Miha Zupan
Ragbi je igra za barbare, ki jo igrajo gospodje, nogomet pa je igra za gospode, ki jo igrajo barbari. (Oscar Wilde)
Nogomet je popularen, ker je neumnost popularna. (Jorge Luis Borges)
Veliki argentinski literat Jorge Luis Borges ni maral nogometa. Še več, preziral je masovno histerijo nogometa, njegovo strašno propagandno uporabnost za vse vrste režimov in ultimativno praznino, ki se skriva za spektaklom. S sodelavcem in prijateljem Adolfom Bioyem Casaresom sta napisala kratko zgodbo Esse est percipi (Biti pomeni biti viden), v kateri zgroženi protagonist odkrije, da nogomet v Argentini v fizični obliki ne obstaja več. Da je samo še zaigrani spektakel za radio in televizijo. Da za histerijo in fanatizmom ni ničesar, samo praznina in prevara.
Čeprav je to izvrstna metafora za sodobni evropski nogomet, v katerem je gledalec na štadionu pomemben samo še kot kulisa, finančna moč pa leži v televizijskem spektaklu, se je Borges vseeno v nečem globoko motil glede nogometa. Stereotip, da je nogomet samo spektakel za neumne, zavedene prostake brez sposobnosti samorefleksije, je tudi pri nas splošno razširjen. Toda kot vsi stereotipi temelji na posploševanju. Dejstva namreč govorijo drugačno zgodbo.
Nogomet je lahko prazen spektakel multinacionalk (maskiranih v nogometne klube) v ligi prvakov, ali pa zagrizen boj dveh vaških ekip v regionalni ligi, kjer je sladki občutek zmage nad Franceljnom iz sosednje vasi edina nagrada za trud. Nogomet gledajo tako popolni bedaki, ki zlahka nasedajo političnim in drugim demagogom, kot tudi kritični intelektualci in umetniki, ki niti približno ne sodijo v Borgesov stereotipni prikaz zavedenih bebcev.
Bil je nadarjen vratar, vendar se je moral pri rosnih sedemnajstih zaradi tuberkuloze odpovedati aktivnemu ukvarjanju z nogometom.
Francoski filozof in pisatelj, nobelovec Albert Camus, je morda najbolj znan primer intelektualca, ki je bil nor na nogomet. Odraščal je v Francoski Alžiriji, kjer je bil član kluba Racing Universitaire d’Alger. Bil je nadarjen vratar, vendar se je moral pri rosnih sedemnajstih zaradi tuberkuloze odpovedati aktivnemu ukvarjanju z nogometom. Toda ljubezen do te igre ga ni nikoli zapustila. »Vse kar vem o morali in dolžnosti, dolgujem nogometu,« je zapisal v svojem znanem eseju, ki je bil objavljen v reviji France Football, ko je leta 1957 prejel Nobelovo nagrado za literaturo.
Teden dni po tem, ko je dobil Nobelovo nagrado, je francoska televizija z njim opravila intervju. Kje? Na štadionu Parc des Princes vendar, kje pa drugje? Na tekmi med pariškim Racingom (katerega navijač je bil Camus) in Monacom. Očitno nogomet le ni samo za bebce ampak tudi za Nobelove nagrajence.
Camus pa ni edini veliki literat, ki je bil tudi nogometni vratar. Arthur Conan Doyle, britanski pisatelj, ki je napisal Sherlocka Holmesa, Izgubljeni svet in druga svetovno znana literarna dela, je svoj čas branil vrata amaterskega kluba Portsmouth AFC. Camusov sodobnik, veliki francoski filozof in pisatelj Jean-Paul Sartre sicer ni bil nikoli vratar, se je pa kljub temu zanimal za nogomet. V svojem velikem delu Kritika dialektičnega uma se je namuznil: »Pri nogometni tekmi zaplet predstavlja prisotnost nasprotnega moštva.«
Še en znan primer svetovno znanega umetnika, ki je bil nor na nogomet, je Dmitrij Šostakovič, veliki ruski skladatelj in pianist. Ko je živel v rodnem Sankt Peterburgu (kasneje Leningradu) je redno hodil na tekme Zenita, ko pa se je preselil v prestolnico, je začel obiskovati tekme moskovskega Dinama. To pa še zdaleč ni vse. Obsesivno si je zapisoval rezultate in statistiko, naredil izpit za nogometnega sodnika in pisal članke za športne časopise. Nogometa se ni sramoval niti pri svojem delu. Leta 1929 je napisal balet Zlata doba o sovjetskem nogometnem moštvu na turneji po Zahodu.
