»Sporting – Real Socieded x« (La comunidad)
Poleg športne je filmska industrija ena največjih in najpomembnejših sodobnih panog popularne kulture, zato ni čudno, da se področji pogosto križata in da so filmi o športu dandanes precej pogosti. Kvantitativno je nogometnih filmov torej ogromno, a njihov nivo precej variira, saj se filmski studii v želji po enostavnem dobičku zlasti ob velikih športnih dogodkih pogosto prilepijo na popularne športe, rezultat česar so številni neizvirni in klišejski filmi.
Najbolj pogosto nogometni film poteka nekako takole: Imamo neko relativno brezvezno, a srčno vaško ekipo z vsaj enim izjemnim talentom, ki pa je nediscipliniran in/ali zapit oziroma ima neke druge osebne probleme, nato pa to ekipo prevzame nov trener, običajno nek bivši znan strateg, ki se je po daljšem premoru ali upokojitvi naselil v ravno tem kraju ter se zdaj želi vrniti v nogomet iz nekih za lase privlečenih razlogov. Omenjena ekipa nato zaigra kot prerojena ter osvojili neko državno, evropsko, svetovno ali kakršnokoli že ligo, prvenstvo ali pokal, pri čemer so formati teh tekmovanj in imena nasprotnikov podrejena čustveni zgodbi in laičnim gledalcem ter posledično smešna ter povsem nelogična. Če malo karikiram, potem ko moštvo v polfinalu premaga Jugoslavijo, jo v finalu čaka Real Madrid. Na koncu trener, ekipa in lokalna skupnost dobijo zadoščenje ob tako želeni lovoriki, gledalec moralno sporočilo, da srce in volja premagata denar, glavni zvezdnik pa trenerjevo hčer ali neko drugo dekle, ki ga prej ni cenilo.
No, o takšnih filmih ne bom pisal. Prav tako tudi ne o drugem izmed najpogostejših tipov nogometnega filma, to je film o izjemnem posamezniku, ki se je od lokalne anonimnosti prebil do najboljšega na svetu. Tu gre zgodba običajno nekako tako, da nek mlad talentiran nogometaš, čigar potenciala pa ne starši ne trenerji sprva ne opazijo, z lastnim delom in voljo napreduje vse od lokalnega kluba do največjih evropskih velikanov. Pot vmes običajno zaustavi kaka poškodba ali podoben zaplet, a se bodoči zvezdnik iz tega vrne še močnejši. Da bi bila zgodba popolna, je v glavni vlogi običajno kak revež iz zafurane družine, Afričan, Južnoameričan, Indijec, lokalni imigrant ali v zadnjem času tudi dekle. Podobno kot v prvem tipu filma se tudi tu dogodki pogosto odvijajo na povsem nerealen način ter z neobičajno hitrostjo, denimo da glavni protagonist po številnih letih igranja v »beton ligi« kar čez noč preskoči med elito. Med solidnejše, a še vedno precej šablonske filme tega tipa sodita denimo klasiki When Saturday Comes (1996) in Goal (2005), kjer junaka prestopita v Sheffield United in Newcastle.
Ko odmislimo takšne filme ter raznorazne otroške bizarnosti o tem, kako nogomet igra domači pes, pa še vedno ostane kar nekaj nogometnih filmov, ki se tematike lotevajo tudi na drugačne načine. Ker mi je bližje raziskovanje nogometa kot pa filma, se bom v nadaljevanju osredotočil predvsem na zgodbo in pripovedne elemente filmov, precej manj pa na montažo, barve, osvetlitev, postavitev kamere, mizansceno in podobno. Prav tako bom za filme pisal zgolj naslove in letnice, ne pa tudi režiserjev. Sploh zadnje čase se namreč rado v filmskih kritikah filmom v obliki svojilnega pridevnika dodaja še ime režiserja oziroma »avtorja«. Praksa izhaja iz petdesetih let v Franciji, kjer so tamkajšnji kritiki želeli film ustoličiti kot umetnost in so torej analogno z vso umetnostjo potrebovali avtorja oziroma genija, ki stoji za umetnino. Kar se mene tiče, je zlasti sodobni film bolj obrt, znotraj katere imajo poleg režiserja izjemno pomembne vloge tudi številni drugi, denimo scenarist, kostumograf, scenograf, masker, montažer, producent, direktor studia in tako dalje.
