Olimpija s Slovaki doslej ni imela sreče. Igrala je že s skoraj pol njihove lige, pa ni izločila še nobenega slovaškega kluba. Sedem tekem, dve zmagi, en remi in štirje porazi. To sicer ne deluje kot katastrofalno slab izkupiček, ampak ko igraš na izpadanje je lahko zmaga tudi povsem ničvredna, če na drugi tekmi doživiš poraz z več goli razlike. Še bolj zoprno pa je, če te pokopljejo goli v gosteh. No, te je zdaj UEFA ukinila, ampak kar se Olimpije in Slovakov tiče, vsaj deset let prepozno.
Prvi slovaški klub, ki je pred desetletjem prišel v Stožice, je bila julija 2013 MŠK Žilina. Rumeno-zeleni iz istoimenskega mesta na severu države, nedaleč od češke meje, so klub s čisto spodobno tradicijo. V sezoni 1961/62 so na primer prvič nastopili v evropskih tekmovanjih, ko so se uvrstili v pokal pokalnih zmagovalcev. V osmini finala so premagali grškega velikana Olympiacos, v četrtfinalu pa jih je po hudem boju izločila Fiorentina. Za primerjavo, Olimpija je v tej sezoni ravno dobila sveto ime in igrala v slovenski republiški ligi, tretjem rangu tekmovanja.
Tudi po razpadu Češkoslovaške leta 1993 je šlo Žilini kar dobro. V tridesetih letih je osvojila sedem naslovov državnega prvaka in je po Slovanu iz Bratislave drugi najuspešnejši slovaški klub. Sezona 2012/13 zanje ni bila preveč uspešna. Končali so šele na sedmem mestu v ligi, v pokalu pa so prilezli vse do finala, kjer jih je premagal Slovan. Po takrat veljavnih pravilih pa je bil poraz proti aktualnemu prvaku dovolj za uvrstitev v evropske pokale. In tako je v naslednji sezoni Žilina nastopila v kvalifikacijah za ligo Europa. V prvem predkrogu je brez težav izločila gruzijski Torpedo Kutaisi, nato pa jo je čakala Olimpija.
Zeleno-beli so sezono 2013/14 začeli slabo. Najprej so brez izstreljenega naboja in s povsem brezjajčno predstavo izgubili superpokalno tekmo z Mariborom, nato pa jih je v prvem ligaškem krogu v Stožicah premagal še velenjski Rudar. Trener Andrej Razdrh sicer ni imel slabe ekipe. V prejšnji sezoni je igral dober nogomet in je osvojil drugo mesto, za takrat nedosegljivim Mariborom.
Moštvo Olimpije je bilo povečini domače. V golu je bil kultni Elvis Džafić, v obrambi Boban Jović, Aris Zarifović in Antonio Delamea Mlinar, v vezni liniji Nik Omladič in Damjan Trifković, v napadu pa Filip Valenčič in Andraž Šporar. Od tujcev sta bila najbolj eminentna Bosanec Zajko Zeba in Srb Đorđe Ivelja. V teoriji je bila to ekipa, ki bi se morala boriti za sam vrh. Realnost pa je bila drugačna.
Ampak prva tekma proti Slovakom je bila neverjetno katarzična. Po dveh patetično slabih predstavah proti Mariborčanom in Velenjčanom je Olimpija v tisti topli poletni noči pred desetimi leti vendarle uspela dvigniti nivo igre. Komaj devetnajstletni Špoki je že v 19. minuti zadel za 1:0, sedem minut kasneje pa je svoj prvenec za klub dosegel še Kranjčan Enis Đurković.
Tekma je bila gajstna. V 41. minuti je bil izključen Toni Delamea, tik pred koncem prvega polčasa pa je moral z igrišča še Beninčan Bello Babatounde. Veselje je nekoliko pokvaril Michal Škvarka, ki je vstopil na začetku drugega polčasa in v 82. minuti znižal na 2:1. Potem pa katarza. V tretji minuti sodnikovega dodatka je nepopustljivi Ivelja prodrl pred kazenski prostor gostov in z natančnim strelom povišal na 3:1. Vsem na štadionu (razen peščici gostujočih navijačev, jasno) se je zmešalo. Vse frustracije so butnile na dan in ta gol v zadnjih sekundah se je zdel tako velik, tako pomemben, tako epohalen. Zdelo se je, da je to gol, ki bo obrnil to nesrečno sezono. Točka preloma.
