He wants to write a love song, an anthem of forgiving, a manual for living with defeat (Leonard Cohen, Going Home)

Life is to be lived, not controlled; and humanity is won by continuing to play in face of certain defeat. (Ralph Ellison, Invisible Man)

Olimpija nikoli ni bila preveč uspešna v evropskih tekmovanjih. To je eden od zaščitnih znakov kluba, del genskega zapisa, del identitete, usoda, nespremenljivo dejstvo zaradi katerega je Olimpija pač Olimpija. To smo mi. Beautiful losers, kot bi rekel Leonard Cohen. Ni ga dovolj vaškega, dovolj zakotnega, dovolj amaterskega kluba, da Olimpija ne bi mogla izpasti proti njemu.

Prvi je bil »slavni« Skonto iz Rige, večni latvijski prvak, prvak države kjer je fuzbal še bolj šikaniran in odrinjen kot pri nas. Skonto je osvojil prvih štirinajst (!) latvijskih prvenstev zapored, nato pa leta 2016 doživel podobno usodo kot Olimpija in bankrotiral. Le da ga za razliko od Olimpije nihče ni hotel vrniti na pota stare slave. Danes stagnira in gnije v obliki nekakšne nogometne šole, pozabljen od vseh. In ta nesrečni Skonto je leta 1993 po spletu naključij in srečnem golu za Bežigradom izločil Olimpijo po streljanju maratonskih, neskončnih, večnih penalov. In namesto, da bi Olimpija v naslednji rundi igrala s slavnim »ljudskim« ruskim velikanom, kultnim Spartakom iz Moskve, je ostala doma in suhe žemlje ribala. Jebeni Skonto nas je izločil po diskontni ceni …

Amir Agić pod prekriškom na tekmi Olimpija-Makedonija Gjorče Petrov, 27.6.1998

Poleti 1998 je bila Olimpija po zaslugi presvitlega Ivana Zidarja že tako v kurcu, da je morala igrati najbednejši vseh bednih pokalov – Intertoto. Za nasprotnika je v prvem krogu (ko je bil cel svet na dopustu) dobila žalosten klub brez navijačev in tradicije, skopsko Makedonijo Gjorče Petrov. Klub iz kavbojske makedonske lige, ene redkih lig v vesoljni Evropi, ki je še bolj zahojena od naše. Čeprav je imela takrat Olimpija nekaj kar solidnih nogometašev (Ismeta Ekmečića in Klitona Bozga recimo) je uspela izpasti in je zapravila priložnost za zanimivo srečanje s korziško Bastio, ki je te iste Makedonce, ki so Olimpijo v Skopju premagali s 4:2, na domačem terenu izprašila s 7:0.

Se kdo spomni slavne Karede iz litvanskega mesta z neizgovorljivim imenom … Šiu.. Šjalu … Šiauliai … Ta čudaški mafijski klub (iz še ene baltske države, ki ne jebe fuzbala) sicer leta 1999 Olimpije ni izločil. O, ne. Junaško smo jih prošli. Res junaško. Z golom Marka Kmetca dve minuti pred koncem za 2:2. Prešvercali smo se zaradi golov v gosteh. In za nagrado dobili Anderlecht. No, Karede že dolgo ni več … Potem ko je policija razbila mafijski kartel, ki jo je vodil, so jo naprej preselili v Kaunas, leta 2003 pa je šla rakom žvižgat. Danes mesto Šiualiai predstavlja klub, ki je nastal leta 1994 kot nogometna sekcija košarkarskega kluba in se je leta 2004 osamosvojil … Litva pač, ni jim pomoči.

Nastja Čeh proti Karedi, 12.8.1999

Ko se je Olimpija leta 2010 triumfalno vrnila v Evropo, je za nasprotnika dobila Široki Brijeg, ki ga težko imenujemo nogometni klub. Gre bolj za mafijsko združbo hrvaških nacionalistov, kjer je kasneje svoje pribežališče našel tudi nesrečni Zdravko Mamić zvani Maminjo, potem ko je moral pobegniti pred hrvaškimi oblastmi. No, ta slavni Široki je Olimpijo pospravil brez težav. V Domžalah je bilo 0:2, v Hercegovini pa 0:3. Da ne bi bilo preveč dolgčas, pa so nemški mediji prvo tekmo na domžalskem štadionu proglasili za dogovorjeno in prodano.

