»All I want for Christmas is a Dukla Prague away kit.« (Half Man Half Biscuit)
Nogometni dresi so v svetu nogometa od vselej nadvse pomembna stvar. Njihova zgodovina skriva številne zanimive zgodbe in nešteti klubi po vsem svetu se ponašajo s svojimi kroji, grafičnimi elementi in barvnimi kombinacijami, ki jih spremljajo že dolga desetletja. Dresi včasih odražajo premišljene ideje in politike ustanoviteljev, spet drugič pa so sveti dresi in svete barve, na katere prisegajo navijači, preprosto rezultat naključij, bodisi da ob času prvega nakupa ni bilo nobenih drugih, ali pa da se je blago ob pranju zabarvalo. Za navijače so pomembne zlasti barve in dizajn, a v sodobnem nogometu gre za veliko več kot to. Klub o dresih nikakor ne odloča sam. Je zgolj delček v dolgi verigi športno-tekstilne industrije.
Težave z nogometnimi dresi so bile pred sto in več leti povsem drugače kot danes, pa v svojem bistvu vendarle tako zelo podobne. Na začetku se dresov seveda ni dalo dobiti kar povsod in tudi pri nas so se morali pionirji nogometne igre po opremo sprva odpravljati v druge kraje monarhije. Ponavadi se tu omenjata zlasti Dunaj in Praga, pozablja pa se Gradec. Gradec je bil univerzitetno središče Štajerske, katerega prebivalstvo je v tem času skokovito naraščalo in je v začetku 20. stoletja štelo že skoraj 200.000 duš. Le malokdo ve, da se je prva nogometna tekma na avstrijskih tleh odigrala prav v Gradcu že marca 1894, na njej pa je nastopil tudi Friderik Pregl, ki je tedaj ravno zaključeval doktorat iz medicine. Jeseni tega leta so študentje formirali svoj klub, od leta 1899 pa je v mestu deloval tudi močan in slovit Grazer Akademischer Sportverein.
Iz vsega naštetega ne čudi, da so se prvi klubi na Slovenskem zgledovali po Gradcu in da so številni študentje iz tukajšnjih krajev, zlasti pa Celja, nogomet prvič spoznali prav tam. Član Cillier Sportveina, ustanovljenega leta 1901, Fischer, je prve nogometne čevlje za klub prinesel prav iz Gradca in to že skoraj desetletje pred (domnevnimi) nogometnimi potovanji Stanka Bloudka in ostalih Slovencev. Skoraj ne gre dvomiti, da so tudi prvi dresi v Slovenijo prišli po podobni poti, saj se je že leta 1901 v časopisih dalo zaslediti reklame za graške trgovine, ki so se hvalile, da prodajajo prave »angleške svitre«, kot so tedaj rekli športnim majicam.
Razen nakupa dresa v Gradcu, Pragi ali na Dunaju pa je obstajala še druga možnost, to je, da so si člani kluba drese sešili kar sami. To je prišlo v poštev zlasti takrat, kadar so imeli klubi nenavadne barvne kombinacije, pri tukajšnjih nemških moštvih je bila denimo popularna rumeno-modra, saj je bila izbira ponujene športne opreme praviloma dokaj omejena. Po eni izmed variant so se kasneje omenjenega modela poslužili tudi slovenski dijaki na čelu z Bloudkom, ki naj bi Hermesovih rdeče-belih dresov ne prinesel iz Prage, temveč jih dal sešiti bolni materi. Koliko je resnice v Bloudkovih prigodah, je danes težko reči, dejstvo pa je, da so bili dresi Hermesa direktna kopija tistih praške Slavie. Mimogrede, omejeni klub prav zaradi dresov še danes uporablja vzdevek »sešivani«, ki ga verjetno ni potrebno posebej razlagati ali prevajati.
