V soboto je v slovenski ligi prišlo no nove zanimive situacije. Prvič je namreč v osrednje medije prodrlo pravilo o »doma vzgojenih« igralcih, za katerega več kot očitno večina spremljevalcev slovenskega nogometa sploh ni vedela. No, očitno niso najbolje vedeli niti uradni delegati na tekmah NZS, saj se je hitro izkazalo, da je Rogaška za tekmo s Koprom prijavila praktično enako zasedbo kot za tekmo z Mariborom, ki je bila enkrat v skladu s pravili, drugič pa ne. Kaj se je torej pravzaprav zgodilo?
O pravilu sem sicer že podrobneje pisal takrat, ko so ga sprejeli, a ob splošnem nepoznavanju ga morda ne bi bilo slabo podrobneje opisati še enkrat. Že tu pa se zadeva nekoliko zaplete, saj je Nogometna zveza Slovenije uradno objavila dve nekoliko različni različici pravila. Ena, objavljena na uradni spletni strani konec decembra, pravi takole: »Doma vzgojeni igralec je igralec, ki je bil med 15. letom starosti ali v začetku sezone, v kateri je dopolnil 15. let in 21. letom starosti ali pred koncem sezone, v kateri je dopolnil 21 let in ne glede na njegovo državljanstvo ali starost, v svojem trenutnem klubu (t. i. »club-trained« igralec) ali drugem slovenskem klubu (t. i. »association-trained« igralec) neprekinjeno ali prekinjeno registriran za obdobje najmanj treh tekmovalnih sezon, oziroma 36. mesecev.«
V vsakem primeru je definicija zelo zapletena in me spominja na »štetje krvnih zrnc«, kot v Bosni in Hercegovini rečejo nepotrebnemu birokratskemu kompliciranju in delitvam ljudi po narodnosti.
Druga, objavljena nekaj dni kasneje v zavihku Okrožnice pa na koncu pravi »najmanj treh tekmovalnih sezon ali 36 mesecev«. Razlika med besedama ali in oziroma je v pravnem svetu pravil namreč še kako pomembna, tako da pravilo ponuja različne interpretacije. Ni namreč jasno, ali mora biti igralec registriran bodisi najmanj tri tekmovalne sezone bodisi najmanj 36 mesecev ali morda oboje, če hoče zadostiti pravilom. Vsi v nogometu namreč vemo, da tekmovalna sezona ni enaka 36 mesecem, prestopni roki pa poleti trajajo kar dva meseca, tako da so razlike v obdobjih registracij lahko precejšnje. Prav tako ni povsem jasno, kdo in kako bo preverjal oziroma računal vsa ta obdobja, saj do omenjenih podatkov za manj znane mlade igralce ni prav lahko priti. V vsakem primeru je definicija zelo zapletena in me spominja na »štetje krvnih zrnc«, kot v Bosni in Hercegovini rečejo nepotrebnemu birokratskemu kompliciranju in delitvam ljudi po narodnosti.
V praksi je zadeva še posebej čudna, saj se je zgodilo, da slovenski igralci Žan Lorber, Miha Križan in Žan Benedičič niso doma vzgojeni igralci. Če je za Benedičiča to še vsaj delno razumljivo, saj je leta 2010, ko je dopolnil 15 let, iz Triglava odšel v Milan, tako da je formalno gledano vzgojen v Italiji in bi torej lahko izpolnjeval kvoto kvečjemu v Serie A, pa je zadeva povsem absurdna pri drugih dveh igralcih. Lorber in Križan sta namreč domača igralca, ki od malega igrata v domačem klubu, a ker od njunega 15. leta še ni minilo 36 mesecev, strogo formalno ne ustrezata pravilu in ne sodita v kvoto. Vsaj na tekmah proti Kopru ne, saj v prejšnjem krogu proti Mariboru kot rečeno glede tega ni bilo problemov. Poleg očitne nelogičnosti in neživljenjskosti pravila, ki torej klube odvrača od tega, da bi priložnost dajali lastnim mladincem, saj ti formalno niso »doma vzgojeni«, pa se tu odpira še eno pomembno vprašanje.
