Vedno me je privlačila skrivnost človeškega bivanja. Kdo smo, zakaj smo, kam gremo? Prebiral sem mislece in mistike vseh možnih religioznih in filozofskih šol, da bi odprl vrata brez vrat. Bral sem Kohelet in Novo zavezo, Dao de jing in Zhuangzija, sufije, Dhammapado, Talmud in kabalo, zenovske zgodbe, hindujske mistike, Platona, Schopenhauerja in Kierkegaarda, Nietzschejevega Zaratustro, agnostike, Tomažev evangelij in še toliko drugih zadev, da se niti ne spomnim več vsega.
In bili so trenutki, zelo bežni, izmuzljivi, ko se mi je zdelo, da razumem. Da vsaj slutim. Da nekaj je in da se da začutiti. Ja, včasih se mi je zdelo, da sem prodrl v srce skrivnosti.
Ob spremljanju dogodkov v Olimpiji pa odkrito priznavam poraz. Marsikaj se da doumeti, tudi najgloblje skrivnosti bivanja, potez Olimpijine uprave pa ne. Čudna so pota ljubljenega predsednika Adama Deliusa in njegovega preroka Igorja Barišića. Tako čudna in nedojemljiva, da v njih srž ne prodre noben mistik.
Klub je zašel v slepo ulico in krizo identitete. In kaj stori uprava? Ali podaljša pogodbo s ključnimi igralci, kakršen je na primer Agustin Doffo? Ne. Podaljša pogodbo z komično slabim Nemanjo Motiko, ki je predmet posmeha in zgražanja med večino navijačev Olimpije. In podaljša pogodbo s trenerjem Federicom Bessonejem, ki je sicer povsem simpatičen in strokoven, težko pa rečemo, da je v svojem času na klopi Olimpije povsem prepričal.
In potem naš ljubljeni vodja spesni še čustveno slovo od športnega direktorja Gorana Boromise, ki je prava Visoka pesem nesmislov in neumnosti. Boromisa je že pred časom obupal na razmerami v klubu, saj brez avtonomije in vsaj minimalnega proračuna res ne moreš delati. Njegov odhod ni presenečenje.
Vzdušje v moštvu je slabo, kopici igralcev se iztekajo pogodbe, na igrišču je videti pomanjkanje elana in želje, v pisarnah pa vlečejo poteze, ki spominjajo na premikanje miz na potapljajočem se Titaniku. Proti Muri, ob ajdovskem Primorju daleč najslabši ekipi v ligi, je Olimpija prvi strel v okvir vrat sprožila po več kot uri igre. Uprava pa v sodelovanju z marketinško agencijo ponuja neka bebasta članstva, neke smešne kartice zvestobe in neke nepotrebne »dogodke« pred in med tekmami.
Osnove, ljudje božji, osnove. Frišne gate na usrano rit, bi rekel kak ljudski modrec. Kaj ti bodo vse te optimistične marketinške poteze, če ni temeljev in je klub krhek kot hiša iz kart.
»Včasih pride trenutek, ko je treba prijatelju dovoliti, da odide, ko spoznaš, da cilji in priložnosti ne vodijo več v isto smer kot vizija uspeha.«
Mistični poet Adam Delius v svoji Visoki pesmi ob slovesu ljubljenega športnega direktorja modro zapiše: »Včasih pride trenutek, ko je treba prijatelju dovoliti, da odide, ko spoznaš, da cilji in priložnosti ne vodijo več v isto smer kot vizija uspeha.«
Morda to v nemščini zveni manj bebasto kot v slovenščini, ampak to niti ni važno. O kakšni viziji uspeha govori Delius? Ta klub pod njegovim vodstvom nikoli ni imel vizije, karkoli že to je. S svojim zvestim oprodo sta se samo odzivala na situacije, vlekla poteze kot bi igrala poker, vrtela sta kolo sreče in včasih se jima je boginja Fortuna nasmehnila včasih ne. To ni vizija, to je kockanje.
Kluba Delius in Barišić očitno ne mislita prodati, čeprav imata na mizi zelo konkretno ponudbo. Enajst milijonov evrov za to podrtijo od kluba!? Grški magnat, ki na pobudo predsednika UEFE in njegovega zvestega potrčka ponuja ta denar, je seveda, če se izrazim pesniško prav tako »lud ko točak«. Ampak ima vsaj denar. Delius in Barišić ga več kot očitno nimata.
In vendar bi se rada še naprej igrajčkala s svojo zeleno-belo igračko, ki sta jo kupila pred petimi leti. Zakaj? V čem je smisel? Svoj namen sta dosegla s prodajami Elšnika, Florucza, Ratnika, Agbe in nekaterih drugih. Manjši del tega denarja sta investirala v neposrečen nakup Mitrovskega, preostanek pa je odromal neznano kam.
Res mislita, da bosta tudi koga iz trenutne zasedbe prodala za resen denar? Morda mojstra nogometne igre Nemanjo Motiko? Nerodni in motorično nekoordinirani nemški Srb je seveda samo vrh ledene gore. Olimpija ima v kadru drastično pomanjkanje kvalitete. Trenutni položaj na lestvici je odraz tega.
Situacija v klubu pa je odraz obnašanja predsednika in direktorja, ki jima medčloveški odnosi ne gredo najbolje od rok. Njune nerazumljive poteze so Olimpijo privedle do točke, da je povsem izgubljena v vesolju. Lebdi v breztežnosti in drsi iz nesmisla v nesmisel.
Seveda ni vse tako črno, Olimpija je bila v svoji zgodovini že mnogokrat v še precej slabšem položaju. Tudi pred petimi leti, ko jo je na rob bankrota pripeljal Milan Mandarić. Vseeno pa se je treba vprašati, v čem je smisel nadaljevanja »projekta« trenutne uprave, saj je več kot očitno, da klub stoji na mestu in da so bili uspehi pod Riero in Sanchezom le naključni prebliski, realnost pa je, da ladjo krmari kapitan, ki ne ve kaj dela in ki ga nihče ne razume.
Čudna so pota Deliusova. Njegova mistična poezija pa je navadnim smrtnikom povsem nerazumljiva.
