Tim Dobovšek

Don’t wanna be an American idiot
Don’t want a nation under the new media

(Green Day)

K pisanju pričujoče kolumne so me spodbudili nedavni dogodki v Srbiji. Tamkajšnji mediji so namreč poročali o obsodbi nogometnega sodnika, ki je pred slabimi tremi leti sodil izjemno pomembno in tudi izjemno sporno tekmo Spartak–Radnički. Na njej so domači zmagali z 2:0 in si tako zagotovili nastop v Evropi, oba gola pa so dosegli iz enajstmetrovk, pri čemer je bila druga še posebej nenavadna.

Sodnik te tekme je bil hitro pridržan in zdaj tudi obsojen na 15 mesecev zapora, zanimivo pa je, da ni bil obsojen nihče drug. Sodnik se glede rezultata ni z nikomer dogovarjal, nihče ni nikogar podkupil, v igri ni bilo nobenega denarja, prav tako pa ni bilo nikakršnih nenavadnih vplačil na stavnicah. Tako vsaj izhaja iz srbskih medijev.

Sodnik Srđan Obradović je bil obsojen na 15 mesecev zapora (Foto: Tanjug)

Ob prebiranju tamkajšnjih člankov, vsaj glede na naslove in ton prispevkov, bralec dobi občutek, da je bil sodnik zaprt preprosto zato, ker je dosodil »izmišljen penal«. To se mi zdi kaj malo verjetno. Ali bodo torej po novem v Srbiji (in drugod?) športne sodnike pošiljali v zapor za vsako večjo napako? Na misel mi pade kar nekaj slovenskih sodnikov, ki bi si po teh kriterijih prav tako zaslužili nekaj mesecev na hladnem.

Toda resno, kdo bi sploh še želel postati športni sodnik, če bi vedel, da ga lahko zaprejo za leto ali več, če se zmoti na kakšni pomembni tekmi? Ali pa je zadeva morda drugačna in mediji niso predstavili celotne zgodbe in sodnik ni bil obsojen zaradi smešne enajstmetrovke, temveč zaradi nekih drugih obremenilnih dokazov? O tem se ni pisalo. No, vsaj jaz takšnih člankov nisem našel oziroma bolje rečeno, če obstajajo, mi jih globalni spletni iskalnik ni ponudil.

Spremenila se je zlasti produkcija novic, kjer je postalo važno predvsem, da se slednje objavlja čim hitreje, s čim manj stroški in v čim večjih količinah.

In že smo pri medijih. Podobno kot povsod po razvitem svetu so mediji tudi pri nas v zadnjih letih zlasti s procesi digitalizacije doživeli številne spremembe. Spremenila se je zlasti produkcija novic, kjer je postalo važno predvsem, da se slednje objavlja čim hitreje, s čim manj stroški in v čim večjih količinah. Če se je v zgodovini z razvojem medijev večala specializacija, pa se v zadnjem času dogaja ravno nasprotno.

Namesto, da bi mediji plačevali fotografa, oblikovalca, lektorja in še koga, se zdaj pričakuje, da bo novinar s pomočjo pametnega telefona ter računalnika, s programi in aplikacijami po potrebi poskrbel še za slike, grafe, videoposnetke in vse ostalo, kar pač sodi h člankom, hkrati pa bo pokrival še cel kup različnih tem. Takšno delo resda pomeni manj stroškov, a logično vse prevečkrat pomeni tudi manj kvalitete, saj le redkokdo razpolaga z znanjem, veščinami in tudi tehničnimi napravami v obsegu, ki je nekoč zaobjemal šest ljudi.

Stara spletna stran si.mobil lige

Ker je konkurenca na področju medijev še posebej velika in ker je pri objavi prispevka pomembna vsaka sekunda, pa se ne povečujeta le obseg in količina dela, temveč tudi njegova tempo in hitrost. Tako je bolj kot sama vsebina ali kvaliteta novice pomembno, da se jo objavi, preden to storijo drugi. Zato se izpuščata preverjanje dejstev in lektura, vse pogosteje pa se preprosto zgolj kopira uradne izjave in novice iz STA ali v najboljšem primeru (slabo) prevaja prispevke tujih medijev in tiskovnih agencij.