Po ustanovitvi jugoslovanske kraljevine je, kot se to za takšna obdobja spodobi, prišlo do pravega poleta in v prvih letih so se praktično vsi klubi želeli izkazati tudi z dresi. Šivali so se razni grbi oziroma znaki in nasploh so si lahko ljubitelji nogometa tedaj ogledali modele dresov, kakršnih nato ni bilo še več desetletij. Primorje se je ponašalo s črnim žalnim trakom za izgubljeno Primorsko ter tržaškim grbom, Ilirija je vztrajala s Slavijinim modelom z rdečo zvezdo, Hermes je na drese našil grb s »kaducejem«, to je krilato palico istoimenskega boga, na Slovanovih dresih se je prvič pojavil lipov list, v Mariboru pa so si pri 1. slovenskem sportnem klubu omislili kar stari slovenski oziroma ilirski grb, to je zvezdo nad prevrnjenim polmesecem. Dresi so imeli večinoma še razkošne ovratnike na gumbe, zraven pa so spadale tudi razmeroma dolge hlače, ki so si jih sprva zavezovali še s pasom.
Izbira še vedno ni bila največja, saj se je dalo hlače običajno dobiti le v beli ali črni barvi, so pa lahko zato interesenti drese kmalu kupovali tudi v domačih trgovinah. Že sredi dvajsetih je lastne športne obleke prodajal Josip Rojina iz znane ljubljanske športne družine, z uvozom športne opreme pa se je ukvarjal tudi Anton Krisper, mecen enega prvih pokalnih tekmovanj pri nas, ki je imel svojo trgovino na Glavnem trgu. V prihodnjih letih so bili sicer dresi bolj skromni in celo vodilna Ilirija, ki se je odpovedala Slavijini kombinaciji, je poslej nosila bolj špartanske drese brez kakršnihkoli obeležij. Ko so se leta 1930 od obletnici organiziranega slovenskega nogometa skupinsko slikali bolj ali manj vsi tukajšnji klubi, je imel grb na dresu le še redkokateri.
Tudi v času socializma se dresom ni dajalo prav velike pozornosti, sploh ne v prvem obdobju, ko so jih večinoma proizvajala še lokalna podjetja, ki na omenjen področju niso imela prav veliko izkušenj. Na neštetih slikah Odreda in Železničarja, ki sta bila v petdesetih letih najboljša slovenska kluba, ni opaziti prav nobenega zanimivega detajla z izjemo šišenskih dresov iz leta 1956, ko so imeli igralci na prsih velik napis Ljubljana. Do večjih sprememb je prišlo kasneje, zlasti v sedemdesetih, ko so tudi k nam prodrle tuje športne korporacije, a ne direktno, pač pa preko licenc. Dresi so bili namreč proizvedeni v Jugoslaviji, Olimpijini denimo pri Pletenini, kroj in logotip pa je bil od Adidasa. Klubi nekoč, četudi so nosili njihove drese, torej niso imeli uradnega opremljevalca, pač pa so od slovenskega podjetja zgolj kupili drese, kot bi jih lahko tudi kdorkoli drug.
V zadnjih desetletjih se je tudi v tem oziru slovenski nogometni prostor vpel v globalne ekonomske tokove, a tudi tu nekako na pol, kot to pač pritiče polperiferiji. Zanimivo je, da je tudi na zahodu do večjih sprememb prišlo šele v približno istem času, saj pred tem tudi tam odnos do nogometnih dresov ni bil tako komercialen. Nošenje dresov med odraslimi navijači se je namreč razvilo šele v osemdesetih kot nekakšen navijaški underground subkulturni pojav, povezan s paradiranjem in lepotičenjem za pomembne tekme, klubi in proizvajalci športne opreme pa so to nato spretno izkoristili. Zahodni klubi danes podpisujejo donosne pogodbe s športnimi opremljevalci, dresi pa so postali v prvi vrsti potrošno blago, ki se proizvaja v milijonih in ki udeleženim prinaša tudi milijonske dobičke.
Zlasti to velja za največje znamke, ki imajo na področju dresov praktično monopol. Če pogledamo največjih 30 evropskih klubov, je med njimi le en tak, ki nima dresa proizvajalcev Nike, Adidas ali Puma. To je italijanski Napoli, ki vztraja z lokalno (no, ne ravno čisto lokalno, saj gre za podjetje iz Torina) znamko Kappa. Kappa je veliko tradicionalno športno podjetje z vrhunskimi in, če smem dodati, čudovitimi nogometnimi dresi, pa največjim ne pride niti približno blizu, tako si lahko le predstavljate, kako je šele manjšim proizvajalcem. Nike in Adidas si lahko privoščita, da samo za sponzorstvo največjih klubov letno porabita več 300 milijonov, Kappa več kot desetkrat manj, Zeus, ki je bil denimo nekoč opremljevalec Maribora, pa denimo manj kot milijon.