Olimpija je nato v ligi proti solidnemu Kopru, ki ga je vodil Rodolfo Vanoli, odnesla piko z Bonifike. Na Slovaško so zeleno-beli odpotovali optimistično razpoloženi. Tekma je bila prav na moj sedemintrideseti rojstni dan. Mislil sem, da bom od kluba dobil eno prav luštno darilce v obliki napredovanja v naslednji krog, kjer je zmagovalca čakala Kekova Rijeka. Ampak Olimpija je v Žilini odigrala še eno brezvezno, brezjajčno tekmo, izgubila z 0:2 in zaradi slovaškega gola v gosteh izpadla iz nadaljnjega tekmovanja.
Kar tri leta je trajalo, da je Olimpija spet nastopila v Evropi. Sezoni 2013/14 in 2014/15 sta bili med najbolj bednimi v novejši zgodovini kluba. Potem pa je prišel stric Manda in Olimpija je prvič po enaindvajsetih letih spet osvojila naslov državnega prvaka. In si priborila nastop v kvalifikacijah za ligo prvakov. In spet za nasprotnike dobila Slovake.
Tokrat je bil nasprotnik AS Trenčin, klub iz mesta, ki leži le 62 kilometrov južneje od Žiline. Slovaški naslov so osvojili dvakrat, nazadnje prav v sezoni 2015/16, ko smo imeli mi svojo katarzo v Velenju. Klub je sicer nastal v začetku devetdesetih z združitvijo tradicionalnega TSS Trenčina (bivša Jednota Trenčin, ki je bila leta 1966 češkoslovaški viceprvak) in novoustanovljene Ozete Dukle.
Februarja 2007 je klub kupil bivši nizozemski nogometaš kitajskega porekla Tscheu La Ling, ki je v sedemdesetih in osemdesetih igral za Ajax, Panathinaikos, Marseille in Feyenoord, po koncu kariere pa je postal uspešen poslovnež. Na Slovaško je prišel kupit star hotel, na koncu pa je raje kupil fuzbal klub. Ling je Trenčin spremenil v nekakšno »vmesno postajo« med vzhodom in zahodom, odskočno desko za nadarjene mlade igralce. Kot se za bivšega nogometaša Ajaxa spodobi, je vztrajal, da njegov klub igra napadalen, atraktiven nogomet v »nizozemski postavitvi« 4-3-3.
Zdelo se je, da ima Olimpija idealnega trenerja, da bo popolnoma anuliral tovrstno igro. Defenzivni Rodolfo Vanoli je forsiral italijanskih 3-5-2 in zagovarjal disciplino v igri. Čeprav je zaradi poškodbe manjkal Rok Kronaveter, je imela Olimpija na začetku druge Mandarićeve sezone zelo dobro ekipo. Toda trije »težki« in počasni centralni branilci, Dejan Kelhar, Kenan Bajrić in Aris Zarifović se niso mogli kosati s hitrimi in tehnično superiornimi gostujočimi napadalci.
Kakih 6000 gledalcev je tistega poletnega popoldneva videlo najbolj bizarne pol ure nogometa v zgodovini Olimpije. Spretni in mobilni Trenčin je v prvih dvaintridesetih minutah povsem razbil preveč statično in povsem zmedeno Olimpijo. Že v 4. minuti je zadel Valižan James Lawrence (ki danes igra za Nürnberg v drugi nemški ligi), dve minuti kasneje pa je nesrečnega Aleksandra Šeligo premagal Nigerijec Samuel Kalu (ki danes igra v švicarski ligi za Lausanne) in še preden se je tekma sploh začela, se je zdelo že vse izgubljeno. V 20. minuti je nato na 0:3 povišal Nizozemec s karibskega otoka Curacao, Rangelo Janga, ki dandanes igra v izraelski ligi za Bnei Sakhnin, v 32. minuti pa je za vrhunec slovaškega blitzkriega poskrbel eden redkih Slovakov v tej mednarodni ekipi, Jakub Holubek, ki si zdaj kruh služi v poljski ligi pri Piastu iz Gliwic.