Ker zlasti pri mlajši generaciji padajo jezikovne bariere, so slovenski mediji zdaj v konkurenci ne le z ostalimi mediji pri nas, pač pa z vsemi mediji po svetu, čemur so se v zadnjem času pridružila še družabna omrežja. Slednja uradno v legalnem smislu sicer niso medij, so pa to de facto, pri čemer ne le opravljajo številne enake funkcije in tako predstavljajo nelojalno konkurenco, pač pa tudi bistveno vplivajo na položaj in delovanje tradicionalnih medijev.

Športni novinarji znotraj novinarskega ceha že tradicionalno niso ravno med najbolj cenjenimi in podoben je tudi položaj športnih medijev v širšem medijskem prostoru.

Vse to sicer velja za medije na splošno, a se mi zdi, da se še posebej izrazito kaže prav na primeru športnih medijev. Športni novinarji znotraj novinarskega ceha že tradicionalno niso ravno med najbolj cenjenimi in podoben je tudi položaj športnih medijev v širšem medijskem prostoru. Ko gre za spremembe v organizaciji in načinu dela so ti tako pogosto najbolj ranljivi, (negativne) spremembe pa v njih pridejo najbolje do izraza. Zaradi specifičnosti področja je tudi kritični pritisk javnosti v takšnih medijih manjši kot drugod.

V nedavni raziskavi o medijih je Matej Rijavec, športni novinar in urednik na MMC denimo dejal naslednje: »Recimo, pri fuzbalu se pač Štajerci z Ljubljančani kregajo med sabo, bolj kakor da bi tebi kaj očitali.« Športni novinarji si tako lažje privoščijo objektivno slabo napisane članke z morebitnimi faktografskimi in slovničnimi napakami kot novinarji na drugih področjih.

Kakšna je torej sploh še vloga športnih medijev v sodobnih družbenih razmerah?

Eden izmed klasičnih pogledov na medije pravi, da naj ti le objektivno poročajo o dogodkih in da naj se do njih ne opredeljujejo. V primeru športa velika večina spremljevalcev resda ne mara pristranskih novinarjev ali komentatorjev, a po drugi strani tudi ne potrebuje objektivnih in suhoparnih poročil. Glavni dogodki v športu so tekme, rezultati, prestopi ter raznorazne odločitve selektorjev ali funkcionarjev. Če naj bo novinar zgolj nevtralen in objektiven posrednik takšnih novic med izvornim dogodkom in javnostjo, potem ga v današnjem času pravzaprav niti ne potrebujemo.

Posnetek zaslona pretočnega predvajanja prve tekme v letošnji sezoni SNL na portalu TViN

Namesto, da novinar sedi pred računalnikom ter kopira stvari, ki so jih objavili raznorazni športni akterji, lahko vse to izvem tudi tako, da preprosto sam »všečkam« in »sledim« profile klubov, lig in zvez, ki me zanimajo. Prav tako ne rabim brati poročila tekme, saj si lahko kadarkoli na portalu TViN za nazaj ogledam posnetek kateregakoli srečanja, na uradnih kanalih lige pa tudi njegov povzetek. Navadni državljani potrebujemo le še dostop do STA, ki se itak financira iz našega denarja, pa bomo glede dostopnosti informacij na istem ali celo na boljšem kot novinar športnega medija, ki ga zaradi stroškov in zamudnosti terenskega dela mnogokrat tako ali tako ne spustijo iz pisarne.

S podobnim problemom se soočajo tudi športni komentatorji, saj se vse pogosteje dogaja, da ob podrobnem spremljanju zlasti internetnih medijev športni navdušenci o klubih, igralcih in trenerjih vedo toliko kot oni. Ali pa še več, še posebej kadar gre za manjša ali manj popularna tekmovanja. Nočem se hvaliti, toda sam sem denimo belorusko ligo spremljal že »preden je bila popularna« in me je ob lanskih prenosih precej zmotil odnos nekaterih (na srečo ne vseh) naših komentatorjev.

Beloruska liga je bila v času prvega lockdowna edina, ki se ni ustavila

Če nekako še razumem, da zaradi opisanih razmer komentator ni najbolje pripravljen na prenos in da posledično ne zna izgovarjati ali sklanjati imen mest in igralcev ter nasploh ve manj od gledalca, pa se mi zdi nedopustno, da tekmovanje, ki ga prenaša, podcenjuje in se iz njega norčuje. Pa to niti ni toliko problem komentatorjev, kot zlasti televizijskih hiš, ki plačujejo milijone za pravice prenosov tekmovanja, ne bi pa zaposlili še enega človeka, ki bi se na to tekmovanje tudi dejansko spoznal. V zadnjem času se mi je večkrat zgodilo celo, da sem gledal tekme, ki komentatorja sploh niso imele, ker ga televizija preprosto ni zagotovila.