Kupovanje ali celo zbiranje dresov za navijače danes ni šala, saj se cene gibljejo vedno višje, pri čemer med klubi ni bistvenih razlik, tako da vas bo tudi nakup dresa Arminie Bielefeld denimo stal 75 evrov. Tudi časi, ko so se klubi v ligi dogovorili za neke vsaj nekoliko bolj zmerne enotne cene, so že davno minili. Zaslužki so enostavni preveliki, saj najmočnejši klubi približno desetino dohodka ustvarijo s prodajo dresov in ostalih rekvizitov. V svetu mode ni nobena skrivnost, da se proizvodi znanih znamk prodajajo po deset do dvanajstkrat višji ceni, kot so njihovi proizvodni in drugi stroški, pri enemu najbolj prestižnih podjetij Louis Vuitton pa denimo celo po trinajstkrat višji, pri čemer neprodane produkte raje uničujejo, kot pa da bi si kvarili status in zniževali cene. Če tam večina dobička pripade modni korporaciji, je pri nogometu vse skupaj nekoliko bolj zapleteno, dresov pa se, vsaj kolikor vem, na srečo še ne zažiga.
Koliko dobi klub, je odvisno od pogodbe, pri čemer naj bi eno od najboljših imel angleški velikan Liverpool z 20%, v povprečju pa naj bi šlo za približno 6%
Po eni izmed raziskav vsi stroški nogometnega dresa elitnih znamk, torej vključno z delom, materiali in prevozom, znašajo natanko 5,6 evra, medtem ko se prodajajo za vsaj desetkrat več. Poleg davka največji delež, vsak približno po tretjino, pobereta proizvajalec in posrednik. Koliko dobi klub, je odvisno od pogodbe, pri čemer naj bi eno od najboljših imel angleški velikan Liverpool z 20%, v povprečju pa naj bi šlo za približno 6%. Če lahko največji s tem kot rečeno zaslužijo nekje okrog 10% celotnega proračuna, pa so pri ostalih številke še precej nižje. Na splošno torej ne gre za tako velike številke, kot se je natolcevalo ob prestopu Ronalda v Juventus, saj v resnici navijači s kupovanjem dresov veliko bolj podpirajo podjetja in trgovce kot pa klube.
In kako je z vsem skupaj pri nas? Natančnega vpogleda v finance društev seveda nimam, a kolikor vem, noben slovenski klub za to, da nosi drese določenega proizvajalca, ne dobi fiksnega sponzorskega zneska. Za tiste, ki nosijo drese največjih športnih multinacionalk, pa velja tudi, da ne morejo izbirati poljubnih vzorcev, saj se morajo zadovoljiti z modeli iz kataloga. Pri podjetju Nike, katerega opremo ima denimo Olimpija, si moral že pred leti zgolj za izbiro poljubne barvne kombinacije naročiti vsaj 5000 dresov, za specifičen dizajn pa še precej več, kar je za slovenske klube seveda znanstvena fantastika. Zato ne čudi, da je Olimpija leta 2016 nastopila v dresu, v kakršnem je, prav tako pa ne čudi, da so v identičnem nastopili tudi nekateri drugi klubi, denimo ciprska Omonia. Takšen zelen dres je bil namreč tisto leto v katalogu in izbira ni imela nobene povezave z zeleno prestolnico, kot so to tedaj predstavili pri nas.
Nasploh se naši klubi pri predstavitvah dresov radi poslužujejo za lase izvlečenih izgovorov, zakaj so se odločili za neko barvno kombinacijo. Koper je lani denimo lani ob stoletnici razkril nove gostujoče črno-bele drese, ki naj bi bili takšni v spomin na nekdanjo Auroro. Vse lepo in prav, toda barvi koprske Aurore sta bili rdeča in črna, črno-beli pa so dresi kvečjemu na kaki črno-beli fotografiji. Poleg tega se dresov Kopra, kakršnikoli naj si že bodo, tako ali tako sploh ne da kupiti, podobno kot to velja tudi za večino ostalih slovenskih klubov. Pred časom sem imel idejo, da bi podprl lokalne klub… eee globalne proizvajalce športne opreme in kupil drese slovenskih klubov, a sem hitro obupal. Triglav je prodajal lanski dres kitajskega proizvajalca za 60 evrov, Celje ni imelo (in še vedno nima) domačega dresa v moji velikosti, pri Gorici bi moral dres naročiti ter ga iti nato iskat v Novo Gorico in tako dalje.