Zlasti v zadnjem času so v svetu relativno popularni zgodovinski filmi o nogometu, v katerih so na romantičen način prikazani pionirji nogometne igre in njihova vsakdanja življenja. Nogomet v teh filmih običajno nima ekskluzivne vloge, pač pa se prepleta z vprašanji in problemi tistega časa. Za absolutno klasiko na tem področju velja srbski film Montevideo, bog te video! (2010), ki opisuje pot jugoslovanske reprezentance na svetovno prvenstvo v Urugvaju leta 1930. Posnet je bil po knjigi športnega novinarja Vladimirja Stankovića, ogledalo pa si ga je več kot pol milijona ljudi, s čimer velja za najbolj gledan srbski film. Velikemu uspehu sta sledila serija v treh delih ter grandiozni drugi del Montevideo, vidimo se! (2014), za katerega so porabili 5,4 milijona dolarjev. S tem proračunom so »Urugvaj tridesetih« pričarali na Tenerifih, popolno prenovo pa je doživel tudi nižjeligaški stadion v Paraćinu, ki je »glumil« slavni Gran Parque Central. Publiko so očarali odlični igralci, sijajni vizualni elementi in kostumografija ter seveda zgodba z veliko nogometa, seksa ter mladih fantov in deklet. V zgodovinskem smislu ima film tudi nekaj pomanjkljivosti, med katerimi še posebej izstopa barva dresov, saj je reprezentanca kraljevine v resnici igrala v modrih, v filmu pa so, enako kot današnji srbski, rdeče barve. Popularnosti filma so v Srbiji sledili še nekateri podobni zgodovinski projekti iz drugih športov, denimo košarke, tematike pa so se lotili tudi v drugih državah, na primer v Makedoniji, kjer je glede na nivo tamkajšnje filmske produkcije nastal odličen film Treto poluvreme (2012), ki govori o SK Makedoniji v času druge svetovne vojne.
S podobno temo se ukvarjajo tudi nekateri tuji filmi, denimo nemški Der ganz große Traum (2011). Slednji opisuje dogajanje v Braunschweigu, kamor je konec 19. stoletja nogomet prinesel angleški učitelj. Glavno vlogo v filmu igra Daniel Brühl, ki ga ljubitelji nemškega filma gotovo poznajo, saj nastopa v skoraj vsakem drugem tamkajšnjem filmu. Tudi ta film vizualno precej izstopa, medtem ko samo dogajanje ne ponuja kakšnih posebnih presežkov. Med drugim je poudarjena zlasti nazadnjaška komponenta okolja, ki ni pripravljeno na športne novotarije v šoli, s čimer film spomni na podobno dogajanje v Sloveniji na prelomu stoletja. Vsebinsko bolj intenziven, a ne posebno globok, pa je film Das Wunder von Bern (2003), ki predstavi pot nemške reprezentance do naslova prvaka leta 1954. Sodobnemu gledalcu bo poleg starinske nogometne igre verjetno zanimiva tudi vloga glavnega zvezdnika Helmuta Rahna, ki je kot najboljši nemški igralec tistega časa igral za Rot-Weiss Essen, kar bi bilo danes povsem nepredstavljivo. Za ljubitelje angleške mainstream produkcije pa je tu še Netflixova serija The English Game (2020), ki predstavi začetke nogometa v Angliji ter tedanje pionirje na čelu z Arthurjem Kinnairdom.
Za sladokusce lahko tu omenim še dva stara, danes bi rekli propagandna filma, z močno politično noto. Prvi je komunistični Udar! Eše Udar! (1968), v katerem fiktivno sovjetsko moštvo Zarja iz Leningrada nastopa v prav tako fiktivnem pokalu severnih morij, v katerem se odločilna finalna tekma konča z remijem 4:4. Drugi pa je nacistični Das große Spiel (1942), v katerem se glavni junak z moštvom Gloria 03 prebije do finala državnega prvenstva na veličastnem olimpijskem stadionu v Berlinu. Na poti do tja okusi slavo in ljubezen, a nato ne prestopi v kak močnejši klub, pač pa se vrne v domače okolje k ženi, ki je ne ljubi, saj je najpomembnejša vrednota zanj zvestoba. V prav posebno kategorijo sodi še film United Passions (2014), ki ga je ob svoji stoletnici financirala FIFA, eno glavnih vlog pa igra znani francoski igralec Gerard Depardieu. Film je tako slab, mnogi prizori pa tako groteskni in patetični, da sva ga s prijateljem začela obravnavati kot satiro in je postal odličen. Najboljši moment je, ko si vodilni možje v gostilniškem vzdušju neke zakotne pariške sobice izmislijo ime FIFA.