To je bil šele začetek novodobnih dogodivščin Olimpije po evropskih zelenicah. Leta 2012 je bil boljši norveški Tromso, majhen klub iz skrajnega severa evropskega kontinenta, ki je večino svoje zgodovine preživel v norveški drugi ligi. Naslednje leto je bila usodna slovaška Žilina, ko tudi domača zmaga s 3:1 ni bila dovolj. Če bi Razdrhova ekipa izločila povprečne Slovake, bi za nagrado dobila Kekovo Rijeko, starega prijatelja iz časov jugo lige. To bi bil epski obračun.

Patetična filiala brez tradicije, ki bi jo Marko Nikolić pospravil za predjed. Ne pa tudi »šampionski« Rodolfo Vanoli, ki je v slogu velikih italijanskih vojskovodij iz prve in druge svetovne vojne »popušil« na vsej črti.

In potem slavna vrnitev v kvalifikacije za ligo prvakov poleti 2016, na vrhuncu evforije. Nasprotnik po meri, posrani slovaški Trenčin, patetična filiala brez tradicije, ki bi jo Marko Nikolić pospravil za predjed. Ne pa tudi »šampionski« Rodolfo Vanoli, ki je v slogu velikih italijanskih vojskovodij iz prve in druge svetovne vojne »popušil« na vsej črti. Le da nogomet ne dopušča, da kapitulacijo razglasiš za premirje. Poraz je poraz. In je propadel apokaliptični obračun proti kultni varšavski Legiji in hordam njenih nacističnih navijačev.

Poleti 2017 je Igor Bišćan komaj začel sestavljati skupaj koščke razbite vojske, ko je že moral na noge nekim anonimnim finskim ribičem, VPS (oziroma Vaasan Pallousera), ki so pred tem v vsej svoji (kratki) evropski zgodovini iz nadaljnjega tekmovanja izločili samo ferski HB Torshavn. No, ob bok ferskim velikanom se je z dvema porazoma postavila tudi Olimpija.

Bilten za tekmo Spartak-Olimpija

Evropska odisejada je bila v naslednji sezoni kar dolga. Prek azerbajdžanskega Karabaga v ligi prvakov sicer ni šlo, je pa Olimpija nato zdrsnila v kvalifikacije za ligo Europa in izločila severnoirske amaterje Crusaders in največji finski klub HJK. In bila samo še 180 minut oddaljena od sanj – uvrstitve v skupinski del. Pa so žurko spet pokvarili zoprni Slovaki, tokrat Spartak iz Trnave. Čeprav je imela Olimpija v svojih vrstah boljše nogometaše in je veljala celo za favorita v tem dvoboju, je imela kljub vsemu velik problem. Na klopi je sedel diletant Aleksandar Linta, ki ni imel nikakršnih referenc za prvega trenerja Olimpije. In rezultat je bil na koncu predvidljiv … Slovaki so šli v skupinski del, Linta je bil odpuščen, Olimpija pa se je »posvetila« domači ligi …

Poleti 2019 so po 26 letih v Ljubljano spet prišli Latvijci iz Rige. To seveda ni bil propadli Skonto, pač pa smešna nogometna šola Rigas FS, za katero je igral celo srbski napadalec Andrija Kaluđerović, ki ga je leto poprej Milan Mandarić nagnal iz Olimpije, še preden je uspel odigrati prvo uradno tekmo. In proti tem komičnim nasprotnikom je uspela Hadžićeva Olimpija doma izgubiti z 2:3. Čast je potem sicer rešila v Rigi, ko je mladi dribler Luka Menalo v zadnjih sekundah katarzično zadel za 2:0 in zeleno-beli so junaško odšepali v naslednji krog.

Značka s tekme RFS-Olimpija v Rigi

Tam jih je pričakalo turško agentsko skrpucalo Yeni Malatyaspor. Iz vseh vetrov navlečeni plačanci so bili proti Olimpiji seveda favoriti, vendar so se zeleno-beli odlično držali in odnesli 2:2 iz turške vukojebine, ki je bližje nesrečni Siriji kot Istanbulu. Ni dosti manjkalo, pa bi celo zmagali. V Ljubljani je po epskem boju Olimpija nesrečno izgubila. Janičarji iz Malatye so kljub izredno sovražnemu vzdušju, ko jim je cel štadion jebal turško mater, nekako le izvlekli zmago z 1:0. Pomagalo jim je tudi dejstvo, da je bil neumni Endri Čekiči zgodaj izključen. Gol je dal makedonski janičar Adis Jahović, ki ga je imelo zaradi valjanja po tleh in prepiranja s sodnikom občinstvo še posebej na piki. In je splaval po vodi epski dvoboj z beograjskim Partizanom, ki ga je takrat vodil Savo Milošević. Črno-beli so agentske plačance gladko izločili. Na koncu sezone je Matalyaspor celo izpadel iz turške prve lige.