Razumem, da je večini slovenskih klubov prodaja navijaških rekvizitov deveta briga in da od tega nimajo kakega bistvenega dobička, a bi od profesionalne lige, kar SNL vsaj na papirju še vedno je, vseeno pričakoval malo več. Treba je sicer priznati, da so dresi, četudi se jih večine ne da kupiti, zelo lepi in da barvno in stilsko večinoma povsem ustrezajo klubskim identitetam. Pri tem je potrebno poudariti, da se manjša podjetja običajno še bolj posvetijo naročnikom in so nekateri njihovi dresi res odlični. Med slednja sodi tudi Macron, ki se zadnja leta na tržišču nogometnih dresov vztrajno vzpenja in je za določene manjše tuje klube pripravil nekaj vrhunskih vzorcev, zato me res čudi, da so za koprski gostujoči dres naredili takšno skropucalo. Sicer pa, kar se gostujočih dresov tiče, Koper tu ni edini. Ne da se mi preverjati vseh, toda ali sploh imamo kakšnega prvoligaša, ki v gosteh ni bel? V Sloveniji je očitno pravilo, da doma nastopiš v barvah kluba, v gosteh pa v belem, kot da se hočejo vsi gostje že vnaprej predati.
Kot primer še posebej dobre prakse pa moram omeniti dekanski Jadran, ki mu je italijanska Errea ob osemdesetletnici pripravila čudovit dres z motivi prask na ribiških čolnih v različnih odtenkih modre, oblikovan posebej za to priložnost. Nekaj posebnega je je tudi gostujoči beli dres, ki ima na hrbtni strani silhueto dekanskega grba. Dres je povsem zasluženo nemalo pozornosti požel tudi v tujini, Jadran pa ga je uporabljal še vse do lani. Očitno se marsikaj da, če se le hoče in morda bi lahko tudi kakšen od prvoligašev razmislil o izbiri kakšnega drugega proizvajalca, morda manj znanega, pa zato takega, ki bi klubu naredil dres po naročilu. Žalostno se mi zdi, da Olimpija ob stoletnici vsaj za v gosteh ni dobila kakšnega retro črno-belega dresa, podobno pa velja tudi za druge klube, saj je idejni potencial nedvomno ogromen. Aluminij bi bil lahko v gosteh kdaj srebrn, goriške vrtnice rdeče, Triglav ob stoletnici moder, Rudar rdeč itd.
Da o kakšnih posebnih domačih dresih sploh ne govorim. Hrvaški prvoligaš Hrvatski dragovoljac, ki domuje v Sigetu in praktično nima navijačev, si je nedolgo tega denimo umislil domač črn dres z nacionalističnim motivom velike Hrvaške, ki je postal pravi hit in so ga kupili številni, resda pa ne vsi iz nogometnih vzgibov. Na drugi strani pa je denimo RNK Split ob stoletnici na tekmi z Rijeko predstavil retro dres s »kragno na šnernce«, ki se ga je dalo kupiti tudi v klubski trgovini. Zakaj spet omenjam hrvaške primere, boste rekli. Ker slovenskih ni, hkrati pa sem zanalašč izbral manj slovita kluba, ki ne uživata ravno velike podpore. Če je uspelo njima, bo morda kdaj tudi kakšnemu slovenskemu prvoligašu.
Konec koncev pa v takšnih ligah, kot je slovenska, tako ali tako ne gre za finančni vidik oblikovanja in prodajanja dresov. Ne potrebujemo vsako leto novih dresov in tretjega modela v neki bizarni barvni kombinaciji, s katerim se nato izžema navijače. Bi bilo pa lepo, da bi se klubi za svoje drese malo potrudili in da bi bili ti vsaj na voljo. Pri takšnih stvareh je potrebno gledati dolgoročno in največ je vredno negovanje nogometne kulture. Nič se ne more meriti s tem, da mularija na treningu ali pred blokom brca v dresih lokalnih klubov.
