Početok i kraj 1001
i se e ponatamu bezličen broj.
Pustina je vo čovečkata duša,
okean od solzi, taga i jad.
(Padot na Vizantija)
Prejšnji petek sem prisostvoval žrebu tekmovanj v okviru MNZ Ljubljana. Še posebej mi je v oči padlo število klubov, saj jih bo v letošnji sezoni v regionalni ligi nastopilo zgolj 13. To je po eni strani posledica odločitve Kresnic, v katerih je prišlo do precejšnjih sprememb, da prostovoljno sestopijo v nižji rang, po drugi strani pa zveze, da kluba ne nadomesti, za kar je bilo v teoriji seveda dovolj časa. Problem je najbrž v tem, da je v peti ligi že zdaj zgolj osem klubov, pri čemer so nekateri na čelu s Kresnicami in Viktorijo na precej trhlih temeljih, tako da bojazen, da bi lahko še kdo izstopil, ni povsem neupravičena. V teh okoliščinah sem zopet začel razmišljati o problematiki baze in nižjih lig, saj se mi je glede na dolgoletne izkušnje v slovenskem nogometu zdelo, da vendarle ne gre za osamljen primer MNZ Ljubljane oziroma Kresnic in da so na delu določeni trendi oziroma procesi. In imel sem prav.
Sprva sem mislil svoj zgodovinski prikaz nekako simbolično začeti z osamosvojitvijo, a če želimo dejansko razumeti vprašanje nižjeligaških struktur, potem se moramo vrniti vsaj v leto 1987. Portoroški sklepi so bili tedaj k sreči le še spomin, je pa slovenski nogomet zato pretresala druga ogromna reforma, tista, ki je bila ne nek način ravno njihova posledica oziroma nekakšen odgovor. Tedaj so namreč ustanovili današnje medobčinske zveze, ki so jih sestavili iz manjših (mikro)regionalnih, mestnih in občinskih enot. Pred tem so na področju MNZ Ljubljana denimo obstajale Ljubljanska nogometna zveza, Zasavska nogometna zveza, Dolenjska nogometna zveza, Medobčinska nogometna zveza Domžale-Kamnik, Območna nogometna zveza Kočevje in Občinska nogometna zveza Vrhnika. Posamezne nogometne zveze so organizirale lastna ligaška tekmovanja, z združitvijo pa je nastala skupna večja liga MNZ Ljubljana.
V sezoni 1987/88 je v vseh ligah nastopilo natanko 47 ekip iz ozemlja omenjene zveze: Olimpija, Ljubljana, Rudar Trbovlje, Domžale, Slovan, Stol, Svoboda Ljubljana, Medvode, Elan, Slavija, Bela krajina, Ihan, Litija, Radomlje, Svoboda Kisovec, Kočevje, Livar, Črnuče, Usnjar, Mengeš, Apnar, Dob, Ilirija, Tabor 69, Dren, Dolomiti, Mirna, Borovnica, Ježica, Dragomer, Cerknica, Jezero, Ribnica, Šentjernej, Krim, Partizan Lukovica, Enotnost Jevnica, Utok, Rudar II, Šmartno, Belinka, Induplati, Komenda, Enotnost Kamnik, Vir, Termit in Proletarec. Z leti je nato število konstantno padalo in je trenutno na 34. Od prej naštetih klubov jih danes 16 ne obstaja več oziroma vsaj nimajo članske ekipe. Na drugi strani je bilo v zadnjih štirih desetletjih novih klubov ustanovljeno izjemno malo in jih praktično lahko naštejemo na prste ene roke. Če ne štejemo propadov in obnovitev, potem danes v vseh slovenskih ligah nastopa zgolj pet klubov s področja zveze, ki niso igrali že pred slabimi štiridesetimi leti. To so Kolpa (1990), Brinje (2003), Bravo (2006), Trebnje (2009) in Viktorija (2023).
Če gledamo graf, lahko vidimo, da je število klubov v MNZ Ljubljana močno upadalo zlasti v prvih letih po nastanku, medtem ko je v zadnjih dvajsetih letih relativno stabilno. Boleče je zlasti dejstvo, da je večina klubov, ki so po letu 1987 izginili, igralo v najnižjih ligah, kar pomeni, da nam počasi umira baza. Težave s pomanjkanjem klubov v peti ligi pa ne moremo pojasnjevati (zgolj) s pomanjkanjem klubov nasploh, pač pa gre, kot pravilno ugotavljajo še na zvezi, za povezanost s še enim zanimivim pojavom. Klubi iz ljubljanske zveze so relativno namreč zelo močni, zato se praviloma pogosto uvrščajo v višje državne lige, medtem ko precej redkeje iz njih izpadajo. Ko so leta 2019 ustanovili trenutni tretji ligi, je na državnem nivoju igralo 11 klubov s področja zveze. Dobrih pet let kasneje sta že dva več. To seveda pomeni manj klubov za četrto in peto ligo, pri čemer je bil absolutni »nižek« dosežen v sezoni 1998/99, ko je v povsem drugačnem sistemu v najnižjem rangu nastopilo zgolj šest klubov. V zadnjem času je bilo najnižje število sedem, kar je nekakšen minimum in kolikor bi jih bilo tudi letos, če ne bi Kresnice zadnji hip sestopile.
