Gladan i krvav je narod moj. A sjajna prošlost je laž. (Miloš Crnjanski, Spomen Principu)

Kadar pride do večjih družbenih sprememb, ko se oblasti polastijo kake nove sile, to vselej vpliva tudi na družbene podsisteme. Šport in še posebej nogomet kljub deklarativni apolitičnosti seveda ni nobena izjema, nasprotno, politične in družbene spremembe se v njem pogosto poznajo še precej bolj kot marsikje drugje. To se je tudi v naših krajih že večkrat pokazalo, nazadnje leta 1991, pred tem pa seveda po obeh svetovnih vojnah. Izmed vseh treh omenjenih začetkov, torej v letih 1919, 1945 in 1991 je za največji prelom definitivno šlo v drugem primeru. Pred prvo svetovno vojno je bil slovenski nogomet zelo slabo razvit, leta 1991 pa je bil prehod razmeroma mehak, o čemer sem že pisal na drugem mestu.

Leta 1945 pa so bile družbene spremembe tako rekoč totalne. Po štirih letih vojne, ko se je nogomet v omejenem obsegu sicer igral, so bili leta 1945 ukinjeni vsi športni klubi na ozemlju Jugoslavije, tudi slovenski v Ljubljanski pokrajini in nemški na Štajerskem ter Gorenjskem. Kaznovani torej niso bili le tisti buržoazni športni klubi, ki so sodelovali z okupatorji in kršili tako imenovani kulturni molk, pač pa vsi,  saj je na nek način šlo za to, da se je ukinil šport, vsaj takšen, kakršnega so poznali pred tem. Pod vplivom Sovjetske zveze je v Jugoslavijo namreč prišla tako imenovana fizkultura (fizična kultura), oblika telesne dejavnosti, ki je dajala prednost telovadbi, amaterizmu in množičnosti. Ob tem se je postavilo še povsem izmišljeno ideološko tezo, da je šport med vojno zamrl in da se nogomet ni igral.

Na začetku je bila svetli vzor Sovjetska zveza

Pod okriljem nove Fizkulturne zveze Slovenije (slednja je bila seveda pod okriljem Fizkulturne zveze Jugoslavije) so tako tudi na naših tleh začela nastajati nova fizkulturna društva, pri čemer so le redkim dovolili uporabiti ime predvojnega kluba. Takšen privilegij je bil rezerviran zlasti za delavske kolektive, kakršna sta bila FD Železničar Maribor in FD Olimp Celje, podobno pa velja še za nekaj bolj znanih klubov iz drugih republik, denimo Željezničar Sarajevo, Slobodo Tuzlo, Velež Mostar ter seveda splitski Hajduk, ki pa je kljub njegovi mitski zgodbi o igranju na Visu ter sodelovanju pri osvoboditvi dejansko formalno nastal kot novo fizkulturno društvo na ustanovni skupščini 24. oktobra 1945. Toda to ni kolumna o pravnih formalizmih in letnicah, zato se raje posvetimo socialistični organizaciji fizkulture.

Organizacija klubov je, podobno kot vse ostalo, potekala od zgoraj navzdol. Prvi povojni nogometni klub, hm no, prvo fizkulturno društvo v Ljubljani je bilo FD Svoboda, ki je imelo sestanek za ustanovitev že 7. junija 1945, samo štiri dni po nastanku fizkulturne zveze. Drugo je bilo FD Udarnik na Taboru 20. junija, tretje FD Slovenija za Bežigradom 21. junija, četrto FD Krim v Trnovem 25. junija, nato FD Železničar v Šiški 30. junija, Svoboda-vzhod na Kodeljevem 9. julija in tako dalje. V nekaj tednih so tako ustanovili moštva v praktično vseh predelih Ljubljane, podobno pa seveda tudi v ostalih večjih krajih po Sloveniji in Jugoslaviji. Čeprav so bila fizkulturna društva uradno in namensko ustanovljena, da bi gojila vse športne panoge in so imeli vsi športniki vključno z nogometaši celo obvezne telovadne treninge, pa je večina klubov gojila v prvi vrsti nogomet, saj je bilo zanj daleč največ zanimanja. Nad tem so se v tisku pogosto pritoževali razni partijski funkcionarji, zlasti tisti, ki jim je bilo blizu sokolstvo.

