Tujec, ki greš v Lakedaimon povej, da še vedno ležimo v grapi stražarji zvesti, kakor je velel ukaz. (Simonides s Keosa)
Po porazu v polfinalu pokala, ko je ostala še brez Muhamedbegovića, je šla Olimpija v drugo celjsko bitko, tokrat prvenstveno, z enim samim zdravim srednjim branilcem. In to najslabšim od vseh. Že prej sta odpadla Ristić in Ratnik, ko pa je na pokalni tekmi z igrišča odšepal še Muhamedbegović, je ostal samo še mali Španec Manu Pedre. Sančo Pansa brez Don Kihota.
Trener Victor Sanchez se je znašel v soteski Termopile. Njegova zdesetkana špartanska vojska se je morala soočiti s hordami maničnega, obsedenega, podivjanega španskega Kserksa, amaterskega vojskovodje, ki mu je povsem vseeno za svojo ekipo. Kserksova obsesija je Olimpija. Vse v njegovem življenju se vrti samo okoli tega, da nekaj dokaže svojemu bivšemu klubu.
Naš živčni majorški Kserks je živel samo za to zmago. V pokalu mu je uspelo in zdaj se je hotel prebiti še čez prvenstvene Termopile, da bi dokazal, da je velik, da je največji, da najbolje ve, da je njegova pot edina prava. Na drugi strani pa se je hladnokrvni madridski Leonid ukvarjal samo s tem, kako sestaviti obrambno linijo. In je na koncu »izumil« Čelhako, ki je vezist. Vedno je bil vezist in vedno bo. Defenzivni vezist, ampak še vedno vezist.
Zadolžitve zadnjega veznega so povsem drugačne od nalog štoperja. Instinkti zadnjega veznega so povsem drugačni od instinktov štoperja. Ampak druge možnosti ni bilo. Čelhaka si je moral na glavo povezniti špartanski šlem in oditi v sotesko braniti, kar se je ubraniti dalo.
Preplačane barbarske horde so napadale in napadale, odločni branilci pa so držali položaj. Brez žrtev in neumno prejetih golov ni šlo. Z Ratnikom in Muhamedbegovićem bi bilo to videti precej drugače, ampak kot pravi stara modrost: koga nema, bez toga se mora.
In tako smo na brandiranemu celjskemu štadionu, savinjskih Termopilah, gledali bizarno bitko Olimpijine rezervne postave in maničnega domačega moštva, ki smatra, da je najboljše, najmočnejše, največje, najlepše in oh in sploh najbolj imperialno. Kot Perzijci pri tisti soteski na Peloponezu.
Ironično je, da če bi se Sanchez odločil igrati bolj ofenzivno, bi se verjetno majorška hišica iz kart sesula v prah, saj jo skupaj drži le dogmatična ideologija, ki je njen kričeči prerok še sam v bistvu sploh ne razume. Riera ni Jürgen Klopp ali Hansi Flick. In nikoli ne bo. Za to nima ne globine ne intelekta. Riera je samo histeričen Kserks, ki se zaletava v dobro branjeno sotesko in lahko zmaga samo, če mu pomagajo potuhnjeni izdajalci. Manično ponavlja eno in isto in pričakuje drugačne rezultate.
Sanchez ni mogel iz svoje kože. Odločil se je, da bo Leonidas, da bo branil položaj, »kakor je velel ukaz«, da bo umrl na teh okopih za višje dobro. In njegovi hopliti, s Čelhako in Pedreñom na čelu, so to počeli kar solidno, čeprav so dovolili preveč perzijskih prebojev. Šele ko so zaostajali s 3:2 in so se odločili, da je treba začeti dejansko igrati fuzbal, se je videlo, na kako trhlih temeljih je postavljen Kserksov imperij. Kako slabo se Celje odziva na pritisk, kako slabo je uigrano v obrambi.
In Sanchez je opustil sanje o tem, da bo spremenil zgodovino in bodo Termopile dale kaj več kot junaški poraz. Odvrgel je Herodota in vzel v roke Homerja. In v igro je vstopil največji grški junak. Termopile so se spremenile v Iliado in Iliada potrebuje svojega Ahila. Avstrijski Ahiles Raul je prišel, videl in zmagal.
Gol za izenačenje je bil najboljša ilustracija preproste maksime, da je napad najboljša obramba. Sploh če se nasprotnik ne zna braniti. Trije rezervisti so opravili vso delo. Brest do Lasickasa, Lasickas mimo Sorensena in do Raula, avstrijski Ahiles pa z junaškimi prsmi v mrežo. Grška tragedija za Riero, grški ep za Sancheza.
In medtem ko je njegov peščeni Ilion gorel v ozadju, je Riera razlagal, kako zadovoljen je sam s seboj, da ima prav, da je najboljši, največji in najlepši. Res je zanimiva ta bizarna ideja, ki jo propagirajo pri Celju, da so najboljša ekipa v državi. Za statistične prvine kot sta posest žoge in streli na gol se v nogometu žal ne dobi nobenih pokalov in medalj. Pokali se delijo samo za točke in zmage. In če sodimo po tem, je Celje četrto najboljše moštvo v državi. Ampak v današnjih časih je tako, da če se dejstva ne skladajo s propagando, toliko slabše za dejstva, kajne?
Vem, da to za splošno populacijo ne velja, ampak meni je Riera nezanimiv in dolgočasen kot resničnostne oddaje. Težko gledam nekoga, ki se nastavlja kameram zaradi lastne samopromocije, težko gledam kako laja in si dela sramoto za zabavo širokih množic, saj me je vedno sram namesto njega. Ne morem si pomagati. In ne morem se mu smejati, samo sram me je zanj.
Zato ne razumem kaj ljudi tako fascinira pri vulgarnih resničnostnih oddajah. In pri tem nesrečnem Kserksu, ki je izgubil bitko, izgubil vojno in proglasil veliko zmago …
Čeprav so ves čas ždeli v svoji soteski kot Špartanci pri Termopilah, so zeleno-beli Kserksovim perverzno preplačanim Perzijcem dovolili ogromno število priložnosti in strelov na gol.
Ne razumem pa niti Sancheza. Seveda imaš zdesetkano obrambo, vse lepo in prav. Ampak igrati tako defenzivno proti enakovrednemu nasprotniku se mi zdi precej samomorilsko. Ja, če obrambna drža deluje, potem je vse v redu. Če zadušiš njihovo kreativnost, jih frustriraš in prisiliš v napake. Ampak Olimpija tega ni počela. Čeprav so ves čas ždeli v svoji soteski kot Špartanci pri Termopilah, so zeleno-beli Kserksovim perverzno preplačanim Perzijcem dovolili ogromno število priložnosti in strelov na gol. V čem je torej smisel defenzivne drže?
Ko so v zadnjih minutah prišli iz svoje lupine in napadli, je bil nesmisel predhodne defenzivnosti še bolj očiten.
Leonid pri Termopilah ni mogel zmagati, lahko je samo junaško padel. Malo je manjkalo, pa bi Sanchez s to miselnostjo doživel enako usodo.