Povsem drugačen vidik nogometa raziskujejo nekateri angleški filmi, kot denimo I.D. (1995), pravi dragulj o izmišljenem južnolondonskem klubu Shedwell, oblikovanem na podlagi Millwalla. V glavnih vlogah so navijači in policisti, ki se infiltrirajo v navijaško gibanje, pri čemer film raziskuje zlasti psihološko komponento oziroma mejo med opravljanjem službene naloge in čustveno pripadnostjo klubu ter navijaški skupini. Nekateri policisti se tako zelo poistovetijo s klubom, da eden od njih za nogometaša, ki ga prej sploh ni poznal in ga nikoli ni videl igrati, sčasoma povsem iskreno izjavi, da gre za najboljšega igralca, kar jih je klub kdaj imel. S problematiko huliganizma se na povsem drug način ukvarja še ruski Okolofudbola (2013), v katerem so prikazane grobe in surove scene iz življenj nekaterih najbolj vnetih navijačev moskovskega Spartaka. Za konec pa je tu še italijanska klasika Ultrà (1991), v kateri navijači Rome potujejo na gostovanje k Juventusu, a do same tekme pravzaprav niti ne pridejo oziroma je ta povsem irelevanatna, saj se film (glede na narativ povsem pravilno) ukvarja z vsem ostalim.
Z navijaško problematiko se ukvarjajo tudi določeni filmi iz bližjega okolja, pri čemer je na prvem mestu nedvomno neponovljiva hrvaška mojstrovina Metastaze (2009), ki opisuje štiri tako ali drugače propadle navijače Dinama v depresivnem okolju Zagreba konec devetdesetih. Hvalospeve je za upodobitev zafrustriranega nacionalističnega glavnega junaka Krpe požel zlasti Rene Bitorajac, film pa ponudi tudi nekaj legendarnih citatov kot denimo: »U ovom četničkom gradu još su komunjare na vlasti.« Omenjeni film je dobil nadaljevanje ZG80 (2016), ki se sicer dogaja pred prvim delom oziroma točneje v času tik pred razpadom nekdanje države, poleg tega pa so Hrvati posneli še nekaj drugih manj odmevnih filmov o nogometu. Zanimiv je denimo omnibus Sex, piće i krvoproliće (2004), ki opisuje tri zgodbe, ki se odvijajo na dan večnega derbija med Dinamom in Hajdukom. Podobno kot v Srbiji tudi na Hrvaškem v zadnjih letih veliko vlagajo v filmsko produkcijo, pri čemer naj bi v prihodnjih letih v Jastrebarskem zgolj kakih 20 kilometrov od Slovenije zgradili ogromen filmski studio v vrednosti 60 milijonov evrov. Če bo projekt uspel tako kot napovedujejo, sploh ne gre dvomiti, da bodo tudi Hrvati v kratkem posneli še kakšen nogometni velikoproračunski projekt, saj ima nogomet v tamkajšnji družbi in kulturi za razliko od slovenske prav posebno vlogo.
Nasploh lahko v tujini spremljamo, kako se nogometna tematika redno vključuje v povsem običajne filme raznoraznih žanrov in zvrsti. Lep primer je španska črna komedija La comunidad (2000), ki nima praktično nobene povezave z nogometom, a enega najbolj ikoničnih momentov v njej predstavlja stava ne tekmo med Sportingom iz Gijona in Real Sociedadom, za katero eden od glavnih junakov ekstatično napove remi. Španci imajo pač radi nogomet, zato se ta v njihovih filmih tako ali drugače redno pojavlja. Enako ali še bolj to velja tudi za Latinsko Ameriko, zlasti Brazilijo in Argentino, kjer je denimo film Superclasico (2011) dobil takšno ime, pa čeprav pripoved v osnovi sploh ne govori o derbiju med Riverjem in Boco. V tujih filmih se torej pogosto omenjajo klubi, igralci, derbiji, stadioni in podobno, četudi ti v filmu nimajo nobene pomembne vloge. Tam namreč nastopajo zgolj kot del kolektivnega družbenega imaginarija, kot denimo nek znan most, Picasso, Britney Spears ali porsche.