Čeprav je veliki škotski pesnik in pisatelj Sir Walter Scott (ki je najbolj znan po svojem zgodovinskem romanu Ivanhoe) živel v času (1771-1832), ko nogomet še ni bil kodificiran in je bil bolj kot današnji elegantni igri podoben masovnemu pretepu na prostem, je imel omikani plemič o njem dobro mnenje: »Slecite se, fantje, in le naprej. In če slučajno padete, vedite, da so tudi hujše stvari v življenju kot padec na travo. Življenje samo je kot nogometna igra.«
Med britanskimi umetniki najdemo še kar nekaj ljubiteljev nogometa. Pisatelj in dramatik J. B. Priestley je bil navijač Nottingham Foresta. »Reči, da so ti možje plačali denar, da gledajo 22 plačancev brcati žogo je tako, kot bi rekli, da je violina samo les in struna, Hamlet pa le papir in črnilo,« je dejal v obrambo rituala obiska nogometne tekme. Igralec Stephen Fry je navijač Norwich Cityja in je bil leta 2010 celo direktor kluba. In Salman Rushdie, ki so mu zaradi romana Satanski stihi islamski skrajneži stregli po življenju, je navijač Tottenhama.
Spisek kulturnikov in razumnikov, ki so imeli radi nogomet, je zelo dolg.
Kaj pa pri nas? Ali vsaj slovenski predsodek o nogometu kot igri za južnjake in lumpenproletarce drži? So slovenski intelektualci imuni na nogometni virus? Ne, niso. Spisek kulturnikov in razumnikov, ki so imeli radi nogomet, je zelo dolg. Pa ne samo nogomet na splošno, pač pa prav specifičen klub. Olimpijo.
»Tu, na bežigrajskem stadionu, sem bil že kot predšolski otrok, od glave do peta v belem in počesan s pocukrano vodo, in sicer ob njegovem odprtju ob evharističnem kongresu Kristusa Kralja, ko je bila Plečnikova tribuna res svetišče, glavni oltar, pred katerim je maševal kitajski katoliški škof,« je v svojem slavnem eseju Pervertirani katolicizem zapisal pisatelj, dramatik in esejist Marjan Rožanc. »Bil sem na njem tudi takoj po osvoboditvi, ko so ga odprli za nogomet in ko nogometna tekma nikdar ni bila samo nogometna tekma.«
Čeprav je bil Rožanc dolga leta funkcionar in gonilna sila Slovana, na katerega je bil čustveno nedvomno zelo navezan, pa je redno obiskoval tudi tekme za Bežigradom. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je Olimpija imenovala še Odred, je bil le eden izmed mnogih kulturnikov, ki so stiskali pesti za največji slovenski klub. »Še pred tridesetimi leti se je na vsaki nogometni tekmi zbrala ob Dunajski cesti skoraj vsa slovenska inteligenca, pisatelji in likovniki, gledališki igralci in operni pevci, univerzitetni profesorji,« je povedal v prej omenjenem eseju.
Pisatelj Miško Kranjec, najvidnejši predstavnik slovenskega socialnega realizma, »poet socialne pravičnosti«, je bil Odredu/Olimpiji predan s srcem in dušo, čeprav je bil doma iz Prekmurja. Ni bil samo navijač, deloval je tudi v upravi, kasneje pa so mu podelili naslov častnega člana kluba. Poleg tega je bil tudi predsednik krovnega društva AŠD Olimpija.