Kako je mogoče, da je isti igralec enkrat doma vzgojen, drugič pa ne? Možnosti sta dve. Ali je za preverjanje doma vzgojenih igralcev zadolžen vsakokratni delegat tekme in lahko ta pač v skladu z lastnim izračunom in lastnim razumevanjem pravila odloča, kdo je domač in kdo ne, ali pa je določitev vsakega igralca kot doma vzgojenega ali ne konstantna ter je NZS na eni izmed tekem storila napako. Naj si bo tako ali drugače, v vsakem primeru je sezona, kjer se isti igralci na različnih tekmah tretirajo različno, neregularna. Edina logična in poštena rešitev je torej ta, da se tekmi Rogaške z Mariborom in Koprom obravnavata enako. Tako je potrebno bodisi ponoviti tekmo s Koprom, bodisi registrirati obe tekmi za nasprotnika z rezultatom 0:3. Vse ostalo je kršenje elementarnih principov športa in je godno za tožbo na mednarodnem razsodišču v Lozani.
Pri tem moram priznati, da me je odziv Rogaške kar presenetil, saj so se ostro in načelno postavili za svoje pravice, pri čemer imajo seveda prav. Če je bila njihova postava dvakrat potrjena, prvič s strani delegata in drugič s strani tekmovalne komisije, potem res ni bilo razloga, da bi jo kakorkoli prevpraševali za prihodnje obračune. Če pa se bo na koncu vendarle izkazalo, da ekipa Rogaške kriterijev ni izpolnjevala, potem bo moral odgovarjati tisti, ki je tako postavo dovolil proti Mariboru, konkretno torej kar podpredsednik zveze. Pri tem krivda za nastalo situacijo nikakor ne zadene Maribora, češ da se ni pritožil, saj klubi niso dolžni preverjati sestave ekipe nasprotnika, niti tega večinoma ne morejo zaradi zaščite osebnih podatkov mladoletnih oseb. Dolžnost izpolnjevanja kriterijev je tu izključno na organizatorju tekmovanja, torej NZS.
Po nepreverjenih in neuradnih informacijah, ki sem jih dobil od novinarskih kolegov, so igralci kot doma vzgojeni ali ne, označeni v sistemu, a naj ta na tekmi proti Mariboru ne bi deloval pravilno. Ali je to res ali ne, ne vem, saj mi ni jasno, kako naj sistem ne bi deloval, v vsakem primeru pa je povsem irelevantno, saj je potrebno pravila upoštevati ne glede na to, ali nek računalniški pripomoček deluje ali pa ne. V nasprotnem primeru lahko torej tekme, ko sistem ne deluje, igramo kar brez domačih igralcev, morda celo s kaznovanimi ali neregistriranimi, saj da je za preverjanje itak odgovoren Sistem. Morda bi bilo v prihodnje bolje, da igralcem, ki ne izpolnjujejo birokratskih zahtev, preprosto vtetoviramo kakšen znak, morda (davidovo) zvezdo, da bo takoj jasno, ali pašejo v kvoto ali ne, tudi če računalniki ne bi delovali.
Ker uradnega odziva vodje tekmovanja še ni bilo, pravzaprav ne vemo, ali je tekmo v Kopru odpovedal delegat na lastno pest ali pa mu je tako javil program? So se označbe v programu med tednom čudežno spremenile ali pa na tekmi proti Mariboru res niso delovale pravilno? Je bil Levačič v kontaktu s Kacijanom? Vsekakor je nenavadno (in za nevtralne spremljevalce zabavno), da do tovrstne »napake« pride ravno proti Mariboru, ki se običajno najbolj pritožuje, da se mu godi krivica. Tokrat se mu je očitno res, hkrati pa seveda tudi Rogaški, ki je imela na prejšnjo tekmo s seboj dovolj rezervnih igralcev in bi jih torej lahko prijavila, v kolikor bi ji bilo rečeno, da Lorber, Križan in Benedičič ne ustrezajo. Posledično seveda tudi na tekmi s Koprom ne bi bilo problemov in tudi to bo nedvomno potrebno upoštevati.
Naj ob tem omenim še, da me je nekoliko razočaral odziv Kopra oziroma Guberca, ki noče niti slišati o kakršnikoli ponovitvi tekme in zahteva zmago s 3:0, češ da so pravila jasna, kar pravzaprav v tem primeru sploh ne drži. Razumem, da v klubu gledajo nase in da se borijo za točke, a v slovenskem nogometu že po tradiciji manjka sodelovanja in kolegialnosti, kar je tudi eden od razlogov, da je pred leti neslavno propadlo združenje prvoligašev. Zaradi raznoraznih zamer in malih (četudi izmišljenih) rivalstev se klubi privoščljivo nasmihajo ob težavah tekmecev, a ob tem ne vidijo, da dolgoročno škodijo celotnemu slovenskemu nogometu in s tem tudi sebi, saj izgubljajo moč, spoštovanje in vpliv. Zato me je pozitivno presenetil odziv Celja in Olimpije glede prestavitve zadnje tekme, ki sta dala rivalstvo na stran ter se postavila za skupen cilj. Ker so klubi osnovna celica športa, bi tega vsekakor moralo biti več.