S selitvijo prenosov na internet je to morda prihodnost. Pri nas je takšno dogajanje še v povojih, a si prav lahko predstavljam, da v prihodnje televizijska hiša zagotovi zgolj kvaliteten HD prenos, ki ga odpremo v internetni aplikaciji televizijskega ponudnika, hkrati pa se s kolegi, ki skupaj itak vemo več od povprečnega komentatorja, o tekmi pogovarjamo prek kanala na Discordu. Seveda tu nikakor ne želim reči, da so komentatorji slabi in nevedni (no, kakšen je tudi tak), gre preprosto za to, da jih razvoj tehnologije dela vse bolj nepomembne.

Časopisi tako izgubljajo svoj klasični pomen vira informacij, hkrati pa se težko preoblikujejo v nosilce ekskluzivnih vsebin, intervjujev, raziskav in kolumn, saj vse to terja veliko časa in zlasti denarja …

Podobno se denimo dogaja s časopisi, ki jim pada branost tudi, če objavljajo kvalitetne članke, saj je večina novic, ki jih objavijo, ljudem na internetu že dan prej na voljo zastonj. Časopisi tako izgubljajo svoj klasični pomen vira informacij, hkrati pa se težko preoblikujejo v nosilce ekskluzivnih vsebin, intervjujev, raziskav in kolumn, saj vse to terja veliko časa in zlasti denarja, ki se v današnjih razmerah zelo težko povrne.

Ker so (vsaj osnovne) novice ljudem danes večinoma na voljo zastonj (zastonj  v smislu, da plačuješ zgolj dostop do interneta, ne pa tudi medijev), mediji svojih vsebin večinoma ne uspejo monetizirati neposredno. Tudi v Sloveniji smo imeli poskuse tako imenovanih »plačilnih zidov«, denimo projekt Piano, ki je od leta 2012 združeval nekatere vodilne slovenske medije, a so bili vsi takšni poskusi bolj ali manj neuspešni.

Ker povprečni bralci ne bodo plačali za novice, to storijo oglaševalci, kar pomeni, da začne medij svojo vsebino prilagajati njim in ne ljudem.  Posledica so rumene novice in udarni zavajajoči članki, v čemer pri nas eden od športnih medijev še posebej izstopa. Zlasti v začetni fazi implementacije algoritmov za merjenje branosti in klikanosti, se je ta sistem uporabljal izrazito rigidno, pri čemer je bil en všeček pač en všeček, en klik pa en klik.

Predstavitev prvoligašev v klasični tiskani obliki je bila v Sloveniji nazadnje na voljo pred desetletjem

Tako je bil klik nekoga, ki je z zanimanjem četrt ure bral članek, izvedel nekaj novega, bil na koncu zadovoljen s prebranim in si mislil »tole je pa res dober avtor«, enak kliku nekoga, ki je odprl novico (morda ponesreči, zaradi lažnega naslova ali pa zato, ker je bilo v naslovni sliki ob nogometašu dekle z bujnim oprsjem, ki sicer ni imelo nobene povezave s člankom), jo takoj zaprl, bil ob tem slabe volje in si mislil »spet so me nategnili«.

Algoritmi so seveda napredovali in znajo danes prepoznati, koliko časa si bral članek, kateremu delu si se bolj posvetil in podobno. Zlasti v Ameriki znajo tudi že pisati članke, vsaj o tistih najbolj popularnih temah, kjer so novice že dovolj digitalizirane in standardizirane, da se lahko reproducirajo praktično brez novinarjevega posredovanja.

Najbolj direktni rumeni »clickbait žurnalizem« se tako počasi umika bolj sofisticiranim strojno oblikovanim člankom, kar pa za bralca ne pomeni bistvenega napredka. Prej nasprotno, saj namen ni ponuditi več ali bolj točne informacije, temveč predvsem bralca okupirati dlje čase ter mu ob tem servirati več reklam. Takšno novinarstvo gre z roko v roki z nativnim oglaševanjem, umeščanjem izdelkov, vsebinskim trženjem in »branded contentom«, kakorkoli se že temu reče v slovenščini.

