Četrtek, petnajsti januar. Morda sem pričakoval kakšno novico o Domžalah, saj je bil 15. januar eden izmed številnih rokov, ki so bili določeni in ki so tudi že minili, pa še vedno nismo izvedeli nič, a se je zato zgodilo marsikaj drugega. V času, ko se v slovenskem nogometu običajno ne dogaja nič zanimivega, so zanimive nogometne novice kar deževale. V teorije, ali so bile povezane, oziroma ali so lansirali eno v odgovor na drugo, se na tem mestu ne bom spuščal, vsekakor pa je nenavadno, da se na en dan zgodi toliko stvari.
Prva je bila napoved SPINS-a, da se prvi krog spomladanskega prvenstva ne bo odigral po razporedu, saj naj bi nogometaši stavkali. Pravzaprav gre vsaj po mojem prepričanju za izjemno pomembno temo, ki bi si v javnosti zaslužila več pozornosti in bi ji tudi sam verjetno moral nameniti največ prostora, a žal trenutno težko napišem zelo veliko. Po eni strani sem v tematiko morda malo manj vpet, a velik del krivde nosi tudi sindikat, ki je problematiko zelo slabo predstavil. SPINS zahteva »sprejetje primerljivih in konkurenčnih davčnih ter drugih sistemskih sprememb za uvedbo delovnih razmerij v slovenskem poklicnem športu ter s tem povezano spremembo 59. in 60. člena Zakona o športu (Zšpo–1) v smeri dopustnosti ureditve, ki odstopa od zakona, ki ureja delovna razmerja, le v primeru, če je to dogovorjeno v veljavni kolektivni pogodbi.«
Verjamem, da le redko kdo med vami povsem razume vse zapisano in priznavam, da tudi sam težko izluščim, kaj točno zahtevajo. Strinjam se, da je v pravno-formalnem smislu v slovenskem športu marsikaj neurejeno in da obstajajo številni problemi. Zlasti določilo o petletni prepovedi ponovnega odprtja normiranega s.p.-ja po zaprtju zna biti za športnike precej problematično, sploh če igralec za kako leto odide v tujino, kjer so formalne oblike zaposlitve drugačne, a je enako problematično tudi za ostale smrtnike. Če prav razumem obrazložitev napovedi stavke, potem si želijo pri SPINS-u odpraviti prekarne razmere v slovenskem nogometu nasploh ter, v primeru črtanja 60. člena, v klubih uvesti klasične zaposlitve za določen čas. To je v teoriji dobra ideja, a spet naletimo na številne probleme.
Nogomet se glede financiranja namreč nahaja v specifičnem protislovju, ki pa je v Sloveniji in drugih manjših državah še bolj izrazito. Po eni strani se nogometaši in športniki že leta in desetletja borijo za iste pravice, kot jih imajo tudi drugi delavci, ter trdijo, da so zgolj delavci, spomnimo se vseh primerov od Bosmana dalje, po drugi strani pa se nogometne organizacije zavzemajo za določene privilegije, s čimer pravzaprav to tezo podirajo. Že če vzamemo samo primer klasične zaposlitve za določen čas. Po zakonodaji se zaposlitev za določen čas lahko sklepa le za dve leti, v kolikor pa delavec delo opravlja tudi, ko se pogodba izteče, pa se ta avtomatično spremeni v pogodbo za nedoločen čas. Bodo torej Gorica, Rudar in ostali vsakega igralca, ki bo tam več kot dve leti, plačevali do petinšestdesetega leta?
Skratka, potrebne so številne izjeme in definicije, da bi se lahko kaj podobnega uveljavilo v športu, pri čemer pa bi ob spreminjanju zakonodaje bržkone naleteli na raznorazne odzive in nasprotovanja drugih panog in interesnih skupin. Je SPINS po propadu belgijskega modela pripravil nove zakonske predloge? Sta posebna davčna obravnava dohodnine in znižani socialni prispevki za športnike realna? Je karkoli od tega dejansko izvedljivo v tem kratkem času pred volitvami? Je rešitev kolektivna pogodba? Je ta že pripravljena? Če da, zakaj ni bilo to konkretno razloženo in tudi objavljeno? Če ne, kaj je potem dejanski namen stavke? Je cilj zgolj pritisk na politiko? Je bila akcija usklajena s klubi, ker SPINS izrecno izpostavlja, da stavka ni naperjena zopet delodajalce? Vprašanj je veliko, a ker sam nimam odgovorov, težko napišem kaj definitivnega.
