In hoc signo vinces.
V zadnjih dneh so pri nas spet popularni nogometni grbi. Najprej je novega predstavilo NK Celje, na petkovem žrebu pa so gledalci lahko prvič videli tudi nov logotip prve lige. Že jubilejni deseti po vrsti, če ne štejemo še vmesnih delnih modifikacij, saj so nekateri logotipi nastopali v več variacijah. Za ligo, ki obstaja šele natanko 30 let in v prvem obdobju celo ni imela logotipa, je to zelo veliko, saj pomeni, da se prepoznavni znak tekmovanja spreminja na manj kot tri sezone. Toda pojdimo lepo po vrsti.
Grbi so del nogometnega sveta praktično od začetka oziroma vsaj odkar obstajajo klubi. Klub je elementarna oblika in temelj (evropskega) športa, kot organizacijska oblika pa izhaja iz Anglije, kjer so klubi sprva predstavljali nekakšna aristokratska in meščanska združenja, ki so nastajala iz različnih vzgibov. Družabnih, interesnih, rekreativnih ter včasih tudi povsem praktičnih, kot je zagotovitev prostorov za bivanje buržujev ob njihovih poslovnih potovanjih. Grb je bil sicer obvezen element ob registraciji klubov, a je kmalu postal mnogo več kot formalna nujnost. Pomenil je osnovni identifikacijski element za člane kluba in je imel v javnem življenju podobno vlogo, kot jo ima družinski grb v zasebni sferi.
Zaradi vsega povedanega sploh ne čudi, da so (bili) tudi nogometni grbi v Angliji oblikovani na tak način in še danes lahko na številnih tamkajšnjih grbih opazite to starinsko patino. Poglejte samo grbe Newcastla, Sunderlanda, Blackburna ali še najbolje stari grb Wigana, ki so ga uporabljali še pred kratkim. Številne barve, vzorci, ščiti, čelade, latinski izreki, rože, rastline, pa orli, konji in druge živali, vse to lahko vidite na angleških grbih, ki bolj spominjajo na slavne viteških rodbine kot pa na športne klube. Opazni so številni heraldični elementi in res lahko rečemo, da gre za grbe v pravem pomenu te besede.
A gre tudi za izjeme. Nogometni grbi danes večinoma niso več taki in marsikje pravzaprav taki sploh nikoli niso bili. Zlasti v nemško govorečih državah, pod kulturni vpliv katerih je nekoč sodil tudi naš prostor, je bil razvoj nogometnih grbov precej drugačen. Tam so bili že od vsega začetka zelo popularni preprosti grbi z malim številom elementov. Pogosto so vsebovali stilizirane kratice oziroma inicialke, ki so se prepletale med seboj, običajno znotraj kroga ali ščita, popularna pa je bila tudi oblika zastav. Nekateri nemški grbi se tako v sto in več letih niso pretirano spremenili, le da so kratice namesto zavitih umetelnih oblik v zadnjem času dobile bolj pravilne geometrijske forme.
Tudi pri nas so bili številni grbi še v obdobju med obema vojnama oblikovani v takšnem slogu. Ilirijin grb je predstavljala zeleno-bela zastava z napisom SKI v zgornjem levem kotu, še bolj tipičen pa je bil denimo grb Šoštanja, ki je bil sestavljen iz modro-črnega ščita in napisa SKŠ. Grb trboveljskega Amaterja so krasili velik rdeč A ter črna rudarska kladivo in kramp, kratico v grbih pa so imeli še Hermes, Jadran, Celje, I. SSK Maribor in drugi.
Če so v nekaterih drugih državah številni tovrstni grbi zdržali vse do današnjih dni, pa pri nas praktično ne poznam primera, da bi kak klub kontinuiteto svojega prepoznavnega znaka ohranil tako dolgo. Neko relativno nespremenjeno osnovno obliko svojega grba je dolgo časa negoval mariborski Železničar, ki pa je žal pred nekaj leti dokončno propadel, s čimer se je končala tudi ta tradicija.