Crvena zvezda leta 1946, ko naj bi osvojila naslov “državnega prvaka”

Ko so bili ustanovljeni klubi, je bil čas tudi za prva tekmovanja. Tu je bilo sploh zanimivo, saj je bila tudi Nogometna zveza Jugoslavije ukinjena, vse tovrstne pristojnosti pa prenesene na Fizkulturno zvezo Jugoslavije (FISAJ). V okviru FISAJ-a je delovalo tako imenovano poverjeništvo za nogomet, ki je prva klubska tekmovanja organiziralo v sezoni 1945/46. Na Slovenskem se je z igranjem začelo šele spomladi, republika pa je bila razdeljena na šest okrožij. V ljubljanskem okrožju je slavil Železničar pred Svobodo in Borcem (bivša Svoboda-vzhod), v mariborskem Železničar pred Lendavo in Mariborom, v celjskem Rudar pred Olimpom, v gorenjskem pa Storžič pred Gregorčičem (na Primorskem in Dolenjskem so tekmovanja potekala kasneje, zato jih tu ne omenjamo). Ti klubi so nato igrali v kvalifikacijah za petčlansko republiško mini ligo, v kateri je slavilo moštvo iz Lendave.

Podoben sistem je bil tudi v drugih republikah, s tem da so ponekod igrali tudi že jeseni in je bilo tekem več. V srbski ligi je zmagala Crvena zvezda, v hrvaški Hajduk, v bosanski Željezničar, v makedonski Pobeda, v črnogorski Budućnost, v vojvodinski pa Spartak. Glede omenjenih prvenstev je prišlo do svojevrstne zgodovinske revizije, saj sta Zvezda in Hajduk uspela izsiliti, da se jima zmagi priznata kot uradna naslova državnih prvakov, pa čeprav ne Hrvaška ne Srbija tedaj nista obstajali kot samostojni državi, šlo pa je pravzaprav za kvalifikacijske lige, katerih primarni namen je bil določiti udeležence v jugoslovanski ligi in ne republiške prvake. To je še posebej očitno v Srbiji, kjer sta se na ozemlju današnje države igrali dve enakovredni ligi in kjer bi moral imeti subotiški Spartak povsem enako (to je nikakršno) pravico do naslova kot Crvena zvezda, saj mu je uspel enak dosežek.

FD Krim 1946/47

Skratka, na podlagi republiških tekmovanj so tako dobili udeležence za prvo sezono jugoslovanske lige, pri tem pa so oblikovali tudi enega najkompleksnejših tekmovalnih sistemov v zgodovini nogometa (vsaj do sedanjih mojstrovin UEFE). Sistem državnega prvenstva je bil namreč od sezone 1946/47 dalje planiran tako, da se je pod enotno zvezno ligo (načeloma 12 člansko, de facto pa 14, ker so naknadno dodali še reški Kvarner in tržaško Ponziano) igralo šest republiških lig, pod njimi pa še tekmovanja okrožij. Jugoslovansko prvenstveno tekmovanje je bilo tako sestavljeno iz šestih faz, ki so bile v uradnih pravilih označene takole: »1. prvenstvo okrožij v okviru ljudskih republik, 2. kvalifikacije okrožnih prvakov, 3. prvenstvo ljudskih republik, 4. zvezni kvalifikacijski kup, 5. posredna kvalifikacija, 6. zvezna liga«.

Še posebej zanimiv je bil tako imenovan zvezni kvalifikacijski pokal, ki naj bi se igral vsako leto maja in junija in v katerem je nastopilo 16 klubov iz šestih lig. Slovenija je imela v omenjenem pokalu dve mesti, pri čemer sta republiška predstavnika v prvem krogu igrala med seboj, tako da je bilo dokaj vseeno, ali si v ligi zasedel prvo ali pa drugo mesto. Zmagovalci so se uvrstili v zvezno ligo, poraženci pa v »tekmovanje 2. stopnje«, torej v nove kvalifikacije, iz katerih so lahko izpadli v okrožno ligo. Samo predstavljamo si lahko razmere v tedanjem jugoslovanskem nogometu, kjer bi slab dan, »smola« s sodniki, neugodno gostovanje ter slab teren odločali o tem, ali boš igral v prvi ali pa v tretji ligi.