V vsakem primeru pa so zadeve v praksi precej zamotane. Neka posebna davčna obravnava športnikov se zdi realno malo verjetna, možnost, da bi športna društva brez tega prisilili v zaposlovanje za določen čas, pa neizvedljiva. Stroški bi bili enostavno previsoki, tako da bi se podpisovalo še manj pogodb in zlasti v drugi ligi ter v ostalih kolektivnih športih bi bila takšna ureditev za športnike verjetno še slabša. Slovenski šport večinoma deluje na nekakšni polprofesionalni ravni, zato bi določeni ukrepi lahko klube potisnili v še bolj sivo cono funkcioniranja, saj bi razmere uredili zgolj pri tistih najbogatejših, ki pa že zdaj nimajo prevelikih težav. Rešila bi se morda lahko edinole mednarodna konkurenčnost največjih slovenskih klubov (na račun manj davkoplačevalskega denarja), a to primarno ni problem »klubskih delavcev« oziroma igralcev.
Nekaj podobnega lahko sklepamo tudi iz zadnjega nastopa Aleksandra Čeferina na konferenci SPORTO. Slednji je namreč ponovil besede Valerija Kolotila, ki je lani dejal: “Na Poljskem, kjer igra veliko slovenskih nogometašev, ima klub na primer za plačo 500.000 evrov neto za igralca celoten strošek približno 600.000. Pri nas mora klub za enako plačo igralca odšteti 1,2 milijona bruto.” Sicer lahko razumemo razmišljanje poslovneža Kolotila, ki bi imel rad manj stroškov, a bomo zelo težko upravičili, zakaj bi morali ravno nogometaši in to ravno tisti najbogatejši plačevati manj davkov. Ja, davčna in delovnopravna zakonodaja v različnih državah je seveda različna, a vseeno ni jasno, zakaj bi nogometaša obravnavali drugače kot nekoga drugega. Tudi v številnih drugih poklicih so davčne obremenitve v nekaterih drugih državah nižje, pa se zato ne spreminja zakonodaje.
Posledično razumem tiste, ki menijo, da gre pri tokratni stavki bolj za finančno reševanje (izbranih) klubov kot pa igralcev in trenerjev, ki bi imeli korist kvečjemu v sekundarnem smislu. Na ta način se mi zdi pristop dvojno preozek. V kolikor govorimo o delavskih težavah športnikov, bi verjetno potrebovali širše socialne reforme, v kolikor pa govorimo o nogometni problematiki, pa bi morali upoštevati celoten ustroj slovenskega nogometa, ne zgolj profesionalnih igralcev v prvi ligi. Ti enostavno niso ločen element, ki bi se ga dalo zakonsko ločeno urejati oziroma bi takšna ureditev bržkone ne bila najboljša. Razumem, da je SPINS interesna organizacija, a tovrstno problematiko je potrebno urejati s širšo družbeno razpravo in demokratičnim konsenzom. Ko bo tema požela odzive javnosti in politike, bom tudi sam lahko napisal kaj bolj konkretnega.
Druga tema 15. januarja, ki je hitro zasenčila prvo, je bila izbira selektorja. Čeprav odločitev še ni uradna, pa je že bolj ali manj jasno, da bo novi selektor Boštjan Cesar. Odločitev je za koga morda presenetljiva, saj gre za na papirju nekoliko bolj skromnega kandidata brez trenerskih uspehov, a po drugi strani tudi pričakovana, saj se je to ime omenjalo že dlje časa. Zanimivo je, da je v večini anket, ki sem jih videl na to temo, Cesar dobil najmanj glasov. Vodstvo nogometne zveze je torej v nasprotju z željami večine navijačev tvegalo z mladim neizkušenim in neuveljavljenim trenerjem, ki se bo moral šele dokazati. To je seveda legitimna poteza, a bo moralo biti potem v primeru slabih rezultatov vodstvo tudi tisto, ki bo prvo prevzelo odgovornost.
Zanimivo je, da je v večini anket, ki sem jih videl na to temo, Cesar dobil najmanj glasov.
