Prvi derbi, ki sem si ga ogledal v živo na štadionu, ni bil nič posebnega. Slovenska država je bila stara dobra tri leta. Fuzbal tistega vročega avgusta 1994 ni bil v prvem planu. Glavna športna novica tistega vikenda je bila zlata medalja skakalke v višino Britte Bilač na evropskem prvenstvu v Helsinkih. Vrnitev Nemke s slovenskim potnim listom na brniško letališče, je bilo na prvi strani Dela, poročilo o tradicionalnem obračunu zeleno-belih in vijoličastih pa ni bilo niti na prvi športni strani osrednjega slovenskega dnevnega časopisa. In tudi na drugi ne. Slovenski nogomet je bil šele na tretji strani.

Temu primeren je bil tudi obisk tistega sobotnega popoldneva. Kakih 3000 ljudi se je zbralo na bežigrajski razvalini, med njimi tudi midva z bratom. Olimpija je pred nekaj dnevi, ko smo bili še na morju, junaško premagala favoriziranega bolgarskega prvaka Levski s 3:2. Vse tri gole je dal povsem neznani Albanec Edmond Dosti, ki je tik pred tekmo podpisal pogodbo z Olimpijo.

Poročilo v Delu, 16.8.1994

Osemindvajsetletnega napadalca je iznajdljivi menedžer Tone Hrovatič našel na poreški plaži. V prejšnji sezoni je za hrano, stanovanje in nekaj žepnine igral za poreški Jadran v hrvaški drugi ligi. Po pripovedovanju samega Hrovatiča, naj bi Dostija čez slovensko-hrvaško mejo pretihotapil kar v prtljažniku in ga ponudil Olimpiji.

Vendar tudi dober rezultat proti Bolgarom in priložnost, da vidijo to albansko čudo v živo, ni preveč predramila slovenske športne javnosti. Jebiga, fuzbal je balkanski šport, kdo bo to gledal. Važno, da smo dobri v atletiki … Kljub temu stari dobri derbi, ki je takrat štel že častitljivih 32 let, še ni izgubil vsega šarma. Glasni navijaški skupini sta poskrbeli za solidno nogometno vzdušje, na terenu pa je bilo cel kup izrednih fuzbalerjev, ki so v naslednjih letih dokazali svojo kvaliteto tudi na mednarodni ravni.

Tekme se, iskreno, ne spomnim preveč dobro. Vendarle je od takrat minilo že 28 let, moj spomin pa ni več to, kar je bil. Vmes je bilo preveč drog in alkohola, preveč fatalnih žensk in katarzičnih tekem, da bi se mi ta derbi lahko bolj konkretno ugnezdil v spomin.

Olimpija, ki jo je vodil Bojan Prašnikar je imela v golu Marka Simeunovića, v obrambi Roberta Englara in Edina Hadžialagića, v vezni liniji Džonija Novaka, Dejana Djuranovića in Mirana Pavlina, v napadu pa nesmrtnega Zorana Ubavića, ki ga je v drugem polčasu zamenjal Ermin Šiljak. Mariborski trener Marin Bloudek je poslal na igrišče Mladena Dabanovića, Marinka Galića, Grego Židana, Anteja Šimundžo, Klitona Bozga in bivšega zvezdnika Zvezde in Partizana, Milka Đurovskega.

Tekme se, iskreno, ne spomnim preveč dobro. Vendarle je od takrat minilo že 28 let, moj spomin pa ni več to, kar je bil. Vmes je bilo preveč drog in alkohola, preveč fatalnih žensk in katarzičnih tekem, da bi se mi ta derbi lahko bolj konkretno ugnezdil v spomin. Spomnim se, da je Đurovski v prvem polčasu stresel štango in da je bila Olimpija večji del tekme boljša. Spomnim se, da sem tekmo spremljal podobno, kot jo spremljam še danes: z veliko kričanja in kriljenja z rokami. In spomnim se, da je Hadžialagić zadel s prostega strela, gol Dostija za 2:0 pa mi ni ostal v spominu. To je bil njegov četrti gol na drugi tekmi. In spomnim se razočaranja, ko je Đurovski znižal na 2:1 in je Olimpija zadnjih dvajset minut trpela za zmago.