Zaradi vsem znanih dogodkov med in po drugi svetovni vojni je tudi na tem področju prišlo do velikih sprememb. Socialistični režim je tudi na področju športa poskrbel za povsem spremenjeno simboliko, tako da so fizkulturna in športna društva dobila tudi povsem nove grbe oziroma znake, ki so imeli s starimi načini oblikovanja le malo skupnega.
Grbi so bili za tisti čas dokaj sodobni, ob imenih klubov pa so bili največkrat kakšni simboli mest, iz katerih so le ti prihajali, le redko pa tudi letnice, saj so bili skorajda vsi klubi tedaj uradno ustanovljeni leta 1945 ali 1946. Za razliko od hrvaških in srbskih klubov, kjer je bila to stalnica, je le redkokateri slovenski klub v grbu nosil tudi rdečo zvezdo. Ta je bila rezervirana le za izrazito delavske klube, kakršna sta bila denimo Rudar ali Železničar.
Treba je tudi priznati, da se je estetskemu vidiku v tem času pripisovalo veliko pozornosti, tako da so bili številni grbi, tudi tisti tako imenovanih manjših klubov, v tam času zelo smiselno in natančno oblikovani. Kot skorajda vsak socialistični simbol so tudi nogometni grbi s svojimi oblikami slavili delavstvo, enotnost, zanos in napredek, zaradi česar še danes delujejo dokaj mogočno. Včasih resda tudi nekoliko mehanično, a spet ne pretirano, zato ne čudi, da so nekateri ostali razmeroma podobni vse do današnjih dni. Zasnova je bila namreč praviloma dovolj dobra, tako da se jih je dalo po osamosvojitvi relativno enostavno posodobiti in tudi tam, kjer do tega ni prišlo, bi se to teoretično večinoma prav lahko dalo storiti.
Nasprotni poskusi, kjer se je šlo v bolj drastične spremembe ter odkrivalo toplo vodo, pa niso bili vselej tako uspešni. Zlasti na prelomu tisočletja so namreč z odkritjem uporabe računalnikov številni navdušenci dobili idejo, da bi klubom pripravili nove grbe, a žal številni med njimi za to niso imeli ne potrebnih programov in ne veščin. Tako smo bili zlasti v nižjih ligah priča številnim grbom z neposrečenimi elektronsko oblikovanimi napisi, senčenji ter prelivanji barv, ki niso delovali moderno ampak predvsem amatersko. Nesreča je doletela tudi nekatere večje klube, pri čemer imam v spominu zlasti grba Korotana s tridimenzionalno žogo ter Bele krajine, v katerega so kopirali in nalepili lik nogometaša, ki resnično ni sodil tja.
Medtem, ko so se pri nas nekateri še igrali z osnovami računalniškega grafičnega oblikovanja, pa je v zadnjih letih na globalni ravni prišlo do mnogo pomembnejših premikov. Tako kot nogometni klubi pravzaprav niso več klubi, temveč podjetja, tako tudi grbi niso več grbi, temveč logotipi. Logotip je medtem postal eden najpomembnejših elementov korporativnega sveta in pravzaprav še edino, kar je zares ostalo od multinacionalk. Podjetja so le še lupine za finančni kapital, dejanska produkcija pa se odvija nekje daleč v »outsourcanih« podizvajalcih tretjega sveta in vse, kar potrošnike povezuje z njimi, so prav (z zakonom zaščiteni) logotipi.
Podobno je tudi v nogometu. Juventus, Inter, Real Madrid, Barcelona, Manchester United in ostali so že davno praktično vse svoje operacije prenesli na PR, svetovalne, marketinške, pravne in druge agencije, njihovi igralci pa niso več »člani kluba« kot pred stotimi leti, temveč nekakšni najemniki, marsikje v pravnem smislu še posebej (ne)posrečeno definirani kot samostojni podjetniki. Tekme so produkti in reklamni panoji za televizijske hiše, navijači pa niso več navijači, temveč potrošniki oziroma odjemalci storitev. Logotipi vse te finančno-blagovne transakcije držijo skupaj, saj so poleg stadionov še ena redkih stvari, ki je ostala od klubov in ki jih vsaj še na površinski ravni loči med seboj. Pa četudi se dandanes dejansko ločijo tako, kot se, prosto po Leninu, med seboj ločita rdeči in rumeni zmaj.
