I ruši se zeleni autobus tjeran jesenjim vjetrom, kao list, niz jednu beogradsku padinu … (Arsen Dedić)
Svet gledamo jedanput u detinjstvu, sve ostalu su sećanja. (Božo Koprivica)
Život je, sve u svemu, pravljenje uspomena. (Sinan Gudžević)
S cigareto v roki, v beli srajci in črnih hlačah, v družbi moje temnooke kozaške princese, sem šel po umazanih beograjskih ulicah od Slavije do štadiona Partizana, bivšega štadiona Jugoslovanske ljudske armade, ki stoji na mestu, kjer je nekoč stal štadion gosposkega, meščanskega BSK-a. Dokler nisva prišla do ulice Dragana Mancea, ni bilo nobenih znakov, da sva v enem najbolj nogometnih mest na svetu. Le tu pa tam kak grafit, kaka nalepka in na mostu čez prometno ulico otrok v dresu Crvene zvezde.
In potem sva ga zagledala v vsej njegovi zbledeli veličini. Najprej samo reflektorje, ki so se vili proti nebu, nato pa, ko sva šla po dotrajanih stopnicah mimo doprsnega kipa nogometaša BSK-a in antifašista Milutina Ivkovića, cel štadion Partizana, obrabljen, pografitiran in veličasten. Ostanek nekega drugega časa. Ogromen muzejski eksponat sredi povampirjene Vučićeve Srbije. Sarkofag iz neke druge dobe, sorodnik bližnje Hiše cvetja, kjer je pokopana ideja Jugoslavije.
Zavezniki so med vojno bombardirali štadion BSK-a, zato je na tem mestu v obdobju 1948-1951 zrasel nov štadion, ki je gostil štafeto mladosti, atletska prvenstva in tekme Partizana. Olimpija je na tem štadionu odigrala za kar dve enajsterici gostujočih tekem, dvaindvajset. Same ligaške, nikoli pokalne. Prvič že tri leta po tem, ko so ga odprli, 25. aprila 1954, pod starim partizanskim imenom Odred, v starih rdeče-belih dresih. In izgubila 2:0. To je bil najpogostejši rezultat v naslednjih skoraj štirih desetletjih rednih izletov na Humsko.
Stal sem pred veličastnim grafitom Partizanovega moštva iz leta 1966, ki je bilo skoraj evropski prvak, in iskal Zazo Bečejca. Nisem ga uspel prepoznati, grafit preprosto ni imel dovolj detajlov. Umetniška svoboda, jebiga. Kasneje sva ga s prijateljem (in seveda velikim partizanovcem) Dušanom med srkanjem samostanske rakije (ki jo je nekoč pil tudi takratni princ, zdaj pa britanski kralj Charles) našla na fotografiji, po kateri je bila narejena poslikava. Ta ekipa iz 1966, ki je tako nesrečno izgubila tisto finale v Bruslju proti Madridu, bo vedno največja ekipa Partizana v zgodovini.
In to ekipo je Olimpija 12. junija 1966, ob svojem šele drugem obisku, premagala na tem štadionu. Vice-prvake Evrope. Z golom viškega najstnika Braneta Oblaka, ki je takrat igral svojo prvo tekmo v jugo ligi. Dva meseca pred tem, 13. aprila 1966, je na tem štadionu v polfinalu pokala prvakov padel Busbyjev Manchester United. Mesec dni prej, 11. maja 1966, je bil Partizan na štadionu Heysel petnajst minut evropski prvak. Od gola Veliborja Vasovića v 55. minuti, do 70. minute, ko taisti Vasović ni uspel ujeti El Bruja Amancia in preprečiti izenačenje, šest minut kasneje pa je Fernando Serena obrnil rezultat. In klub, ki so ga ustanovili španski borci je izgubil proti klubu generalisima Franca. Zgodovina se ponavlja.
Nato pa je prišla Olimpija, takrat črno-bela, tako kot Partizan, zabila dva gola v prve pol ure in domov v Ljubljano odnesla obe piki. Naslov v Delu je bil: »Tudi Olimpija 2:1 – kakor Real«. In to je bila, verjeli ali ne, tudi edina zmaga Olimpije na štadionu JNA. V naslednjih skoraj treh desetletjih je tu gostovala še dvajsetkrat in izvlekla samo še pet remijev.
Tudi svojo prvo tekmo v zeleno-belih dresih je Olimpija odigrala na štadionu Partizana. Decembra 1968 se je uprava kluba na redni letni skupščini odločila, da črno-belo barvno kombinacijo v novi sezoni zamenja z zeleno-belo. Z barvo, ki je danes samoumevna. Z barvo naše ljubezni. In tako je sezono 1969/70 Olimpija 24. avgusta 1969 odprla v zelenih dresih in belih hlačkah – na štadionu JNA proti Partizanu. Izgubila je s klasičnim rezultatom 2:0, kaj pa drugega … Brane Oblak ni igral, ker je bil poškodovan, so pa sveto zeleno barvo tistega dne prvič oblekli Vili Ameršek, Danilo Popivoda, Miloš Šoškić in kasnejši predsednik NZS Rudi Zavrl.
