Sudijske lakrdije na utakmicama, dijeljenje kartona i sankcionisanja na samim utakmicama za potrebe drugih klubova, dosuđeni kazneni udarci, politika u svim porama saveza, dijeljenje saveza na entitetsko odlučivanje, preglasavanja po nacionalnom ključu, način izbora svih komisija, zaštićene sudije koje mogu da se ponašaju kako žele, jer znaju da šta god da urade neće biti kažnjeni, samo su neke od stvari koje su obilježile ovu sezonu.
(Izjava FK Olimpik Sarajevo ob izstopu iz lige)
Po skoku v Avstrijo in izletu na Hrvaško tokrat nadaljujejo s pregledom nogometa v Bosni in Hercegovini. Bosanski nogomet je po vojnah dolgo časa veljal za nekakšno polamatersko eksotiko, a se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Na bolje. Seveda v bosanskem nogometu ob tem vztrajajo tudi še številne nezavidljive prakse, ki pa so večidel povezne s politično situacijo in tem, da je postdaytonska Bosna praktično nefunkcionalna država. Kar se tiče kvalitete in financ, je napredek vsekakor očiten, saj je v letošnji sezoni Zrinjski v evropskih tekmovanjih dosegel največji uspeh po osamosvojitvi, pred dnevi pa je liga dobila novega razmeroma močnega sponzorja, zato je prav, da nekaj prostora posvetimo tudi dogajanju v tej državi.
Bosanski klubski nogomet ima dolgo in bogato tradicijo, saj so se zlasti v Sarajevu močni klubi oblikovali že pred prvo svetovno vojno, hkrati in posledično s tem pa se je skozi desetletja razvila tudi pestra in globoka nogometna kultura, tako da so z nogometom in nogometnimi rivalstvi prežete praktično vse pore bosanske družbe. Žal so bila ta rivalstva v zadnjih desetletjih pogojena predvsem etnično, kar je kakopak odraz ostre politične razcepljenosti, ki dolgo časa ni omogočala niti skupnih športnih tekmovanj. Enotna liga BiH se igra od leta 2002, njen format pa se je v zadnjih letih kar nekajkrat spremenil. Od leta 2018 se igra 12-članska liga s trikrožnim sistemom, torej to, kar smo v Sloveniji poznali pred letom 2003. Prej je v tekmovanju dlje časa nastopalo 16 ekip dvokrožno, a so vodilni menili, da bodo s krčenjem dosegli koncentracijo in povečanje kvalitete.
Po nekaj letih tekmovanja po novem sistemu so mnenja v državi glede tega precej deljena. Po eni strani so uspešni rezultati vodilnih bosanskih klubov za marsikoga potrdili pravilno usmeritev in upravičili spremembe, po drugi pa je trikrožni sistem zaradi neparnega števila domačih in gostujočih tekem številnim še vedno nelogičen in nepošten. Nekateri zato pozivajo k dodatnemu krčenju na 10, medtem ko spet drugi, zlasti ljubitelji lokalnih derbijev in prisotnosti različnih klubov, navijajo za povratek na staro stanje. Ob reformi je bila namreč liga dejansko precej osiromašena, saj so tedaj med drugim izpadli Borac, Slavija in Velež, torej trije izmed velikanov bosansko-hercegovskega nogometa. Izmed omenjenih potencialnih sprememb je sicer precej bolj realno krčenje na 10 klubov, ki ga po anketah podpira kar tri četrtine navijačev in o čemer naj bi po pisanju tamkajšnjih medijev resno razmišljali tudi na NSFBiH.