Na tekmah mu je dostikrat družbo delal akademski slikar in grafik Riko Debenjak, ki je bil prav tako velik nogometni navdušenec in zvest navijač bežigrajskega kluba. »Menda ni tekme – pa naj bo nogometna, v hokeju na ledu, teniška ali katera druga že – da se je ne bi udeležil tudi naš znani likovni umetnik prof. Riko Debenjak,« so leta 1959 zapisali v Poletu. »Seveda, od vseh športnih prireditev pa, kot kaže, mu je najbolj pri srcu nogometna igra. Kot simpatizer Odreda je pa že zdavnaj razočaran nad igralci in njihovo igro, vendar pa spremlja vse Odredove tekme v večnem pričakovanju, da se bodo ‘vremena Kranjcem – Odredovcem’ zjasnila.«
Tako kot s(m)o danes navijači Olimpije kritični do svojega kluba, se tudi Riko Debenjak ni mogel sprijazniti s slabo igro in kaotičnimi razmerami pri Odredu konec petdesetih: »Poglejte, na vseh področjih človekove dejavnosti Slovenci v svetu nekaj pomenimo, samo pri tem nesrečnem nogometu, nad katerim se navdušuje staro in mlado obojega spola, pa ne krenemo naprej. Še več! Vsako leto smo slabši. Ne vem, kaj je s temi fanti. Zdi se mi, da tudi uprava kluba ni vedno znala urejevati vse probleme tako, kot to zahtevajo današnje težnje.«
Poleg Kranjca in Debenjaka so takrat bežigrajski klub s tribun podpirali še mnogi drugi intelektualci in kulturniki. Literarni kritik Mitja Mejak, dramatik in pisatelj Dominik Smole, pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček, slikarji Jože Ciuha, Janez Bernik in Andrej Jemec, igralec Polde Bibič, operni pevci Marcel Ostaševski, Rudolf Francl in Slavko Štrukelj ter predstojnik oddelka za geografijo na filozofski fakulteti Svetozar Ilešič.
Ekscentrični »mali veliki mož« je klub spremljal v dobrem in slabem, tik pred bankrotom pa je bil tudi član uprave.
Pisatelj in dramatik Peter Božič – Voščenka je prav tako spadal v to generacijo, vendar je na tekme za Bežigradom začel hoditi šele leta 1965, ko se je Olimpija vrnila v prvo zvezno ligo. Ekscentrični »mali veliki mož« je klub spremljal v dobrem in slabem, tik pred bankrotom (2001–2005) pa je bil tudi član uprave. Zvest je ostal tudi po sestopu v peto ligo in je redno hodil na tekme v nižjih ligah. Umrl je poleti 2009, ravno ko se je Olimpija vrnila v prvo ligo.
V šestdesetih in sedemdesetih letih so Voščenki na bežigrajskih tribunah družbo delali tudi drugi znani kulturniki. Najbolj zagret med njimi je bil nedvomno gledališki in filmski igralec Zlatko Šugman, ki je do Olimpije gojil podobno navijaško strast kot Peter Božič. Zraven pa so bili tudi režiser Igor Pretnar ter igralca Radko Polič in Tone Slodnjak.
»Garamo in se znojimo zaradi ljubega nam občinstva, nogometaši na zelenicah, gledališčniki na deskah,« je povedal Zlatko Šugman leta 2005. »Nimam preverjenih podatkov o nogometaših, ki zahajajo v hram Talije, je pa splošno znano, da je med gledališkimi igralci izredno veliko nogometnih navdušencev in navijačev.«
V tem času je imela Olimpija navijača iz kulturniških krogov tudi na drugi strani Atlantika. V Buenos Airesu rojeni operni pevec Juan Vasle, je zeleno-bele spremljal od daleč: »Olimpija je bila zame vedno prepoznavni znak slovenskega športa. Ime me veže predvsem na nogomet in košarko. Ko sem živel še v Argentini, sem v kolikor mi je bilo mogoče spremljal rezultate nogometnega moštva v jugoslovanskem prvenstvu. Zaradi nastopov v reprezentanci so mi bili najbolj znani Brane Oblak in Danilo Popivoda, pozneje pa Srečko Katanec. Ko sem se leta 1990 preselil v Slovenijo, je Olimpija nadomestila moj River Plate, za katerega navijam od rojstva.«
“Blato je imel v svojih genih, tako kot smo imeli mi v svojih genih zeleno barvo.”