Lani je Skenderjeva Olimpija nadaljevala slavno tradicijo. Zaradi pandemije covid-19 ni bilo povratnih tekem. Islandski Vikingur v Stožicah! Lažjega žreba si ni možno predstavljati. Toda neuigrana Olimpija si je dala veliko opravka z amaterji iz daljnega severa. Matic Fink nas je rešil sramote z izenačenjem dve minuti pred koncem, Radivoj Bosić pa je v podaljšku poskrbel za »junaško« zmago. V naslednji rundi je v Ljubljano prišel mostarski Zrinjski, po Širokem Brijegu še druga hrvaška nacionalistična mafijska združba v obliki nogometnega kluba. Ko je deset minut pred koncem Vombi zadel za 2:1, se je zdelo, da bo Olimpiji uspelo, toda Angelu Lyaskovu, bolgarskemu debitantu v zelenem dresu, je spodrsnilo kot pred njim slavnemu Stevenu Gerrardu leta 2014, in Hercegovci so izenačili. V podaljških je dal Zrinjski še en gol in Olimpijina usoda je bila (kot že neštetokrat prej) zapečatena.

Tekma Olimpija-Malatyaspor v Stožicah je bila izjemno živčna in napeta, 1.8.2019 (Foto: NK Olimpija)

Da pa ne bomo samo jamrali, se vseeno spodobi omeniti, da je imela Olimpija v Evropi tudi nekaj svetlih prebliskov, nekaj kultnih herojskih zmag in nekaj nepozabnih obračunov z evropsko elito.

Že leta 1966 so se Ljubljančani v prvem krogu pokala velesejemskih mest pomerili s Ferencvarošem, ki je bil takrat precej uglednejši in večji kot je dandanes. V svojih vrstah je imel dobitnika zlate žoge Floriana Alberta in cel kup madžarskih reprezentantov. Madžarska izbrana vrsta je bila takrat med najboljšimi v Evropi. Na prvi tekmi za Bežigradom je Olimpija uprizorila herojski »comeback«, ko je po zaostanku z 1:3 v zadnjih desetih minutah izenačila na 3:3. Strelec izenačujočega gola v 88. minuti je bil pokojni bosanski ostrostrelec in jugoslovanski reprezentant Zijad Arslanagić. Na povratni tekmi so pred 65.000 gledalci na kultnemu Nepstadionu Ljubljančani podlegli pritisku in izgubili s 3:0.

Dvoboj s portugalsko Benfico je ostal v kolektivnem spominu. Lizbonski velikan, ki je bil leta 1970 še precej večji kot je danes, je imel v svojih vrstah enega najboljših nogometašev vseh časov, velikega Eusebia. Na prvi tekmi so Brane Oblak, Danilo Popivoda, Vili Ameršek, Miloš Šoškić in kolegi povsem nadigrali eminentne goste pred 20.000 gledalci za Bežigradom, a končalo se je z 1:1. Na povratni tekmi pa se je Olimpija povsem osramotila. Izgubila je kar z 8:1, »črni biser« Eusebio pa je dal pet golov. Po tem debaklu Ljubljančanov dve desetletji ni bilo več v Evropo.

Vstopnica za tekmo Olimpija-Norma

Avgusta 1992 je Olimpija igrala eno ključnih tekem v svoji zgodovini. Zmaga nad eksoti iz Estonije bi jim zagotovila obračun z »Il Grande Milanom« Fabia Capella. Norma Talin je bila v bistvu ruski klub, njeni nogometaši so v Ljubljano pripotovali s pasoši bivše Sovjetske zveze. V naslednjih nekaj letih so jih estonski nacionalisti načrtno uničili in klub je že leta 1997 prenehal delovati. Toda tistega poletnega večera za Bežigradom so bili trdno odločeni, da se kvalitetno uprejo Olimpiji. Toda Zoki Ubavić, Nedeljko Topić in Damir Vrabac so v drugem polčasu poskrbeli, da ni bilo dvoma o zmagovalcu. In za nagrado dobili dve tekmi z AC Milanom.