Ker slednje nima neposredne povezave s klubskim nogometom, o katerem pišem, bom prešel kar na tretjo temo. Tretja zanimiva novica 15. januarja ja namreč sledila zvečer, ko so v oddaji Tarča razkrili določene sporne zadeve glede financiranja Olimpije. Dokazi tožilstva so med drugim namreč opisovali, na kakšen način sta dve izmed mestnih podjetij leta 2023 klubu nakazali nekaj več kot 600.000 evrov. Takšen način delovanja za ljubljanski in slovenski šport žal ni nekaj novega, zato večjega presenečenja v javnosti po razkritju niti ni bilo. A kar se mi zdi tu dejansko še bolj pomembno, je, da pri velikem številu ljudi ni niti nasprotovanja takšnim praksam.
Opisano delovanje je dejansko izjemno problematično, pri čemer ne gre zgolj za vprašanje kaznivih dejanj, oškodovanja podjetij in oškodovanja občanov, pač pa tudi za oškodovanje športa oziroma nogometa. Bistvo nogometa je namreč ravno v tem, da vzpostavimo poštene enakovredne pogoje, znotraj katerih se nato moštva merijo na zelenem polju. Pri tem so dohodki društev oziroma klubov, ki med seboj tekmujejo, izjemno pomemben faktor, zato je potrebno poskrbeti, da so ti doseženi na pošten, transparenten in zakonit način. To pomeni, da se morajo sponzorske pogodbe podpisovati skladno z dejanskimi interesi sponzorjev glede na prepoznavnost kluba in da se mora javni, občinski denar v klube pretakati transparentno in v skladu z razpisi.
Tu imamo že tako ali tako težavo, saj so odnosi različnih občin do nogometnih klubov precej različni, pri čemer minister Han ocenjuje, da kar dve tretjini investicij v šport namenja lokalna skupnost. Kolikor je to po eni strani hvalevredno, saj bi marsikateri šport brez te podpore propadel, pa je po drugi lahko tudi problematično, saj ligaški uspehi kluba v takšnem sistemu niso več odvisni od dobrega dela klubskih funkcionarjev, pač pa od volje lokalne politike. Ravno zato si je potrebno prizadevati za čim bolj urejeno, transparentno in zlasti enakovredno financiranje vseh klubov ter proti politično motiviranemu delovanju, kakšno so razkrili v primeru ljubljanskih podjetij in Olimpije. Politično vmešavanje z nelegalnimi ali vsaj legalno spornimi načini financiranja dejansko krni regularnost športnih tekmovanj.
Ko turkmenistanski diktator meče javni denar v Arkadag, ki potem posledično zmaguje vse tekme, se celotni »napredni« svet zgraža, a ko se podobne stvari v manjšem obsegu dogajajo na mikronivoju, to številnih ljudi ne moti. Zato tu pravzaprav ne gre za sporne posle in Olimpijo, pač pa za ljudi in navijače. Ti morajo v prvi vrsti podpreti pošten in zakonit okvir delovanja vseh nogometnih klubov, tako tistih, za katere navijajo, kot tudi vseh ostalih, saj je to osnoven pogoj za kakršenkoli napredek slovenskega nogometa. Žal pa glede na modus operandi slovenske politike in volivcev na obeh polih, ko lahko »naši« počnejo kar hočejo, težko pričakujemo, da bi bilo stanje v nogometu kaj bistveno drugačno. Vsak narod ima takšen fuzbal, kot si ga zasluži.
In s tem se vračamo na prvo točko. Vsi tisti, ki jih pri davčnih obremenitvah baje tako zelo skrbi za mednarodno konkurenčnost naših klubov, pa so običajno tiho, ko gre za lokalno konkurenčnost, torej konkurenčnost v okviru tekmovanj, v katerih klubi redno nastopajo vsak teden. Še več, z določenimi potezami dejansko kvarijo to konkurenčnost, saj se zavzemajo za spremembe, ki bi en del klubov postavile v neenak položaj nasproti drugim. Nasploh je žal v slovenskem nogometu vse preveč parcialnih interesov, ki vlečejo vsak v svojo smer, pri čemer vse prevečkrat sodeluje tudi nogometna zveza (o čemer sem že pisal), ki bi ravno morala biti tisti faktor, ki bi skrbel za enotnost celotnega ustroja.
