»Druga liga je srž hrvatskog nogometa.« HNTV
Po izletu v Avstrijo tokrat odhajamo na Hrvaško. Tamkajšnji nogomet je marsikomu pri nas še vedno zelo blizu, a le redki poznajo širšo sliko. Primerjave slovenskega nogometa s hrvaškim so zato običajno precej pomanjkljive ali celo zavajajoče, saj ljudje upoštevajo zgolj tisto, kar jim ustreza ali kar povzamejo (slovenski) mediji. Hrvaška je relativno majhna država z izjemno uspešno reprezentančno selekcijo, katere uspehov najbrž ni potrebno naštevati, zato se nekako kar samodejno ponuja kot vzorčni model za druge manjše države. A sam o tem o ne bom pisal. Sporadični reprezentančni nogomet me ne zanima, predvsem pa ne predstavlja bistva. Je kvečjemu takšen ali drugačen odsev baze, torej celotnega nogometnega ustroja v neki državi. Njegovo srž vedno predstavlja klubski nogomet in ta je tisti, ki je zares pomemben.
Hrvaška nogometna liga oziroma HNL je edina kolikor toliko resna nogometna liga z desetimi klubi v Evropi. Se torej celotna nogometna Evropa moti in zgolj Hrvati vedo, kako se stvari streže? Ali pa ni čisto tako in za to obstajajo drugi razlogi? V vsakem primeru je hrvaška liga specifična. Že njen nastanek je specifičen, saj je nastala v majhni državi z bogato nogometno kulturo (za razliko od Slovenije) in velikimi klubi (za razliko od večine ostalih novonastalih držav), tako da je že od vsega začetka prežeta s protislovjem med velikimi navijaškimi željami in pričakovanji ter relativno skromnimi materialnimi pogoji. Hrvati so to protislovje skozi leta reševali na različne načine, na koncu pa so se osredotočili na majhno oziroma že kar minimalno ligo, v kateri naj bi se koncentrirala kvaliteta. Morda bi celo kdo rekel, da gre za nekakšno navidezno ligo oziroma ligo atrap, delujočo na nivoju, ki ga baza realno niti ne more podpirati.
Hrvaška ima namreč realno zgolj štiri prave prvoligaške nogometne klube: Dinamo, Hajduk, Rijeko in Osijek. Ti štirje klubi predstavljajo ne le veliko večino navijaške baze, pač pa tudi zasedajo mesta pri vrhu in igrajo v evropskih tekmovanjih nepretrgoma že od leta 2017, ko se je začelo resno madžarsko vlaganje v Osijek. To je seveda eden glavnih argumentov za majhno ligo, a lahko vse skupaj gledamo tudi drugače. Prav leta in leta forsiranja lige 10 so namreč pripeljala do tega, da imajo Hrvati zdaj zgolj štiri klube. Če bi forsirali ligo 16, bi danes morda imeli celo deset klubov. V vsakem primeru pa na Hrvaškem kronično primanjkuje zanimivih in popularnih (srednje) velikih klubov, s katerimi bi zapolnili mesta v ligi. Pred leti je ena zadnjih resnih raziskav na to temo pokazala, da so regionalni klubi celo v svojih regijah po navijaški pripadnosti daleč izza Dinama in Hajduka. Po eni izmed zadnjih anket je stanje sicer takšno: Hajduk 44,3%, Dinamo 38,7%, Rijeka 11,2%, Osijek 3,1%, ostali 2,9%.
Številni tradicionalni klubi so propadli, pri čemer sem o zgodbi Istre in Uljanika že pisal, zanimiv pa je tudi primer iz Varaždina, kjer sta v času propadanja legendarnega Varteksa nastala kar dva kluba, navijaški Varteks (2011) in Varadžin Škola nogometa (2012), podprt s strani HDZ in hrvaške nogometne zveze. Žalostna usoda Istre in Varteksa je svojevrstna kazen za leto 1992, ko so kluba mimo pravil (in mimo nezaželenih manjših klubov, kakršen je bil denimo Radnik) po regionalnem ključu potisnili med elito. V prvi ligi tako trenutno poleg velike četvorke igrajo še redizajnirani Uljanik, varaždinska nogometna šola, tovarniški Slaven Belupo iz Koprivnice, leta 2009 ustanovljena HNK Gorica, irelevantni outsider Rudeš ter Dinamova filiala Lokomotiva. Njen nekdanji trener Silvijo Čabraja je pred eno izmed tekem z Dinamom dejal, da bodo skušali biti dober sparing partner nasprotniku, sicer pa bi se o tem klubu tako ali tako dalo napisati posebno kolumno. Njeno igranje v prvi ligi ob vseh zabavnih anekdotah predvsem izkazuje, kako malo dajo naši sosedi na poštenost tekmovanj.