Kar se tiče zastopanosti klubov, ta v zadnjih letih zopet precej variira. Pred nekaj leti je izpadel legendarni Čelik iz Zenice, ki se ga marsikdo spomni še iz zlatih jugoslovanskih časov, lani pa se mu je v nižji ligi pridružila tudi Sloboda Tuzla, verjetno najpopularnejši klub v državi, ki še nima naslova državnega prvaka. Veliko četvorko tako tvorijo Željezničar, Sarajevo, Zrinjski in Borac, tu je še popularni Velež, potem konstantno solidni Široki Brijeg iz malega hrvaškega mesta v Hercegovini, v ligi pa igrajo tudi nekoliko bolj nenavadni klubi, kot sta denimo Tuzla City in Zvijezda 09. Prvi je tipičen bosanski privatni projekt Almirja Husića, ki je v ta namen preimenoval in preselil Slogo Simin Han, drugi pa je nekakšna promocijska izpostava srbskega turističnega Etno sela Stanišići, ki sicer svoje tekme igra v rudarskem mestu Ugljeviku, čigar mestni stadion je na dražbi kupil Boris Stanišić.
Bosanski velikani se trenutno nahajajo v precej različnih položajih. Zgodovinsko eden najuspešnejših klubov, sarajevski Željezničar, se ubada s hudimi finančnimi težavami, zaradi katerih ni pod vprašajem zgolj licenca za nadaljnje tekmovanje, pač pa celoten obstoj kluba. Zadnji posel s Saudijci je padel v vodo, zato v vodstvu spet mrzlično iščejo novega investitorja. Povsem drugačna pa je situacija v banjaluškem Borcu, ki s precejšnjo politično in finančno podporo koraka proti novemu naslovu državnega prvaka. Nogometno zvezo BiH obvladujejo Srbi na čelu z Vicom Zeljkovićem (nečak Milorada Dodika), tako da lahko Borac kot osrednji srbski klub v državi računa na vse privilegije, ki pritičejo tovrstni razporeditvi sil. Borcu tako težko konkurira celo osemkratni prvak Zrinjski, ki trenutno zaostaja že za velikih sedem točk, kaj šele Sarajevo, ki je pod novim malezijskim vodstvom napovedovalo velike stvari, a se je moralo po dveh naslovih kmalu zadovoljiti s povprečnostjo.
V tekmovalnem smislu je bosanska liga vsekakor zelo zanimiva, še več, lahko jo označimo celo za eno najbolj zanimivih lig v Evropi. V zadnjih petih letih so jo osvojili trije različni klubi, še dva pa sta se uspela povzpeti do drugega mesta. Najbolj konstanten je bil v tem obdobju Zrinjski, pa še ta je leta 2021 s petim mestom ostal celo brez evropskih tekmovanj. Mostarski plemiči so sicer nase opozorili predvsem v letošnji evropski sezoni, poleg njih pa so v evropskih tekmovanjih v zadnjih letih nastopali še Borac, Željezničar, Sarajevo, Tuzla City, Velež, Široki Brijeg in celo Radnik iz Bijeljine, ki se je tja uvrstil leta 2019, potem ko je brez licence ostal Željezničar. Liga je torej dokaj izenačena, kar se kajpak pozna tudi pri dnu, saj se tudi solidna ekipa lahko hitro znajde v boju za obstanek. Že omenjeni Radnik je tako kmalu po igranju evropskih tekem denimo izpadel, nekaj podobnega pa bi se lahko letos pripetilo celo Željezničarju, ki ima pred predzadnjim trenutno zgolj točko prednosti.
Po podatkih za prejšnjo sezono je imel najvišji proračun Zrinjski s prihodki v višini približno 9 milijonov konvertibilnih mark, sledili pa so mu Sarajevo (8,5), Borac (6), Željezničar (5) in tako dalje.