Kaj pa bi bilo potrebno storiti, se verjetno sprašujete. Priznam, da rešitve nikakor niso lahke in da nekih čarobnih ukrepov, ki bi kar čez noč rešili financiranje slovenskega nogometa, ni. Osebno celo mislim, da se na področju »konkurenčnih davčnih sprememb« ne da storiti prav veliko in da so številne rešitve drugje. Enostavno ne vidim možnosti, po kateri bi tako specifično dejavnost, kot je igranje nogometa, ki traja zgolj nekaj let, tlačili v klasične okvire fordističnih zaposlitev. Prvič zato, ker se nogometaš ne bo štempljal po osemurnem delovniku in drugič, še precej pomembneje, ker nogometaši od najmlajših do najstarejših in od najvišjih do najnižjih lig delujejo v povsem različnih pogojih. V sodobnem spektakelskem športu je pomembna zgolj gledanost, zato klasična delavska maksima »enako plačilo za enako delo« postane povsem nesmiselna.
To so na svoji koži občutile predvsem ženske, katerih nogometni zaslužki so povsem neprimerljivi, pri čemer tudi največji feministi in egalitaristi priznavajo, da se višjih plač ne da enostavno dekretirati, saj so klubi pač zasebni subjekti z omejenimi prihodki. Glavna težava izhaja iz tega, da šport v osnovi ni bil zamišljen kot ekonomska dejavnost, vsaj ne taka, ki bi temeljila na klubih kot podjetjih. V nasprotnem primeru bi namreč lahko takoj ukinili več kot 90% klubov, saj ti preprosto ne generirajo dovolj prihodkov, da bi zaposlovali profesionalen kader. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kakšno katastrofo bi to pomenilo zlasti za mladinski nogomet in športno kulturo nasploh. Ker pa nogomet kot amaterska ljubiteljska dejavnost in nogomet kot profesionalno delo soobstajata in to v celo v istem tekmovalnem sistemu, pa se je potrebno vsakršnih reform na tem področju lotiti skrajno previdno.
Ideja, da bi zmanjšali davčne obremenitve bodisi igralcev, bodisi klubov, se morda sliši všečno, a gre v praksi običajno zgolj za populistično načelo. V Sloveniji imamo po trditvah predsednika zveze 74.000 registriranih nogometašev, od česar je več kot polovica odraslih oseb. Bomo vsem omogočili davčne olajšave? Bo država vsem plačala obvezne pokojninske in zdravstvene prispevke? Bomo vsem dali pogodbo za določen čas? Bomo postavili neko arbitrarno mejo in bodo ravno najrevnejši spet odpadli? Bo ureditev veljala zgolj za prvo ligo in kakšen bo potem prehod med ligami? Kaj pa SŽNL? V športu in nogometu nasploh je vse preveč žalostnih zgodb, ko igralci ostanejo brez kariere in brez vsega, tako da bi marsikateri nepremišljen poseg le še povečal brutalnost panoge.
Država plačuje prispevke približno dva tisoč kulturnikom, pa je v javnosti glede tega cel kraval. Se res lahko podobno uredi vprašanje tisočev športnikov? Sam menim, da bi se zato problemov morali lotiti na povsem drugi strani. Ne na strani klubskih stroškov, pač pa klubskih prihodkov. Tudi tu Slovenija izjemno zaostaja za primerljivimi državami. So pa takšne rešitve težje in predvsem zahtevajo dolgoletno trdo delo. Potrebno bi bilo namreč dvigniti zanimanje za nogomet in nogometno kulturo v državi. S poudarjanjem pomena športa za državljane in lokalno skupnost bi bilo potrebno omogočiti normalno delovanje vseh klubov. V prvi ligi bi morali z marketinškimi akcijami, pomočjo medijev in zglednim poštenim delovanjem klubov in zveze nujno dvigniti zanimanje do te mere, da bi bistveno dvignili prihodke od televizijskih pravic, ki so v primerjavi s sosednjimi državami še vedno smešni, posledično pa bi se dvignili tudi sponzorski in vsi ostali prihodki. V nižjih ligah pa bi morali prek solidarnostnih skladov, ki v večini že obstajajo, omogočiti klubom osnovno preživetje.