Fabio Capello, Paolo Maldini, Franco Baresi, Billy Costacurta, Roberto Donadoni, Demetrio Albertini, Ruud Gullit, Frank Rijkaard, Marco Van Basten, Jean-Pierre Papin, Zvone Boban … Elita. Velika imena. Zvezdniški prah. Vsi ti nogometaši so nastopili proti Olimpiji. Eni samo v Milanu, eni samo v Ljubljani. Za Bežigradom smo v apokaliptičnem nalivu gledali Maldinija, Baresija, Donadonija, Rijkaarda, Bobana in Gullita. Ruud Gullit je bil zamenjan po kaki uri igre in ljubljanska publika ga je nagradila z bučnim aplavzom. Kar tako. Ker je bil velik igralec. In smo bili veseli, da ga lahko gledamo. Bili smo mokri do kože, izgubili smo 3:0, ampak bili smo srečni. Dotaknili smo se nogometnih nebes.

Ruud Gullit proti Robertu Englaru, Olimpija-Milan, 30.9.1992

Leta 1994 so se predhodniki velikega borca za enakopravnost malih klubov, Sandija Čeferina, odločili da bedni klubi nimajo kaj iskat v njihovi ljubi ligi prvakov. Zato je morala Olimpija, čeprav je bila državni prvak, igrati v pokalu UEFA, kjer je dobila za nasprotnika bolgarskega velikana Levski. Bolgarska reprezentanca je na pravkar končanem svetovnem prvenstvu v Ameriki osvojila četrto mesto. In Levski je imel v svojih vrstah enega od zvezdnikov te legendarne reprezentance, Naska Sirakova. Toda Praletova Olimpija se je izkazala za trd oreh. V Ljubljani je zablestel Albanec Edmond Dosti, ki ga je legendarni mešetar Tone Hrovatič našel na rovinjski plaži in v prtljažniku prešvercal čez mejo, da je lahko podpisal za Olimpijo. Dosti je s tremi goli potopil Sirakova, ki je dal dva gola. Na povratni tekmi v Sofiji je Olimpija kasirala že v drugi minuti, a je z goloma Džonija Novaka in Mirana Pavlina obrnila rezultat in se veselila velikega uspeha.

Za nagrado je dobila eminentnega nasprotnika, nemški Eintracht iz Frankfurta, ki ga je s klopi vodil legendarni Juup Heynckes, glavna zvezdnika pa sta bila Afričana Jay-Jay Okocha in Tony Yeboah. Na prvi tekmi za Bežigradom bi Olimpija z zgodnjim golom Ermina Šiljaka morala zmagati, vendar se je švicarski sodnik Urs Meier potrudil, da so Nemci tik pred koncem vendarle izenačili. Na povratni tekmi so Švabi zmagali z rutinskih 2:0 in se brez večjih težav uvrstili v naslednji krog.

Andreas Kopke, Manfred Binz in Tony Yeboah pred prihodom na bežigrajsko zelenico, v ozadju desno Robi Oblak in Sandi Knavs, Olimpija-Eintracht, 15.9.1994

Naslednje leto je Olimpija spet igrala v pokalu UEFA, čeprav je bila prvak. Proti atenskemu Apollonu, klubu z zelo pestro in nenavadno zgodovino, so Ljubljančani uprizorili enega svojih redkih evropskih preobratov. Na prvi tekmi je grški klub, ki je bil ustanovljen leta 1891 v Smirni in je bil leta 1923 prestavljen iz Male Azije v Atene, zmagal z golom albanskega reprezentanta Bledarja Kole. Tudi na povratni tekmi se je Kola vpisal med strelce in to že v drugi minuti. Zdelo se je, da je Olimpija pokopana. Toda Ljubljančani so imeli svojega albanskega reprezentanta. Kliton Bozgo je z dvema goloma obrnil rezultat, vsega devet minut pred koncem pa je za delirij na bežigrajskem štadionu in preboj v naslednji krog poskrbel Samir Zulić.