Nekoliko manj zanimiv je bil v zadnjem času pokal, ki so ga večinoma osvajali zgolj največji klubi. To je v veliki meri povezano s sistemom tekmovanja, saj imajo prvoligaši nastop tam zagotovljen avtomatsko, medtem ko se ostali vanj uvrščajo prek kantonalnih pokalov (Federacija) oziroma »Kupa Republike Srpske« (RS). Prvoligaši in štirje najboljši drugoligaši so v prvem krogu (šestnajstina finala) nosilci, zato prostora za presenečenja ni prav veliko. V zadnjih letih je največji uspeh uspel Krupi, ki se je leta 2018 prebila vse do finala, kjer pa jo je s skupnim rezultatom 6:0 odpravil Željezničar. Finale se namreč igra na dve tekmi, kar je v sodobnem nogometu svojevrsten relikt, povezan predvsem s tem, da je država etnično razdeljena in da je brez konfliktov praktično nemogoče določiti prizorišče. Bosanski pokal sicer med gledalci in navijači ni pretirano popularno tekmovanje, na kar med drugim bržkone vplivata zlasti format tekmovanja in pomanjkanje tradicije.
Zanimiv je tudi finančni pregled lige. Po podatkih za prejšnjo sezono je imel najvišji proračun Zrinjski s prihodki v višini približno 9 milijonov konvertibilnih mark, sledili pa so mu Sarajevo (8,5), Borac (6), Željezničar (5) in tako dalje. Borac je letos s številnimi prihodi svoj proračun zagotovo precej dvignil, podobno pa tudi ostali, zlasti manjši klubi, saj je zveza pred sezono podpisala novo donosno pogodbo za prodajo televizijskih pravic. Telekom Srbija je za petletno pogodbo namreč plačal kar 30 milijonov KM (več kot 15 milijonov evrov), torej 6 milijonov KM na sezono, kar je neprimerljivo s slovensko in drugimi podobnimi ligami. Pred dnevi je liga dobila tudi novega sponzorja, stavniško podjetje wwin, čemur je kajpak sledila tudi sprememba imena, tako da se namesto »premijer liga« po novem imenuje »wwin liga BiH«. Močni so tudi klubski sponzorji na čelu z M:tel, ki je bil pred tem nekaj časa tudi glavni sponzor lige.
Po uradnih podatkih UEFE, ki jih je le ta objavila pred nekaj dnevi, je bosanska liga (za sezono 2022/23) po financah na 38. mestu v Evropi (tik za Slovenijo), pri čemer naj bi povprečni proračun znašal približno milijon in pol evrov. Približno dve tretjini tega denarja se porabita za plače, ki so se v zadnjih letih opazno zvišale. To je povezano tudi z načrtno usmeritvijo ob krčenju lige, ko je bilo določeno, da lahko od jeseni 2018 dalje v ligi nastopajo zgolj igralci s profesionalnimi pogodbami. V primerjavi s sosednjimi državami klubi prodajo precej manj igralcev, saj ti niso del tržišča EU, tako da s tega naslova pridobijo zgolj približno desetino proračuna, a zato precej lažje zadržijo kvalitetne igralce. Delež tujcev v ligi je razmeroma majhen, saj je teh zgolj okrog 15 odstotkov, pa še to večinoma v najboljših klubih. Ti lep delež prihodkov dobijo od UEFE (skupaj v povprečju čez 3 milijone evrov na sezono), medtem ko so ostali odvisni predvsem od sponzorjev, saj so dohodki od prodaje kart razmeroma majhni.
Gledanost lige je povprečna. V zadnjih letih ima kljub krizi daleč najbolj poln štadion Željezničar, katerega tekme si je lani v povprečju ogledalo skoraj 7000 gledalcev. Približno pol manj ljudi hodi na tekme Sarajeva, medtem ko je na tretjem mestu s skoraj 3000 gledalci presenetljivo Posušje. Ta hrvaški klub se je pred kratkim prebil v prvo ligo, kjer kljub skromnim financam navdušuje z nadvse solidnimi rezultati, zato se je v tem delu države razvila prava evforija. Precej slabo gledanost imata Zrinjski in Borac, ki ju v povprečju spremlja približno 2500 gledalcev, še nekoliko manj pa jih hodi na tekme Veleža. Solidno gledanost je običajno imela še Sloboda, ki je kot rečeno izpadla, najslabšo pa ima povsem pričakovano njen mestni tekmec Tuzla City, ki pravzaprav nima pravih navijačev. Tudi v tem pogledu je razlika med prvo in drugo liga izjemna, nekoliko pa poleg vsakokratnih novincev izstopa le Jedinstvo Bihać, ki ga v povprečju spremlja okrog 500 ljudi.