V Sloveniji je velik del športnega dogajanja lokalnega tipa

Če se veliki športni dogodki medijsko globalizirajo, digitalizirajo in komercializirajo, pa na drugi strani spektra obstaja precej drugačen problem, ki se v veliki meri tiče tudi slovenskih športnih medijev. To so lokalni dogodki, o katerih globalni mediji ne poročajo in novic o katerih ne moreš preprosto kopirati ali prevesti.

Zlasti v tujini lokalni športni dogodki tamkajšnjim medijem predstavljajo največji »problem«, saj jih je dejansko potrebno pokrivati. V Sloveniji pa je velik del športnega dogajanja takšnega tipa in zlasti v zadnjih letih lahko opažamo velik padec pokritosti. Tu ne mislim le na poročila, pač pa tudi in predvsem na napovednike. Kdaj ste nazadnje brali kak zanimiv ali navdihujoč napovednik slovenskega nogometnega dogodka, ki vas je spodbudil k ogledu? Kdor je bil na tekmi, je bil, kdor ni bil, pa si jo kot rečeno lahko ogleda za nazaj. Kdor vidi članek o tekmi pred njo, pa je bo morda potem tudi pogledal, medtem ko je v nasprotnem primeru pač ne bo.

Sam s tem sicer nimam posebnih težav, saj poznam razporede in vem, kje so objavljeni, vem pa, da sem zamudil že številne zanimive koncerte in druge kulturne dogodke, ker so slovenski mediji objavili zgolj njihovo reportažo, ne pa tudi napovednika. Trdno verjamem, da je podobno tudi v športu in da bi mediji z ustreznim spremljanjem lahko storili precej tudi za slovenski nogomet.

Zagrebške Sportske novosti so imele nekoč tudi slovensko redakcijo, a temu že dolgo ni več tako

Najlepši primer za to je POP TV, ki je v času zakupa prvoligaških pravic cel teden objavljal prispevke o ligaškem dogajanju, medtem ko RTV Slovenija, ki si tako ali tako zasluži posebno kolumno, kot trenutni nosilec pravic na svoji spletni strani članek o aktualnem krogu objavi šele nekaj minut po začetku tekem. Nasploh vsi mediji zadnje čase za tekme prve lige vse večkrat objavijo zgolj isti člančič od STA, medtem ko za tekme druge lige v večini športnih medijev napovednikov in poročil večinoma sploh ni več. Slovenski športni mediji očitno mislijo, da bo slovenski šport forsiral njih in ne obratno, kot se to dogaja drugje v razvitem svetu.

Nahajamo se torej v nekakšni protislovni situaciji. Po eni strani pokrivanje dogodkov in komuniciranje s centralo zaradi sodobnih tehnologij za reporterje še nikoli nista bila tako enostavna kot sedaj, po drugi strani pa so mediji že davno ukinili mreže lokalnih novinarjev in dopisnikov. Isti vzroki, ki novinarjem v teoriji delo olajšujejo, jim ga v praksi tudi jemljejo. Informacijska tehnologija je dogodke namreč približala tudi zainteresirani javnosti in poročanje kot novinarska tehnika je vse bolj preživeto.

Zaradi spremenjenih bralnih navad se dolgih prispevkov večini ne da več brati, za raziskovalno novinarstvo pa tako ali tako ni časa in denarja.

Klasični mediji zato spreminjajo svojo vlogo v družbi in se vedno bolj obračajo k direktni politični propagandi in širjenju določenih resnic. Takšen način medijskega delovanja pa za področje športa ni najbolj ustrezen in se še ni pretirano uveljavil. Najbolj izrazito politični novičarski portali v Sloveniji, tako levi kot desni, denimo sploh nimajo novic iz področja športa, osrednji ljubljanski in mariborski časopis pa sta celo združila športni uredništvi. Tu je še eno protislovje. Ljubitelji športa kot ultimativnega tekmovanja in konflikta, želijo športno sfero hkrati navidezno ohranjati izven in stran od vseh družbenih in političnih konfliktov.

Objektivno športno novinarstvo navijači vse manj potrebujejo, subjektivnega, političnega, celo uravnoteženega pa večinoma sploh nočejo. Zaradi spremenjenih bralnih navad se dolgih prispevkov večini ne da več brati, za raziskovalno novinarstvo pa tako ali tako ni časa in denarja.

Kaj pa potem sploh ostane?

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.