Ker je klub podjetje, ki prodaja blago in ker je grb logotip, ki se na tem blagu pojavlja, je edino logično, da so nekateri največji svetovni klubi svoje logotipe preoblikovali temu početju primerno. Kot eden prvih je eksemplaričen primer sodobnega športno-korporativnega logotipa predstavil Juventus, pred kratkim pa mu je sledil še Inter. Oba »grba« sta takšna, da bi neuki opazovalec brez poznavanja nogometa in tekstilnih firm sploh ne mogel povedati, kaj na dresu je znak športnega opremljevalca in kaj grb kluba. »Grb« Juventusa ali Interja bi namreč prav lahko našili na nek kos modnega oblačila namesto logotipa Armanija, Louisa Vuittona ali kakšne druge blagovne znake, pa ne bi tam deloval prav nič tuje. In to nikakor ni slučajno.
Pri nas smo od tako ekstremnega početja (na srečo) še daleč, dasiravno se v soseščini že pojavljajo podobni primeri. Naj spet omenim Hrvaško, kjer je nov logotip, ki ga sestavljata dve stilizirani in prepleteni črki N, pred kratkim predstavil tretjeligaš NAŠK. V Sloveniji se je medtem za eno modernejših in bolj izstopajočih variant grba odločil Slovan, ki ima po novem v lipovem listu S sestavljen iz treh geometrijskih likov, dveh pravokotnikov in kroga. Med prvoligaši pa večjih sprememb v zadnjem času ni bilo. Predlani je grb modificirala Mura, pa še tam ni šlo za velike spremembe, saj je bila pravzaprav zgolj dodana zlata barva za obrobo. Zanimivo je, da je bil grb sprva narejen zelo površno, saj je bil ob zlati obrobi na delih viden črn rob, napis NŠ Mura pa je bil nekoliko postrani.
Sprememba, ki so si jo privoščili pri Muri, sicer za današnje čase ni tipična, saj grbi postajajo vedno bolj eno- ali dvobarvni, medtem ko so Prekmurci dvema akromatičnima barvama dodali še tretjo, pravo. Za precej bolj pričakovano in s tokom plavajočo spremembo so se prejšnji teden odločili ruski lastniki lanskega prvaka.
Celje grba vsebinsko sicer ni spremenilo, ga je pa prebarvalo, tako da ima zdaj pravzaprav le še eno barvo, temno modro. Ali je zadaj kakšna bolj poglobljena marketinška strategija ali pa gre preprosto za to, da pri opremljevalcu ni bilo drugih kataloških dresov kot temno modrih, verjetno nikoli ne bomo izvedeli. Koper, tedaj sicer še drugoligaš, je predlani umaknil osovraženega kozla ter vrnil stari grb, kakšnega je imel pred tem že dolga desetletja.
In za konec še skok na začetek, k novemu logotipu prve lige. Sodeč po prvih odzivih javnost nad njim ni najbolj navdušena in tudi sam se moram tokrat z njo kar strinjati. Oblikovanje je kot vsaka umetnost seveda subjektivno, zato bom skušal namesto osebnega zgražanja nad plavim žetonom za ročni fuzbal, raje predstaviti objektivni kontekst nastanka. Logotip je namreč tako zelo tipičen za sodobne oblikovalske standarde, da bolj skoraj ne bi mogel biti. Postopek namreč poteka nekako takole. Najprej vzamemo krog in potem prek njega narišemo mrežo črt. Potem po potrebi kakšno črto rotiramo ali odrežemo del krožnice da dobimo želeni simbol. V tem primeru je to enica, ki jo najlažje dobim tako, da eno izmed črt postavimo prečno. Na podoben način so bili narejeni že našteti logotipi in logotip prve lige je le še eden v dolgi vrsti njih.
Morda kar primerno. Le še en logotip za le še eno ligo. Prav veliko ljudi ga na srečo ne bo videlo.