Sedeli smo na tribuni in se čudili. Kako je lahko ekipa Olimpije, ki je v končnici prejšnje sezone v najbolj kritičnih in kaotičnih trenutkih pokazala izredno mentalno čvrstost, proti tem drugorazrednim slovaškim plačancem razpadla kot hišica iz kart? Konec koncev smo imeli v ekipi Etiena Velikonjo, Miho Zajca, Darjana Matića in bivšega reprezentanta Andraža Kirma, same povsem spodobne in dokaj izkušene fuzbalerje. So povsem pozabili igrati nogomet? Ali pa je bil kriv novi svetlozeleni dres s temnozelenim trakom, uradno najgrši dres v zgodovini Olimpije?
No, v nadaljevanju se je Olimpija nekako zbrala in pokazala, da le ni toliko slabša od slovaškega mini Ajaxa. Velikonja je znižal že v 34. minuti, dve minuti pred koncem polčasa pa je s prostega strela zadel še Zajc. Minuto pred koncem srečanja je »legendarni« Blessing Eleke, najdražji nakup Olimpije v času samostojne Slovenije, zadel za končnih 3:4 in spraševali smo se, kaj bi bilo, če bi bilo …
Povratna tekma, ki je bila na štadionu v Žilini, ne v Trenčinu, se je odvila po skoraj identičnemu scenariju. Slovaki so že po dvajsetih minutah vodili z 2:0, Olimpija je že pred polčasom izenačila na 2:2, deset minut pred koncem je Denis Klinar zadel za vodstvo zeleno-belih, v zadnji minuti pa je Velikonja zapravil »smrtno šanso« za popoln preobrat in čudežno napredovanje v naslednji krog, kjer je zmagovalca čakal poljski velikan Legia. Tako kot proti Žilini je Olimpijo tudi tokrat pokopalo pravilo gola v gosteh.
Sezona 2016/17 je bila za Olimpijo katastrofalna. Jeseni je še nekako šlo, spomladi pa je sledil razpad sistema in zeleno-beli, oziroma v tej sezoni svetlozeleno-temnozeleni (zločin proti človeštvu!) so se na koncu komaj dokopali Evrope. In potem je prišel Igor Bišćan in kljub kaotičnim razmeram v sezoni 2017/18 osvojil dvojno krono. In postal preveč priljubljen za Mandarićev okus.
Zato ga je sončni kralj zamenjal z Ilijo Stolico (ki je danes, mimogrede, trener Trenčina). Stolica je takoj izpadel iz kvalifikacij za ligo prvakov proti Qarabagu, bil po hitrem postopku odpuščen, njegov pomočnik Aleksandar Linta pa je nato v kvalifikacijah za ligo Europa preskočil Crusaders in HJK Helsinke in Olimpijo pripeljal v play-off. In nasprotnik so bili spet Slovaki. Še tretjič v petih letih.
Spartak iz Trnave je velik klub, veliko večji od Žiline in Trenčina. Derbi Slovan-Spartak je največji slovaški derbi. Toda klub slavne zgodovine (v obdobju 1967-73 so bili petkrat češkoslovaški prvaki) je po osamosvojitvi osvojil eno samo samcato titulo, v isti sezoni kot Bišćan. In tako so prvič po letu 1974 spet nastopili v najelitnejšem evropskem klubskem tekmovanju. Za razliko od Olimpije, jim je šlo zelo dobro. Izločili so Zrinjski in Legio, nato pa šele po podaljških izpadli proti Crveni zvezdi in pristali v play-offu za ligo Europa.
Podobno je bilo tudi v sezoni 1968/69. Olimpija je nastopala v pokalu velesejemskih mest in izpadla v prvem krogu proti škotskemu Hibernianu, Spartak pa je prišel vse do polfinala pokala prvakov. Izločil je Steauo iz Bukarešte, Reipas iz Lahtija in AEK iz Aten, na predzadnji stopnički pa je moral po hudem boju priznati premoč Cruyffovemu Ajaxu. V sezonah 1972/73 in 1973/74 pa je prišel do četrtfinala pokala prvakov. Najzaslužnejši za te domače in evropske podvige je bil legendarni trener Anton Malatinsky, po katerem se od leta 1998 imenuje tudi mestni štadion.