Kasneje sem si v živo ogledal še mnogo derbijev, ki sem si jih zapomnil precej bolj, toda ta je bil prvi. Za zgodovino samega derbija nič posebnega, zame pa zgodovinski.

Čisto zaresni prvi, torej zgodovinski, »večni« derbi pa je bil odigran v nedeljo, 2. septembra 1962, torej pred točno šestdesetimi leti. Najboljši slovenski nogometni moštvi sta si stali nasproti v drugi zvezni ligi zahod. Obračun je na Plečnikov štadion privabil 10.000 gledalcev in začelo se je novo obdobje v zgodovini slovenskega nogometa.

Prvi derbi 2.9.1962: V skoku Mladenović, levo Arnejčić, desno Corn, Marković, Prosen

»Za slovenski derby obeh nogometnih enajstoric, ki sodelujeta v II. zvezni ligi, je bilo že ves teden izredno zanimanje in zato ni bilo prav nič čudnega, če se je zbralo na igrišču v Ljubljani okoli 10.000 gledalcev,« je poročal nepodpisani novinar športnega tednika Polet. »Brez dvoma je to rekord zadnjih let, čeprav lepega nogometa željni gledalci niso prišli popolnoma na svoj račun. Seveda pa so bili zadovoljni tisti, ki so hoteli videti do zadnje sekunde napet nogometni spektakel, saj je bilo dramatičnih trenutkov pred enimi in drugimi vrati res več kot dovolj, igra je bila zelo borbena in je tu in tam celo prestopila meje dovoljenega.«

Že prvi derbi je bil torej čisto pravi, klasični derbi, brez umiranja v lepoti, brez milosti, gajsten in borben, na vse ali nič. Lopta može da prođe, igrač nikako.

»Kot zanimivost lahko omenimo, da je del tega nogometnega srečanja posredovala gledalcem tudi televizija, kar je seveda v slovenskem nogometu izreden primer,« so poudarili v Poletu. »Ves ambient na stadionu in okoli njega je dajal vtis zelo pomembnega športnega dogodka. Kdo ve koliko tisoč motornih vozil najrazličnejših tipov, od avtobusov do tovornjakov, osebnih avtomobilov, motornih koles in mopedov, se je stiskalo na parkirnih prostorih in v ulicah blizu in daleč stadiona. Ob začetku tekme so se oglasili znani rekviziti navijačev, zvonci, trobente in kdo ve kakšna glasbila še.«

Ena od obramb mariborskega vratarja Vabiča na prvem derbiju 2.9.1962

»Dogodek, ki je razumljivo globoko segel v mirno vsakdanjost obeh slovenskih nogometnih centrov, je minil po pričakovanjih obeh tekmecev,« pa je zapisal novinar Dela, podpisan z inicialkami ‘stl’. »Izkupiček je šel s po enim golom za vsakega na dvoje – s točko za vsakega. Sicer pa je bil ljubljanski izid verna slika vsega, kar smo videli. Takega mnenja so bili tudi tisoči od blizu in daleč, ki so se zgrnili nad tem derbyjem.«

Strelec zgodovinskega prvega gola je bil igralec Maribora Vito Marković v 63. minuti. V Poletu so ga opisali takole: »Akcija vsega napada Maribora. Žoga gre iz noge na noge, 10 m od vrat jo dobi Marković in neovirano strelja v levi spodnji kot – 0:1.«

Derbi ne bi bil derbi, če ne bi moral sodnik Branko Cahun iz Duge Rese pri Karlovcu, kakih deset minut pred koncem zaradi medsebojnega obračunavanja izključiti po enega igralca na vsaki strani. Pri Olimpije je moral iz igre Rudi Corn, pri Štajercih Zdravko Dolenc.