Druga liga je v Bosni in Hercegovini sicer razdeljena na dva dela, toda ne geograsko, temveč politično, saj en pokriva teritorij Republike Srpske, drugi pa Federacije BiH. Prva liga FBiH načeloma velja za močnejšo, v njej pa poleg že omenjenega Jedinstva letos igrata tudi dva padla velikana, Sloboda in Čelik, kar tekmovanju daje še poseben draž. Medtem ko je prva na dobri poti do ekspresnega povratka, pa je za Čelikom zanimiva zgodba, saj so v klubu po izgubi licence kljub vsem težavam nadaljevali ter se (brez ustanavljanja novih klubov, združevanj ali kakršnikoli goljufij) junaško prebijali nazaj vse od najnižje lige. Ostali klubi niso preveč zanimivi, niti kaj dosti ambiciozni, čemur kajpak ustreza tudi kvaliteta lige. Poimensko je nekaj zanimivih klubov tudi v prvi ligi RS, predvsem trenutno vodilni Radnik, pa tudi Leotar, Slavija in BSK, a se v tem delu države tudi v nogometu pozna razmeroma slaba ekonomska situacija, ki tradicionalnim klubom ne omogoča igranja med elito.
Licenciranje je v Bosni sicer eden največjih problemov, saj so postopki popolnoma netransparentni in arbitrarni ter povezani z vsakokratnimi političnimi interesi. Čeprav so reflektorji obvezni že kar nekaj let, pa se tudi ta kriterij v zadnjem času koristi povsem selektivno. Leta 2021 je bila Mladost DK izključena iz lige, ker da njen stadion nima reflektorjev, a so nato v ligo povabili Leotar, ki le teh prav tako ni imel. Na zvezi so se potem vlekli ven z razlago, da ima novinec eno leto časa, da uredi stvari, a v ligi denimo še danes igrajo Sloga, Igman in Zvijezda 09, ki tega kriterija še vedno ne izpolnjujejo. Infrastruktura v državi je tudi sicer skromna, razen lanskih menjav zelenic ter občasnih prenov pa kakšnih večjih posegov v prvoligaške stadione v zadnjih letih ni bilo. Najlepši in najbolj urejen stadion v državi ima drugoligaš Čelik, pohvaliti pa gre tudi Velež, ki sam postopoma gradi svoj stadion v Vrapčićih. Poleg slednjega se je po letu 1991 zgradil le še stadion Otoka v Sarajevu.
Zanimiv je tudi pogled na tekmovalna pravila, saj ta pogosto med seboj sploh niso usklajena. Poleti je tako prišlo do zelo zanimive situacije, ko prvak Republike Srpske, Krupa, ni dobil licence, tako da bi po srbskih pravilih drugoligaškega tekmovanja drugouvrščeni klub moral igrati dodatne kvalifikacije za napredovanje z enajstim iz prve lige, Leotarjem. Toda do tekem nato nikoli ni prišlo, saj nacionalna zveza pravil enostavno ne priznava. Klubi tako pogosto ne vedo, za kaj točno se sploh borijo, pa tudi v kolikor vedo, ni nujno, da se pravila v praksi potem tudi upoštevajo. Veliko je namreč odvisno od vsakokratnih interesov (pod)zvez. Leta 2020 se je liga med epidemijo denimo končala predvsem zato, ker so vodilni v srbskem delu želeli v evropska tekmovanja potisniti Borac, ki bi lahko v primeru nadaljevanja svoje mesto na terenu izgubil. Vse to precej negativno vpliva na javno podobo ligaških tekmovanj, za kar svojevrsten del krivde nosi tudi javnost, ki tovrstnih pojavov noče ožigosati, dokler se dogajajo klubom ostalih entitet.