Kljub evropskemu pedigreju in dobrih predstavah proti Legiji in Zvezdi, smo smatrali, da je Olimpija vendarle favorit proti Spartaku. Konec koncev je imela res dobro in drago plačano ekipo. V golu je bil Aljaž Ivačič, v obrambi Vitalijs Maksimenko in Branko Ilić, v vezni liniji Tomislav Tomić, Rok Kronaveter, Nik Kapun in Stefan Savić, v napadu pa majhni, hitri in nepredvidljivi Ganec Issah Abass. Pozabili pa smo, da ti nogometaši niso bili v najboljši formi (štiri dni pred Spartakom so v Stožicah z Mariborom izgubili kar z 0:3), da niso vajeni igrati tako pomembnih tekem in da je Linta nesposoben pajac.
Za razliko od Trenčina, ki je imel z vseh vetrov nabrano ekipo, je Spartak v Ljubljano prišel s povsem slovaškim moštvom. Edini tujec v prvih enajst je bil Čeh Jakub Rada, ki je bil posojen iz Mlade Boleslav. Kakih 7500 se nas je nabralo na tej tekmi, od tega je bilo 800 gostujočih navijačev. Green Dragons in Ultras Spartak so ustvarili odlično vzdušje. Dragonsi so na začetku dvignili transparent s citatom iz pesmi Perčija Gnusa: »Olimpija je klub za velike stvari.«
No, velike stvari so se dogajale predvsem v domačem kazenskem prostoru. Angleški sodnik Craig Pawson je dal Slovakom že v 23. minuti izmišljen penal, nato je svojo slabo vest potolažil tako, da je šest minut kasneje izključil njihovega štoperja Martina Totha, v 35. minuti pa je Ilke poslal žogo v svojo mrežo in Olimpija se je znašla pred misijo nemogoče. Mandarić je končno dojel, da je Linta povsem neprimeren za trenerja Olimpije in povratno tekmo v Trnavi je vodil stari dobri gasilec Safet Hadžić.
Na štadionu Antona Malatinskega se je zbralo 15.000 gledalcev. Kljub brezupnemu položaju je prišlo za Olimpijo navijat kakih 200 gostujočih navijačev, ki pa so že v 12. minuti videli gol v mreži zeleno-belih. V Trenčinu rojeni branilec Boris Godal, ki je igral namesto suspendiranega Totha, je zadel z glavo po lepi podaje Čeha Rade. Olimpija je izenačila nekaj minut pred koncem prvega polčasa, ko je po povratni podaji italijanskega Ganca Kingsleya Boatenga zadel Nik Kapun. Po golu je štadion obmolknil in donelo je samo »Ša la la la Olimpija«. V drugem delu bi morala Olimpija za napredovanje doseči dva gola, a ni bila temu niti blizu. In je še tretjič izpadla proti slovaškemu nasprotniku.
Spartak se je zelo dobro držal tudi v skupinskem delu. V težki skupini D so mu družbo delali Dinamo Zagreb, Fenerbahče in Anderlecht. Slovaki so nabrali sedem točk in končali na tretjem mestu, nad belgijskim velikanom. Olimpija pa je ostala doma in suhe žemlje ribala. Za svojih pet minut slave v Evropi je morala počakati še nadaljnjih pet let.
In tako je pred nekaj dnevi v Ljubljano prišel naslednji v seriji slovaških klubov, Slovan Bratislava. Olimpija je končno uresničila tridesetletne sanje in se uvrstila v skupinski del enega od evropskih tekmovanj. Jesen v Evropi! In žreb ji je namenil skupino iz katere bi se dalo priti. Juhu! Lille, Slovan, Klaksvik.
Evropa je prišla v Stožice! Še ena priložnost za poln štadion in katarzo, tako kot proti Ludogorcu v kvalifikacijah.
No, potem smo po pričakovanju izgubili na severu Francije, Slovaki pa so doma s težavo premagali čvrste Skandinavce. In je bila tekma s Slovanom doma že ključna. Pa še zgodovinska. Prva domača tekma v skupinskem delu. Evropa je prišla v Stožice! Še ena priložnost za poln štadion in katarzo, tako kot proti Ludogorcu v kvalifikacijah.