Zanimivo je, da so bili klubi kljub strogosti partijskega režima leta 1947 bolj pogumni (ali pa morda bolj pošteni) kot dandanes.

No, kot se je v Jugoslaviji rado dogajalo, se je omenjeni sistem ukinil, še preden je bila v celoti odigrana prva sezona, pa čeprav je bil planiran za dolgo vrsto let. Tako kot politični je bil tudi športni ustroj v tem času še dokaj nestabilen in shema, ki je velik pomen dajala republiškim prvenstvom (in sreči v kvalifikacijah), kmalu ni bila več zaželena. V sezoni 1947/48 je bila uvedena druga zvezna liga, do velikih sprememb pa je prišlo tudi na nižjem nivoju, kjer je bila uvedena druga republiška liga. Še pred tem je do nenavadnega zapleta prišlo prav v slovenski ligi, saj je sneg zamaknil začetek pomladanskega dela, do maja pa je bilo potrebno določiti prvaka oziroma udeleženca kvalifikacijskega pokala. Tako so kar sredi sezone spremenili format in uvedli ligo za prvaka in ligo za obstanek, kar pa je seveda v nasprotju s pravili, zato je mariborski Železničar protestno predal vse tekme, klubi v ligi za obstanek pa razen Sobote sploh niso želeli igrati. Zanimivo je, da so bili klubi kljub strogosti partijskega režima leta 1947 bolj pogumni (ali pa morda bolj pošteni) kot dandanes, ko se v 2. SNL leta 2021 ob enakem posegu nihče ni odločil za kaj takega.

Nižje lige so v tej sezoni potekale pod okriljem novih mestnih in okrajnih fizkulturnih odborov, pri čemer sta se na širšem ljubljanskem področju igrali liga mestnega fizkulturnega odbora Ljubljana ter okrajnega fizkulturnega odbora Kamnik. Tudi fizkultura je medtem zlasti v praksi trčila na številne omejitve, še posebej pa so nanjo vplivali tudi odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Po daljših napetostih je ravno ob koncu sezone, dober teden dni po odločilni tekmi Napredak – Kladivar, Informbiro pod vodstvom Stalina sprejel resolucijo, v kateri je obtožil Komunistično partijo Jugoslavije ter jo izključil iz organizacije. Vse skupaj je med drugim vplivalo tudi na šport, kjer sta se športno tekmovanje in telovadba končno ločila, tako da so se tekom sezone 1948/49 fizkulturna društva preoblikovala v športna ter sindikalna športna društva. V Ljubljani so odtlej delovali ŠD Odred, SŠD Železničar, ŠD Krim, SŠD Slovan in tako dalje.

Sistem državnega prvenstva v prvih letih po vojni

29. maja 1948 je nastala tudi NZS, septembra pa je bila obnovljena še Nogometna zveza Jugoslavije. Za razliko od predhodnih ukrepov so tokrat spremembe vsaj formalno potekale od spodaj navzgor, saj je NZJ nastala kot združenje republiških in pokrajinskih zvez. Od tedaj dalje je bil nogomet v državi spet organiziran po bolj običajnih športnih principih oziroma takih, ki so bolj domači današnjemu spremljevalcu nogometa. Seveda je bil zopet spremenjen tudi ligaški sistem. Brez tega ob velikih družbenih spremembah kot rečeno pač ne gre. Namesto fizkulturnih odborov so nastala poverjeništva, pri čemer je bila Slovenija razdeljena na sedem poverjeništev, ljubljanskega, mariborskega, celjskega, dolenjskega, gorenjskega, goriškega in prekmurskega. Klubi iz Ljubljane so tako spet igrali v skupni ligi s tistimi iz okolice.