V sezoni 1996/97 je Olimpija dosegla do takrat največji uspeh slovenskega klubskega nogometa v evropskih tekmovanjih – prebila se je med 16 najboljših v pokalu pokalnih zmagovalcev. Čeprav je bil klub v razsulu in povsem brez denarja, je uspel preskočiti kar dva favorizirana nasprotnika. Prvi je bil stari znanec Levski, ki je v dveh letih, odkar sta se kluba nazadnje srečala, izgubil precej zvezdniškega leska. Prvo tekmo je Olimpija dobila z golom Bozga, drugo pa izgubila z identičnim rezultatom in zmagovalca so odločile enajstmetrovke. Pejković je branil strel Zajcevu, Todorov je zadel vratnico, odločilni penal za 4:2 pa je hladnokrvno pospravil Zulić in Olimpija je šla naprej.

V osmini finala se je grški velikan AEK iz Aten izkazal za previsoko oviro.

Danski Aarhus so Ljubljančani izločili zaradi zlatega gola Klitona Bozga v gosteh. V Skandinaviji je bilo 1:1, doma pa je trener Jedinko Perica zaprl vse dostope do svojih vrat in izvlekel zmagovitih 0:0. V osmini finala se je grški velikan AEK iz Aten izkazal za previsoko oviro. Že na prvi tekmi za Bežigradom je bilo 2:0 za Grke, tako da je bilo povratno srečanje v Atenah samo rutina.

Naslednji ugleden gost, proti kateremu se je Olimpija pokazala dobri luči, je prišel v Ljubljano pet let kasneje. Septembra 2000 je Olimpija za nasprotnika v prvem krogu pokala UEFA dobila španski Espanyol. Najprej je morala sicer izločiti moldavski Sheriff iz Tiraspola, kar ji je uspelo z lepo zmago 3:0. Ker je UEFA v svoji neskončni modrosti ukinila pokal pokalnih zmagovalcev, je španski pokalni prvak Espanyol nastopal v pokalu UEFA. V svojih vrstah je imel nekaj znanih imen. Največjega med njimi, Raula Tamuda, pa ni bilo med njimi, ker je s špansko reprezentanco nastopal na olimpijskih igrah v Sydneyu. So pa imeli Španci v svojih vrstah brezkompromisnega argentinskega branilca, ki danes velja za enega najboljših trenerjev na svetu, Mauricia Pochettina. Ljubljančani so na krilih Prašnikarjeve taktike in izrednih individualnih sposobnosti Ermina Rakovića in Sebastjana Cimirotića (ki je na dan tekme slavil šestindvajseti rojstni dan) renomiranega nasprotnika doma premagali z 2:1.

RCD Espanyol za Bežigradom, 14.9.2000

Na povratni tekmi je bil vesoljni potop. Pa ne v rezultatskem smislu. Olimpija je izgubila z 2:0 in zapravila nekaj zrelih priložnosti. Toda igrišče je bilo v drugem polčasu povsem prekrito z vodo in neprimerno za igranje nogometa. Španci so izsilili, da se je tekma nadaljevala, ker so imeli ugoden rezultat. Kaj bi bilo, če bi bil rezultat na strani Olimpije, ne bomo nikoli vedeli. Lahko pa ugibamo, da bi bil nemški sodnik v tem primeru precej bolj naklonjen ideji, da se tekma prekine in nadaljuje naslednjega dne, v razmerah, primernih za igranje nogometa, ne pa vaterpola.

Jeseni leta 2003, ko Olimpija ni bila več daleč od bankrota in selitve v peto ligo, je na obisk prišel Liverpool. Tisti Liverpool, ki je dve leti kasneje, ko smo bili že z obema nogama v peti ligi, na tisti čudežni tekmi v Istanbulu, dokazal, da je v fuzbalu res vse možno. Na sveto bežigrajsko travo so takrat stopili Jirzy Dudek, John Arne Riise, Harry Kewell, Danny Murphy, Steven Gerrard, Emile Heskey in mali Michael Owen. In seveda človek, ki je več kot desetletje kasneje postal bog v teh krajih, eden in edini Igor Bišćan.

Značka Liverpool-Olimpija

Gužva na vratih je bila apokaliptična. Organizacija po tradiciji obupna. Bil sem tako stisnjen med množico, da se nisem mogel premikati. Še dobro, da ni nihče umrl, kot na Hillsboroughu pred mnogimi leti … Igralci Olimpije so se nam oddolžili za vse muke z odlično igro. Igrali so kot v transu. Mrga je branil vse, Ilke je bil star rosnih dvajset, a se nikogar ni bal, Turbo Rudi je letel kot navit. In Tonči Žabar ga je zabil kasnejšemu junaku finala lige prvakov. Pigmejec Owen je sicer uspel izenačiti, toda tudi 1:1 je bil časten rezultat. Velik rezultat. Uspeh. In Suljo Beširović je rekel, da gremo na Anfield po zmago.