Kar se tiče tekmovalnega vidika, hrvaška liga ne sodi ravno med najbolj zanimiva športna tekmovanja, še več, marsikdo bi jo označil kar za najdolgočasnejšo nogometno ligo v Evropi. Vse skupaj je kajpak povezano z vsestransko, zlasti pa finančno in politično, dominacijo Dinama, ki tudi po odhodu Zdravka Mamića ostaja nesporni vladar hrvaškega nogometa. Dinamo je v zadnjih osemnajstih sezonah zmagal vselej razen enkrat, za povrh pa se kot že rečeno tudi v evropska tekmovanja uvrščajo vselej isti klubi. Dominacijo purgerjev je prekinila zgolj Rijeka, ki je pod Gabrielejem Volpijem dokazala, da je z dobro organizacijo kluba in vsaj približno resnimi kadri mogoče storiti marsikaj. Žal je bil tudi ta poslovnež, kot še marsikateri v tukajšnjih krajih, v mestu predvsem zaradi nenogometnih rabot in ko so te propadle, je posledično presahnilo tudi vlaganje v šport. Trenutno torej nič ne kaže, da bi se na vrhu lahko karkoli spremenilo, saj se tudi Hajduk in Osijek ubadata vsak s svojimi problemi, pri čemer so imeli Slavonci v zadnjem času zaradi finančnih težav celo prepoved registracije igralcev.
Razen tega je finančna situacija hrvaških klubov v primerjavi s preteklostjo relativno stabilna, predvsem pa so se v zadnjih letih močno povečali proračuni. Dogajanje po epidemiji sicer nakazuje, da bi se v prihodnje znale pojaviti težave, pri čemer sta poleg Osijeka problematični predvsem še Rijeka in Istra 1961. V lanskem letu je sicer daleč največ zaslužil Dinamo (328 milijonov kun brez prihodkov od prodaje igralcev), nato Osijek (164), Hajduk (118), Rijeka (40) in tako dalje. Po uradnih podatkih, ki jih klubi sporočajo UEFI, je sicer povprečni proračun v ligi šest in pol milijona evrov, pri čemer največji delež pripada sponzorstvom, zelo majhen pa prihodkom od prodaje vstopnic. Tu so seveda izjemno pomembne tudi prodaje igralcev, saj so tovrstni prihodki hrvaškim klubov pred letom 2020 predstavljali celo več kot vsi ostali viri financiranja skupaj, namreč kar 141%. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da je takšen model izjemno nestabilen in da ga vsaka kriza na nogometnem trgu povsem poruši.
Lastnik TV pravic je sicer konzorcij Telekoma, HRT-ja in SuperSporta, športne stavnice, ki je obenem tudi glavni sponzor lige.
V zadnjem letu se je med pomembnejše dohodke vključil tudi denar iz naslova televizijskih pravic, saj je hrvaška liga po dolgi sagi le uspela podpisati novo zelo donosno pogodbo. Njena vrednost letno znaša 11 milijonov evrov, klubi pa si razdelijo 85 odstotkov, konkretno prvak 1,21 milijona, drugouvrščeni 1,14 in tako dalje vse do desetega, ki prejme 645 tisoč evrov. Klubi, kakršna sta Šibenik ali Rudeš, ki se borijo za obstanek in običajno izpadejo, so doslej poskusili ligo igrati zgolj z milijonom evrov, kar pomeni, da lahko samo iz naslova televizijskih pravic že pokrijejo večino proračuna. Lastnik pravic je sicer konzorcij Telekoma, HRT-ja in SuperSporta, športne stavnice, ki je obenem tudi glavni sponzor lige. Na hrvaškem je trg stav namreč liberaliziran, tako da klubi na ta račun zaslužijo kar precej denarja. Med drugim tudi dres Dinama »krasi« napis PSK, ki pomeni Prvo sportsko kladionico. Tekme se večinoma prenašajo na MAXSport tv, po ena v vsakem krogu (tretji izbor) pa je prisotna tudi na HRT.