»Nisem pričakoval tako ostre tekme in menim, da so igralci Olimpije z ostrino nekoliko pretiravali. Sodnik je bil po mojem mnenju slab, pri golu, ki ga je dosegla Olimpija, pa žoga ni prešla golove črte.«

Da pa gostje vendarle niso odnesli polnega izkupička je v zadnji minuti srečanja poskrbel ljubljanski napadalec Milan Rojina. Polet je ta zgodovinski trenutek opisal takole: »Srbu pobegne po levem krilu, poda Rojini, ki nenadoma močno strelja iz mrtvega kota. Presenečeni Vabič slabo posreduje, žoga uide za gol črto, od tam pa jo obramba Maribora odbije v polje. Sodnik je videl dobro in priznal gol – 1:1.« V Delu je ‘stl’ izenačenje opisal takole: »Vse je že kazalo, da je bitka za domače izgubljena, vendar je Olimpija v zadnji minuti ponovno in zadnjič poskusila izravnati zamujeno. V hitrem prodoru in predložku po levi strani je Rojina slednjič res zadel v mrežo – 1:1.«

Štajerci so že na prvem derbiju začeli dolgo in slavno kalimerovsko tradicijo jokanja o sodnikih in iskanja zunanjih razlogov za neuspeh. Tehnični direktor Kurt Welle je potožil: »Nisem pričakoval tako ostre tekme in menim, da so igralci Olimpije z ostrino nekoliko pretiravali. Sodnik je bil po mojem mnenju slab, pri golu, ki ga je dosegla Olimpija, pa žoga ni prešla golove črte.« Sodnik Cahun ni bil v dvomih: »Gol, ki ga je dosegla Olimpija je povsem regularen, saj pravi stranski sodnik Miličić, da je bila žoga za več kot pol metra čez golovo črto.« Brane Elsner, ki je bil takrat še tehnični direktor, je bil manj obremenjen od tekmecev: »Tekma je bila taka, kot smo pričakovali – ostra, borbena in ne na posebni višini. Če bi Olimpija izkoristila vse stoodstotne priložnosti, bi bil končni rezultat drugačen.«

Odred leta 1952

Seveda pa se ljubljansko-mariborsko nogometno rivalstvo ni začelo v začetku šestdesetih. Pred ustanovitvijo NK Maribora decembra 1960, je bil glavni rival Olimpije (ki se je v obdobju 1948-60 imenovala Odred) Branik. Ta mariborski klub, nekakšen duhovni naslednik predvojnega I. SSK Maribora, je bil zaradi zastrupitve igralcev nasprotnega moštva pred odločilno tekmo kvalifikacij za drugo zvezno ligo rigorozno kaznovan, kar je botrovalo ustanovitvi novega kluba. NK Maribor je prevzel mesto vodilnega kluba v mestu, Branik pa je bil skupaj z Železničarjem in Kovinarjem potisnjen v drugi plan.

Branik in Odred sta svoj prvi ligaški obračun odigrala deset let prej, 13. aprila 1952, v Ljudskem vrtu pred 3500 gledalci. Pred tem je Odred igral v drugi zvezni ligi, po spremembi tekmovalnega sistem pa je bila ta ukinjena, nadomestile pa so jo republiške lige.

»V drugem delu tekme so imeli sicer nekoliko več od igre, vendar so brez potrebe zavlačevali poteze v kazenskem prostoru, igrali deloma previsoko in tudi slabo streljali.«

»Današnja z velikim zanimanjem pričakovana prvenstvena tekma za točke v slovenski ligi med bivšim drugoligašem Odredom iz Ljubljane in domačim Branikom se je končala z delitvijo točk in rezultatom 2:2 (2:1),« so tekmo nekoliko suhoparno predstavili v Slovenskem poročevalcu. »Odredovo moštvo je pokazalo tehnično boljšo in na trenutke ostro igro z dolgimi pasovi. V napadu je najbolj ugajal Toplak. Igralci Branika so se odlikovali predvsem po požrtvovalnosti. V drugem delu tekme so imeli sicer nekoliko več od igre, vendar so brez potrebe zavlačevali poteze v kazenskem prostoru, igrali deloma previsoko in tudi slabo streljali.«

Toda nogometno rivalstvo obeh največjih slovenskih mest je še precej starejše od derbijev med Odredom in Branikom. Prvič sta se ljubljanski in mariborski klub za naslov prvaka Slovenije pomerila že pred sto leti, natančneje 9. julija 1922. Takrat sta si v finalni tekmi za prvaka Ljubljanske nogometne podzveze (LNP) nasproti stala Ilirija in I. SSK Maribor.