Če je kdo mislil, da so se razmere po vseh teh dogodkih umirile, pa se je močno motil. Po sezoni so namreč spremenili koledarsko sezono, tako da so se lige v letih 1950 in 1951 igrale v koledarskem letu po načinu pomlad-jesen, uvedena pa je bila celo tretja jugoslovanska liga. A kmalu so ukinili ne le tretjo, temveč tudi drugo ligo in že leta 1952 se je republiška liga spet igrala neposredno pod prvo. Nato so Slovenci in Hrvati uvedli skupno medrepubliško ligo, republiška liga se je razdelila na vzhod in zahod, potem so vrnili drugo zvezno ligo, kasneje so nastale conske lige in tako dalje in tako naprej. Sistem se je torej spreminjal praktično iz leta v leto, pri čemer je bilo največ odvisno od tega, katere grupacije so imele oblast in moč v fizkulturni oziroma kasneje nogometni zvezi ter komunistični partiji.

Enotnost 1947, verjetno pred tekmo s Hajdukom

A če so se tekmovalne sheme in društvene oblike spreminjale, je bilo nekaj drugega konstanta. Zgodovinski pogled je v športu in nogometu segel le do leta 1945. Ne le letnice klubov, s katerimi se v tistem času tako ali tako niso obremenjevali, tudi statistično, organizacijsko in zgodovinopisno je to leto veljalo za nekakšen začetek vsega. Tako so tudi rezultati in lestvice predvojnih jugoslovanskih lig, ki so se dotlej vsaj v Srbiji in na Hrvaškem relativno dobro hranili, skupaj s tedanjimi klubi bolj ali manj izginili. Zadeva je šla ponekod celo tako daleč, da so knjige o športu začele šteti čas z letom 1945. Tako se sicer čisto zanimiva in relativno kvalitetna knjiga »10 let športa v svobodi« iz leta 1955 začne s poglavjem Deset let razvoja telesnovzgojnih organizacij brez kakšnih dodatnih pojasnil.

Knjiga iz leta 1955

Toda tu ne gre za poseben primer nekih drugačnih svinčenih časov. Tudi v današnjem nogometu se dogajajo podobne stvari. Spomin sodobnega slovenskega nogometa poleg pravljičnih začetkov izpred sto let po navadi seže do leta 1991. Takrat sta namreč nastali slovenska liga in državna reprezentanca. Čisto zares pravzaprav nista nastali, ampak sta se zgolj preoblikovali, saj sta obstajali že prej. Slovenska državna reprezentanca je nastala iz republiške selekcije, ki je med drugim vsako leto nastopala v pokalu bratstva in enotnosti, SNL v sezoni 1991/92 pa je bila republiška liga, ki so ji naknadno dodali Olimpijo, Maribor, Izolo, Koper in velenjski Rudar. Z združevanjem obeh lig in obeh reprezentanc je na neki statistični in predvsem simbolni ravni poskušal predvsem Andrej Stare, a se njegov projekt ni ravno prijel. Na spletu boste tako rezultate katerekoli od predhodnic iskali bolj ali manj zaman.

Velika, a hkrati povsem logična, ironija zgodovine je, da obdobje pred letom 1991 najbolj prezirajo ravno tisti, ki tudi najbolj očitajo brisanje zgodovine komunistom. Zgodovina se pač ponavlja, prvič kot tragedija in drugič kot farsa. Če zgodovino piše zmagovalec in če se o slovenskem nogometu in slovenskih klubih pred letom 1991 ne piše prav veliko, potem to pravzaprav pomeni, da sami sebe dojemamo kot poražence. Tudi to je po svoje logično. Jugoslovanski nogomet je med drugim pomenil primerljivost, primerljivosti pa običajno ne mara tisti, ki so ga prepričali, da je slab. Uspehi slovenskega smučanja in skokov se ne začenjajo leta 1991, pač pa vključujejo rezultate Mateje Svet, Jureta Franka, Primoža Ulage in vseh ostalih, ki so nastopali pod nekim drugim državnim grbom. Naključje? Nikakor ne.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.