V teh istih zelenih majicah je kako leto kasneje, ob koncu te sezone, Olimpija igrala tudi na drugi strani Topčiderskog brda, ko je prvič in zadnjič nastopila v finalu pokala maršala Tita. Tisto kultno tekmo je v zadnji minuti podaljška odločil Dragan Džajić, tako da je Zvezda osvojila dvojno krono in poslala Olimpijo v pokal pokalnih zmagovalcev na noge Benfici in Eusebiu.
Dopoldansko sonce naju je božalo, ko sva krožila okoli te nostalgične nogometne trdnjave. V notranjosti so klubski delavci pripravljali zelenico za popoldansko tekmo. Na drugi strani so starši na pomožnem igrišču gledali tekmo svojih otrok, nekih novih Partizanovih beba. Z zidov sta naju opazovala Dragan Mance in Moca Vukotić. Prikazni iz nekih drugih časov, ki so nepovratno minili. Ja neću imati s kim ostati mlad ako svi ostarite. Moca je proti Olimpiji odigral 26 tekem in zabil pet golov, nesrečni Mance samo tri tekme, saj se je že pri dvaindvajsetih s svojim Peugeotom 205 odpeljal v legendo. Tako kot pred njim James Dean.
Skozi rešetke sva gledala sveto travo, ki jo je gazilo nešteto Partizanovih legend, pa tudi kar nekaj legend Olimpije. Vse največje ikone ljubljanskega kluba so vsaj enkrat igrale na tem štadionu. Brane Oblak je zabil tisti kultni gol za edino zmago, Atanas Đorlev je tukaj leta 1974 odigral svojo sploh zadnjo tekmo v dresu Olimpije, veliki Tone Rožič je, tako kot Brane, tukaj debitiral leta 1970, Radoslav Bečejac je nastopil v obeh dresih, prav tako Džoni Novak in Srečko Katanec. Pokojni Franjo Frančeškin, Danilo Popivoda in Marko Elsner so se znojili na tej travi. Slednji tudi v dresu velikega rivala Crvene zvezde.
In seveda veliki Vili Ameršek, ki je na štadionu JNA za Olimpijo vknjižil »srečnih« trinajst nastopov in dosegel tri gole. Na svoji zadnji tekmi na tem štadionu je septembra 1983 zabil dva gola (drugega minuto pred koncem) in izničil Partizanovo prednost z 2:0. Prvega je dosegel iz prostega strela z razdalje sedemnajstih metrov, drugega iz gneče v kazenskem prostoru. Vratar Partizana, ki mu je Vili »uvalil« ta dva gola, je bil Ranko Stojić.
Toliko tekem, toliko golov, toliko zgodb. In zdelo se mi je, da mi pografitirani zidovi štadiona šepetajo te nostalgične pripovedke iz nekih drugih dni, ko je bila Olimpija res velika. In ko je bil res velik tudi Partizan. Nisem nagnjen k nostalgiji, saj vem, da je edina resničnost, ki jo bomo kadarkoli lahko čutili, le resničnost tega trenutka in da minuli časi niso bili v ničemer boljši ali slabši od teh današnjih, le drugačni. Kljub temu pa sem začutil neko sladkobno, melanholično nostalgičnost za časi, ko se sploh še nisem rodil.
Zadnjič je Olimpija na tem štadionu igrala 2. junija 1991, manj kot mesec dni pred začetkom osamosvojitvene vojne. Takrat sta za Partizan nastopila tudi Džoni Novak in Darko Milanić. In Pedža Mijatović. Za zeleno-bele pa Švicko Jermaniš, Robi Englaro, pokojni Jedinko Perica, Jani Pate in bivši igralec Partizana Milinko Pantić, ki je kasneje igral za Atletico Madrid. To je bilo sploh zadnje Olimpijino gostovanje v jugoslovanski ligi. Nato je odigrala samo še domačo tekmo z Dinamom in Jugoslavija je v ognju in krvi izpuhtela v zgodovino.
Olimpija bi morala sezono 1991/92 začeti na štadionu Partizana. V prvem krogu. Avgusta 1991. Ko so se v Slavoniji že streljali. Ivan Zidar je dal igralcem na izbiro, ali želijo potovati v Beograd ali ne. Devet jih je glasovalo za odhod na tekmo, osem jih je bilo proti. Zidar se je nato odločil, da je to pretesen rezultat in poslal telegram na sedež Nogometne zveze Jugoslavije, da Olimpije na bo na štadion Partizana. Zeleno-beli so zapustili potapljajočo se ladjo jugo lige in konec avgusta namesto proti eni najboljših evropskih ekip tistega časa, ki jo je vodil Ivica Osim, raje nastopili proti Domžalam za Bežigradom. And the rest, as they say, is history.
In tri desetletja kasneje sva z mojo djevuško ruskih korenin, tatarskih oči in mehke slovanske duše stala pred tem štadionom, ki je nerazdružljivo povezan z Olimpijo in minevanjem. Kadil sem cigareto in sanjal z odprtimi očmi. Čutil sem, da stojim na ruševinah neke mladosti, koja nas pred vlastitim očima vara, i krade, i napušta. V klubski trgovini sem kupil skodelico, zastavico in vžigalnik, potem pa sva niz jednu beogradsku padinu odšla proti Hiši cvetja, še eni relikviji iz časov, ki so nepovratno minili.