Poročilo v Sportu, 18.7.1922

»Tekma bo sigurno zainteresirala najširše sportne kroge, kateri obeh tekmecev si bo priboril letos naziv prvaka, je povsem negotovo,« so zapisali v Jutru. »Ilirija, ki je do letos nadkriljevala vse slovenske klube, je v poslednjih tednih nekoliko popustila, da je ni mogoče vnaprej smatrati za zmagovalca, Maribor kaže nasprotno konstantno napredovanje, lepe rezultate in je 18. t. m. igral z Ilirijo v prijateljski tekmi neodločeno 3:3.« No, ta napoved se je izkazala za precej neosnovano, saj je Ilirija tekmo dokaj gladko dobila s 5:1.

»Tekma se je igrala v dobrem, četudi ne najhitrejšem tempu ter je nosila značaj popolne fairnese,« je zapisal novinar športnega tednika Sport. »Tekma ni nudila nobenega pravega sportnega užitka, zlasti prvi polčas ne,« je bil veliko bolj kritičen novinar Slovenskega naroda. Kljub temu je šla Ilirija na počitek ob polčasu z vodstvom 2:1, v drugem delu pa je dokončno strla Štajerce: »V drugem polčasu Ilirija vidno boljša. Sledijo ostri napadi Ilirije, ki se pa početkoma ob žilavi obrambi in halvesliniji gostov vsi razbijejo. Proti koncu pa Mariborčani vidno popuščajo. Nekaj hitro izpeljanih napadov Ilirije in Učak zabije tretji goal. Pevalek pobegne pred goal – lep center in žoga sedi v mreži, poslana po Omanu. Peti goal zabije Vidmajer iz lepega centra Weibla. Pri Iliriji treba omeniti posebno Vidmajerja, ki je bil ta dan najopasnejši napadalec.«

Ljubo Vidmajer

Sodil je mariborski sodnik Vladimir Šuput, ki je bil po Slovenskem narodu »povprečno dober«, po Jutru pa »često premalo odločen«. Brez izključitev pa ni šlo: »Proti koncu igre je radi brezobzirnega igranja izključil Pretnarja od Ilirije in srednjega krilca Mariborčanov, kar je bilo popolnoma na mestu.« V Sportu je bil novinar nekoliko bolj natančen: »Nekoliko pred zaključkom se je vendarle dogodil incident Pretnar-Stauber, ki je povzročil izključitev obeh igralcev.«

Koliko je bilo gledalcev, ni zapisal nihče. Novinar Sporta ni bil najbolj zadovoljen: »Poset z ozirom na pozno sezono ni bil tak kot bi bil brez dvoma, če bi se bila vršila tekma prej.« V Slovenskem narodu je novinar povedal samo: »Tekma je bila dobro obiskana.« Glede na takratne razmere lahko sklepamo, da se je na igrišču Ilirije ob Celovški cesti zbralo nekje med 1000 in 1500 gledalcev. Novinar Jutra je zapisal le: »Obisk je bil dober.« Je pa na koncu na kratko omenil še zaključno slovesnost: »Po tekmi je upravni odbor LNP izročil zmagovalcu Iliriji slovensko trobojnico na krasnem podstavku.«

Nobena druga tekma ne vzbudi takih čustev, take jeze, take sreče, takšnega valovanja od obupa do ekstaze.

Sto let kasneje je rivalstvo med Ljubljano in Mariborom še naprej ena od gonilnih sil slovenskega nogometa. Brez derbija bi bil naš fuzbal še bolj osiromašen, kot je zaradi slabega dela pri NZS že tako ali tako. Derbi je ključen. Nobena druga tekma ne vzbudi takih čustev, take jeze, take sreče, takšnega valovanja od obupa do ekstaze. Derbi je derbi. Tekma vseh tekem, na kateri zmaga šteje več in poraz bolj boli.

In čeprav se mnogi trudijo, da bi Slovenijo označili za nenogometno deželo, jih samo dejstvo, da imamo ta divji, srditi, nepopustljivi, rjoveči derbi, postavlja na laž. Resnično nenogometni narodi, kot so recimo Litovci, Latvijci in Estonci, lahko samo sanjajo o taki tekmi. O pravem derbiju surovih čustev in živčne veličine. O tekmi, ki pomeni nekaj več.

Derbi je bil, je in bo. Na veke vekov. Amen.

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.