Glede na proračune in nivo lige je infrastruktura na Hrvaškem milo rečeno slaba. Stadioni so večinoma stari oziroma zastareli, pri čemer so najbolj problematični prav največji objekti. Kantrida bo očitno še dolgo čakala na prenovo, saj se je reški klub medtem že povsem udomačil v trening centru na Rujevici, sicer impozantni Poljud počasi najeda zob časa, maksimirsko strašilo pa je tako ali tako na pol zaprto zaradi nedavne škode ob potresu. V reševanje stadionske problematike se je tako pred kratkim vključila politika, ki je napovedala gradnjo oziroma obnovo desetih stadionov po državi, pri čemer je prva na vrsti zagrebška Kranjčevićeva, (nekdanji) dom (nekdaj) legendarnega Zagreba, ki naj bi služila kot rezervni objekt za čas prenove Maksimira. Kako daleč bo projekt dejansko prišel in ali bo ostalo zgolj pri Kranjčevićevi, bomo seveda še videli, v vsakem primeru pa hrvaška nogometna javnost ni preveč navdušena nad tem, da bi se stadione gradilo z državnim denarjem, sploh ne za klub, ki je v zadnjih letih zgolj od prestopov zaslužil (in pokradel) prek 300 milijonov evrov.
Medtem ko stadionskih načrtov in skic na Hrvaškem nikoli ni primanjkovalo, spomnimo se zlasti napovedi kandidature za EURO 2012, pa je bilo v zadnjih letih in desetletjih izvedenih projektov bore malo. Poleg nekako na tri četrt dokončanega mestnega stadiona v Pulju gre kot svetlo izjemo izpostaviti zlasti nov stadion Pampas v Osijeku, za katerega pa država nima praktično nobene zasluge. Vsaj ne hrvaška država, saj je objekt rezultat madžarskega kapitala, ki kot rečeno obvladuje tamkajšnji klub. Prvo tekmo na novem objektu bosta čez nekaj tednov odigrala Osijek in Slaven, nato pa bodo ljubitelji HNL najbrž spet več let čakali na kako infrastrukturno novost. Za hvalevredno prenovo nekaterih stadionov je sicer poskrbela HNS, ki je vsako leto gostitelju finala pokala uredila stadion, a se da na ta način infrastrukturo popraviti zgolj do določene mere. Poleg tega gre omeniti še zanimiv projekt v Dugopolju, kjer je tamkajšnja občina ne preveč ambicioznemu drugoligašu presenetljivo zgradila vrhunski objekt.
Slaba infrastruktura je močno povezana s še enim perečim problemom hrvaškega nogometa, to je vprašanje licenciranja. Ker želijo Hrvati kot že rečeno držati nek (četudi navidezen) visok nivo prve lige, se posledično dokaj strogo držijo licenčnih pogojev za nastopanje v elitnem rangu. Sem sodi predvsem opisana infrastruktura, saj se od klubov zahteva velik objekt z najmanj 3000 sedišči, reflektorji in še marsičem, česar večina klubov seveda ne izpolnjuje. Rezultat tovrstnih pogojev seveda ni vsestransko izboljšanje infrastrukture, ki je tako ali tako občinska, pač pa dvig naključnih klubov iz Zagreba, ki se v ta namen preselijo na sosednji stadion. To je vsestransko slabo, saj majhne kvartovske klube iztrga iz njihovega naravnega habitata, onemogoča napredovanje klubom iz manjših sredin in nasploh dela nižje lige nezanimive. V drugi ligi (ki se sicer napačno imenuje prva liga) je bil letos denimo razplet bolj ali manj znan že vnaprej, saj je licenco pričakovano dobil zgolj en klub (Rudeš), ki bi torej napredoval ne glede na rezultat. Koga zanima takšno tekmovanje?
Medtem ko lahko v drugi ligi gledalci spremljajo dirko z enim konjem, pa se v nižjih ligah pogosto zgodi celo, da več let zaporedoma ne napreduje nihče, saj pač nihče ne izpolnjuje pogojev. Včasih se tudi zgodi, da kdo pogoje izpolnjuje, pa vseeno ne dobi licence, saj postopki niso transparentni, v ozadju pa se prepletajo številni interesi. O primerih Gorice (2011) in Dugopolja (2012) sem že pisal v eni izmed prejšnjih kolumn, zadnji zanimiv primer pa se je zgodil letos, ko je brez napredovanja ostala Zagora iz Unešića. Slednja namreč ni izpolnjevala kriterija mladinskih selekcij, potem ko je zveza kar sredi sezone spremenila in poostrila pravila, kar je seveda v nasprotju ne le z osnovnim duhom športa, pač pa tudi s statuti HNS in UEFE. Zagora se je seveda pritožila, a neuspešno, pa tudi sicer ji ne bi nič pomagalo. Pred nekaj leti je namreč RNK Split neupravičeno ostal brez licence za drugo ligo, kar je kasneje dokazal na višjih državnih inštancah, a se ni zgodilo nič.