Zanimivo je sicer, da je najmanj klubov iz MNZ Ljubljana nastopalo med leti 2011 in 2013, kar je bila bržkone posledica krize, saj so tedaj propadli Alfa, Ljubljana, Interblock, Bravo in drugi. Ker gre za ljubljanske klube, sem se nato lotil posebne študije še za klube iz samega mesta. Tu so rezultati precej presenetljivi, saj se je izkazalo, da je število klubov v Ljubljani danes bolj ali manj enako tistemu iz časa osamosvojitve. Nekoliko je sicer odvisno od tega, kaj definiramo kot Ljubljano oziroma ali zajamemo tudi klube iz predmestij (denimo iz Podgorice), a če se osredotočimo zgolj na ožje mesto, potem je število povsem identično. Deset. Ob osamosvojitvi je igralo deset ljubljanskih klubov in danes jih je spet toliko. Seveda pa niso vsi isti, saj sta Slavijo in Krim nadomestila Bravo in Viktorija. Slednje odraža zlasti krizo z igrišči, saj svoje tekme oba igrata na istem, medtem ko na Rakovniku in v Vevčah članskega nogometa ne moremo več spremljati. V Vevčah celo igrišča sploh ni več.
Če je število danes enako kot nekoč, pa se je vmes močno spreminjalo. Leta 1993 smo začasno izgubili Ježico, nato sta se 1996 združila Slovan in Slavija, s čimer je slednja sčasoma povsem izginila, leto kasneje pa sta razpadla še šišenski Železničar in Ilirija. S prekinitvijo dela na Šmartnem in izstopom Krima ter nastankom Hermesa je leta 1998 v Ljubljani obstajalo le še šest članskih ekip, večina v prvih treh ligah in celo v ljubljanski ligi ni bilo kluba iz Ljubljane. Leta 2002 se je vrnila Ilirija, tri leta kasneje pa se je število povečalo na osem, potem ko je bilo v peti ligi na kratko ustanovljeno moštvo »Factor Šmartno«, ki je bilo v bistvu B ekipa omenjenega kluba in je v njegovi tipični maniri služilo zgolj nagajanju. Po ustanovitvi Brava in nove druge ekipe Interblocka je število spet naraslo, a je nato sledila huda kriza. Med leti 2010 in 2012 so kot rečeno izstopili oziroma propadli številni klubi in v sezoni 2012/13 jih je nastopilo zgolj pet: Olimpija, Svoboda, Tabor 69, Ilirija in Slovan.
V zadnjem desetletju so se tradicionalni klubi počasi vrnili in dandanes je stanje na tem področju razmeroma stabilno. Poleg števila klubov so razveseljivi tudi rezultati, saj bo imela Ljubljana v novi sezoni kar šest klubov v državnih ligah, kar je največ po sezoni 1993/94, ko jih je bilo sedem. Sploh prvič pa se bo zgodilo, da bomo imeli mestni dvoboj tako v prvi kot tudi v drugi (Slovan-Ilirija) in tretji (Svoboda-IB 1975) ligi. Omenjeni uspehi pa imajo tudi drugo plat. Če je ljubljanski nogomet (z izjemo infrastrukture) na spektakelski ravni trenutno dokaj soliden, pa je katastrofalen na rekreativno-amaterskem nivoju. Trenutno je namreč Viktorija, za katere dolgoročnost projekta ne bi dal ravno roke v ogenj, edini predstavnik mesta z okolico v peti ligi. Prav to je sicer pereča težava ljubljanskega nogometa, saj za razliko od številnih drugih mest obstaja precejšnje pomanjkanje klubov spodaj, nogometna piramida glavnega mesta pa je tako rekoč obrnjena na glavo.
Če je situacija okrog ljubljanskih klubov zanimiva zlasti za ljubitelje ljubljanskega nogometa, pa je objektivno še pomembnejše stanje v slovenskem (nižjeligaškem) nogometu na splošno, sploh ker smo z dosedanjo analizo ugotovili, da so udarec doživeli zlasti klubi izven glavnega mesta, torej na podeželju. Debat na to temo je malo, običajno pa se končajo pri ideoloških puhlicah ali pa celo direktnem zaničevanju problematike. NZS v svojih programih med drugim trdi, da ima »vsak klub pomembno vlogo na nivoju kjer deluje,« da majhni klubi »ponujajo vztrajanje v nogometu in zdravem življenjskem slogu,« da se »z udejstvovanjem v amaterskem igranju dodajo vrednost nogometni igri,« da »brez majhnih klubov nogomet ne deluje optimalno«, in da je njihovo poslanstvo »razvoj nogometne igre vseh nivojev.« Lahko bi citiral še neskončno primerov, a verjetno ste nekako dojeli narativ.
