je fuzbal, ki je samo entertainment dejansko izpraznjen vse vsebine, tako kot resničnostna oddaja. Ker si pač izbereš nekoga, ki ti je simpatičen in »navijaš« zanj.
Nekateri radi navijajo za majhne reprezentance. »Plucky underdogs« bi rekli Angleži. Izbereš naključnega outsiderja in navijaš zanj. Za Makedonce recimo. (Pridevnika »severni« ne mislim uporabljati, hvala lepa.) Ali pa za Fince. Celo za Orbanov politični projekt imenovan reprezentanca Madžarske. Meni ne Makedonci ne Finci niso pretirano simpatični. Igrajo kvaliteten, organiziran, borben nogomet kot ga je nekoč Katančeva Slovenija. In kaj zato? Svaka jim čast, ampak zakaj bi navijal zanje? Saj ne znam niti našteti njihove prve enajsterice …
Madžari so posebno poglavje. Uefa se na vsak način želi pretvarjati, da fuzbal ni političen. Da je »nad tem«. Malo stvari na tem svetu je bolj političnih od fuzbala. Fuzbal je kot vojna, nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. In madžarska reprezentanca je poosebljenje tega. Fuzbal, ki ga igrajo, je občudovanja vreden. Trd, borben, organiziran, ekonomičen … točno tak, kakršen mora biti, če imaš pač na voljo toliko kvalitete kot jo imajo Madžari. Ampak madžarska reprezentanca ni zares nogometno moštvo. Madžarska reprezentanca je propagandni letak bizarnega režima, ki ga je pri naših vzhodnih sosedih vzpostavil Viktor Orban. Zato so vse njene nogometne kvalitete nepomembne.
Utrujeni smo od pandemije. Poletna vročina pritiska. In na televiziji je nek fuzbal, izpraznjen vsega tribalizma in čustev, vse tiste pristne navezanosti, brez katere je to samo igra.
Saj nič ne rečem … Za navijače reprezentanc, ki dejansko sodelujejo na Euru, je tekmovanje nedvomno zanimivo, katarzično, pomembno … Ampak za nas, ki ga spremljamo kot nevtralni opazovalci, je pa, če smo pošteni, samo procesija kiča in pretvarjanja. Utrujeni smo od pandemije. Poletna vročina pritiska. In na televiziji je nek fuzbal, izpraznjen vsega tribalizma in čustev, vse tiste pristne navezanosti, brez katere je to samo igra. Samo 22 mož v pisanih majicah, ki letajo za žogo.
Kako prazen je fuzbal na Euru je nazorno pokazal tudi incident s Cristianom Ronaldom, ki je na tiskovni konferenci zavrnil kokakolo. Kakšen paradoks! Kakšna ironija! CR7 je blagovna znamka, reklamni pano, poosebljenje sodobnega nogometa. Cristiano je samo zunanjost brez vsebine. Za njegovo podobo bleščečega fuzbalerja ni ničesar. Samo puhla samovšečna praznina. In on potem s takšno gesto za nekatere postane nekakšen upornik. Vrhunska ironija. Vrhunska ilustracija kričeče praznine.
Sicer pa je bilo tako že od nekdaj. Zdaj sem pač prestar, da tega ne bi videl. Za otroke, ki jim je to prvi veliki nogometni turnir, je Euro 2020 nedvomno čaroben. Kot je bila zame Italia ’90. Vsi ti čudoviti barvni dresi, vsa drama boja za napredovanje, zbiranje sličic, čarobni nogometaši kot je na primer Kylian Mbappe. Ampak ko gledaš vse to brez otroške očaranosti, ko razumeš da celotno mašinerijo poganja samo pohlep, se je težko »napaliti«.
In sploh ne gre za to, da je bil fuzbal včasih bolj romantičen. Ni bil. Že drugo svetovno prvenstvo leta 1934 v Italiji je bilo samo kulisa za poveličevanje Mussolinijevega režima. Da o argentinski hunti, ki si je med pobijanjem in mučenjem disidentov vzela čas za to, da priredi svetovno prvenstvo 1978, niti ne govorimo.
Zato je tribalizem nujen. Zato je nujno, da navijaš za svoje moštvo. Da imaš svoje moštvo. Svoj objekt poželenja. Ker če ga nimaš, se ti – vsaj meni – fuzbal začne kazati v vsej svoji izpraznjeni hollywoodski resničnosti. Samo patetičen odsev poblaznele družbe poznega kapitalizma. Samo 22 mož v pisanih majicah, ki reklamirajo neko politiko, neko agendo, neko globoko praznino brez kakršnekoli substance. Prazni entertainment.