V slovenskih filmih tega skorajda ni. Kot izjemo, ki potrjuje pravilo, lahko navedemo komedijo Hvala za Sunderland (2012), ki je prejela celo nagrado za najboljši slovenski film. V filmu glavni junak napove, da bo Sunderland osvojil angleški naslov, kar se nato tudi dejansko zgodi, zaplet pa se nato vrti okrog dobitnega stavnega lista. Nekaj zelo podobnega torej kot že omenjeni La comunidad, le da tokrat ne nastopajo lokalni klubi, temveč angleški Sunderland. To lepo kaže, da je v Sloveniji laičnemu gledalcu (ali pa morda zgolj scenaristu in režiserju?) bližje in bolj poznan nek nepomemben angleški klub kot pa lokalni predstavniki. Da mu je torej Premier liga bližje kot SNL. Bi lahko film svoje sporočilo podal na enak način, če bi namesto Sunderlanda nastopal denimo Aluminij? Bi bil film enako uspešen, če bi bil naslov Hvala za Aluminij? Bi ga kritiki ocenili enako? Bi dobil nagrado? Na ta vprašanje je težko odgovoriti, marsikdo, zlasti med tistimi na odgovornih položajih, pa si verjetno misli, da ne.
Lep primer je kultna angleška nanizanka Samo bedaki in konji, ki je v originalu tako smešna, da je pravzaprav neverjetno, kako so jo lahko Slovenci sploh uspeli pokvariti. Tukajšnja priredba Brat Bratu je namreč upravičeno požela skoraj same negativne komentarje, snemanje pa so prekinili po zgolj trinajstih epizodah. V sam koncept se tu ne bom preveč spuščal, smešno (in to je edino, kar je smešnega v povezavi s to serijo) pa je že to, da so glavna junaka iz peckhamskih domačinov spremenili v mariborska priseljenca v Ljubljani, pri čemer niso razumeli, da je ravno identiteta »lokalnih luzerjev« eden glavnih komičnih elementov originalne serije. V Sloveniji očitno filmski ustvarjalci še vedno mislijo, da je lik smešen, če mu dodaš neko telesno hibo ali pa štajerski naglas. Tako je tudi odlična šala o tem, kako je oče glavnih junakov govoril, da bo Millwall nekoč osvojil pokal, postala neka brezvezna neumnost o tem, kako bo slovenska reprezentanca osvojila svetovno prvenstvo. Če bi se serija po analogiji Peckhama dogajala v Mostah, Fužinah, Vevčah ali kaj podobnega, bi tisti pokal (ne) osvojila denimo Svoboda, na hodniku pa bi namesto šala Crystal Palaca visel šal Slovana ali nekega podobnega lokalnega zavoženega kluba.
Slovenska kinematografija ni nikoli bila na kdove kako visoki ravni. Medtem ko je prvi film na svetu opisoval odhod delavcev iz tovarne v Lyonu, je bil prvi slovenski film Odhod od maše v Ljutomeru (1905), prvi celovečerec pa V kraljestvu Zlatoroga (1931), skratka v kraljestvu, ki je karseda daleč od zelenih nogometnih travnikov. Glede na vse skupaj niti ni čudno, da je stanje takšno kot je. Glede na to, kaj se običajno snema, se mi včasih zdi še dobro, da se za filmske projekte ne zapravlja preveč denarja, toda če odmislimo realne akterje in realne probleme, bi v teoriji tudi v Sloveniji lahko posneli marsikaj zanimivega. Sploh kar se tiče zgodovinskih filmov, v katerih se lahko dogodke predstavi precej lepše, večje in pomembnejše, kot so v resnici bili, saj gre konec koncev za fikcijo. V slovenskem nogometu nekih velikih klubskih uspehov v daljni zgodovini resda ni bilo, bi se pa vseeno dalo naplesti zanimive zgodbe okrog določenih dogodkov in akterjev. V nekaterih drugih kolektivnih športih je bilo morda še celo več uspehov, a če nimamo niti filmov o smučanju, potem preveč res ne moremo pričakovati. Kljub vsemu upam, da bomo nekoč morda posneli tudi kak nogometni film ter tudi ali še bolj, da nam takrat ne bo žal, da smo ga.