Kar se tiče navijaškega telesa, mi kakšnih natančnejših podatkov žal ni uspelo najti, saj se zdi, da na to temo doslej še ni bilo objavljena nikakršna raziskava. Tradicionalno za najpopularnejša kluba veljata Željezničar in Sarajevo, pri čemer za samo glavno mesto velja, da naj bi imel slednji več navijačev v centru, prvi pa v predmestjih. Glede na vse kazalce zadnjih let, zlasti pa število članstva in gledanost, se zdi, da je Željezničar popularnejši, pri čemer je njegova priljubljenost precejšnja tudi izven Sarajeva. Približno tretjina navijačev kluba prihaja iz drugih mest, veliko denimo iz Konjica, zato je manjšim prvoligaškim klubom še posebej težko pritegniti publiko. Pripadnost ostalih klubov je precej bolj lokalna, a se zlasti v zadnjih letih številni med njimi zavedajo pomembnosti odnosov z navijači, zato je njihovo delovanje na tem področju vse bolj aktivno. Velež in še nekateri drugi klubi v svojih trgovinah ponujajo številne zanimive artikle, o kakršnih lahko večina slovenskih navijačev zgolj sanja.
Za konec je tu še nekaj statističnih podatkov. Po številu igralcev, ki jih klubi uporabijo vsako sezono, je bosanska liga pri vrhu v Evropi, točneje deveta, saj ta številka znaša krepko čez 30. Povprečna dolžina pogodb znaša zgolj dobro leto, kar je v primerjavi s podobnimi ligami zelo malo, so pa zato igralci v povprečju starejši kot v soseščini. Po lestvici UEFE je liga na 37. mestu, tik za Ferskimi otoki in Islandijo, Zrinjski pa je po klubski lestvici okrog 150. mesta, torej tam nekje kot Olimpija, Maribor in Hajduk. Ostali klubi so uvrščeni precej slabše, kar je pravzaprav nekako pričakovano in v skladu s trenutnim evropskim nogometnim ustrojem, ki privilegira prvake, o čemer sem že pisal na drugem mestu. Izpostaviti gre tudi podatek, da ima bosanska liga tradicionalno najmanj gostujočih zmag v Evropi, kar potem nekateri razlagajo z veliko prednostjo domačega terena (prometne povezave, igrišča), spet drugi, tisti bolj cinični, pa z vplivom dogovorjenih tekem in stav.
Čeprav po večini kazalcev ne odstopa bistveno od evropskega (pod)povprečja, pa je bosanski klubski nogomet na nek način vseeno specifičen, sploh če ga primerjamo z avstrijskim ali hrvaškim. Morda bo kdo rekel, da je to zato, ker sta Bosna in njen nogomet za časom, kar je sploh popularno ironično in avtorasistično stališče med lokalnimi navijači, a gre tu bržkone vendarle bolj za prostorske kot časovne predpostavke. Po eni strani država še ni povsem integrirana v evropski nogometni trg, kar je za povprečnega navijača prej pozitivno kot ne, saj daje nogometu lokalen in domačinski pridih, po drugi strani pa je družba politično in etnično še vedno tako razdeljena, da je posameznemu klubu praktično nemogoče vzpostaviti dolgoročen monopol. Pravzaprav za Bosno velja ravno obratno kot za Avstrijo. V državi je praktično vse narobe, a je ravno zato nogomet nekako soliden, pester, zanimiv. Kot da bi se navijači, igralci, trenerji in ostali nekako iz inata trudili, da ustvarijo vsaj dober nogomet. Če že drugega ni in četudi na zvezi delajo vse, da bi ga pokvarili.