Kot vsi zelo dobro veste, pa je na koncu vse skupaj izpadlo precej klavrno. Prišlo je le kakih 5000 gledalcev, od tega jih je bila ena petina zelo glasnih navijačev Slovana, nogometaši Olimpije pa so odigrali zelo slabo. Slovaško prekletstvo se je nadaljevalo. Tako kot pred petimi leti proti Slovanovemu velikemu rivalu iz Trnave, je Olimpija na še eni zgodovinski tekmi proti slovaškemu nasprotniku, odpovedala na vsej črti.
Naš portugalski Napoleon Joao Henriques, ki nezadržno drvi proti svojemu Waterlooju, se je iz nekega samo njemu znanega razloga odločil, da bo igral s tremi zadaj, čeprav Olimpija že celo sezono (z eno izjemo) igra s štirimi branilci. Ampak taktična postavitev je bila še najmanjši problem.
Precej bolj problematična je bila sama igra, ki je Olimpija pravzaprav sploh nima. Če se je na začetku sezone zdelo, da je Henriques vnesel več discipline v obrambo, uvedel boljši presing in odstranil nekaj preveč hazarderskih elementov iz Olimpijine igre, pa je zdaj vse bolj očitno, da je poletni preblisk mimo. Ekipa deluje zmedeno, ne zna si ustvarjati priložnosti, ne zna kontinuirano vršiti pritiska na nasprotnika in za povrh počne neverjetne individualne napake. Iz tekme v tekmo.
Kljub temu bi lahko Olimpija izvlekla več iz tega srečanja. Konec koncev je Vidovšek v prvem polčasu naredil to, kar počne najbolje: branil penal in rešil še nekaj drugih zelo kočljivih situacij. Tista ubranjena enajstmetrovka bi lahko bila točka preloma. Kot pred desetletjem tisti gol Ivelje v zadnjih sekundah proti Žilini. Ampak tako kot Srbov junaški gol, je bila tudi Vidovškova junaška obramba na koncu brezpredmetna. Serija kretenskih napak, ki je pripeljala do druge enajstmetrovke za Slovake, je najbolje ponazorila ves kaos in vso zmedo, ki vlada v tej ekipi.
In tako je Slovan postal naslednja v seriji slovaških ekip, ki so Olimpiji zagrenile življenje. Desetletno tradicijo je treba spoštovati.
Po golu je Henriques zmetal na igrišče vse ofenzivne igralce, ki jih je še imel na klopi. Pa tudi to ni nič zaleglo, ker Olimpija nima izdelane igre v napadu. Edina stvar, v kateri se Henriquesova Olimpija odlikuje, so prekinitve. Vse ostalo pa šepa. In tako je Olimpija prišepala do zadnjega sodnikovega žvižga skoraj brez ustvarjene priložnosti. Proti ekipi, ki je sicer solidna in vredna spoštovanja, a roko na srce, nič posebnega. Tako kot vsi ostali slovaški nasprotniki, ki so v preteklem desetletju izločili Olimpijo.
Je to res isto moštvo, ki je pred dvema mesecema odigralo tisto neverjetno tekmo proti Ludogorcu? Kam je šla vsa strast, ves naboj, vsa borbenost in odločnost? Dva meseca po katarzi Olimpija deluje prazno in brezidejno. V trenutku, ko bi morala biti na vrhuncu. V trenutku, ko živi svoje sanje. V trenutku, ko igra evropsko jesen proti premagljivim nasprotnikom.
Olimpija je imela v četrtek res lepo priložnost, da prekine slovaško prekletstvo, da ravno proti največjemu slovaškemu klubu doseže največjo zmago. Da postane slovaški sindrom, tako kot prekletstvo Bonifike, le še stvar preteklosti. Vendar tega ni bila sposobna. Ne čustveno ne taktično. Ker so igralci izpraznjeni in slabo vodeni. Ker je poletni zanos izpuhtel in ostaja samo še grenko jesensko krevsljanje proti zimi, ko bo evropskih sanj konec.
No, naslednja priložnost, da Olimpija končno nekaj doseže proti kakšnemu slovaškemu klubu, bo že čez dva meseca, v začetku decembra. Ampak glede na razvoj dogodkov se kaj hitro lahko zgodi, da bo gostovanje v Bratislavi v tekmovalnem smislu popolnoma nepomemben izlet. V tem primeru tudi zmaga ne bo pomenila konec slovaškega prekletstva.
