Tu mano gloriosa y fuerte, sobre la Historia dispara, cuando todo Santa Clara se despierta para verte. (Carlos Puebla)
Ko sem pred dvajsetimi leti s praznimi žepi in polnim srcem taval po Kubi, sem se med drugim ustavil tudi v Santa Clari. To mesto, nekje na sredini Castrovega otoka, je bilo decembra 1958 prizorišče odločilne bitke med revolucionarji in vojsko diktatorja Fulgencia Batiste. Dve gverilski enoti pod vodstvom Cheja Guevare in Camila Cienfuegosa sta zadali odločilni udarec staremu režimu.
Che je z buldožerjem uničil trideset metrov tračnic, po katerih je pripeljal blindiran vlak s 373 vojaki, opremo in zalogami, legendarni Tren Blindado. Vlak je iztiril in revolucionarji so po večurni bitki izbojevali pomembno zmago, ki je zapečatila usodo diktatorja Batiste. Santa Clara je postala eden od simbolov revolucije. Ko je bil Che Guevara leta 1967 ubit v Boliviji, so njegove posmrtne ostanke prepeljali v mesto, kjer je slavil svojo največjo zmago in ga tukaj pokopali.
Santa Clara je torej simbol zmage proti močnejšemu, bolje oboroženemu, bolje opremljenemu nasprotniku. Simbol poguma in iznajdljivosti.
To bi Olimpija potrebovala, da bi iztirila nek drug blindiran vlak, neko drugo Santa Claro. Vendar tega v danih okoliščinah ni bila sposobna. Kajti za Olimpijo je bila nogometna Santa Clara z Azorov prav to – blindiran vlak. Savu Miloševiću pa, za razliko od Cheja Guevare, ni uspelo uničiti tistih trideset metrov tračnic in superiorni nasprotnik ni iztiril. Razlogov za to je veliko, eden od njih je seveda tudi ta, da ni imel na voljo nobenega primernega buldožerja.
Miloševićeva Olimpija je, kot bi rekli Angleži, work in progress. Ni dovolj uigrana, ni konsolidirana, nima nujnih avtomatizmov v igri, pa tudi kakšnega izvenserijskega igralca, ki bi lahko z eno potezo odločil tekmo, nima. Santa Clara je bila od Olimpije fizično močnejša, hitrejša, bolje tehnično podkovana, bolj uigrana, neprimerno bolj izkušena in navajena igrati težke tekme pod pritiskom. Če bi hotela Olimpija v takem razmerju moči izločiti Santa Claro, bi potrebovala manjši nogometni čudež. Čudeži pa se, če nimaš buldožerja, ne dogajajo prav pogosto.
Če smo se po prvi tekmi še lahko tolažili, da je na Azorih težko igrati, da je Santa Clara izrazito domačinska ekipa, da je treba vzeti v obzir dolgo pot in utrujenost in da je rezultat 2:0 pravzaprav aktiven, po povratnem srečanju v Stožicah nimamo več nobenih izgovorov. Gostje so imeli hude težave s covidom, pa tudi to ni pomagalo zeleno-belim. Portugalci so bili mirni na žogi, natančni pri podajah, hitri, odločni, v vseh aspektih nogometne igre boljši od Olimpije. Blindiran vlak.
Kljub vsemu pa je Olimpija dolgo držala rezultat 0:0, ki ji je dovoljeval upanje. Samo en gol, en srečen odbitek, en slučajen strel in Ljubljančani bi bili spet v igri. In tekma bi bila povsem drugačna. Ko pa so gostje v 73. minuti premagali Nejca Vidmarja, je tudi to (relativno neosnovano) upanje splahnelo.
Nogometašem Olimpije ni kaj očitati. Borili so se kot levi. Trudili so se po najboljših močeh. Poskušali so na vse načine. Toda Portugalci so bili preprosto premočni. Ni se dalo mimo. Aldair se je zaletaval v bočne branilce, Nukić je bil pokrit in brez podpore, Tall je bil od ofenzivcev še najbolj aktiven, a tudi njemu ni uspevalo veliko. V sredini je bil Kapun precej izgubljen, Tomić in Elšnik sta bila sicer fizično na nivoju gostov, toda nista imela ne časa ne prostora, da bi to izkoristila. V obrambi sta bila Boakye in Delamea solidna, Crnomarković zelo dober in nepopustljiv, Pavlović pa prestrašen.
Olimpija bi morala na tej tekmi krepko preseči svoje trenutne zmožnosti in imeti za povrh še precej sreče, da bi lahko izsilila vsaj en gol.
Predvsem pa Olimpija ni delovala kot ekipa. Tam nekje do kazenskega prostora je še šlo, potem pa je zmanjkalo idej in kvalitetnih rešitev. Kar je seveda stvar uigranosti. Od popolnoma nove napadalne vrste (Aldair-Nukić-Tall) ne gre pričakovati usklajenosti po nekaj tednih skupnih treningov. (Lamine Tall je igral šele drugo tekmo za klub.) Olimpija bi morala na tej tekmi krepko preseči svoje trenutne zmožnosti in imeti za povrh še precej sreče, da bi lahko izsilila vsaj en gol. Toda blindirani vlak ni hotel iztiriti.
Naša javnost se bo seveda zgražala nad nebogljeno, nedorečeno, nemočno Olimpijo. Tako je to pač pri nas. Nikogar ne zanima proces, samo končni produkt. Samo tisto, kar vidijo na igrišču. Pri nas manjka resne refleksije, poglobljenega razumevanja. Kako lahko slovenski pokalni prvak izpade tako bedno proti »tam neki« Santa Clari? Proti klubu iz šeste najmočnejše lige v Evropi! Proti uigrani ekipi ki ve kaj hoče. Nemogoče! Sramota! Kaj se pa to pravi!
Toda dokler bo Olimpija vodena na horuk, brez vizije, brez nekih dolgoročnih načrtov, dokler se bo ekipa menjala vsakega pol leta, dokler bodo vsi najboljši posamezniki prodani takoj, ko bo za njih prišla kolikor toliko zanimiva ponudba, toliko časa zeleno-beli ne bodo niti približno konkurenčni takšnim ekipam, »tam nekim« Santa Claram, ki so vodene racionalno in z nogometno logiko.
Če bo imel Savo Milošević čas in podporo, lahko v naslednjo evropsko sezono, čez eno leto, krene z nekoliko višjimi ambicijami. Z uigrano, psihično stabilno, ne preveč spremenjeno ekipo, se lahko kosa tudi s »tam nekimi« Santa Clarami. Brez tega pa nima niti najmanjših možnosti. Ker fuzbal je v bistvu zelo logičen in pošten šport. Če delaš na dolgi rok, se ti slej ko prej povrne. Kot se je pred časom Zahovićevemu Mariboru in kot se je zdaj Šimundževi Muri.
V Evropi se izplača samo resno, dolgoročno, načrtno delo. Do takrat pa bodo »razne Santa Clare« za nas blindirane lokomotive, ki nočejo iztiriti.
Dokler bo imel vsaj malo besede pri vodenju kluba Milan Mandarić, dolgoročnosti pri Olimpiji ne bo. In s tem tudi konkurenčnosti v Evropi. In tukaj se vse konča. V Evropi se na naključja in srečo ne moreš zanesti. V Evropi se izplača samo resno, dolgoročno, načrtno delo. Do takrat pa bodo »razne Santa Clare« za nas blindirane lokomotive, ki nočejo iztiriti.
Olimpija torej bolj kot karkoli drugega potrebuje novo vodstvo in stabilnost. Bomo to kdaj dočakali?