V Liverpoolu so domači sicer zmagali s 3:0, toda prvi, ključni gol, so dali iz ofsajda. Kaj bi bilo, če bi bilo … Dregonsi so ostali doma, ker jih niso spustili na letalo. Skupinica navijačev Olimpije pa je vseeno prispela na Anfield. Med njimi je bil tudi moj brat, ki mi je kasneje povedal, da so angleško gledališko publiko pozdravili s kultnim vzklikom: »Malo vas je, malo vas je, pičkice!« No, kakorkoli že, Liverpool je šel naprej, Olimpija pa počasi proti peti ligi.

Osem let kasneje, v zlatem poletju 2011, ko je bil svet lep in mlad, jaz pa sem imel leto dni starega otroka, se je zdelo, da je nemogoče mogoče. Mile Aćimović je bil športni direktor. Sestavil je simpatično mlado domačo ekipo. Olimpija je prvič po letu 1996 preskočila dva nasprotnika v Evropi, Široki Brijeg in kultni irski klub Bohemians. Dare Vršič zvani Vrša je bil prav tako še lep in mlad. In naš. Ikona. Heroj. Zvezdnik. Dajal je gole kot za šalo. Šele tri leta kasneje je izdal vse kar je sveto in prestopil na temno stran lune. Zabil ga je tudi Miletovi Austrii. Kultnemu klubu dunajske buržoazije. Kultnemu klubu velikega papirnatega Mozarta Matthiasa Sindelarja. Predstavniku gosposke Avstro-ogrske. Na polnih Stožicah je bilo 1:1. Morali bi zmagati.

Povratna tekma na Dunaju je ena tistih kultnih, »kaj bi bilo, če bi bilo« tekem Olimpije, ki samo potrjuje ves mitološki mazohizem svetega kluba. Nizozemski Maročan Nacer Barazite je zabil dva gola za vodstvo vijoličastih z 2:0. Drugi gol, ki ga je dosegel v prvi minuti drugega polčasa, je trener Dule Kosić spregledal, saj je bil še v slačilnici. Nekaj časa je trajalo, da je dojel, da zaostajamo za dva gola. Zdelo se je, da je vsega konec. In potem je Olimpija v režiji Dareta Vršiča in Bobana Jovića uprizorila 15 minut vrhunskega fuzbala, tistega pravega evropskega, junaškega, lepega in borbenega fuzbala brez strahu in brez sramu. In nenadoma je bilo 2:2. In svet je bil lep in mlad in vse je bilo mogoče. In Olimpija je bila na poti v naslednji krog, v play-off za skupinski del lige Europa.

Omladič proti Avstrijcem, 28.7.2011 (Foto: SPS)

Ampak Olimpija ne bi bila Olimpija, če ne bi šlo na koncu vse narobe. Beautiful losers. Usoda. Zarota. Junaški poraz namesto zaslužene zmage. Ruski sodnik Eskov si je izmislil penal, Barazite ga je brez milosti pospravil za Džafotov hrbet in Austria se je prešvercala v naslednjo rundo in nato tudi v skupinski del. Mi pa smo šli še enkrat več domov kot »moralni zmagovalci«. Mile Aćimović je vdrl v prostore svojih bivših delodajalcev, besen kot ris. »What was this elfmeter!?« je vpil na predstavnike avstrijskega kluba, ki so mu odkrito priznali, da so imeli srečo.

Olimpija pa nima sreče. Olimpija je pač Olimpija. Tako je vedno bilo in tako vedno bo. Lepi poraženci. Close, but no cigar. Better luck next time. Next year will be our year. Komur to ni všeč naj navija za Maribor ali plastične evropske velikane. Kajti navijanje za Olimpijo, v Evropi ali doma, ni za tiste s slabim srcem, ni za plastičarje, ki se jim dvigne samo ob uspehih. In iskreno, moraš biti malo nor, da po vseh teh letih ne obupaš na njo.

Kot pravi Tom Waits: »We’re all mad here.«

Login

Dobrodošli!

Tole je kratek pozdrav
Join Typer
Registration is closed.