Izpostaviti je potrebno tudi, da smo v nogometnih krogih številni pogrešali širšo razpravo o novem pravilu, saj te, čeprav prinaša ogromne spremembe, pred sezono v javnosti praktično ni bilo. Ali so se na internih sestankih »deležniki« (kot temu rečejo na zvezi), torej akterji v slovenskem nogometu, o tem pogovarjali, ne vem, a po odzivih nekaterih klubskih funkcionarjev se zdi, da ne. Kot sem že napisal v uvodu, so povprečni spremljevalci s tem vidikom tekmovanja izredno slabo seznanjeni, kar pa ni zgolj krivda nogometnih organizacij in medijev, pač pa celotne (nizke) nogometne kulture v tej državi, o čemer sem pravzaprav pisal že večkrat. Če bi tako strogo pravilo sprejeli v Bundesligi, bi bilo to zagotovo več tednov ena glavnih tem v športnih medijih.
Na tem mestu se lahko vprašamo še o posledicah. Kaj se bo zgodilo, če se izkaže, da Rogaška res ni izpolnjevala kriterijev in bo tekma s Koprom registrirana s 3:0? V tem primeru si ne morem predstavljati, da se tudi tekma z Mariborom ne bi končala tako. Oziroma, lahko si predstavljam, a bi bilo to seveda v nasprotju z vsem, kar naj bi predstavljal šport. Se bo torej preverjalo tudi vse tekme za nazaj? Se bo šlo ponovno računati vse igralske staže za vse igralce? Sam sem zdaj na hitro pregledal kader Olimpije in tudi ta je, če upoštevamo stroge kriterije, kakršne so uporabili na Rogaški, zelo na meji. Kar nekaj slovenskih igralcev namreč ne ustreza gornji definiciji. Vsaj ne v strogem smislu njenega tolmačenja.
Matevž Vidovšek je denimo od 15. leta starosti do odhoda v Atalanto odigral zgolj dve sezoni, po vrnitvi v Slovenijo pa je bil do konca tekmovalne sezone, v kateri je dopolnil 21 let, za Olimpijo registriran osem mesecev. Njegov staž je torej dve sezoni in tri četrt oziroma 32 mesecev, tako da omenjenega pravila ne izpolnjuje. Prav tako tudi ne mladi Aldin Jakupović, ki je dopolnil 15 let po koncu tekmovalne sezone 2020-21 in je njegov upoštevani staž torej zgolj dve sezoni in še malo oziroma približno 26 mesecev. Sporen je tudi kapetan Timi Max Elšnik, ki je od začetka tekmovalne sezone, ko je dopolnil 15 let, prvi krog se je namreč igral avgusta, pa do odhoda v Derby County, bil registriran za Aluminij ravno tri tekmovalne sezone oziroma slabih 35 mesecev, torej enega premalo. Olimpija je imela potemtakem na tekmi s Celjem sedem slovenskih igralcev, ki sodijo v kvoto, dva, ki verjetno ne, ter enega, ki je nekje na meji.
Kdo meri in odloča v tovrstnih primerih? Se bodo v prihodnje rezultati tekem reševali na sodišču? In kaj se bo zgodilo, če se na evropskem sodišču, kjer prav tem trenutku že poteka spor na to temo (Royal Antwerp FC vs RBFA, C-680/21) izkaže, da so tovrstne kvote v nasprotju z zakoni EU? Kaj če bo Rogaška medtem zaradi omenjenih kvot že izključena iz lige? Bo celotna sezona razveljavljena? Vprašanj je vsekakor več kot odgovorov, a zdi se, da se je slovenski nogomet z administrativnimi kvotami tokrat prehitro in preveč zaletel, tako da ga zdaj zato čaka kar precej odgovornega dela in predvsem pojasnjevanja. Potrebno bo namreč rešiti regularnost tekmovanja, ki je že tako ali tako na precej slabem glasu. Tokrat brez revanšizma ali pometanja pod preprogo.