Število nekaj čez 200 je bilo nato dokaj stabilno dolga leta, pri čemer se je spreminjala zgolj struktura.
Obstajajo sicer aktualne analize, ki poudarjajo pomembnost manjših klubov tudi povsem numerično, denimo z vidika števila igralcev v mladinski ligi (skoraj tretjina!), a navezava na bazo večinoma nastopa v preskriptivni obliki v smislu zdravja, množičnosti, priložnosti, vključenosti in podobno. O ideološki spornosti tovrstnih programov sem v preteklosti že pisal, a ker je (ne)resničnost in (ne)uspešnost takšnih navedb izjemno težko meriti, sem se tokrat tega področja, da bi dobil objektivno sliko, lotil še s štetjem vseh slovenskih klubov od osamosvojitve dalje. Dostopnost podatkov je bila zlasti za začetne sezone zelo težavna, pri čemer je denimo NZS sama navedla, da je v prvi sezoni po osamosvojitvi v pokalu nastopilo 297 klubov, kar pa je gotovo napačen podatek. Ročno štetje klubov po ligah da namreč številko malo čez 220, ki pa zaradi kompleksnega starega sistema ni najbolj primerna za analizo in primerjave.
Vzemimo torej raje podatke za drugo sezono, ki se je že igrala po sedanjem sistemu in v kateri je bil tudi dosežen zgodovinski višek samostojnega obdobja. V kolikor se nisem zmotil pri računanju (verjamem, da ne, saj sem vse večkrat preverjal), je v sezoni 1992/93 v Sloveniji igralo točno 229 klubov, 18 v prvi ligi, 16 v drugi, 28 v obeh skupinah tretje, kar 101 klub v četrti (14 v MNZ Ljubljana, 12 v GNL, 13 v EPNL, 14 v MNZ Maribor, 10 v MNZ Celje, 12 v MNZ Ptuj, 14 v MNZ Murska Sobota in 12 v MNZ Lendava) ter 66 v peti ligi. Število nekaj čez 200 je bilo nato dokaj stabilno dolga leta, pri čemer se je spreminjala zgolj struktura. Leta 1998 se je z uvedbo štirih skupin povečalo število tretjeligašev, leta 2004 pa se je z vrnitvijo na dve skupini in ustanovitvijo regionalnih lig pojavil še šesti rang, ki je nato postopoma izginil. V relativno ravni liniji nekoliko izstopa zgolj sezona 2006/07, kar pa je posledica dogajanja v MNZ Celje, saj tam tedaj zaradi premalo prijavljenih klubov sploh niso igrali lige.
Do večjih in pomembnejših sprememb je prišlo šele v obdobju po letu 2012, ko so se, zanimivo, zgodile tudi večje spremembe v vodstvu zveze. Od tedaj namreč število klubov vztrajno in konstantno pada, pri čemer je bilo v sezoni 2011/12 to še 224, danes pa je le še 189. V dobrem desetletju smo torej izgubili več kot 15% oziroma več kot eno sedmino klubov. Odgovornim bi morali ob teh podatkih zvoniti vsi alarmi, sploh če upoštevamo, da smo bili že prej ena nogometno najslabše razvitih držav, o čemer sem že pisal v eni izmed prejšnjih kolumn. Še posebej zaskrbljujoče je, da gre za jasen trend, saj v vsem tem času število niti enkrat samkrat ni naraslo vsaj začasno. Pri tem je potrebno poudariti še, da so hud udarec doživeli zlasti veliki nogometni centri. Za MNZ Ljubljana sem s podatki postregel že zgoraj, še bolj kritične pa so razmere v MNZ Maribor, kjer je bilo v zadnji sezoni pred osamosvojitvijo 41 klubov, v novi sezoni pa jih bo le še 28 (od tega zgolj dva iz samega mesta), kar pomeni več kot 30-odstotni padec.
Grafi sicer običajno ne povedo vsega, a so v tem primeru kar povedni. Zlasti zadnji izkazuje hudo krizo baze slovenskega nogometa, ki je zelo zaskrbljujoča, ne pa tudi presenetljiva. Je posledica številnih faktorjev, ki pestijo slovenski nogomet in družbo na splošno. Ne nujno v tem vrstnem redu so to predvsem mačehovski odnos zveze, popolna ignoranca odgovornih funkcionarjev, pomanjkanje kadrov na vseh nivojih, pomanjkanje perspektive, razkroj lokalnih okolij, komercializacija, centralizacija in koncentracija športa, totalna medijska blokada, konstantno povečevanje birokratskih in zakonskih omejitev, nespodbudna in pogosto direktno uničujoča športna politika, ukinitev nadomestil za prestope, izginjanje pripadnosti klubom, posledičen upad volje za delo v manjših sredinah, interesi večjih klubov in gospodarskih subjektov po nepremičninah, razkroj družbene in socialne odgovornosti, neskladnost s sodobnimi družbenimi vrednotami itd.
Žal na drugi strani prav veliko kontratendenc ne vidim, zato ni verjeti da bi se trendi v kratkem spremenili.