In tako se nekako vračamo k osnovni problematiki. Manjše nogometne sredine na Hrvaškem enostavno nimajo dovolj kritične mase, da bi se lahko enakopravno uveljavile v nogometnem prostoru, ki ga obvladuje interesi velikanov, celotna (nogometna) kultura pa je preveč skorumpirana, pokvarjena in licemerna, da bi se stanje lahko izboljšalo. Hajduk sicer v zadnjih letih veliko govori o borbi proti mraku, a ob tem marsikdo ostaja skeptičen, saj v ponosu Dalmacije niso bili pretirano glasni in kritični, kadar so se krivice dogajale drugim klubom. Prav tako so se pri Hajduku leta in leta pritoževali nad tem, da v ligi igra filiala drugega kluba, potem pa so sami želeli narediti enako v Radomljah. Tako enostavno obstaja razmeroma upravičena bojazen, da bi se tudi Splitčani obnašali enako, v kolikor bi sami imeli monopol in da jih v resnici bolj bolijo lastni neuspehi kot pa krivice. Marsikdo izmed nevtralnih spremljevalcev bi sicer prav rad videl uspehe Hajduka, če ne drugega že zato, da bi se potrdila ali ovrgla omenjena hipoteza.
Ko smo že pri Hajduku, omenimo še privatizacijo nogometnih klubov. Če je soditi po hrvaškem primeru, ta namreč ne pomeni rešitve. Kakšnega posebnega zanimanja za nakupe delnic namreč ni bilo, tako da so Hajduk na koncu kupili kar navijači in mesto Split, ki je pravzaprav zgolj pretvorilo lasten dolg. Če je vključitev navijačev v strukture kluba sicer pohvalna reč, pa se lahko vprašamo, koliko je zadeva realna denimo za Slovenijo, če primerjamo navijaško bazo Hajduka s tukajšnjimi klubi. Koliko denarja bi vložili navijači Celja, Kopra in konec koncev tudi Olimpije? Že na Hrvaškem ostali klubi niso imeli takšne sreče. Če izvzamemo Osijek, ki so ga kupili Madžari, so bili privatizirani še Rijeka, katere situacijo po odhodu Volpija smo že opisali, Zadar, ki je nedolgo zatem neslavno bankrotiral, Šibenik, ki je po številnih menjavah lastnikov in izpadu v drugo ligo trenutno na robu propada, Cibalia, ki že nekaj let životari ob ogromnih dolgovih, ter Istra 1961, ki je pod ameriškim vlagateljem skoraj propadla, nato pa se je rešila tako, da je postala filiala Alavesa.
Manjši klubi so po privatizaciji torej bodisi propadli, bodisi igrajo v drugi ligi. V slednji trenutno igrajo trije formalno profesionalni klubi, poleg do grla zadolženih Šibenika in Cibalie še reški Orijent, pri čemer pa je zlasti status slednjega takšen predvsem na papirju. V drugi ligi namreč na plano udari vsa beda hrvaškega nogometa, saj so gledanosti nizke, infrastruktura slaba, tekmovanje pa zaradi opisanega licenciranja nima pravega tekmovalnega naboja. Razen omenjenih treh klubov 12-člansko ligo zapolnjujejo širši javnosti manj zanimivi kolektivi, pri čemer običajno prednjačijo raznorazni zagrebški projekti. Čeprav gre za milijonsko mesto, Zagreb ne premore kakšne navijaške razcepljenosti ali rivalstva, tako da omenjene klube spremlja zgolj maloštevilna publika. Če je povprečna gledanost Dinama v HNL dobrih 6000, pa zagrebške drugoligaše spremlja zgolj nekaj več kot 100 ljudi. Nekoliko izstopa le Rudeš, ki pa se bo moral v prvi ligi preseliti na drugi konec mesta in bo tako izgubil še tiste nekaj malo lokalne baze, ki jo ima. Povprečna gledanost prve lige je sicer čez 4000, druge pa zgolj 350, pa še to predvsem po zaslugi Cibalie in Orijenta.
