Nedjelja popodne, nogometni dan, zaboravio sam sat. Sklapam oči, hvata me san, ja plovim bye bye … (Džoni Štulić)
Nogomet je balet za široke množice. (Dimitrij Šostakovič)
Namen umetnosti je, da spere prah vsakdanjega življenja z naših duš. (Pablo Picasso)
The game is still played on a contested terrain that provides both a refuge from, and an articulation of, socio-economic ills … (Alan McDougall)
Na praznem štadionu gledam Olimpijo. Rahlo pijan, s cigareto v roki, zaljubljen in sam. Kot vedno. Fuzbal, alkohol, ženske … After changes upon changes we are more or less the same, pravi Paul Simon. Fantje brcajo žogo, jaz pa sanjam o njeni riti in njenih očeh. Komentiram, pizdim, kadim. Smejim se. Olimpija je taka kot vedno in jaz sem tak kot vedno. Ni važno, ali bo Olimpija izgubila ali zmagala, zvečer bom šel k njej, v njeno mehko posteljo, med njena bela stegna, v njena topla usta …
Ampak vseeno bi raje videl, da Olimpija zmaga. Iluzijo zmage bomo vedno preganjali po praznih mestnih ulicah, po praznih tribunah, s polnimi jajci in ranjenimi dušami, zeleni in beli, lepi in grdi, utrujeni in zaljubljeni, s kratkimi podajami in dolgimi žogami, med nebom in zemljo, med kazenskim prostorom in robom vesolja, ker je to edino pleme, kateremu pripadam.
Narodi in politične stranke so lažne parole, samo ženske in nogometni klubi so resnična pripadnost. Samo alkohol in njena rit, samo gol in poljub, samo moji zobje v njenem vratu in nedelja popoldne na praznem štadionu, ko gredo pošteni Slovenclji srednjega sloja v planine ali na morje, mi, neprilagojeni odpadniki pa na fuzbal, gledat našo zeleno-belo nesrečo, našo zeleno-belo ljubezen, ki jo držijo za jajca kurji tatovi in tretjerazredni mešetarji. Ampak naša ljubezen je čista kot gorski potok in njena napeta rit, naša ljubezen je nesmrtna kot vsi bogovi, ki si jih je človeški um sposoben izmisliti.
Plavam v zelenem nesmislu, lebdim kot tekma, ki ne gre nikamor, prižigam novo cigareto, pizdim na igralca, ki je spet napačno podal, smejim se samemu sebi, ker mi ni vseeno, mislim na njene trde bradavičke, na njen sladki glas, na njen objem, tipkam po telefonu, izgorevam v trenutku, obupujem nad usodo sebe in svojega kluba, malo kričim, malo šepetam, malo ljubim, malo umiram, malo pijem, malo gledam na uro, malo mislim, malo sem izgubljen, malo pridigam sotrpinom o taktiki.
Tobak me praska po grlu, Olimpija mi praska po živcih, jaz se praskam po jajcih in spodaj na terenu se nekaj dogaja. Vedno se nekaj dogaja. Vedno je neka podaja. Nekaj se izvaja. Nekdo laja. Brez konca in kraja. Jebem mater sodniku. Sudija lopove. In potem umiram v lepoti podaje in ekstazi gola.
In če mislite, da ste boljši od mene, ker zapravljam čas na štadionu med večnimi poraženci in drugimi izobčenci, potem ste boljši tudi od Alberta Camusa in Dimitrija Šostakoviča in Gabriela Garcie Marqueza in Arthurja Conana Doyla in Salmana Rushdieja in Piera Paola Pasolinija …
Če nimate svojega kluba v slovenski ligi, tako ali tako vaše mnenje ni vredno počenega groša. Ker ne boste nikoli razumeli, kako je to, ko ti kljub vsemu ni vseeno, čeprav veš, da nima smisla, čeprav veš, da ne bo nikoli bolje, čeprav veš, da je to le opij za ljudstvo, kruh in igre in gladiatorski boj. Ampak take ljubezni se ne da kupiti. Samo seks je boljši od fuzbala. In kakšna res dobra literatura. Nič drugega ne pride niti blizu.
… in vem da se svet vrti okoli sonca in vem da se luna vrti okoli zemlje in vem, da se žoga vrti kot zemlja in fuzbal je samo metafora …
V žepu nimam niti prebite pare. Vse kar zaslužim tudi zapravim. Skroz sam bankrot, mama. Z denarjem nikoli nisem znal. Ampak na štadionu sem bogat in poln življenja. Kot v postelji z mojo toplo in mehko in perverzno ljubico. In ko sodnik piska penal za Olimpijo in ga naš kapetan pospravi v mrežo, je svet lep in smiseln in življenje za trenutek znosno.
In vem, da sem pijan in vem, da je vseeno ali zmagamo ali ne in vem, da grem po tekmi k njej in vem, da bodo kurji tatovi, ki vodijo klub, trenerja odpustili ob prvi priliki in vem da se svet vrti okoli sonca in vem da se luna vrti okoli zemlje in vem, da se žoga vrti kot zemlja in fuzbal je samo metafora in človek je opica in civilizacija je samo krinka in v tem trenutku ni nič bolj pomembnega od tega, da pripeljemo to tekmo do konca in vknjižimo tri pike.
In žoga je v mreži in moja jajca so polna in moji možgani so prazni in cel svet šumi okoli mene, na tem praznem štadionu, kjer preživljam svoje nedeljske popoldneve, ker ni nič bolj smiselnega kot ljubiti svoj klub kot ljubiš svojo žensko in svoje otroke, ker je to nekaj najbolj naravnega na svetu, tega ti nihče ne more vzeti, medtem ko svet izginja v plamenih in blodimo iz krize v krizo.
Kleptokratski režimi, maskirani v demokracijo, se razgaljeni kot stare kurbe spotikajo čez naše glave, mi pa vemo, da ne bomo tega nikoli spremenili, zato raje gledamo Olimpijo, kako se muči proti neki vaški ekipi, ker smisel ni v velikih katarzičnih tekmah pred polnim štadionom, te so redke kot velike ljubezni, smisel je v vsakdanjih tekmah, ko pridemo samo tisti, ki smo vedno tu, ne glede na vse, ob vsakem vremenu, ob vsaki uri, ker je to del naših zavoženih življenj kot jutranja kavica, ker je to naš profani ritual, ker nam fuzbal da tisto, kar nam kleptokratski režimi, zamaskirani v demokracijo, nikoli ne bodo dali: občutek pripadnosti in čisto, nepokvarjeno svobodo …
Ker te bodo na volitvah vedno prevarali, Olimpija pa ti bo, vsake toliko, povedala resnico. O sebi, o tebi in o svetu v katerem živimo …