Pesnik in pisatelj Esad Babačić je začel na tekme za Bežigrad hoditi že kot otrok v družbi očeta. »Verjetno ni naključje, da je bil stadion naših src zgrajen v opuščeni gramozni jami, v katero se je nenehno ugrezal in padal, tako kot so padali goli naših zelenih junakov, za katere smo bili pripravljeni žrtvovati tudi najlepše nedelje,« je zapisal v liričnem eseju za Sobotno prilogo Dela maja 2020. »Zgrajen na labilnih ilovnatih tleh, se je dolgo upiral, dokler ga le niso za silo usposobili za igranje nogometa. Blato je imel v svojih genih, tako kot smo imeli mi v svojih genih zeleno barvo.«
»Nogomet je bil nedeljska pozaba in zanjo je bilo nič proti nič vedno najboljši izid,« je nadaljeval Babačić. »Dokler ni bilo nekega dne prepozno in smo vsi skupaj strmoglavili v nižji rang tekmovanja, po domače, v tretjo ligo, iz katere se nismo nikoli več vrnili. Edini spomin na zlate čase, ko smo v eni najmočnejših lig osvojili celo sedmo mesto, je rezultat na semaforju, ki še vedno kaže ena proti nič za domače.«
Tudi v osemdesetih letih, ko je Olimpija v dveh letih zdrsnila iz prve zvezne v slovensko ligo, ji niso vsi obrnili hrbta. Novinar Igor E. Bergant se je v intervjuju za SNL revijo leta 2001 takole spominjal tistih časov: »Na nogometne tekme zahajam že vse življenje. Na tekme Olimpije sem hodil že kot otrok in sem bil eden izmed redkih zvestih gledalcev, ki so moštvo spremljali tudi takrat, ko je leta 1984 izpadlo iz prve jugoslovanske lige. Resda sem tja odhajal tudi zaradi sošolca iz osnovne šole Sineta Komočarja, a navada je ostala tudi po njegovi selitvi v Zagreb.«
Kaj pa danes, ko je Olimpija organizacijsko in tekmovalno globoko v Babačićevi metaforični »tretji ligi«? Ali končno lahko rečemo, da imajo sovražniki nogometa prav? Da »razštelana« in kaotična Mandarićeva Olimpija ne more pritegniti nikogar drugega razen neukih bebcev in »starih kronzlov«, ki iz navade in dolgčasa spremljajo »vaški« slovenski nogomet? Odgovor je preprost: ne.
Tudi danes za Olimpijo pesti stiska mnogo razumnikov in kulturnikov, ki nadaljujejo slavno tradicijo Miška Kranjca, Zlatka Šugmana in legendarnega Voščenke. Ptujski literat Aljoša Harlamov, odgovorni urednik Cankarjeve založbe, redno hodi na tekme v Stožicah. Novinar in publicist Boštjan Videmšek, avtor uspešnice Plan B, ki je bila na Slovenskem knjižnem sejmu proglašena za knjigo leta 2020, je navijač nesrečnega ljubljanskega nogometnega kluba že od otroštva. Njegov prijatelj, pisatelj in radijski novinar Žiga X Gombač, prav tako. V mladosti je bil celo član navijaške skupine Green Dragons. Arhitekt Luka Jančič, še en reden obiskovalec tekem, je oblikoval prvi grb po bankrotu in sodeloval pri projektiranju štadiona v Stožicah. Med navijače zeleno-belih spadajo tudi pisatelj, pesnik in založnik Jaka Tomc, zgodovinar in kustos Aleš Šafarič, pisatelj, režiser in kolumnist Goran Vojnović in novinar Borut Mehle – Meho. Lepa zbirka, ni kaj … In prav gotovo sem še koga pozabil našteti.
Nogomet kot igra je mogoče preprost in razumljiv vsakomur, nogomet kot družbeni fenomen pa je zapleten in večplasten. V luči dejstev se stereotipi ponavadi vedno izkažejo za banalno posploševanje, ki s pravo sliko nimajo veliko skupnega. Zato mi dovolite, da parafraziram Borgesa: nogomet je popularen, ker je lepota popularna.