Gre za zanimiv klub s Sušaka, vzhodnega dela Reke, ki ima solidno lokalno podporo in simpatičen stadion na Krimeji, nazadnje pa je med elito igral daljnega leta 1997. Rivalstvo z Rijeko izhaja še iz časov, ko je bilo mesto razdeljeno med dve državi, ki ju je ločevala Riječina, a se kluba le redko znajdeta v istem rangu. Klub je pred časom igral kvalifikacije za elito, a bil neuspešen, trenutno pa nič ne kaže, da bi se v kratkem lahko vrnil. Razen tega mestnih rivalstev na Hrvaškem ni, kar je po svoje tudi logično. V državi, kjer so vsi Hrvati, HDZ-jevci in katoliki, mestnih derbijev res ne potrebuješ. No, šalo na stran, HDZ ima dejansko velik vpliv v hrvaškem nogometu, vodstva večine klubov in lokalnih podzvez so tesno povezana s to stranko in še pred nekaj leti je bila celo več kot polovica predsednikov županijskih zvez njenih članov. Poleg politike imajo močan vpliv tudi agenti, pri čemer ima razvpiti Andy Bara v tretji ligi celo svoj klub. Med tretjeligaškimi klubi z nekim vsaj približnim potencialom (in HDZ-jevskim vodstvom) pa gre omeniti Karlovac 1919, ki ga vodi Nikola Šprajcer, sin znanega Nevena Šprajcerja, ki je potopil originalni klub in bil tudi v priporu zaradi podkupovanja sodnikov.
Tudi v nižjih ligah je situacija podobna, pri čemer se na Hrvaškem (po novem) še tretji rang igra v enotni ligi, šele četrti pa je razdeljen po regijah. Nenavadna je tudi organizacija pokala, v katerem najboljših 16 iz preteklih sezon nastopi avtomatično, ostali pa se kvalificirajo prek županijskih pokalov v pretekli sezoni. Tako se nemalokrat zgodi, da kakšen prvoligaš sploh ne nastopi, pogosto pa se na podlagi nekdanjih rezultatov v tekmovanju še dolgo vlačijo klubi, ki so medtem že povsem potonili ali celo ne obstajajo več. Nekdanji prvoligaš RNK Split je tako denimo enkrat ostal brez nastopa, potem ko je bil še v prejšnji sezoni v finalu, v zadnji sezoni pa je še nastopil med nosilci, čeprav že dolgo časa brez večjih uspehov igra v nižjih ligah. Poleg tega, da se je klubom v močnejših regijah (denimo v Zagrebu) veliko težje uvrstiti v tekmovanje kot drugod, je nesmiseln tudi sam sistem zaključnega tekmovanja, saj so največji klubi fiksirani nosilci, tako da se pred četrtfinalom sploh ne morejo srečati, manjši klub pa bi za uvrstitev tja moral izločiti Dinamo in Rijeko. Pokalni sistem je torej še en odraz politične prevlade najmočnejših klubov in privilegijev, ki si jih na podlagi tega lahko privoščijo.
Tisto, kar vidita Evropa in svet, torej reprezentanca, prvak in delno še trije klubi, je na nivoju, ostalo pa je bodisi prepuščeno samo sebi, bodisi podrejeno reprezentanci in prvaku. Srž hrvaškega nogometa je hudo gnila, a so njegovi poganjki vseeno bujni.
Bodi dovolj. Vidimo, da se vzorec vztrajno ponavlja. Pravzaprav lahko pri Hrvatih zasledujemo še stopnjevanje tiste logike, ki smo jo spoznali že na primeru Avstrije. Če je v avstrijskem nogometu vsa skrb v ligaški piramidi posvečena prvi ligi, potem je hrvaški nogomet kot razpadla piramida s pozlačeno (no, posrebreno) špico. Tisto, kar vidita Evropa in svet, torej reprezentanca, prvak in delno še trije klubi, je na nivoju, ostalo pa je bodisi prepuščeno samo sebi, bodisi podrejeno reprezentanci in prvaku. Srž hrvaškega nogometa je hudo gnila, a so njegovi poganjki vseeno bujni. Ali pa morda ravno zaradi tega? Je hrvaški nogomet tako uspešen, ker se je celoten sistem tako učinkovito podredil monopolnim strukturam zveze in Dinama? Je Mamićev kriminal pravzaprav vzrok in pogoj za uspehe? Je to recept za majhne države? Bi s skrbjo za ostale klube in poštenost tekmovanj preprečili uspehe reprezentance? Če je odgovor na katerokoli od teh vprašanj da, potem uspehov niti nočem. No, glede na to, da je večina ljudi s trenutnim stanjem očitno zadovoljna, odgovorov tako ali tako očitno ne bomo nikoli dobili.