V državi imamo 74.000 nogometašev, od nogometa pa jih živi približno dvesto. Čim več ljudem bi morali zagotoviti osnovno eksistenco ne glede na športni uspeh …
Vse to po mojem prepričanju v osnovi ni naloga države, pač pa zveze, ki upravlja z ogromnim proračunom in samo od UEFE dobi več milijonov, s katerimi bi lahko oziroma bi celo morala pomagati klubom. Ti bi nato plačevali igralce in trenerje v skladu s svojimi zmožnostmi, pri čemer bi morala država zgolj nadzorovati, da so izplačila redna in legalna. Vem, da se z menoj marsikdo, še posebej med profesionalnimi nogometaši, ne bo strinjal, a mislim, da bi prioriteta v nogometu in športu vseeno morala biti šola oziroma izobrazba in ne zaslužek v klubu. V državi imamo 74.000 nogometašev, od nogometa pa jih živi približno dvesto. Čim več ljudem bi morali zagotoviti osnovno eksistenco ne glede na športni uspeh, kar pa je seveda lažje reči kot storiti, saj sodobni šport igralce že od malega peha v totalno specializacijo in odvisnost.
Na tej točki bom zato tvegal s še eno nepopularno tezo. Morda bi veljalo v trenutnih pogojih, ko nič ne kaže o dvigu na nivo, o katerem sem pisal zgoraj, razmisliti celo o polprofesionalni prvi ligi. Morda bi na ta način res do neke mere padla kvaliteta, s čimer bi tudi določene sindikalne zahteve verjetno postale nesmiselne, a bi po drugi strani ustvarili tekmovanje, ki bi bilo manj naporno, tako za klube kot tudi predvsem za igralce manjših klubov. Seveda ne mislim, da bi Olimpija ali Celje nastopala z amaterji, pač pa, da bi se boj za obstanek omogočilo tudi klubu z omejenimi finančnimi zmožnostmi, ne da bi se ga s tem pahnilo v eksistenčno grožnjo. Trenutno so namreč številni ti klubi tik pred propadom, tudi zato, ker so podpisovali nerealne pogodbe, za katere niso imeli denarja. Tu bi nato lahko potem nastopila tudi država v smislu, da bi se na račun določenih pravic igralca kot profesionalnega nogometaša uveljavile pravice nogometaša kot državljana.
Če ne bi imeli tako katastrofalne situacije v zdravstvu, ko številni ne morejo niti do osebnega zdravnika, bi se lahko pogovarjali o brezplačnih zdravstvenih pregledih. Če ne bi imela vsakokratna oblast takšne želje, da izdatno financira svoj del civilne družbe, bi se lahko pogovarjali o zmanjšanju razpisov ter povečanju deleža dohodnine za donacijo nevladnim organizacijam. Če ne bi bili omejeni s starimi koncepti preživetega eksploatacijskega načina, ki se zdaj zažirajo še v prosti čas prebivalstva, bi se lahko pogovarjali o polovičnem delovnem času za osebe, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, kakšna je šport. Če bi Evropa namesto iztiskanja lastnega prebivalstva za financiranje in podpihovanje vojn dejansko skrbela za njegovo dobrobit, bi se lahko na evropski ravni (kot pred leti v Franciji) pogovarjali o štiridnevnem delovnem tednu. In če bi EU »evropski športni model« zagovarjala dejansko in ne zgolj takrat, ko ji to ideološko oportunistično ustreza, večine težav sploh ne bi bilo.
V kolikor bi imel nogometaš vsaj približno zagotovljeno eksistenco, bi se tudi njegov pogajalski položaj nasproti klubom precej izboljšal. Nogomet bi kot dejavnost postal precej bolj prijeten, v kolikor bi potekal v družbi z boljšimi socialnimi, zdravstvenimi, kulturnimi in drugimi pogoji, a tu že prehajamo na politično-filozofsko polje osnovnih človekovih pravic, pravice do dela, socialne države, brezplačnega zdravstva, univerzalnega temeljnega dohodka in podobno, o čemer bi lahko napisal posebno kolumno. A ker družba kljub naraščanju produktivnosti, ki je bila v preteklosti eden glavnih razlogov za pojav športa, ne gre v to smer, ostajamo zgolj pri partikularnih zahtevah, ki celotne situacije žal ne izboljšujejo. Pa da se razumemo, nikakor nisem proti temu, da profesionalni nogometaši dobijo ustrezne pravice. Se pa predvsem zavzemam za čim boljše pogoje vseh nogometašev brez razlike, tako »profesionalnih« kot »amaterskih«.
